Beacon

BEACON 99
Besedila posameznih prispevkov niso lektorirana. *** Ne odgovarjamo za kodo, ki bi nastala zaradi sestavljanja in uporabe naprav, opisanih v posameznih prispevkih. *** Prepovedano je vsakrno reproduciranje in uporaba v komercialne namene, posameznih projektov ali celote, brez pisnega dovoljenja izdajatelja oziroma avtorja posameznega projekta. *** All articles are protected by Copyright. Reproduction or commercial use only with written permission from the autor.
(C) S59DBC - S53M 1999, 2000, 2001 http://www.s53m.com

Design by S55HH
RTV KLUB MURSKA SOBOTA
BEACON - 99
Svetilniki za 1.3GHz, 2.3GHz, 3.4GHz in 10GHz

Matja Vidmar - S53MV
1. Nartovanje svetilnikov Zahteve za svetilnik so nekoliko drugane od zahtev za SSB govorno radijsko postajo oziroma PSK radijsko postajo za packet-radio. Kljub podobni tehniki gradnje je zato smiselno izdelati posebna vezja povsod tam, kjer se svetilnik razlikuje od sprejemno/oddajnih radijskih postaj. Svetilnik je po svoje enostavneji, saj potrebuje le modulacijo vrste vklop/izklop. Ker ni sprejemnika, tudi preklop antene ni potreben. Pri svetilniku moramo seveda upotevati, da deluje neprekinjeno, kar pomeni dosti veje segrevanje izhodne stopnje oddajnika. Ker so svetilniki namenjeni sprejemu s SSB radijskimi postajami, moramo posvetiti posebno pozornost stabilnosti frekvence. V ta namen je smiselno nekoliko predelati kristalni oscilator. TCXO ali celo termostat za kristal pa sta za radioamaterske svetilnike prezahtevna. Termostat pomeni tudi vijo temperaturo delovanja vseh vezij, kar pomeni hitreje staranje kristala. Pri uporabi obiajnih kristalov (taknih, kot pridejo nam radioamaterjem v roke) je pri uporabi termostata nad 40C stabilnost celo slaba, saj nad kratkotrajnimi spremembami prevlada zelo hitro staranje kristala, ki se kae kot poasno, a stalno drsenje frekvence. Zelo visoko stabilnost frekvence bi seveda lahko dosegli z vklenitvijo frekvence svetilnika na oddajnik tone frekvence, na primer na znano dolgovalovno uro DCF77 ali pa na signale GPS navigacijskih satelitov. Signali obojih izhajajo iz zelo tonih atomskih ur. Razen relativne stabilnosti bi tako dosegli tudi absolutno tonost frekvence. Konstrukcija taknega svetilnika je seveda bistveno bolj komplicirana in je nima smisla uporabiti v prvi fazi gradnje svetilnikov. Ohija, oienje in delno tudi elektroniko je seveda smiselno nartovati tako, da bo takna nadgradnja mona v bodonosti. V cilju stabilnosti frekvence mora kristalni oscilator enostavnega svetilnika delovati neprekinjeno. Kristalnemu oscilatorju morajo slediti loilne stopnje, da izhod oddajnika ne vlee frekvence oscilatorja. V sluaju mikrovalovnih svetilnikov so odline loilne stopnje kar mnoilniki frekvence, ki nujno sledijo kristalnemu oscilatorju. Pri modulaciji oddajnika vklop/izklop moramo seveda poskrbeti, da ostanejo kristalni oscilator in zadostno tevilo loilnih stopenj vedno prikljueno na napajanje. Po drugi strani pa moramo paziti, da ne pustimo vkljuenih preve stopenj oddajnika, saj modulacija same izhodne stopnje e ne zagotavlja dovolj velikega razmerja vklop/izklop. Blinje postaje bi vsekakor sliale pisk tudi takrat, ko je izhodna stopnja brez napajanja in jakost izhodnega signala upade komaj za 20dB ali 30dB v pavzah med tipkanjem. Smiselna reitev je stalno napajanje kristalnega oscilatorja in polovice verige mnoilnih stopenj. Drugo polovico mnoilnih stopenj in celotno verigo monostnih ojaevalnih stopenj na izhodni frekvenci pa napajamo prekinjeno v ritmu tipkanja klicnega znaka in lokatorja svetilnika. Pri vsem skupaj ne smemo pozabiti na pravilno nartovanje prve stopnje v verigi, ki se ji izklaplja napajanje. Ta stopnja mora zdrati polno mo krmiljenja tudi brez napajanja, kar za mnoilnike z bipolarnimi Si tranzistorji obiajno ne velja. Za vse tiri svetilnike za 1.3GHz, 2.3GHz, 3.4GHz in 10GHz sem se odloil za podobno reitev. Kot oscilator in prvi del verige mnoilcev sem uporabil preizkueni modul iz SSB radijskih postaj, ki se stalno napaja. Temu modulu sledi namenski modul za svetilnik v mikrotrakasti tehniki, ki se mu napajanje preklaplja v skladu s tipkanjem klicnega znaka. Svetilniki za 1.3GHz, 2.3GHz in 3.4GHz imajo en sam dodatni namenski modul, svetilnik za 10GHz in bodoa svetilnika za 5.7GHz in 24GHz, ki sta e v razvoju, pa imajo dva namenska modula, saj je mnoilnih in ojaevalnih stopenj tu bistveno ve.
2. Svetilnik za 1296MHz
Svetilnik za 1296MHz vsebuje modul oscilatorja za 648MHz, ki je prikazan na sliki 1, in dodatni modul svetilnika za 1296MHz, ki je prikazan na sliki 2. Modul oscilatorja se v nekaj podrobnostih razlikuje od podobnega modula v SSB radijski postaji. Predvsem modul nima varikap diode, saj svetilnik deluje na eni sami frekvenci. V modulu oscilatorja svetilnika je smiselno izbrati taken kristal in ustrezno vezje oscilatorja, da bo stabilnost frekvence im bolja. Glede na tehniko izdelave sodobnih kremenevih kristalov bo dal najboljo stabilnost kristal, ki niha na tretjem overtonu v frekvennem pasu med 25MHz in 40MHz. V svetilniku za 1296MHz sem se zato odloil za kristal za 27MHz. Zaporedno s kristalom je vezan e kapacitivni trimer za tono nastavitev frekvence, saj je stabilnost frekvence kristalnega oscilatorja v tem sluaju bolja kot pa pri uporabi zaporedne tuljave. Obmoje nastavljanja frekvence s kapacitivnim trimerjem je seveda dosti bolj omejeno kot pa z zaporedno tuljavo. Zaporedni kondenzator lahko le zvia frekvenco kristala za kaken kHz. Kristalnemu oscilatorju sledi veriga mnoilnih stopenj, ki je povsem enaka podobni verigi v SSB radijski postaji za 10GHz. Izhodna mo +10 dBm na koncu verige povsem zadoa za krmiljenje naslednje mnoilne stopnje v namenskem modulu svetilnika za 1296MHz. Namenski modul svetilnika za 1296 MHz vsebuje tri stopnje: zadnji podvojevalnik frekvence s HEMTom ATF35376 in dve ojaevalni stopnji s e enim ATF35376 in tranzistorjem BFP196. Podvojevalnik je izdelan tako, da se veji del moi modula oscilatorja potroi na uporu 100ohm. Na ta nain ATF35376 zdri brez kode polno krmilno mo tudi brez napajanja. Mo izhodne stopnje je omejena na +25dBm (okoli 300mW), kar je na frekvennem podroju 1296 MHz povsem zadosti za lokalni svetilnik. Za mo 300mW zadoa e razmeroma majhen tranzistor BFP 196, hkrati pa je segrevanje celotnega modula zelo omejeno. Namenski modul svetilnika za 1296MHz se seveda napaja z napetostjo +12VTIPKA. 9
BEACON - 99
Sl. 1: oscilator za 648 MHz (1296)
Sl. 2: svetilnik za 1296 MHz
Tiskano vezje oscilatorja za 648 MHz
Tiskano vezje svtilnika za 1296 MHz
10
BEACON - 99
3. Svetilnik za 2304/2320MHz
Svetilnik za 2304/2320MHz vsebuje modul oscilatorja za 576MHz, ki je prikazan na sliki 3, in namenski modul svetilnika za 2304MHz, ki je prikazan na sliki 4. Modul oscilatorja se razlikuje od podobnega modula v SSB radijski postaji le po odsotnosti varikap diode. Uporaba kristala na osnovni rezonanci 18MHz ni najbolja tehnina reitev. Dosti bolje rezultate stabilnosti frekvence bi dal overtonski kristal za 36MHz v podobnem vezju kot v svetilniku za 1296MHz. Namenski modul svetilnika za 2304/2320MHz vsebuje tiri stopnje: zadnji mnoilnik frekvence s HEMTom ATF35376 ter tri ojaevalne stopnje s e enim ATF35376, ki mu sledita BFP420 in CLY2. Ker mnoilnik mnoi s tiri, sledi prvi ojaevalni stopnji dodatno pasovno sito za izhodni signal, saj sta neeljena tretji in peti harmonik razmeroma blizu. Mo izhodne stopnje znaa dobrih +27dBm (skoraj 600 mW), kar je na frekvennem podroju 2304MHz ali 2320 MHz povsem zadosti za lokalni svetilnik. Mo izhodne stopnje sicer enostavno zniamo tako, da zniamo napajalno napetost, se pravi poveamo upore in zniamo napetost zener diode. Namenski modul svetilnika za 2304/2320MHz se prav tako napaja z napetostjo +12VTIPKA, medtem ko dobi oscilator stalno napetost +12V. Da omejimo segrevanje izhodne stopnje, je pametno vgraditi oba upora v napajanju izhodne stopnje (47ohm-1W in 100ohm-1/2W) izven oklopljenega ohija tako, da dodamo e en kondenzator skoznik.
Sl. 3: oscilator za 576 MHz (2304 MHz)
Sl. 4: svetilnik za 2304 MHz
Tiskano vezje oscilatorja za 576 MHz (2304 MHz)
Tiskano vezje svetilnika za 2304 MHz 11
BEACON - 99
4. Svetilnik za 3400MHz Svetilnik za 3400MHz vsebuje modul oscilatorja za 425MHz, ki je prikazan na sliki 5, in namenski modul svetilnika za 3400MHz, ki je prikazan na sliki 6. Modul oscilatorja se od podobnega modula v SSB radijski postaji razlikuje le v kristalnem oscilatorju. V svetilniku je uporabljen overtonski kristal za 26.563MHz zaradi bolje stabilnosti frekvence. Zaporedno s kristalom je vezan kapacitivni trimer zelo nizke vrednosti, da lahko uporabimo v oscilatorju kar CB kristal za nazivno frekvenco 26.560MHz. Namenski modul svetilnika za 3400MHz vsebuje dve mnoilni stopnji in tiri ojaevalne stopnje. Signal iz modula oscilatorja na 425MHz se najprej mnoi s tiri na 1700MHz (prvi ATF35376) in ojaa s tranzistorjem BFP420. Drugi mnoilnik vsebuje prav tako ATF35376, ki frekvenco podvojuje na 3400MHz. Konno sledijo tri ojaevalne stopnje: BFP420, ATF35076 in CLY2, ki izhodni signal ojaijo na priblino +27dBm (okoli 500mW). Vezje vsebuje tudi tri pasovna sita: eno sito na 1700MHz in dve siti na 3400MHz, pred in za ojaevalno stopnjo s tranzistorjem BFP420. Veliko tevilo stopenj zahteva tudi vejo povrino tiskanega vezja oziroma iro tiskanino, ki se jo komaj e da zadrati na takni meji (30mm), da rezonance oklopljene katlice ne motijo delovanja vezja. Celotni namenski modul svetilnika za 3400MHz se napaja z napetostjo +12VTIPKA, medtem ko dobi modul oscilatorja stalno napetost +12V. Ker je poraba moi svetilnika za 3400MHz e veja, je smiselno vgraditi upora v napajanju izhodne stopnje (47ohm-1W in 100ohm-1/2W) kot tudi napajalni upor krmilne stopnje (180ohm-1/2W) izven oklopljenega ohija zaradi boljega hlajenja.
Sl. 6. svetilnik za 3400 MHz
Tiskano vezje oscilatorja za 425 MHz (3400 MHz)
Tiskano vezje svetilnika za 3400 MHz 12
BEACON - 99
5. Svetilnik za 10GHz
Svetilnik za 10GHz sestavljajo tri enote: modul oscilatorja za 648MHz, ki je prikazan na sliki 7, mnoilnik svetilnika za 10GHz, ki je prikazan na sliki 8 in monostni ojaevalnik, ki je prikazan na sliki 9. Modul oscilatorja je popolnoma enak oscilatorju v svetilniku za 1296MHz z izjemo vrednosti kondenzatorjev okoli kristala, ki ga je potrebno povlei na nekoliko drugano frekvenco. Mnoilnik svetilnika za 10GHz vsebuje dve mnoilni in dve ojaevalni stopnji. Vse stopnje so izdelane s HEMTi ATF35376. Prva mnoilna stopnja poetveri vhodno frekvenco na 2592MHz. Signal na 2592MHz je treba seveda ojaati, da lahko krmili drugo mnoilno stopnjo. Tudi ta poetveri frekvenco na 10386 MHz, ki jo spet ojaa izhodna ojaevalna stopnja. Ker uporabljata oba mnoinika razmeroma visoka faktorja mnoenja (tirikrat), sledita obema mnoilnikoma komplicirani pasovni siti. Pasovno sito na 2592MHz ima tiri polvalovne rezonatorje, pasovno sito na 10368MHz pa kar est polvalovnih rezonatorjev. Jakost izhodnega signala lahko precej odstopa od nazivne vrednosti +4dBm (okoli 2.5mW) glede na tolerance polprevodnikov, laminata FR4 za ter jedkanja tiskanine. Monostni ojaevalnik za 10GHz vsebuje dve ojaevalni stopnji s skupno s petimi HEMTi ATF35076. V krmilni stopnji je uporabljen en sam tranzistor, v izhodni stopnji pa vzporedna vezava tirih tranzistorjev. Vzporedna vezava tranzistorjev je izvedena z Wilkinson-ovimi hibridi, ki imajo zakljuene razlike le na vhodih tirih ATF35076, izhodni hibridi pa imajo razliko nezakljueno. Celoten ojaevalnik je bil sicer nartovan za delovanje v irokem frekvennem pasu 4...14GHz. Na nazivni frekvenci 10GHz lahko proizvede tudi +24dBm (okoli 250mW) s krmiljenjem 10mW. Pri krmiljenju z opisano verigo mno-
Sl. 8: mnoilnik svetilnika za 10 GHz
Tiskano vezje oscilatorja za 648 MHz
Tiskano vezje mnoilnika za 10 GHz 13
BEACON - 99
ilnih stopenj (2.5mW) dosega izhodna mo le 150mW. Ojaevalnik je zaradi immanjih izgub izdelan na 0.5mm debelem teflonskem laminatu. Napajanje je izvedeno podobno kot pri ostalih svetilnikih. Modul oscilatorja za 648MHz dobi stalno napajanje +12V. Mnoilniki svetilnika za 10GHz in monostni ojaevalnik pa dobijo napajanje +12VTIPKA. Oba mikrotrakasta modula seveda potrebujeta absorber, rno antistatino peno, za duenje rezonanc ohiij. Monostni ojaevalnik ne proizvaja ravno dosti toplote, zato vgradnja uporov izven katlice ni tako nujna kot pri svetilnikih za 2.3GHz ali 3.4GHz. 6. Bodoi ostali svetilniki Od pomembnih mikrovalovnih amaterskih podroij manjkata e svetilnika za 5760MHz in 24192MHz. Svetilnik za 5.7GHz bi lahko izdelali podobno kot svetilnik za 10GHz, saj monostni ojaevalnik sploh ne potrebuje vejih predelav. Oscilator pa bi bilo pametno postaviti na 40MHz ali celo 60MHz z uporabo kristala na tretjem overtonu, zaradi bolje stabilnosti frekvence. Izhodno frekvenco modula oscilatorja 720MHz bi potem mnoili s tiri na 2880MHz in konno podvojili na 2880MHz. Svetilniki za 24GHz in vije frekvence so seveda bolj zahtevni. Razen dolge verige mnoilnih stopenj predstavljajo teave e razpololjivi polprevodniki, ki na omenjenih frekvencah nimajo kdove kako visokega ojaenja. Konno predstavlja teavo tudi izbira primerne antene in njena zaita pred vremenskimi neprilikami s pokrovom, ki je e vedno prozoren za 24GHz ali vije frekvence.
Sl. 9: monostni ojaevalnik 4...14 GHz/+20dBm
Tiskano vezje monostnega ojaevalnika
14
BEACON - 99
Dvojne ree v pravokotnem valovodu - antene s kronim diagramom v azimutni ravnini in horizontalno polarizacijo
***
Double slot in a rectangular waveguide - an antenna with omnidirectional pattern in the azimuth plane and horizontal polarisation
Robert Vilhar - S53WW
1. UVOD Velikokrat se zgodi, da potrebujemo anteno z ojaenjem ve kot 0 dBi, ki ima v azimutni ravnini vsesmeren diagram in istoasno seva horizontalno polarizirane valove. Tipien primer so antene za radijske svetilnike. Enake ali podobne antene bi lahko uporabili za ATV repetitorje in vozline postaje v paketnem omreju. Vsesmeren diagram v azimutni ravnini ima vertikalen polvaloven dipol - navpien kovinski vodnik v praznem prostoru. Le-ta seva vertikalno polarizirano valovanje. Njemu dualen element je navpina polvalovna rea (prazen prostor) v neskonni kovinski ravnini, ki seva horizontalno polarizirano valovanje. Praktine ree seveda izdelamo v kovinski ploi konnih dimenzij. Tako izdelane ree lahko napajamo na razline naine, najbolj enostavno pa tako, da ree izreemo v samo napajalno linijo. Najprimerneja napajalna linija za izdelavo takne antene je pravokoten valovod. Primer dvojne ree v pravokotnem valovodu je prikazan na sliki 1. Elektrine lastnosti dvojne ree doloa dolina obeh re in njun odmik od sredinice ire valovodne stranice. S primerno dolino, ki je blizu
1. INTRODUCTION An antenna with higher gain than 0 dBi and with omnidirectional pattern in the azimuth plane and horizontal polarisation is needed in many cases. Typical application is a beacon antenna. Similar or the same antennas could be used for ATV repeaters and for node stations in the packet radio network. Omnidirectional pattern in the azimuth plane can be realised with vertical half wavelength dipole - a metal conductor vertically placed in a free space. It radiates vertically polarised waves. Radiation element that is dual to metal dipole is vertical half wavelength slot (free space) in an infinite metal plane - it radiates horizontally polarised waves. Real slots are cut in a metal plate of finite dimensions, of course. Slots can be fed in many ways, but the most practical one is cutting the slots directly into the feeding line. Rectangular waveguide is the most appropriate feeding line for the realisation of that kind of antennas. Figure 1 shows a double slot in a rectangular waveguide. Electrical properties of a double slot are determined by the length of both slots and by the displacement from the centreline of the waveguide broad wall. With appropriate length that is close to half wavelength, double slot can present resistive load to the feeding line (resonant slots). Excitation amplitude can be controlled with the displacement of the slot from the centreline of waveguide broad wall (slot cut at the centreline of a broad wall does not radiate!). Double slot in a waveguide has nearly the same gain as a dipole. Radiation pattern in the azimuth plane is not absolutely circular because of the finite dimensions of the metal plane represented by the waveguide broad wall. Deviation from the ideal circularity is less than 4 dB what is more than adequate. When an antenna with higher gain is needed the vertical array of double slots can be constructed. Double slots are cut alongside the waveguide at the distance of l /2, where l stands for wavelength in waveguide. Excitation voltage phase shift of 180 is achieved in that way. All slots must be fed in-phase if we want the array to radiate the maximum power into the direction perpendicular to the waveguide (broadside array). So additional phase shift of 180 is needed and that can be realised by cutting the slots on the left and on the right side of centreline alternately (in-phase excitation could
g g
Slika 1 / Figure 1
15
BEACON - 99
polovici valovne doline v praznem prostoru, doseemo, da rea predstavlja samo ohmsko obremenitev valovodne linije (ree so resonanne). Z odmikom od sredinice ire valovodne stranice doloimo jakost vzbujanja ree (rea v sredini ire stranice pravokotnega valovoda ne seva!). Dvojna rea v valovodu ima priblino enako ojaenje kot dipol. Smerni diagram v azimutni ravnini ni popolnoma kroen zaradi konnih dimenzij kovinske ploe, ki jo predstavlja valovod. Kljub temu je odstopanje od idealnega kroga manje od 4 dB, kar je povsem zadovoljivo. e elimo imeti anteno z ve ojaenja, moramo sestaviti antensko supino iz veih dvojnih re. Izdelamo jo tako, da ree razporedimo vzdol valovoda na razdalji l /2, kjer je l valovna dolina v valovodu. S tem doseemo 180 fazni zasuk napajalne napetosti. e elimo, da bo antenska skupina sevala maksimalno mo v smeri pravokotno na os valovoda, morajo biti vse ree napajane sofazno. Zato potrebujemo e dodatni fazni zasuk za 180, ki ga dobimo tako, da ree izmenino vrezujemo levo in desno od sredinice valovodne stranice (sofazno napajanje bi lahko dosegli tudi tako, da bi ree razporedili na razdalji l , vendar bi v tem primeru dobili tri glavne snopa v vertikalni ravnini). Ker odprt konec valovoda tudi seva, ga moramo na primernem mestu zapreti. To storimo na razdalji l g/4 od sredine zadnje ree (kratek stik se po l g/4 dolgi liniji preslika v odprte sponke). Tako izdelano ateno je potrebno prikljuiti na oddajnik/sprejemnik. Le-ta ima obiajno koaksialen prikljuek, zato moramo izdelati e ustrezen prehod s koaksialne na valovodno linijo. Najenostavneje je ta prehod vkljuiti v samo strukturo antene. Skupino treh dvojnih re, ki imajo koaksialni prikljuni konektor, prikazuje slika 2.
g g g g g

be achieved by displacing the slots for l , but three main lobes in the vertical plane would be produced in that way). As the waveguide open end also radiates it must be closed in an appropriate way. The best way is to place a short circuit l /4 from the centre of the last double slot (l /4 line transforms the short circuit into the open circuit). Antenna must be connected to the transmitter/receiver that normally has coaxial port. So suitable adapter from coaxial line to waveguide must be constructed. The most simple solution is to integrate the adapter into the antenna structure. Figure 2 shows a three element array of double slots in waveguide with coaxial input connector. Equivalent circuit of the antenna array from the Figure 2 is shown on the Figure 3. Double slot can be represented as a shunt admittance (Y ) on the feeding line. From the radiation pattern point of view all the slots should be excited in-phase and with equal voltages (for maximum gain). That means that absolute value of the slot length is not so important as long as all the slots are of the same length. From the feeding line point of view the waveguide with slots should represent a matched load. To satisfy this condition the displacement of slots is chosen so that the sum of normalised conductivities is 1 (all the slots have the same displacement to achieve the equal amplitude excitation of the array). Deviation of slot lengths from the resonant length can be tuned out with tuning screw (C ) and the length of the monopole in the coaxial/waveguide adapter (Z ). The above mentioned statements are valid only when there is no mutual coupling between the slots. Mutual coupling is practically negligible because adjacent slots are placed in the radiation pattern null.
g g g s t t
Slika 2 / Figure 2
Na sliki 3 je prikazana nadomestna shema antenske skupine s stalia napajalne linije. Ree se obnaajo kot vzporedna admitanca (Y ) na napajalni liniji. S stalia smernega diagrama je pomembno samo to, da so ree vzbujane sofazno in z enakimi amplitudami napetosti (za najveje ojaenje). To pomeni, da absolutna dolina ree ni tako pomembna, morajo pa biti vse enako dolge. S stalia napajalnega prikljuka antene pa je pomembno, da predstavlja valovod z reami kolikor toliko prilagojeno
s
The lengths of slots should be close enough to the resonant lengths to be able to tune out the reactive component of the input admittance using the tuning screw. More slots are cut in the array closer to the resonant their length should be. On the other hand, when increasing the number of slots in the array, lower the normalised conductivity of the individual double slot must be (g=1/N, N is the number of double slots). As a result the array can not be arbitrary long because we can
16

Slika 3 / Figure 3
BEACON - 99
breme. Zato izberemo takne odmike re, da je vsota vseh normiranih prevodnosti (realih delov admitanc) enaka 1 (vsi odmiki so enaki, da so vse ree vzbujane z enako amplitudo). Odstopanja dolin re od resonanne doline pa poglasimo z uglaevalnim vijakom (C ) in dolino antenice na prehodu koaksialni vod/valovod (Z ). Vse zgoraj povedano velja za primer, ko med reami ni medsebojnega sklopa. V praksi je ta sklop zanemarljiv, ker se sosednje ree nahajajo v podroju nile lastnega smernega diagrama. Kljub vsemu morajo biti doline re blizu resonannim dolinam, da z uglaevalnim vijakom lahko kompenziramo reaktivno komponento. Ve kot je re v skupini, blie mora biti njih dolina resonanni. Po drugi strani se z veanjem tevila dvojnih re v skupini manja vrednost normirane prevodnosti posamezne dvojne ree (g=1/N, N je tevilo dvojnih re). Zato skupina ne more biti poljubno velika, ker ne moremo izdelati re s poljubno majhno prevodnostjo. Torej je najveje dosegljivo ojaenje takne antenske skupine odvisno od mehanskih toleranc izdelave re (d).
t t
not produce the slots with arbitrary small conductivity. So the highest achievable gain of the array depends on the fabrication tolerances (d). 2. ANTENNAS FOR MICROWAVE BEACONS Microwave beacon antennas can be fabricated from arrays of waveguide slots for the frequency band 2,3 GHz and above. Antennas for 1,3 GHz could be made but the dimensions of the waveguide are quite large (minimum 170x40 mm). Realisation of the arrays of double slots for the following amateur band was done: 2,3 GHz; 3,4 GHz; 5,7 GHz and 10,4 GHz. As all the antennas would be mounted into the same radome and on the same mounting structure the maximum length of the individual antennas was automatically determined. This length gives the number of double slots: 3 slots for 13 cm, 4 slots for 9 cm, 8 slots for 6 cm and 12 slots for 3 cm. Antenna electrical properties are summarised in the Table 1.
13 cm Number of double slots - N Gain 3 dB beamwidth in the vertical plane Circularity in the horizontal plane 3 3 dBi 25 3 dB 9 cm 4 5 dBi 16 3 dB 6 cm 8 8 dBi 9 4 dB 3 cm 12 10dBi 5 4 dB
2. ANTENE ZA MIKROVALOVNE RADIJSKE SVETILNIKE Valovodne ree so primerne za radioamaterske frekvenne pasove od 2,3 GHz navzgor. Dalo bi se izdelati valovodne ree za 1,3 GHz, vendar postanejo dimenzije valovoda e precej velike (najmanj okrog 170x40 mm). Odloili smo se za izdelavo skupin valovodnih re za naslednje frekvenne pasove: 2,3 GHz; 3,4 GHz; 5,7 GHz in 10,4 GHz. Ker naj bi vse antene montirali v enak radom (zaitni pokrov) in na enak nosilec, je bila s tem avtomatino doloena dolina antene. Iz te doline sledijo tevila dvojnih re za posamezne frekvenne pasove: 3 ree za 13 cm, 4 ree za 9 cm, 6 re za 6 cm in 12 re za 3 cm (tu je bila omejitev najmanja prevodnost ree). V spodnji tabeli so podane elektrine lastnosti izdelanih anten.
3. ANTENNA, MOUNT AND RADOME FABRICATION Standard aluminium rectangular tubes were used for the fabrication of the antennas (standard brass tube for 3 cm). All the relevant dimensions are given on Figure 4 and in Table 2. Cut the tubes to the appropriate length first. Mill the slots on both sides of the waveguide broad wall then. Drill the holes for the SMA connector next 17
BEACON - 99
Tabela 1: elektrine lastnosti skupin dvojnih re v pravokotnem valovodu.
13 cm tevilo dvojnih re - N Ojaenje 3 dB kot v vertikalni ravnini Kronost v horizontalni ravnini 3 3 dBi 25 3 dB 9 cm 4 5 dBi 16 3 dB 6 cm 8 8 dBi 9 4 dB 3 cm 12 10 dBi 5 4 dB

(any connector type can be used). Make the taped hole for the tuning screw at the same time. Carefully clean the interior of the waveguide. Close the waveguide at both ends by welding the aluminium and soldering the brass. Short-circuiting plates should be made larger than the outer dimensions of the waveguide. Antenna for 10 GHz should have strengthen waveguide wall at the connector and tuning screw position. This can be done by soldering 20x20x2 mm brass plate on the broad wall at the end of the waveguide. Then the holes for the connector and the tuning screw are drilled, interior is cleaned and short-circuiting plates are soldered. A piece of copper wire of appropriate length (see table 2) is soldered to the SMA connector; leave the teflon insulation of the same length as the thickness of the waveguide wall is. Figure 5 shows the photograph of all four antennas with fitting plates for the fixing on mounting plate. Antenna mount serves also for fitting the beacon electronics. The lower part of antenna mount serves for pole mounting and radome fixing. The upper part serves for fitting the electronics and the antenna. Two N type connectors serves for connecting the power supply. The second connector is paralleled to the first one and enables us to distribute the supplying voltage to the other beacons that are installed at the same location. Antenna and electronics are protected from the weather influences by the radome. 4. CONCLUSION The fabrication simplicity of the described antennas is questionable. Relatively few data on the resonant length and the conductivity of double slots exist in the professional literature. Available data are for standard waveguides that are not so easy accessible to the radio amateurs. So the standard rectangular tubes were chosen for the fabrication of the antennas. The key slot parameters (length and displacement) are dependent on the waveguide dimensions, wall thickness, slot width and slot shape (oval or rectangular slot). So the scaling of the data from one waveguide to another and from one frequency to another is not trivial. The error introduced with scaling could be corrected by exact measurements of a double slot, but this takes to much time and effort. When the error is small enough and the fabrication tolerances are high all the deviations can be compensated with the tuning screw and the coax/waveguide transformation. In case one do not need the omnidirectional pattern, slots in only one waveguide wall could be cut. Horizontally polarised antenna with broad azimuth coverage and high gain can be realised in that way. One could just try to make antenna with two times more single slots with the same dimensions as the described double slots.
3. IZDELAVA ANTEN, NOSILCEV IN RADOMOV Uporabili smo standardne aluminijaste pravokotne cevi, za 3 cm pa standardno cev iz mesinga. Vse potrebne dimenzije so podane na sliki 4 in v tabeli 2. Cevi najprej nareemo na pravo dolino. Nato vanje izrezkamo ree na obeh straneh valovoda. Pri tem se poskusimo drati toleranc. Nato zvrtamo luknje za SMA konektor in vreemo navoje (namesto SMA konektorja lahko uporabimo poljuben koaksialni konektor). Naredimo e navojno luknjo za uglaevalni vijak. Z notranje strani valvoda poistimo vse morebitne ostanke materiala. Sledi zapiranje obeh koncev valovoda. Pri aluminijastih ceveh ga zapremo z varjenjem, cev iz mesinga zaspajkamo. Kratkostine ploice naj bodo malo veje od valovoda, tako da zvar prime z zunanje strani. Anteni za 10 GHz moramo ojaiti valovodno steno, kjer bosta montirana konektor in uglaevalni vijak. To naredimo tako, da na valovodno steno prispajkamo 20x20x2 mm veliko ploico. Nato naredimo luknje za konektor in uglaevalni vijak, oistimo notranjost valovoda in prispajkamo kratkostine ploice. Na SMA koaksialni konektor zalotamo antenico prave doline (tabela 2); na konektorju pustimo teflonsko izolacijo v dolini debeline valovodne stene. Na sliki 5 je fotografija vseh tirih anten s privarjenimi ploami za montao na nosilec. Nosilec antene je istoasno tudi nosilec vseh elektronskih komponent radijskega svetilnika. Sestoji iz spodnjega dela, ki slui za montao na drog in za pritrditev zaitnega pokrova ter iz zgornjega dela, ki slui za montao ohiij elektronike in antene. Zvarjen nosilec ustrezno zaitimo, najbolje z vroim cinkanjem. Nosilec je predviden za montao na horizontalne cevi premera 50-80mm in vertikalne cevi premera 35-55mm. Na noslilni ploi nosilca sta dve luknji za konektorja tipa N. Na enega pripeljemo napajalno napetost za radijski svetilnik. Drugi konektor, ki je vezan vzporedno prvemu, slui za prikljuitev napajalne napetosti na drugi radijski svetilnik, ki se nahaja na istem antenskem stolpu (na ta nain lahko napajamo veje tevilo radijskih svetilnikov na isti lokaciji z enim samim dolgim napajalnim kablom). Anteno in elektroniko radijskega svetilnika zaitimo pred vremenskimi vplivi z zaitnim pokrovom radomom.
18

4. ZAKLJUEK Opisane antene mogoe niso najenostavneje za izdelavo. V strokovni literaturi je zelo malo podatkov za resonanne doline in provodnosti valovodnih re. Dosegljivi podatki se nanaajo na ree v standardnih valovodih. Ker so standardni valovodi radioamaterjem teko dosegljivi, smo se odloili za uporabo standardnih pravokotnih cevi. Kljuna parametra (dolina in odmik) re sta odvisna od notranjih izmer valovoda, debeline stene, irine ree in oblike ree (zaobljeni ali oglati konci). Zato skaliranje rezultatov z enega valovoda na drugega in z ene frekvence na drugo ni prav enostavno. Napako skaliranja bi se dalo popraviti tako, da se eno dvojno reo izdela in natanko elektrino premeri, kar pa zahteva veliko asa. e je napaka dovolj majhna in so tolerance izdelave v mejah, se vsa odstopanja lahko kompenzira z uglaevalnim vijakom in prehodom koaksialni vod/valovod. V primeru, da ne potrebujemo vsesmernega pokrivanja po azimutu, izdelamo ree samo v eni stranici valovoda. Tako dobimo horizontalno polarizirano anteno s irokim kotom pokrivanja po azimutu in velikim ojaenjem. Veljalo bi poskusiti izdelati anteno z dvakrat toliko enojnimi reami, ki bi imele enake dimenzije kot jih imajo opisane dvojne ree. Tabela 2: mere za izdelavo anten po sliki 5.
[mm] L l x w L5 l l l
CX
BEACON - 99
13 cm (N=3) 89,0 64,5 10,7 6,0 430,0 30,0 74,0 26,0 100,0 40,0 2,5 0,1
9 cm (N=4) 71,6 43,2 4,0 4,0 416,0 24,0 60,0 16,0 60,0 30,0 2,0 0,1
6 cm (N=8) 39,0 25,7 2,35 2,0 383,0 13,0 33,0 10,3 40,0 20,0 2,5 0,05
3 cm (N=12) 24,3 14,3 0,8 2,0 336,0 8,2 20,0 6,0 20,0 10,0 1,0 0,05
TS
a b t d
Slika 5 / Fig. 5 19
BEACON - 99
Rea v okrogli cevi - antena z vsesmernim diagramom v azimutni ravnini in horizontalno polarizacijo Slot in a round tube - an antenna with omnidirectional pattern in the azimuth plane and horizontal polarisation
Relativno preprosta antena, ki je zelo uporabna kot antena za radijske svetilnike, je vzdolna rea v okrogli cevi. V strokovni literaturi je znana pod imenom Alfordova rea. Tu opisana antena deluje v frekvennem pasu 23 cm. Reo napajamo v sredini s koaksialnim kablom. Vhodna upornost resonanne ree, ki jo napajamo v sredini je med 150 in 200 ohmi. Zato izvedemo napajanje z balunom, ki nam istoasno transformira vhodno impedanco ree navzdol v razmerju 4:1 in zagotovi simetrino vzbujanje. Slika 1 prikazuje dimenzije antene. Reo doline 340 mm in irine 2 mm izreemo v bakreno cev z zunanjim premerom 30 mm in debelino stene 1 mm. V sredini najprej izvrtamo luknjo premera 8 mm, da bomo laje prikljuili koaksialni kabel. Nato izreemo reo. Spodnjih 100 mm cevi slui za pritrditev na nosilec. Za napajanje uporabimo tanek teflonski kabel, npr. RG-188 ali podobno. Na enem koncu naredimo balun, kakor je to prikazano na sliki 1. Kabel nato potisnemo skozi cev do sredine ree in balun zalotamo na oba roba ree. * * * Longitudinal slot cut in a round tube is a relatively simple antenna that is very useful as a beacon antenna. It is also known as Alford slot antenna or slotted cylinder. Described antenna operates in a 23 cm amateur frequency band. Slot is fed at centre with coaxial cable. Resonant slot input resistance lies between 150 and 200 ohms. Balun feed is used therefore to transform the input impedance in the ratio of 4:1 and to obtain symmetrical excitation at the same time. Figure 1 shows the dimensions of the antenna. Slot with length of 340 mm and width of 2 mm is cut in the copper tube with outer diameter of 30 mm and with wall thickness of 1 mm. Drill a 8 mm hole at the centre first to ease the connection of the coaxial cable. Then 20
cut the slot. Lower end of the tube with length of 100 mm is intended for mounting on the mounting plate. Thin teflon coaxial cable is used for feeding, e.g. RG-188 or similar. At
one end balun is prepared as shown on figure 1. Cable is pushed through the tube and balun is soldered on both edges of the slot.
BEACON - 99
SSB/CW RTX za 1296 MHz z nielno medfrekvenco

1. Zasnova SSB radijske postaje Ob dananji ponudbi tovarnikih postaj se je najprej pametno vpraati, e je sploh smiselno graditi SSB/CW radijsko postajo doma? SSB radijske postaje so sicer velikoserijski izdelek za kratkovalovno podroje do 30 MHz. Za 144MHz in 432MHz je izbira e bistveno oja in le redki proizvajalci nudijo izdelke za 1296 MHz ali celo vije frekvence. Veina radioamaterjev zato uporablja za delo na 1296 MHz osnovno postajo na niji (med)frekvenci in sprejemni/oddajni konverter (transverter). Najpogosteje uporabljana medfrekvenca je 144MHz in dobri stari IC202 kot osnovna postaja. Veina dejavnosti na 1296 MHz vkljuno z vsemi tekmovanji se zato odvija med 1296.100 MHz in 1296.200 MHz zaradi omejitev osnovne radijske postaje IC202, v posmeh IARU bandplanu. Radijski svetilniki v predpisanem (IARU) pasu okoli 1296.900 MHz so iz istega razloga povsem neuporabni za veino amaterjev. Medfrekvenca 144MHz prinaa e druge teave. Vezja transverterja naprimer proizvajajo razline neeljene mealne produkte na sprejemu in na oddaji, ker sta si frekvenci 144MHz in 1296MHz v harmonskem odnosu, eprav problem e zdale ni tako hud kot v transverterjih 144/432MHz. Najhuja omejitev je vdor monih postaj na 144MHz neposredno v medfrekvenco. Pojav gre tudi v obratni smeri, kar pomeni, da bo nepazljiv operater kljub transverterju v resnici vzpostavil zvezo na 144MHz... Nekateri so opisane teave reili z vgradnjo druganega kristala v transverter, da se 1296.000MHz na primer preslika v mirneji del 2m podroja okoli 144.700MHz. Resni tekmovalci uporabljajo medfrekvenco 28MHz, 50MHz ali celo 70MHz za delo na 1296MHz. Obe reitvi sta dragi, predvsem pa je tovorjenje velike in porene osnovne 144MHz ali KV postaje ter ustreznega izvora napajanja na vrh hriba res nerodna re. Tudi dobri stari IC202 ni brez napak. Ta radijska postaja se e 15 let ne izdeluje ve, nove postaje ne moremo kupiti in vzdrevanje starih postaj ni enostavno. Postaje iz druge, tretje ali kdove katere roke obiajno dobimo v obupnem stanju predvsem zaradi predelav in izboljav, ki so jim jih zadali prejnji lastniki. Nakup starega IC202 torej zahteva e kaken mesec potrpeljivega dela za sposobnega tehnika v dobro opremljeni delavnici, preden bo takna postaja spet uporabna za delo v tekmovanju. Gradnja SSB/CW radijske postaje za 1296MHz je iz opisanih razlogov povsem smiselna, saj na triu ne dobimo majhne prenosne postaje za delo v tem frekvennem pasu. Sam sem zato ve let tuhtal, kako izdelati takno postajo. Vsaj na prvi pogled je SSB radijska postaja za 1296MHz lahko celo bolj komplicirana od transverterja in osnovne postaje za nijo frekvenco. Veina tovarnikih SSB radijskih postaj vsebuje modulator in demodulator na medfrekvenci, kot je to prikazano na sliki 1. SSB signal nato z meanjem preslikamo na eljeno delovno frekvenco v oddajniku oziroma nazaj na medfrekvenco v sprejemniku. Obiajna SSB postaja vsebuje drage sestavne dele (cena SSB kristalnega sita je danes zrasla e ez 200 DEM) in zahteva komplicirano uglaevanje z ustrezno merilno opremo. SSB radijska postaja za 1296MHz je v resnici e bolj komplicirana, ker delujejo SSB kristalna sita na razmeroma nizki medfrekvenci okoli 10MHz, kar pomeni dvojno ali trojno meanje navzgor v oddajniku ter v obratni smeri dvojno ali trojno meanje navzdol v sprejemniku. Tovarnike SSB postaje prihranijo nekaj sestavnih delov, predvsem sit in mealnikov tako, da iste dele uporabljajo na sprejemu in na oddaji. Zakljuek je verjetno jasen: radijska postaja za 1296MHz z obiajno medfrekvenco in kristalnimi siti je predraga in preve zahtevna tudi za najbolj zagrizene samograditelje. Dvojno ali trojno meanje pomeni veliko nerodno napravo, polno oklopov in nihajnih krogov. Velika vloena sredstva (material in delo) torej ne opraviujejo cilja, ki ga mogoe niti ne bi uspeli dosei. Na sreo draga kristalna sita kot tudi komplicirana meanja niso nujno potrebna v SSB radijski postaji. Samograditelji se zato pogosto odloijo za SSB postajo z neposrednim meanjem, ki je prikazana na sliki 2. SSB sprejemnik z neposrednim meanjem dosee veino potrebnega ojaenja v enostavnem nizkofrekvennem ojaevalniku, loljivost (selektivnost) pa taken sprejemnik dosee z enim ali ve enostavnimi nizkoprepustnimi RC siti. Za samograditelje je seveda najbolj pomembno to, da potrebuje sprejemnik (oziroma oddajnik) z neposrednim meanjem le enostavna LC visokofrekvenna pasovna sita, ki v dobro nartovani napravi sploh ne potrebujejo uglaevanja. V SSB radijski postaji visokofrekvenna sita slabijo le zelo oddaljene signale na sprejemu oziroma vije harmonske oddajnika in tako izboljujejo delovanje radijske postaje, niso pa nujno potrebna kot v sluaju SSB postaje z obiajno medfrekvenco.
21
BEACON - 99

visokofrekvenni oscilator ne dela na frekvenci (zaduenega) nosilca SSB oddaje, pa pa sredi prenaanega pasu (to je 1.4kHz vije ali nije). V radijski postaji z nielno medfrekvenco se govorni frekvenni pas od 200Hz do 2600Hz preslika v dva pasova od 0Hz do 1200Hz. Nizkoprepustna sita imajo zato mejno frekvenco 1200Hz, kar zagotavlja visoko slabljenje neeljenega bonega pasu. SSB radijska postaja z nielno medfrekvenco torej ohranja dobre lastnosti neposrednega meanja in hkrati reuje problem slabljenja neeljenega bonega pasu. V SSB radijski postaji z nielno medfrekvenco se enosmerna komponenta preslika na priblino 1.4kHz. V sluaju izmenino sklopljenega medfrekvennega ojaevalnika to pomeni luknjo v prenosnem pasu okoli frekvence 1.4kHz. Po srenem nakljuju ta luknja skoraj tono sovpada z luknjo v spektru lovekega govora v frekvennem pasu od 1200Hz do 1600Hz. Luknja v prenosnem pasu SSB postaje z nielno medfrekvenco torej sploh ni kodljiva, pa pa koristna, saj slabi nepotrebne signale in tako izboljuje razmerje koristni signal/um! Tudi radijska postaja z nielno medfrekvenco zahteva kvadraturne mealnike, vendar so tu zahteve dosti manj stroge kot pri postaji z neposrednim meanjem. Odstopanja ojaenja in faze se tu kaejo le v popaenju nizkofrekvennega signala, kar pomeni, da zadoajo obiajni 5% upori in 10% kondenzatorji. V celotnem sprejemniku zato zadoata dva trimerja za popravek faze in ojaenja, ki ju najbolje nastavimo kar na uho, da v zvoniku sliimo im manj popaen zvok.
Slaba lastnost SSB radijske postaje z neposrednim meanjem je razmeroma nizko slabljenje neeljenega bonega pasu. Oddajnik potrebuje dva mealnika, ki delujeta s faznim zamikom etrt periode (90 stopinj), da dobimo SSB signal. Sprejemnik prav tako potrebuje dva enaka mealnika s faznim zamikom 90 stopinj (kvadraturni mealnik), da sprejema en sam boni pas. SSB radijska postaja deluje pravilno le v sluaju, ko sta mealnika res enaka in znaa fazni zamik natanno 90 stopinj. SSB radijska postaja z neposrednim meanjem zato zahteva uporabo tonostnih sestavnih delov, se pravi 1% uporov, 2% kondenzatorjev ter uparjenih polprevodnikov v mealnikih. e posebno teko je dosei nizkofrekvenni fazni zamik 90 stopinj v celotnem frekvennem pasu 200Hz do 2600Hz, ki zahteva komplicirano vezje z vejim tevilom operacijskih ojaevalnikov in tonostnih uporov ter kondenzatorjev. Ob vseh opisanih ukrepih znaa slabljenje neeljenega bonega pasu komaj 40dB, kar je za resno delo na kratkih valovih razmeroma malo. Navkljub opisanim teavam so SSB radijske postaje z neposrednim meanjem zelo priljubljene med graditelji QRP kratkovalovnih radijskih postaj. Na frekvencah nad 30MHz je teje dosei predpisani fazni zamik 90 stopinj. Manji naravni um omogoa sprejemnike z vijo obutljivostjo, kar pomeni uporabo predojaevalnika (LNA) pred mealnikom. Predojaevalnik prinese celo vrsto novih teav, od neposredne detekcije neelenih signalov v mealniku do ruenja simetrije in odstopanja faze v mealniku. UKV SSB radijska postaja z neposrednim meanjem torej ni ve tako enostavna. 22
SSB postaja z neposrednim meanjem ima sicer pomembne prednosti pred postajo s kristalnimi siti in medfrekvenco okoli 10MHz. Predvsem postaja z neposrednim meanjem ne pozna zrcalnih frekvenc, pa tudi drugih neelenih proizvodov meanja je bistveno manj. V profesionalni (vojaki) tehniki so se zato uveljavile radijske postaje z neposrednim meanjem, ki v nizkofrekvennem delu uporabljajo digitalni signalni procesor (DSP). Procesor najprej izmeri odstopanja analognega vhodnega dela (mealnikov) in potem natanno prilagodi sita in fazne zamike tako, da popolnoma zadui neeleni boni pas. Dodatna obdelava signalov v nizkofrekvennem delu sicer omogoa tudi nekoliko drugano zasnovo SSB radijske postaje, na primer SSB radijsko postajo z nielno medfrekvenco, ki je prikazana na sliki 3. Visokofrekvenni del SSB radijske postaje z nielno medfrekvenco je povsem enak postaji z neposrednim meanjem. Razlika je le v tem, da

Zaradi manjega ojaenja oddajna veja obiajno ne zahteva nobenih nastavitev. V oddajni verigi je treba paziti le na simetrijo mealnikov, saj bo vsakrna nesimetrija povzroila pisk 1.4kHz v zvoniku sogovornika. Z uporabo sodobnih sestavnih delov lahko brez uglaevanja doseemo simetrijo vsaj 30dB, kar pomeni, da bojo 1.4kHz pisk sliale le lokalne postaje. Piska seveda ne bo nikoli slial sogovornik, ki ima enako postajo z nielno medfrekvenco, saj frekvenca 1.4kHz pade tono v luknjo v prepustnem pasu sprejemnika. Glede na postajo z neposrednim meanjem zahteva SSB postaja z nielno medfrekvenco dodatno nizkofrekvenno meanje, bolj tono vrtenje kazalca na oddaji in protivrtenje kazalca na sprejemu s frekvenco 1.4kHz. Opisano nalogo enostavno reimo s cenenimi CMOS vezji 4051 (analognimi stikali) in operacijskimi ojaevalniki. Celotno vezje se izkae precej enostavneje od nizkofrekvennih faznih sukalnikov v postaji z neposrednim meanjem, saj ne potrebuje tonostnih sestavnih delov niti uglaevanja. Sprejemnik z nielno medfrekvenco sem najprej preizkusil v 23cm PSK radijski postaji za packet-radio (glej CQ ZRS 2/96). Ker se je opisana postaja v praksi odlino obnesla, sem se opogumil in izdelal e podobno SSB radijsko postajo, seveda najprej za frekvenno podroje 1296MHz. Medfrekvenni in nizkofrekvenni del postaje sem seveda skual izdelati tako, da bi lahko ista vezja uporabil tudi na drugih frekvencah, od kratkih valov do mikrovalov. 2. VCXO in mnoilne stopnje Za delo v SSB/CW tekmovanjih na UKV in mikrovalovnih frekvencah povsem zadoa pokrivanje pasu irine 200kHz, kar lahko doseemo s kristalnim oscilatorjem, ki ga frekvenno vleemo z vrtljivim kondenzatorjem (VXO) ali varikap diodo (VCXO). Takna tehnina reitev uglaevanja postaje je enostavna in zanesljiva, od tovarnikih postaj pa sta jo uporabljala edino postaji IC202 in IC402. VXO ali VCXO ima tudi druge pomembne prednosti, predvsem zelo majhen lastni fazni um. Prav zaradi nizkega faznega uma danes marsikdo e vedno tekmuje s starimi IC202 in IC402, saj so sodobne skomplicirane radijske postaje skoraj neuporabne zaradi veselo umeih PLLjev. Uglaevanje radijske postaje z VCXO-jem je torej tehnino zelo dobra reitev tudi za SSB/CW radijsko postajo za 1296MHz. Elektrini nart VCXOja in mnoilnih stopenj je prikazan na sliki 4. VCXOji veinoma uporabljajo kremeneve kristale na osnovni rezonanni frekvenci, saj je overtonske rezonance dosti teje premakniti. V SSB/CW postaji za 1296MHz je zato smiselno uporabiti kristal za 18.000MHz. Frekvenco kristala vleemo z varikap diodo MV1404, ki dosee e pri nizkih napetostih (0V do 8V) veliko
BEACON - 99
spremembo kapacitivnosti. Frekvenni pomik zavisi tudi od vrednosti tuljave L1. Ker dobimo na triu kristale za tono 18.000MHz (zaporedna rezonanca), je potrebna vrednost L1 razmeroma majhna (okoli 1uH) in je tudi pomik frekvence majhen. S kondenzatorjem 22pF vzporedno varikap diodi sem v svoji postaji nastavil pokrivanje podroja od 1296.025MHz do 1296.265MHz, to je pas 240kHz. Napetost na varikap diodi je najbolj smiselno nastavljati s Helipot potenciometrom na 10 obratov, ki ga opremimo z ustreznim gumbom za tetje obratov. Taken potenciometer in gumb sicer nista poceni, vendar omogoata res zanesljivo uglaevanje postaje. Pri pokrivanju 240kHz pomeni en obrat priblino 24kHz (skala ni povsem linearna) oziroma en razdelek na skali gumba 480Hz. Frekvenco VCXOja je treba seveda pomnoiti z 72, da pridemo do konne delovne frekvence v pasu 1296MHz. Pri tem opravijo zadnje podvojevanje frekvence iz 648MHz na 1296MHz kar sami mealniki tako v oddajniku kot v sprejemniku. VCXOju zato sledijo mnoilne stopnje X3, X3, X2 in X2. Prvo mnoenje X3 opravi kar isti tranzistor oscilatorja, saj sta nihajna kroga L2 in L3 uglaena na 54MHz. Oscilatorju sledijo tri podobne mnoilne stopnje, ki hkrati ojaijo izhodni signal na priblino 16mW (+12dBm) na frekvenci 648MHz. Prva, potrojevalna stopnja uporablja sito s samonoseima tuljavama L4 in
23
BEACON - 99
24

L5, ostali dve, podvojevalni stopnji pa sita s tiskanimi tuljavami L6, L7, L8 in L9. Napajanje VCXOja in vseh mnoilnih stopenj je stabilizirano na 8V z integriranim vezjem 7808 in obilno glajeno s tevilnimi kondenzatorji, ker so radijske postaje z neposrednim meanjem oziroma nielno medfrekvenco zelo obultjive na kakrenkoli um oscilatorja. VCXO in mnoilne stopnje so zgrajeni na enostranski tiskanini z izmerami 40mmX120mm, ki je prikazana na sliki 5. Tiskanina je iz enostranskega vitroplasta debeline komaj 0.8mm, da se zniajo parazitne induktivnosti izvodov sestavnih delov, ki prebadajo tiskanino. Razporeditev sestavnih delov VCXOja in mnoilnih stopenj je prikazana na sliki 6. Naloga tuljave L1 je natanna nastavitev frekvennega podroja VCXOja. Pri uporabi raunalnikega kristala z zaporedno rezonanco 18.000MHz znaa vrednost L1 1-1.5uH (7 do 9 ovojev ice 0.15mm CuL na podstavku 10.7MHz medfrekvennega transformatorja z nepominim feritnim tulcem v sredini, nastavljivo feritno kapico in pokrovkom 10mmX10mm). Frekvenca raunalnikih kristalov sicer ni najbolj stabilna, vendar se odstopanje na 1296MHz giblje v mejah +/-10kHz v obiajnem razponu temperature, kar je primerljivo s tovarnikimi postajami in transverterji v tem frekvennem pasu. Tuljavi L2 in L3 imata okoli 150nH in sta naviti na podstavkih TV medfrekvennih transformatorjev za 36MHz z nastavljivim feritnim vijakom v sredini tulca s tirimi prekati in plastino kapico ter pokrovkom 10mmX10mm. L2 in L3 imata po 4 ovoje ice 0.25mm CuL v gornjem prekatu tulca. Tuljavi L4 in L5 sta samonosei in imata po 4 ovoje ice 1mm CuL, navite na notranjem premeru 4mm. Konno, tuljave L6, L7, L8 in L9 so izdelane na tiskanem vezju. VCXO in mnoilne stopnje predstavljajo edino enoto opisane SSB/CW radijske postaje, ki potrebuje uglaevanje. Mnoilne stopnje enostavno uglasimo za najvejo izhodno mo. Posamezne stopnje uglaujemo tako, da dobimo na bazi
BEACON - 99
naslednjega tranzistorja minimum napetosti, ki naj ne presee -1V. Napetost na bazi seveda merimo preko ustrezne VF duilke ali upora, da ne motimo delovanja VF vezja. Konno nastavimo e eljeno frekvenno podroje s tuljavo L1 in zamenjavo 22pF kondenzatorja vzporedno varikap diodi MV1404. 3. SSB/CW kvadraturni modulator Osnovna naloga SSB/CW kvadraturnega modulatorja je preslikava vhodnih nizkofrekvennih signalov v pasu 200Hz do 2600Hz v dva pasova od 0Hz do 1200Hz, ki krmilita oddajni mealnik. SSB/CW kvadraturni modulator vsebuje e mikrofonski ojaevalnik ter vezje za CW ton. Elektrino vezje je prikazano na sliki 7. Mikrofonski ojaevalnik vsebuje dve ojaevalni stopnji s tranzistorjema BC238 in je prirejen za dinamini mikrofon, bolj tono za kombiniran mikrofon/zvonik. Upor 33ohm na vhodu dui rezonanco membrane mikrofona, dioda 1N4148 pa iti vhodni tranzistor na spre-
25
BEACON - 99
jemu, ko je na mikrofonu/zvoniku prisoten izhodni nizkofrekvenni signal. Ojaevalnima stopnjama sledi e emitorski sledilnik s e enim BC238. Nosilec telegrafske oddaje se obdeluje na povsem enak nain kot zvok iz mikrofona. Nizkoprepustno sito s tranzistorjem BC238 pretvori pravokotni signal 683Hz v sinus. Konno se signal iz mikrofonskega ojaevalnika oziroma CW ton zdruita preko dveh preklopnih diod 1N4148 na trimerju za nastavitev jakosti krmiljenja modulatorja. Glavni sestavni del modulatorja je stikalo 4051, ki se stalno vrti s frekvenco 1.4kHz (bolj tono 1365Hz). Krmilne signale dobi stikalo iz demodulatorja v sprejemniku. Vhodni nizkofrekvenni signal se tako izmenino porazdeli med I in Q vejo. Iz tokov v uporovni mrei (4 upori 22kohm in 8 uporov 15kohm) sestavijo prvi tirje operacijski ojaevalniki (prvi MC3403) signala I in Q. Oba signala nato potujeta skozi aktivni nizkoprepustni siti, ki odstranita neeljene produkte vrtenja (meanja). Zadnja dva operacijska ojaevalnika delujeta le kot napetostna sledilnika za krmiljenje oddajnega mealnika. SSB/CW kvadraturni modulator je izdelan na enostranski tiskanini z izmerami 40mmX120mm, ki je prikazana na sliki 8. Pripadajoa razporeditev sestavnih delov je prikazana na sliki 9. Zaradi varevanja s prostorom je veina uporov, kondenzatorjev in diod vgrajena pokonno. Operacijski ojaevalniki MC3403 (LM3403 ali uA3403) so zelo podobni bolj znanemu LM324, razlikujejo se le v izhodni stopnji. LM324 ima izhodni ojaevalnik v C razredu in zato grdo popai NF signale. Z uporabo MC3403 te teave izginejo, saj ima MC3403 izhodno stopnjo v B razredu. Zaradi delovanja v B razredu je poraba MC3403 malenkost veja. Vezje bi sicer moralo delovati tudi z drugimi operacijskimi ojaevalniki, saj imajo enak razpored noic, le da tega nisem preizkusil. Vezje SSB/CW kvadraturnega demodulatorja ne potrebuje nobenega uglaevanja. Trimer za jakost modulacije je namenjen le za preizkus delovanja celotnega oddajnika. V pravilno delujoem oddajniku doseemo polno mo CW nosilca pri priblino 2/3 upornosti tega trimerja. 4. Kvadraturni oddajni mealnik za 1296MHz Nart kvadraturnega oddajnega mealnika za 1296MHz je prikazan na sliki 10. Razen dveh mealnikov, sofaznega delilnika in kvadraturnega sklopnika vsebuje enota e sklopnik in ojaevalnik za signal oscilatorja na 648MHz, sita za 648MHz in 1296MHz ter ojaevalno stopnjo, ki

dvigne mo izhodnega SSB/CW signala na priblino 30mW (+15dBm). Vsa sita in ostali frekvenno selektivni sestavni deli so izvedeni kot mikrotrakasti rezonatorji na dvostranskem, 0.8mm debelem vitroplastu FR4. Ker potrebujeta sprejemnik in oddajnik signal istega oscilatorja, vsebuje enota kvadraturnega mealnika tudi ustrezno preklopno vezje, ki je izdelano povsem enako kot v PSK radijski postaji. Veji del signala iz enote oscilatorja pravzaprav le potuje skozi smerni sklopnik (L1) naprej v enoto sprejemnega kvadraturnega mealnika. Majhen del signala osciatorja (priblino 1% moi) pride preko smernega sklopnika L1/L2 do ojaevalnika s tranzistorjem BFP183. Ta stopnja ima priblino 20dB ojaenja oziroma priblino nadomesti izgube v sklopniku. Takna izvedba preklopa mogoe izgleda na prvi pogled komplicirana, vendar zahteva le en sam aktivni sestavni del (tranzistor BFP183), ostalo naredijo mikrotrakasti vodi na tiskanem vezju. Nizkoprepustno sito na izhodu ojaevalnika z BFP183 (L4, L5 in L6) dui predvsem drugi harmonik na 1296MHz, ki nastane v tranzistorju BFP183. Drugi harmonik bi sicer poruil simetrijo mealnikov, rezultat pa bi bil 1.4kHz pisk v modulaciji. Ojaeni signal 648MHz napaja preko sofaznega delilnika oba mealnika.
26
BEACON - 99
V kvadraturnem mealniku sem uporabil harmonska mealnika ravno zato, ker je v tem vezju zelo enostavno dosei dobro simetrijo oziroma dobro duenje preostalega nosilca (30-35dB) brez vsakrnega uglaevanja in brez merilnih intrumentov. Harmonska mealnika uporabljata dva etverka schottky diod BAT14-099R, ki so e v notranjosti SMD ohija vezane v venec. Iz izhodnih signalov mealnikov konno sestavimo eljeni SSB signal z 90-stopinjskim sklopnikom. Sklopniku sledi pasovno sito za 1296MHz (L21, L22, L23 in L24), ki odstranjuje ostanek signala na 648MHz in druge neeljene proizvode meanja dale pro od eljene frekvence. Najmoneja motnja na 648MHz je pri tem zaduena za ve kot 40dB. Ker je izhodna mo mealnika zelo nizka, okoli 0.1mW (-10dBm) ob upotevanju izgub v sklopniku in pasovnem situ za 1296MHz, sledi ojaevalnik z integriranim vezjem INA-10386, ki
izhodni signal ojaa na priblino 30mW (+15dBm). Enota oddajnega mealnika je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 40mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 11, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4, ki ima na 1.3GHz e precejnje visokofrekvenne izgube. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 12. eprav je veina mikrotrakastih vodov izdelanih na tiskanem vezju, moramo tiri etrtvalovne duilke L3, L13, L14 in L25 naviti kot male tuljavice z ico 0.25mm CuL. L3 naj bo etrtvalovna duilka na 648MHz (12cm ice), L25 naj bo etrtvalovna duilka na 1296MHz (7cm ice), L13 in L14 pa naj bosta nekje vmes (9cm ice), saj morata duiti obe frekvenci. Oba konca ice pocinimo v dolini priblino 5mm, lakirani ostanek pa
navijemo kot samonoseo tuljavo na notranji premer 1mm. Pri gradnji oddajnega mealnika moramo paziti predvsem na pravilno ozemljitev mikrotrakastih vodov, uporov 56ohm, obeh emitorjev BFP183 ter obeh izvodov mase ojaevalnika INA-10386. Mikrotrakaste rezonatorje ozemljimo s posrebreno bakreno ico premera 0.6mm (notranji vodnik kabla RG-214), ki jo vtaknemo v izvrtine premera 1mm na oznaenih mestih ter dobro zacinimo na obeh straneh tiskanine. Upora 56ohm in oba aktivna sestavna dela so ozemljeni preko izvrtin premera 3.2mm, ki jih najprej zapremo na strani ravnine mase s kokom bakrene folije, nato pa napolnimo s cinom vse do prikljuka SMD upora ali polprevodnika. Opisani oddajni mealnik naj ne bi potreboval nobenega uglaevanja, e so le vsi mikrotrakasti vodi in polprevodniki pravilno ozemljeni. Na izhodu moramo dosei predpisano mo 30mW pri krmiljenju vezja z ustreznim signalom lokalnega oscilatorja ter primernim modulacijskim signalom. Namesto modulacijskega signala za preizkus zadoa e enosmerni tok 2-10mA v enega od obeh mealnikov. 5. Visokofrekvenna glava SSB/CW postaje za 1296MHz Nart visokofrekvenne glave SSB/CW postaje za 1296MHz je prikazan na sliki 13. Visokofrekvenna glava vsebuje izhodni, monostni ojaevalnik oddajnika, predojaevalnik in visokofrekvenno sito sprejemnika ter antenski preklopnik s PIN diodama. Tudi visokofrekvenna glava je izdelana kot mikrotrakasto vezje na dvostranskem vitroplastu FR4 debeline 0.8mm in je zelo podobna visokofrekvenni glavi PSK postaje. 27
BEACON - 99
Nart visokofrekvenne glave znatno poenostavljajo sodobni polprevodniki. V monostnem ojaevalniku oddajnika je uporabljen en sam GaAs tranzistor CLY5, ki hkrati daje 14dB ojaenja in izhodno mo 0.8W (+29dBm). Za razliko od PSK postaje deluje CLY5 v linearnem reimu, zato je izhodna mo malo manja. Negativno prednapetost si CLY5 ustvari sam ob vikih modulacije, kar potem zadri kondenzator 1uF, ki se le poasi prazni preko upora 2.2Mohm. CLY5 je sicer nizkonapetostni tranzistor, ki deluje z napetostjo ponora komaj 5V, za ustrezni padec iz 12V napajanja pa poskrbijo upori v preklopni enoti. Antenski preklopnik je izdelan z dvema razlinima PIN diodama BAR63-03W in BAR80. Polprevodnika ipa teh dveh diod sta si sicer podobna, bistvena je razlika v ohijih. BAR63-03W je vgrajena v ohije z majhno parazitno kapacitivnostjo in se uporablja kot zaporedno visokofrekvenno stikalo. Obratno je BAR80 vgrajena v ohije z minimalno parazitno induktivnostjo in se uporablja kot vzporedno stikalo (shunt dioda). Antenski preklopnik je izdelan tako, da sta obe stikali sklenjeni na oddaji. etrtvalovni vod L9 tedaj poskrbi za to, da se kratek stik iz diode BAR80 preslika v odprte sponke za oddajnik. Visokofrekvenna glava vsebuje tudi predojaevalnik in pasovno sito za sprejemnik. Predojaevalnik uporablja tranzistor BFP181, ki naj bi omogoal ojaenje okoli 15dB. Zamenjava BFP181 z INA-03184 se ni obnesla, ker ima slednji preve ojaenja. Veljalo bi pa preizkusiti noveje bipolarne tranzistorje, naprimer BFP405 ali BFP420, ki ob manjem umu dajejo nekoliko veje ojaenje. Pasovno sito (L10, L11, L12 in L13) mora izloiti predvsem oddaljene motnje zelo monih oddajnikov, da ne pride do neposredne amplitudne detekcije oziroma neeljenih meanj v sprejemnem mealniku. Pasovno sito vnaa priblino 3dB izgub, ker je izdelano na navadnem laminatu FR4. Visokofrekvenna glava SSB postaje je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 40mmX80mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 14, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 15. Razen tiskanih vodov vsebuje visokofrekvenna glava tudi dve samonosei etrtvalovni duilki L5 in L7 za 1296MHz, ki sta izdelani iz 7cm dolgih kokov ice 0.25mm CuL, pocinjenih za 5mm na obeh koncih, ostanek pa navit na notranji premer 1mm. Pri gradnji visokofrekvenne glave moramo paziti predvsem na pravilno ozemljitev mikrotrakastih rezonatorjev in polprevodnikov CLY5, BAR80 ter BFP181. Mikrotrakaste rezonatorje ozemljimo podobno kot v oddajnem mealniku z ikami premera 0.6mm, polprevodnike pa s

kapljicami cina v ustreznih izvrtinah. Pri tranzistorju CLY5 moramo dobro ozemljiti oba prikljuka izvora, preko njiju se tranzistor tudi ohlaja. Na drugi strani tiskanega vezja zato pricinimo medeninasto ploico z izmerami 15mmX15mmX0.5mm ter nato zapolnimo s cinom izvrtini premera 3.2mm in 5mm. Diodo BAR80 ozemljimo skozi izvrtini premera 2.5mm, tranzistor BFP181 pa skozi izvrtini premera 3.2mm. Pravilno sestavljena visokofrekvenna glava SSB postaje naj ne bi potrebovala nobenega uglaevanja. 6. Kvadraturni sprejemni mealnik za 1296MHz Kvadraturni sprejemni mealnik SSB postaje za 1296MHz je po nalogah in nartu skoraj povsem enak kvadraturnemu mealniku v 23cm PSK postaji. Nart je prikazan na sliki 16 in se od PSK postaje razlikuje le v vrednostih nekaterih sestavnih delov. Sprejemni mealnik vsebuje dve pasovni siti za 1296MHz, visokofrekvenni ojaevalnik z integriranim vezjem INA-03184, dva enaka harmonska mealnika, ki delujeta s faznim zamikom 90 stopinj in dva enaka medfrekvenna predojaevalnika s tranzistorjema BF199. Tudi sprejemni mealnik je izdelan kot mikrotrakasto vezje na dvostranskem vitroplastu FR4 debeline 0.8mm. Pasovni siti sta povsem enaki situ v visokofrekvenni glavi, se pravi
28
BEACON - 99
29
BEACON - 99
30

prepustni pas 100MHz in 3dB izgub zaradi cenenega vitroplasta FR4. Za prekrivanje umnega tevila mealnikov in izgub v sitih zadoa 25dB ojaenja v integriranem vezju INA-03184. Kvadraturni sprejemni mealnik vsebuje dva harmonska mealnika, ki sta po izvedbi povsem enaka mealnikom v oddajniku. Harmonska mealnika sta se tu dobro obnesla iz ve razlogov. Zaradi simetrine vezave diod takna mealnika zelo dobro duita um lokalnega oscilatorja in neposredno detekcijo monih vhodnih VF signalov. Hkrati zahtevata signal lokalnega oscilatorja na polovini frekvenci, kar pomeni v postaji z nielno medfrekvenco ali neposrednim meanjem mileje zahteve za oklapljanje posameznih stopenj. Kvadraturni sprejemni mealnik mora sicer vsebovati dva popolnoma enaka mealnika, ki delujeta s faznim zamikom natanno etrt periode oziroma 90 stopinj. Ker se impedanca diod v mealnikih mono spreminja z jakostjo signala lokalnega oscilatorja, morajo biti delilniki nartovani tako, da ohranjajo predpisani fazni zamik 90 stopinj in simetrijo ne glede na impedanco diod. V opisanem kvadraturnem I/Q mealniku se oba mealnika napajata sofazno s signalom lokalnega oscilatorja, fazni zamik 90 stopinj pa vnaa delilinik vhodnega visokofrekvennega signala (L9, L10, L11 in L12). Oba delilnika sicer vsebujeta ve uporov, ki zagotavljajo simetrijo in fazni zamik tudi ob spreminjajoi se impedanci mealnih diod. Mealnikoma takoj sledita dva enaka medfrekvenna predojaevalnika s tranzistorjema BF199. Kljub razmeroma nizki nielni medfrekvenci se v tem vezju BF199 obnesejo bolje od raznih BC..., ker imajo manje tokovno ojaenje in so zato bolje prilagojeni na impedanco mealnikov. SSB sprejemni mealnik se razlikuje od PSK vezja edino v duilkah L19 in L20, ki sta prilagojeni niji medfrekvenci. Po raunu bi ti dve duilki morali imeti celo 33mH v SSB postaji. V izdelano postajo sem zato vgradil najveje duilke, ki sem jih imel pri roki, to je (desetkrat manje) 3.3mH. Duilki L19 in L20 sicer prepreujeta, da pride do neposredne detekcije frekvenno oddaljenih, toda monih signalov kar v medfrekvennih ojaevalnikih BF199. Tudi PSK postajo se da na ta nain izboljati z vgradnjo duilk 47uH namesto prvotnih etrtvalovnih tuljavic L19 in L20. Medfrekvenna predojaevalnika sta nameena v enoti sprejemnega mealnika zato, da se izognemo motnjam in umom. Iz istega razloga vsebuje SSB radijska postaja loena sprejemna in oddajna mealnika, eprav bi en sam kvadraturni mealnik lahko opravljal obe nalogi. Predojaevalnika sicer dobita napajalno napetost iz enote medfrekvennega ojaevalnika kar preko signalnih vodov. Enota kvadraturnega sprejemnega mealnika za 1296MHz je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 40mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 17, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 18. eprav je veina mikrotrakastih
BEACON - 99
vodov izdelanih na na tiskanem vezju, moramo dve etrtvalovni duilki L15 in L16 naviti kot mali tuljavici z ico 0.25mm CuL. Za vsako tuljavico odreemo 9cm ice, oba konca ice pocinimo v dolini priblino 5mm, lakirani ostanek pa navijemo kot samonoseo tulavo na notranji premer 1mm. Pri gradnji kvadraturnega sprejemnega mealnika moramo paziti predvsem na pravilno ozemljitev mikrotrakastih vodov, upora 56ohm v 90-stopinjskem delilniku ter ojaevalnika INA-03184. Mikrotrakaste rezonatorje ozemljimo s posrebreno bakreno ico premera 0.6mm (notranji vodnik kabla RG-214), ki jo vtaknemo v izvrtine premera 1mm na oznaenih mestih ter dobro zacinimo na obeh straneh tiskanine. Upor 56ohm in ojaevalnik INA-03184 sta ozemljena preko izvrtin premera 3.2mm, ki jih najprej zapremo na strani ravnine mase s kokom bakrene folije, nato pa napolnimo s cinom vse do prikljuka SMD upora ali polprevodnika. Opisani kvadraturni sprejemni mealnik naj ne bi poteboval nobenega uglaevanja, e so le vsi mikrotrakasti vodi in polprevodniki pravilno ozemljeni. Simetrijo in fazni zamik mealnikov najlaje preverimo pri preizkusu celotnega sprejemnika in jo lahko do doloene mere popravimo s trimerjema v medfrekvennem ojaevalniku. 7. SSB kvadraturni medfrekvenni ojaevalnik Osnovna zamisel sprejemnikov z neposrednim meanjem ali z nielno medfrekvenco je v tem, da doseemo glavnino ojaenja v enostavnem in
31
BEACON - 99
cenenem nizkofrekvennem ojaevalniku, ki ne potrebuje uglaevanja. Tudi selektivnost taknega sprejemnika doloajo preprosta nizkoprepustna sita, ki prav tako ne potrebujejo uglaevanja. Nart taknega ojaevalnika je zato precej drugaen od obiajnih medfrekvennih ojaevalnikov. Sprejemnik z nielno medfrekvenco seveda potrebuje dvokanalni ojaevalnik, saj moramo neodvisno ojaevati oba kanala I in Q pred demodulacijo. Kanala morata biti imbolj enaka, zato morata imeti skupno avtomatsko regulacijo ojaenja (ARO), ki zagotavlja, da ostane razmerje jakosti signalov I in Q nespremenjeno. Nart SSB kvadraturnega medfrekvennega ojaevalnika s skupno ARO je prikazan na sliki 19. Ojaevalnik vsebuje dve enaki nizkoprepustni siti na vhodu. Sitom sledi dvokanalna ojaevalna stopnja s svojo lastno regulacijo ojaenja (ARO), ki ji sledi stopnja za popravek jakosti in faze. Medfrekvenno verigo zakljui e en par nizkoprepustnih sit in e ena enaka dvokanalna ojaevalna stopnja s svojo lastno ARO. Nizkoprepustni siti na vhodu sta izdelani kot aktivni siti z emitorskima sledilnikoma s tranzistorjema BC238. Enostavno vezje z bipolarnimi tranzistorji zagotavlja predvsem znatno manji um od operacijskih ojaevalnikov. Vhodno vezje poskrbi tudi za dovod enosmerne napajalne napetosti preko uporov 1.5kohm do obeh predojaevalnikov. Dvokanalne ojaevalne stopnje so zelo podobne tistim iz PSK postaje, eprav so zahteve SSB postaje znatno mileje. Posamezne ojaevalne stopnje so izdelane s tranzistorji BC238. Vsaka ojaevalna stopnja vsebuje oja32
evalni tranzistor, ki mu sledi emitorski sledilnik, da prepreimo neeljene medsebojne vplive, ko poveemo ve taknih stopenj v verigo. ARO uporablja MOS tranzistorje kot spremenljive upore na vhodu ojaevalnih stopenj. Enakost med I in Q kanaloma doseemo tako, da uporabimo MOS tranzistorje iz istega integriranega vezja 4049UB. Digitalno CMOS vezje 4049UB je v tem sluaju uporabljeno na nekoliko neobiajen nain, sicer pa se preostali sestavni deli iz vezja 4049UB obnaajo le kot diode, ki ne motijo delovanja ARO. Prvi dvokanalni ojaevalni stopnji sledi e vezje za popravek razmerja jakosti in faze (trimerja 10kohm in 250kohm). Drugi par nizkoprepustnih sit je izveden z operacijskima ojaevalnikoma (MC3403), saj so tu signali e dovolj veliki, da um integriranih vezij ne povzroa ve teav. Na koncu sledi druga dvokanalna ojaevalna stopnja, ki je povsem enaka prvi takni stopnji. SSB kvadraturni medfrekvenni ojaevalnik je zgrajen na enostranski tiskanini z izmerami 50mmX120mm, ki je prikazana na sliki 20. Pripadajoa razporeditev sestavnih delov je prikazana na sliki 21. Pri izbiri sestavnih delov moramo paziti na tonost in kvaliteto vgrajenih delov, saj je obmoje monih popravkov jakosti in faze zelo omejeno. Naeloma sicer zadoajo 5% upori, 10% folijski kondenzatorji (nikakor ne keramini!) in obiajni tranzistorji BC238B, saj se tolerance posameznih sestavnih delov najpogosteje ugodno odtejejo med sabo. Veina uporov, kondenzatorjev in diod je tudi tu vgrajena pokonno zaradi varevanja s prostorom. Pri sestavljeni enoti najprej pos-
tavimo oba trimerja v srednji poloaj. Nato prikljumo napajanje, preverimo enosmerne napetosti ter preizkusimo delovanje obeh kanalov. Trimerje za jakost (10kohm) in fazo (250kohm) uporabimo ele takrat, ko preizkusimo celoten sprejemnik. 8. SSB kvadraturni demodulator in NF ojaevalnik Osnovna naloga SSB kvadraturnega demodulatorja je preslikava obeh I in Q signalov (pas 0Hz do 1200Hz) nazaj v izvorni frekvenni pas govora od 200Hz do 2600Hz. Enota vsebuje e nizkofrekvenni ojaevalnik in oscilator za takt, ki dovaja vse potrebne frekvence: 5461Hz, 2731Hz, 1365Hz in 683Hz. Elektrino vezje je prikazano na sliki 22. SSB kvadraturni demodulator vsebuje tiri operacijske ojaevalnike (MC3403), ki iz signalov I in Q naredijo 8-fazni sistem s pomojo uporovne mree, povsem enake tisti v modulatorju oddajnika. Demodulacijo signala opravi stikalo 4051, ki se vrti s frekvenco 1365Hz. Stikalo tako poskrbi za protivrtenje kazalca signala s frekvenco 1365Hz, z drugimi besedami natanno obratno operacijo od tiste, ki jo je opravil kvadraturni modulator v oddajniku. Neeljene produkte protivrtenja kazalca (meanja frekvenc) odstrani aktivno nizkoprepustno sito s tranzistorjem BC238. Demodulirani nizkofrekvenni signal gre preko 100kohm potenciometra za glasnost na NF ojaevalnik. Integrirano vezje LM386 je zanimivo predvsem zaradi majhne porabe in majhnega tevila zunanjih sestavnih delov. Takte za vrtenje stikal 4051 v modulatorju oddajnika in v demo-
BEACON - 99
33
BEACON - 99
dulatorju sprejemnika dobimo iz binarnega tevca 4029. tevec 4029 razpolaga z vhodom tetje naprej/nazaj, kar v tem sluaju pomeni izbiro bonega pasu, se pravi USB ali LSB. Vhod naprej/nazaj je e povezan preko upora 100kohm na logino enico (USB) in ga preko stikala lahko sklenemo na maso (LSB). Preklopa USB/LSB sicer ne potrebujemo za obiajno SSB delo na 1296MHz. Preklop USB/LSB je potreben le za delo preko satelitov, linearnih pretvornikov ali pri uporabi transverterjev za druga frekvenna podroja. Pri delu v telegrafiji se je vasih mono izogniti motnjam z zamenjavo bonega pasu v sprejemniku. Boni pas lahko sicer zamenjamo tudi tako, da zamenjamo med sabo I in Q kanala. Pri gradnji postaje moramo zato preveriti, da delata sprejemnik in oddajnik hkrati na istem bonem pasu! tevec 4029 potrebuje vhodni takt okoli 11kHz. Zahteve po stabilnosti tega takta sicer niso hude in bi zadoal celo RC oscilator. Opisana radijska postaja uporablja kristalni oscilator predvsem zato, da se izognemo uglaevanju. Razen tega bojo v tem sluaju vse postaje imele natanno isto frekvenco, kar pomeni zmanjanje motilnih pojavov. Kristalni oscilator uporablja kristal za uro, ki dela na zelo nizki frekvenci komaj 32768Hz. Dvojni flip-flop 4013 deli frekvenco kristala s 3, kar daje takt 10923Hz za krmiljenje binarnega tevca 4029. Frekvenca vrtenja stikal 4051 znaa tako 1365Hz, kar se dobro pokriva z luknjo v frekvennem spektru lovekega govora. Iz istega izvora (izhod Q4 vezja 4029) prihaja tudi CW ton 683Hz, ker so v tem sluaju neeljeni produkti meanja v oddajniku najmanji. SSB kvadraturni demodulator in NF ojaevalnik sta zgrajena na enostranski tiskanini z izmerami 40mmX120mm, ki je prikazana na sliki 23. Pripadajoa razporeditev sestavnih delov je prikazana na sliki 24. Zaradi varevanja s prostorom je tudi tu veina uporov, kondenzatorjev, diod in kristal za 32768Hz vgrajenih pokonno. Pri izbiri sestavnih delov moramo paziti na razline izvedbe vezij druine 40xx. e posebno pridejo te razlike do izraza takrat, ko vezja uporabljamo v linearnem reimu, naprimer v kristalnem oscilatorju. Opisani kristalni oscilator zahteva vgradnjo vezja 4011UB. V sluaju vgradnje vezja 4011B je treba dodati 34 kondenzator 560pF, ki sicer ni predviden na tiskanem vezju. Delovanje oscilatorja preverimo tako, da na izhod 683Hz prikljuimo slualko. e pisk ni povsem ist, frekvenca ni prava oziroma preskakuje pri spreminjanju napajalne napetosti, bo treba dodati kondenzator 560pF. Vezje sicer deluje povsem pravilno tudi s 4001UB, kljub razlini logini funkciji. 9. SSB/CW preklopi RX/TX SSB/CW radijska postaja potrebuje ve razlinih preklopov. Na sreo zahteva sprejem SSB govora in telegrafije na sluh povsem enak sprejemnik, torej vsaj sprejemnika ni treba preklapljati v razline naine. Oddajnik seveda zahteva drugana vezja za oddajo SSB govora in CW tipkanja. Preklop sprejem/oddaja upravljamo v SSB nainu preko PTT (push-to-talk) tipke na mikrofonu. V telegrafiji pa imamo pri veini postaj dva razlina preklopa: preklop sprejem/oddaja in samo tipkanje oddajnika. Ta dva preklopa sta bila verjetno nujno potrebna v starih postajah s tevilnimi mehanskimi releji, ki so bili prepoasni, da bi lahko sledili tipkanju oddajnika. V sodobni radijski postaji seveda ni prostora za mehanske releje. Relejev ni smiselno uporabljati tudi zato, ker so najpogosteji izvor napak v radijskih postajah. Sodobne radijske postaje vsebujejo antenski preklopnik s PIN diodami tudi za moi v razredu kilovatov in tranzistorske preklopnike napajanja. Preklop spre-

jem/oddaja in nazaj lahko traja manj kot milisekundo, kar pomeni, da s pritiskom telegrafske tipke hkrati vkljuimo oddajnik. Ko tipko odpustimo, je radijska postaja e na sprejemu, se pravi BK nain delovanja. Elektrina vezava SSB/CW preklopov RX/TX je prikazana na sliki 25. V opisani radijski postaji dobiva veina enot stalno napajanje +12V: VCXO in mnoilne stopnje, mealnik, medfrekvenca in demodulator sprejemnika ter modulator oddajnika. Pri preklopu na oddajo, to je pritisku PTT ali CW tipke ali obeh se izkljuijo visokofrekvenne stopnje sprejemnika (+12VRX) ter se vkljuijo visokofrekvenne stopnje oddajnika (+12VTX in +5VTX). Pri SSB oddaji se izkljui tudi nizkofrekvenni ojaevalnik (+12VNF), da ne moti mikrofonskega ojaevalnika (+12VSSB). Pri telegrafski oddaji pa ostane nizkofrekvenni ojaevalnik vkljuen, da v zvoniku posluamo lastno tipkanje. Napajanje +12VCW poskrbi le zato, da privede signal 683Hz na vhod modulatorja oddajnika. Preklopi napajanj +12VNF, +12V SSB, +12VCW in +12VRX so izvedeni s PNP tranzistorji BC327. Le preklop +12VTX zahteva moneji tranzistor BD138. Izhodna stopnja oddajnika se napaja preko zaitnega upora s spremenljivo napetostjo do +5.6V. Ker se na zaitnem uporu troi precejnja mo, je sestavljen iz 8 uporov 33ohm 1/2W. Zaitni upori so vgrajeni na tiskanino preklopov, da ne segrevajo izhodne stopnje oddajnika. Preklopna enota vsebuje tudi vezje za krmiljenje merilnega intrumenta
BEACON - 99
na polno vrednost 5.6V, omejeno z zener diodo, ele pri polnem visokofrekvennem krmiljenju. Preko merjenja napajalne napetosti izhodne stopnje tako preverimo jakost nae modulacije oziroma ocenimo izhodno mo oddajnika. Veina sestavnih delov SSB/CW preklopov RX/TX je nameenih na tiskanini z izmerami 30mmX80mm, ki je prikazana na sliki 26. Le zaitna dioda 1N5401 in elektrolit 470uF sta vgrajena neposredno na vtinico za napajalno napetost 12V. Razporeditev sestavnih delov na tiskanini je prikazana na sliki 27. Tudi tu so upori in diode vgrajeni pokonno zaradi varevanja s prostorom. V preklopni enoti je treba nastaviti le trimer za obutljivost merilnika na prednji ploi radijske postaje. Trimer nastavimo tako, da dobimo polni odklon intrumenta pri popolnoma izkrmiljenem oddajniku. 10. Sestavljanje in preizkus SSB postaje za 1296MHz Opisana SSB postaja za 1296MHz uporablja ve razlinih SMD sestavnih delov. Najmanj teav je z upori, saj so vsi SMD upori obiajno uporabni na zelo visokih frekvencah preko 10GHz. Povsem obraten sluaj so kondenzatorji: veslojni SMD
na prednji ploi postaje. V radijsko postajo je smiselno vgraditi merilni intrument z vrtljivo tuljavico obutljivosti okoli 300uA, saj so ledike pri moni sonni svetlobi povsem nevidne. Tudi S-meter smatram za nepotreben okrasek v tekmovalni postaji. Pri delu na prostem je dosti bolj pomembna napetost baterije,
zato intrument na sprejemu meri napajalno napetost. Zener dioda 8V2 raztegne skalo voltmetra v obmoju od 9V do 15V. Na oddaji meri intrument napajalno napetost izhodne stopnje. Brez krmiljenja znaa padec napetosti preko izhodnega tranzistorja CLY5 komaj 0.5V do 1V. Napetost naraste
35
BEACON - 99
kondenzatorji so obiajno neprimerni za visoke frekvence. V opisani postaji sem se zato omejil na eno samo razmeroma nizko vrednost: 47pF. Namesto 4.7uF SMD tantalov lahko brez teav vgradimo tudi bolj obiajne kapljice. SSB postaja za 1296MHz uporablja iste visokofrekvenne SMD polprevodnike kot PSK postaja za 23cm. Ker marsikdo teh novih sestavnih delov ne pozna, najprej ponavljam dopolnjen opis ohiij teh sestavnih delov na sliki 28. Pozor na tone oznake sestavnih delov in na oznake na ohijih, ki so v veini sluajev povsem razline. Ker so ohija SMD polprevodnikov zelo majhna, je nanje nemogoe natiskati celotno tipsko oznako. Zato proizvajalci teh sestavnih delov oznaujejo svoje izdelke z dvorkovnimi ali trorkovnimi kodami. Edina izjema je tranzistor CLY5, ki je zadosti velik, da na njegovem ohiju stoji celotna oznaka CLY5". Pri nakupu SMD sestavnih delov torej nujno potrebujemo sliko 28, da preverimo, kaj nam sploh trgovec ponuja! Resen trgovec nam bo SMD sestavne dele ponudil v originalnem pakiranju, se pravi na rnem antistatinem filmskem traku s predalki, v katerih so shranjene drobcene diodice in tranzistorji. Predalki v traku so prekriti s prozorno folijo, skozi katero lahko z lupo opazujemo vsebino, preitamo napis in primerjamo s tistim, kar je napisano na sliki 28. tiri visokofrekvenne enote SSB/CW postaje za 1296MHz so vgrajene v oklopljena ohija iz medeninaste ploevine debeline 0.4mm. Posamezna tiskana vezja so zacinjena v okvir iz medeninaste ploevine, na katerega se natakne medeninast pokrov, kot je to prikazano na sliki 29. Ohije posamine enote se potem pritrdi s tirimi samoreznimi vijaki za ploevino na nosilno ploo celotne postaje. Enota VCXO in mnoilne stopnje je izdelana na enostranski tiskanini in zato potrebuje dodaten, spodnji pokrov, da ne seva drugega harmonika 648MHz in ne porui simetrije mealnikov. Uho integriranega vezja 7808 je zaradi boljega hlajenja prispajkano kar na steno katlice. Ostale tri enote, sprejemni in oddajni mealnik ter visokofrekvenna glava, so izdelane na dvostranski tiskanini. Spodnja stran tiskanine je hkrati masa mikrotrakastih vodov in 36 spodnji oklop katlice. Seveda lahko doseemo uinkovito oklapljanje posaminih enot le s primerno izvedbo vseh elektrinih povezav. Napajanje in modulacijska signala oddajnika so napeljani skozi kondenzatorje skoznike (okoli 1nF) v krajih stranicah medeninastih katlic. Signalne povezave so izvedene s tankimi teflonskimi koaksialnimi kabelki (RG-188 ipd), katerih oklop mora biti dobro zacinjen na medeninasto ploevino pri vstopu v katlico. Doline kabelkov niso predpisane z izjemo povezave med izhodom oddajnega mealnika in vhodom izhodne stopnje oddajnika, ki mora biti dolga natanno 12.5cm, merjeno od ene do druge medeninaste stene. Celotna radijska postaja je vgrajena v aluminijasto ohije z notranjimi izmerami 60mm (viina) X 180mm (irina) X 180mm (globina). Ohije je po viini razdeljeno z osrednjo nosilno ploo iz aluminijeve ploevine debeline 1mm na dva prekata. Ohije se zapre z dvema U pokrovoma zgoraj in spodaj, ki ju pritrdimo s samoreznimi vijaki za ploevino.

V gornjem prekatu viine 32mm so nameene tiri visokofrekvenne enote v medeninastih katlicah. V spodnjem prekatu viine 27mm so nameene tiri nizkofrekvenne tiskanine, ki ne potrebujejo posebnega oklapljanja. Vsi elektrini prikljuki, potenciometri, stikala in merilni intrument so nameeni na prednji ploi, kot je to prikazano na sliki 30. Vgradnja zvonika v ohije postaje ni smiselna, ker so visokofrekvenne enote precej obutljive na mikrofonijo. Vezja so sicer nartovana tako, da lahko mikrofonski vhod preprosto veemo vzporedno z izhodom za zvonik in uporabimo zvonik v roni mikrotelefonski kombinaciji tudi kot mikrofon. PTT tipka kot tudi CW tipka sta preprosti stikali, ki se skleneta na maso. Preizkus postaje zanemo z uglaevanjem VCXOja in mnoilnih stopenj. VCXO nastavimo tako, da pokrijemo eljeno podroje. Mnoilne stopnje nastavimo za najveji signal tako, da merimo napetosti na bazah mnoilnih tranzistorjev preko primerne VF duilke. Maksimum na konni frekvenci 648MHz poiemo
BEACON - 99
tako, da na izhod enega od sprejemnih mealnikov prikljuimo ohmmeter (Unimer na podroju ohmX10) in uglasimo trimerja v zadnji mnoilni stopnji za najmanjo upornost. Ker ostale stopnje sprejemnika ne potrebujejo uglaevanja, bi moral sprejemnik za silo delati. Pri sprejemniku preverimo najprej ojaenje: izhodni um mora jasno upasti, ko odklopimo napajanje prvi VF ojaevalni stopnji (BFP181 v visokofrekvenni glavi). e odklopimo sprejemni mealnik in medfrekvenna predojaevalnika, um popolnoma izgine. Nato postajo uglasimo na primerno ibek nemoduliran nosilec (radijski svetilnik ali e en enak VCXO z mnoilci v sosednji sobi) in natanno posluamo demodulirani zvok. Razen obiajnega piska bo dober operater slial v ozadju e zrcalni pisk, ki se mu z uglaevanjem spreminja frekvenca v obratni smeri. Ta pisk v
ozadju poskusimo imbolj zaduiti s trimerjema v medfrekvennem ojaevalniku. Pri oddajniku opazujemo potek izhodne moi pri vrtenju trimerja v modulatorju. Pri pritisnjeni CW tipki bi morali dosei polno izhodno mo z drsnikom na priblino 2/3 upornosti. Delovna napetost izhodne stopnje oddajnika mora tedaj narasti na polno vrednost, ki jo dovoljuje zener dioda 5V6. Izhodna mo oddajnika mora upasti za popolnoma enako vrednost, e prikljuimo samo I oziroma samo Q modulacijo. Konno preverimo SSB modulacijo v radijski zvezi z neko drugo postajo na 1296MHz. Na ta nain ugotovimo, ali smo zadeli pravi boni pas (USB ali LSB), saj je I in Q signale kaj lahko zameati med sabo v oienju postaje. Boni pas sprejemnika lahko preverimo sami, ko sprejemnik uglaujemo na nemoduliran nosilec (radijski svetilnik ipd). Poraba opisane SSB/CW radijske
postaje znaa pri nazivni napajalni napetosti 12.6V okoli 105mA pri razmeroma tihem sprejemu. Pri CW oddaji naraste poraba na 650mA pri izhodni moi 860mW. Pri SSB oddaji je poraba e veja in dosee maksimum 870mA v pavzah modulacije, v vikih pa je enaka CW porabi 650mA. Poraba opisanega oddajnika je torej obratno sorazmerna izhodni moi zaradi naina napajanja izhodnega tranzistorja preko zaitnega upora. Sprejemnik se je izkazal priblino enako obutljiv kot stari transverter, tako na koristne signale kot tudi na motnje radarjev in monih signalov blinjih tekmovalcev v istem frekvennem podroju. umno tevilo sprejemnika bi sicer lahko izboljali z vgradjo polprevodnika z vejim ojaenjem od BFP181, a na ta nain se povea tudi obutljivost na motnje radarjev. e najprimerneji bi bil zunanji predojaevalnik, ki ga glede na pogoje vkljuimo ali izkljuimo.
37
BEACON - 99

1. Razvoj radijskih postaj z nielno medfrekvenco Vsaka novotarija zahteva doloen as, da se jo nauimo uporabljati ter spoznamo njene dobre in slabe strani. SSB radijska postaja za 1296MHz z nielno medfrekvenco, ki sem jo opisal v CQ ZRS 2/97, se je izgleda kar obnesla: v majskem VHF/UHF/SHF tekmovanju so jo uporabljali e trije udeleenci. eprav opisana SSB radijska postaja za 1296MHz ni povsem brez napak, je sama po sebi umevna elja izdelati podobno radijsko postajo tudi za druga frekvenna podroja. V tem lanku bom zato opisal izvedbo podobne SSB/CW radijske postaje z nielno medfrekvenco za podroje 2304MHz (oziroma 2320 MHz). Ker sta frekvenni podroji 1296MHz in 2304MHz razmeroma blizu, je tehnika gradnje obeh postaj podobna. Tudi visokofrekvenni del radijske postaje za 2304MHz je izdelan v obliki mikrotrakastih vezij na dvostranskem vitroplastu debeline 0.8mm in uporablja podobna vezja ter veinoma iste polprevodnike kot postaja za 1296MHz. V tem lanku bom opisal tudi izboljave nielne medfrekvence in nizkofrekvennega dela postaje, ki se nanaajo na obe inaici postaje: za 1296MHz in za 2304MHz, saj je ta del povsem enak v obeh postajah. V nielni medfrekvenci oddajnika in sprejemnika je predvsem smiselno izboljati nizkoprepustna sita s preprosto zamenjavo vrednosti kondenzatorjev. Na koncu bom natanno opisal e gradnjo primernega ohija za radijsko postajo, saj ravno tu veina graditeljev pone hude napake. 2. Predelani VCXO in mnoilne stopnje Zasnova SSB/CW radijske postaje za 2304MHz je skoraj povsem enaka postaji za 1296MHz. Razlina frekvenca delovanja seveda zahteva drugaen lokalni oscilator. Tudi postaja za 2304MHz uporablja VCXO kot izvor signala, ki krmili verigo mnoilnih stopenj do konne frekvence 1152MHz, kar zahtevajo harmonski mealniki v sprejemniku in oddajniku. Frekvenco 1152MHz dobimo v dveh korakih. V postaji za 2304MHz je uporabljeno povsem enako vezje VCXOja in mnoilnih stopenj, ki pa je uglaeno nekoliko nije na 576 MHz (namesto 648MHz.) Zadnja podvojevalna stopnja 576MHz>1152MHz je vgrajena, zaradi drugane tehnike gradnje (mikrotrakasto vezje), kar v oddajni oziroma sprejemni mealnik. Predelani VCXO in mnoilne stopnje za 13cm SSB/CW postajo so prikazani na sliki 1. Tudi postaja za 2304MHz uporablja VCXO s kristalom za 18.000MHz, ki mu s pomojo tuljave L1 in varikap diode MV1404 malenkostno premikamo frekvenco. Ker potrebujemo na 2304MHz relativno oje podroje pokrivanja, je kondenzator vzporedno varikap diodi MV1404 povean na 56pF. Nihajna kroga za VCXOjem s tuljavama L2 in L3 sta uglaena na etrti harmonik kristala 72MHz. Pri nespremenjenih vrednostih tuljav L2 in L3 je treba zato zmanjati vzporedna kondenzatorja na 27pF. Preostale tri mnoilne stopnje delujejo kot podvojevalne stopnje na 144MHz, 288MHz in 576MHz, kar lahko brez predelav doseemo z uglaevanjem vzporednih trimer kondenzatorjev. V radijski postaji za 2304MHz sledi e ena mnoilna stopnja na 1152MHz, zato je potrebna jakost signala na 576MHz nekoliko nija. Na 576MHz zadoa 10mW (+10dBm), zato so vrednosti uporov v napajanju mnoilnih stopenj poveane na 330ohm, e enkrat 330ohm in 220ohm. Predelani VCXO in mnoilne stopnje so sicer izdelani na
39
BEACON - 99
povsem enakem tiskanem vezju kot v postaji za 1296MHz, zato tu ne bom e enkrat objavljal tiskanine in razporeditve sestavnih delov. V frekvennem pasu 2300-2450 MHz predstavlja dodatno teavo izbira podroja za ozkopasovne naine dela. Prvi radioamaterski poskusi so potekali na 2304MHz zaradi ugodnih razmerij mnoenja frekvenc z nijih podroij. Tudi danes veina radioamaterjev e vedno uporablja pas okoli 2304MHz za SSB/CW delo. al so nemkim radioamaterjem e pred leti odvzeli prvih 20MHz. Nemki SSB transverterji za 13cm so danes vsi uglaeni na 2320MHz, kar pomeni, da bomo verjetno morali vzpostaviti zvezo z Avstrijci, Madari, ehi in Hrvati na 2320MHz, eprav je v teh dravah radioamaterjem dovoljeno delo tudi na 2304MHz. Po drugi strani v nekaterih dravah (ZDA, Italija) radioamaterjem ni dovoljena uporaba 2320MHz, zato so ostali v okolici 2304MHz. Konno je na Japonskem radioamaterjem dodeljen le ISM pas 2400-2450MHz, zato Japonci uporabljajo odsek okoli 2424MHz za ozkopasovno SSB/CW delo na 13cm. Japonski transverterji in radijske postaje za 13cm so zato pri nas skoraj neuporabni. Izjema je delo preko radioamaterskih satelitov, ki po prenehanju delovanja AO-13 in v dolgem akanju na naslednika AMSAT-P3D ni ravno najbolj zanimivo. Pri nas kot tudi v veini civiliziranih evropskih drav je radioamaterjem e vedno na voljo celoten frekvenni pas 2300-2450MHz in moramo radioamaterji paziti le na to, da ne motimo primarnih uporabnikov, pri nas mobilnih RTV zvez (TV prenosi s prireditev in podobno). Za resneje delo v tekmovanjih se moramo seveda opremiti z obemi podpodroji: 2304MHz in 2320MHz. Za menjavo podroja 2304/2320 ne moremo preprosto zamenjati kristala v oscilatorju. Veriga mnoilnih stopenj je precej ozko uglaena, kristala za 2304MHz (18.000MHz) in za 2320MHz (18.125MHz) pa zahtevata tudi drugano nastavitev L1 oziroma drugaen kondenzator vzporedno z varikap diodo MV1404. Zato je edino smiselno izdelati dva loena modula z VCXOjem in mnoilni stopnjami. Mikrotrakasta visokofrekvenna vezja sicer omogoajo delovanje na 2304MHz in na 2320MHz brez uglaevanja. Najbolja reitev sta seveda dve loeni radijski postaji 40 posebej za 2304MHz in posebej za 2320MHz. Za delo v satelitskem pasu nad 2400MHz so potrebne tudi manje spremembe (krajanje) mikrotrakastih rezonatorjev v visokofrekvennem delu postaje. Za pas 2304MHz potrebujemo kristal za 18.000MHz. Kristal za to frekvenco dobimo kot cenen "raunalniki" kristal, zato se splaa kupiti ve kosov in izbrati tistega, ki se mu frekvenca s temperaturo najmanj spreminja. 2304MHz doseemo z manjo predelavo mnoilnih stopenj (X3, X3, X2 in X2) tudi s cenenim "raunalnikim" kristalom za 16.000 MHz. Teje je najti kristal za 18.125MHz ali 16.111MHz, da bi dosegli 2320MHz. Na triu lahko sicer kupimo kristal za 90.667MHz, ki se uporablja v nemkih transverterjih 144/2320MHz. Kristal za 90.667MHz dela na petem overtonu, zato naj bi bila njegova osnovna frekvenca okoli 18.133MHz. V mojem prototipu postaje za 2320MHz se je osnovna frekvenca taknega kristala izkazala celo nija od 18.125MHz, zato sem moral v postaji za 2320MHz tuljavo L1 zamenjati s trimer kondenzatorjem. 2320MHz lahko sicer doseemo z "raunalnikim" kristalom za 14.500 MHz, vendar je prvo mnoenje X5 na 72.5MHz e nerodno visoko in nihajna kroga L2 in L3 povsem ne zaduita neeljenih signalov na etrtem (58MHz) in estem (87MHz) harmoniku. Konno lahko uporabimo za delo v satelitskem pasu okoli 2400MHz "raunalniki" kristal za 12.500MHz (25.000MHz) z mnoenji X4 (X2), X3, X2 in X2 do frekvence 600MHz.

3. Izboljani SSB/CW kvadraturni modulator V SSB/CW kvadraturnem modulatorju je predvsem smiselno izboljati nizkoprepustna sita, saj v izvornem nartu niso bila najbolje nartovana. Enostaven program za simulacijo Sallen-Key sita na raunalniku je pokazal rezultat na sliki 2. Frekvenni odziv izvornega sita s tremi enakimi kondenzatorji 6.8nF strmo pada s frekvenco v eljenem prepustnem pasu do 1.2kHz, na vijih frekvencah pa se upadanje upoasni. Sallen-Key sito sicer omogoa nartovalcu ve stopenj svobode, zato lahko s primerno izbiro vrednosti kondenzatorjev in uporov doseemo veliko ugodneji odziv sita. Predelano sito s tremi enakimi upori 15kohm in kondenzatorji 3.3nF, 22nF in 3.3nF ima skoraj "ploat" odziv v pasu do 1kHz in poveano slabljenje neeljenih frekvenc nad 1.2kHz. Nart izboljanega SSB/CW kvadraturnega modulatorja je prikazan na sliki 3. Spremembe se nanaajo v glavnem na obe nizkoprepustni siti na izhodu. Nova sita omogoajo manj popaeno modulacijo in manje motnje drugim postajam izven SSB prenosnega pasu. Izboljava sit omogoa tudi bolje izkrmiljenje izhodne stopnje oddajnika: v SSB postaji za 1296MHz se je mo oddajnika poveala iz 0.86W na 1.1W po predelavi sit v modulatorju! Pozor! Nizkoprepustno sito za CW ton ostane takno, kot je bilo v izvorniku, se pravi trije upori 15kohm in trije kondenzatorji 8.2nF, saj so tu zahteve vezja drugane. Izboljani SSB/CW kvadraturni modulator vsebuje e eno majhno, a po-
BEACON - 99
41
BEACON - 99
membno spremembo. Zaitna dioda na bazi prvega mikrofonskega ojaevalnika se je izkazala odlien izvor visokofrekvennih motenj, ko je na mikrofonskem vhodu prisoten signal iz zvonika. V prototipu sem resda uporabil diode 1N4151, ki so e hitreje od 1N4148. Reitev je v zamenjavi te diode s poasno usmerniko diodo 1N4007, ki prav gotovo ne more proizvajati motenj na frekvencah nad 1GHz. Ker spremembe vrednosti uporov in kondenzatorjev ter zamenjava diode ne zahtevajo sprememb tiskanega vezja, ostaneta tiskanina in razporeditev sestavnih delov modulatorja povsem enaka kot v objavljenem opisu SSB postaje za 1296MHz. 4. Kvadraturni oddajni mealnik za 2304MHz Nart kvadraturnega oddajnega mealnika za 2304MHz je prikazan na sliki 4. Razen dveh mealnikov, sofaznega delilnika in kvadraturnega sklopnika vsebuje enota e sklopnik 42
in ojaevalnik za signal oscilatorja na 576MHz, podvojevalno stopnjo oddajnika na 1152MHz ter ojaevalno stopnjo, ki dvigne mo izhodnega SSB/CW signala na priblino 10mW (+10dBm). Vsa sita in ostali frekvenno selektivni sestavni deli so izvedeni kot mikrotrakasti rezonatorji na dvostranskem, 0.8mm debelem vitroplastu FR4. Sprejemnik in oddajnik SSB postaje za 2304MHz potrebujeta isti signal lokalnega oscilatorja na 1152MHz, vendar vsebujeta vsak svojo loeno podvojevalno stopnjo 576/1152MHz. Preklop signala lokalnega oscilatorja je izveden na 576MHz s smernim sklopnikom podobno kot v SSB postaji za 1296MHz. Enota oddajnega mealnika zato vsebuje -20dB sklopnik za 576MHz, ojaevalnik za 576MHz s tranzistorjem BFP183 in podvojevalno stopnjo na 1152MHz s tranzistorjem BFP196. Signal na 1152MHz oisti pasovno sito (L6, L7, L8 in L9) za napajanje obeh mealnikov preko sofaznega delilnika L10/L11. V kvadraturnem mealniku sem
uporabil harmonska mealnika ravno zato, ker je v tem vezju zelo enostavno dosei dobro simetrijo oziroma dobro duenje preostalega nosilca na 2304MHz (25-30dB) brez vsakrnega uglaevanja in brez merilnih intrumentov. Harmonska mealnika uporabljata dva etverka schottky diod BAT14-099R, ki so e v notranjosti SMD ohija vezane v venec. Iz izhodnih signalov mealnikov konno sestavimo eljeni SSB signal z 90-stopinjskim sklopnikom. Sklopniku sledi pasovno sito za 2304MHz (L24, L25, L26 in L27), ki odstranjuje ostanek signala na 1152MHz in druge neeljene proizvode meanja dale pro od eljene frekvence. Najmoneja motnja na 1152MHz je pri tem zaduena za ve kot 30dB. Ker je izhodna mo mealnika zelo nizka, okoli 0.1mW (-10dBm) ob upotevanju izgub v sklopniku in pasovnem situ za 2304MHz, sledi ojaevalnik z integriranim vezjem INA-10386, ki izhodni signal ojaa na priblino 10mW (+10dBm). Enota oddajnega mealnika je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 40mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 5, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4, ki ima na 2.3GHz e precejnje visokofrekvenne izgube. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 6. eprav je veina mikrotrakastih vodov izdelanih na na tiskanem vezju, moramo tiri etrtvalovne duilke L3, L16, L17 in L28 naviti kot male tuljavice z ico 0.25mm CuL. L3 naj bo etrtvalovna duilka na 1152MHz (7cm ice), L28 naj bo etrtvalovna duilka na 2304MHz (4cm ice), L16 in L17 pa naj bosta nekje vmes (5.5cm ice), saj morata duiti obe

frekvenci. Oba konca ice pocinimo v dolini priblino 5mm, lakirani ostanek pa navijemo kot samonoseo tuljavo na notranji premer 1mm. Tuljava L5 je tovarniko izdelana izdelana duilka za 1uH na feritnem jedru v obliki upora 1/4W. Feritno jedro je potrebno za duenje samooscilacij mnoilne stopnje. V skrajnem sluajo lahko to duilko zamenjamo z VK200. Pri gradnji oddajnega mealnika moramo paziti predvsem na pravilno ozemljitev mikrotrakastih vodov, SMD uporov, obeh emitorjev BFP183 in BFP196 ter obeh izvodov mase ojaevalnika INA-10386. Mikrotrakaste rezonatorje ozemljimo s posrebreno bakreno ico premera 0.6mm (notranji vodnik kabla RG-214), ki jo vtaknemo v izvrtine premera 1mm na oznaenih mestih ter dobro zacinimo na obeh straneh tiskanine. SMD upori in aktivni sestavni deli so ozemljeni preko izvrtin premera 3.2mm, ki jih najprej zapremo na strani ravnine mase s kokom bakrene folije, nato pa napolnimo s cinom vse do prikljuka SMD upora ali polprevodnika. Opisani oddajni mealnik naj ne bi potreboval nobenega uglaevanja, e so le vsi mikrotrakasti vodi in polprevodniki pravilno ozemljeni. Na izhodu moramo dosei predpisano mo 10mW pri krmiljenju vezja z ustreznim signalom lokalnega oscilatorja ter primernim modulacijskim signalom. Namesto modulacijskega signala za preizkus zadoa e enosmerni tok 2-10mA v enega od obeh mealnikov. Pri predelavi radijske postaje za frekvence nad 2350MHz je potrebno uglasiti (skrajati) rezonatorja L7 in L8, po potrebi pa tudi L25 in L26. Pri uglaevanju zadnje mnoilne stopnje v enoti VCXOja lahko izkoristimo usmerniki pojav v tranzistorju BFP196 in nihajne kroge na 576MHz uglasimo za najnijo enosmerno napetost na kolektorju BFP196. 5. Visokofrekvenna glava SSB/CW postaje za 2304MHz Nart visokofrekvenne glave SSB/CW postaje za 2304MHz je prikazan na sliki 7. Visokofrekvenna glava vsebuje izhodni, monostni ojaevalnik oddajnika, predojaevalnik in visokofrekvenno sito sprejemnika ter antenski preklopnik s PIN diodama. Tudi visokofrekvenna glava je izdelana kot mikrotrakasto vezje na dvostranskem vitroplastu FR4 debeline 0.8mm in bi bila uporabna tudi v PSK radijski postaji. Ker je izhodna mo ojaevalnika INA-10386 nekoliko prenizka za popolno izkrmiljenje izhodnega tranzistorja CLY2, vsebuje visokofrekvenna glava e dodatno krmilno stopnjo oddajnika s tranzistorjem BFP183. INA-10386 v oddajnem mealniku lahko zato deluje z znianim tokom napajanja, dodatno ojaenje BFP183 pa pokrije tudi izgube v pasovnem situ (L1, L2, L3 in L4). Negativno prednapetost na vratih si CLY2 ustvari sam ob vikih mo-
BEACON - 99
dulacije, kar potem zadri kondenzator 1uF, ki se le poasi prazni preko upora 2.2Mohm. CLY2 je sicer nizkonapetostni tranzistor, ki deluje z napetostjo ponora komaj 5V, za ustrezni padec iz 12V napajanja pa poskrbijo upori v preklopni enoti. CLY2 daje v tem vezju 450-550mW izhodne moi na 2304MHz. Antenski preklopnik je izdelan z dvema razlinima PIN diodama BAR63-03W in BAR80. Antenski preklopnik je izdelan tako, da sta obe stikali sklenjeni na oddaji. etrtvalovni vod L14 tedaj poskrbi za to, da se kratek stik iz diode BAR80 preslika v odprte sponke za oddajnik. Visokofrekvenna glava vsebuje tudi dvostopenjski predojaevalnik in pasovno sito za sprejemnik. Predojaevalnik vsebuje HEMT ATF-35376 v prvi stopnji in bipolarni tranzistor BFP181, kar daje skupaj z izgubami v situ ojaenje okoli 23dB. V podroju 2304MHz so zahteve za dinamiko sprejemnika manj ostre kot na 1296MHz, saj tu ni monih motilcev (radarjev) in tudi moi radioamaterskih oddajnikov so nije kot na 1296MHz. Ojaenje predojaevalnika je zato lahko ustrezno vije, da celoten sprejemnik dosee ugodno umno tevilo. ATF-35376 dela pri nizki napajalni napetosti komaj 1.2V. Napajalno napetost omejuje rdea LED, ki je v tem vezju uporabljena kot zener dioda za 2V. Prednost ledike je v tem, da za razliko od prave zener diode ne proizvaja uma. Glede na odstopanja Idss tranzistorja ATF-35376
43
BEACON - 99
6. Kvadraturni sprejemni mealnik za 2304MHz Kvadraturni sprejemni mealnik SSB postaje za 2304MHz je po nalogah in nartu skoraj povsem enak kvadraturnemu mealniku v SSB postaji za 1296MHz. Nart je prikazan na sliki 10 in se od postaje za 1296MHz razlikuje le v dodatni mnoilni stopnji 576/1152MHz. Sprejemni mealnik vsebuje dve pasovni siti za 2304MHz, visokofrekvenni ojaevalnik z integriranim vezjem INA-03184, dva enaka harmonska mealnika, ki delujeta s faznim zamikom 90 stopinj, podvojevalno stopnjo za 1152MHz in dva enaka medfrekvenna predojaevalnika s tranzistorjema BF199. Tudi sprejemni mealnik za 2304MHz je izdelan kot mikrotrakasto vezje na dvostranskem vitroplastu FR4 debeline 0.8mm. Pasovni siti imata prepustni pas okoli 200MHz ter vnaata slabljenje 3.5dB za vsako sito. Skupno torej 7dB, kar pokrije integrirano vezje INA-03184, ki ima na frekvenci 2.3 GHz okoli 25dB ojaenja, kar pokrije tudi um harmonskih mealnikov. Harmonska mealnika zahtevata signal lokalnega oscilatorja na 1152 MHz. Signal 576MHz iz enote VCOXja krmili podvojevalno stopnjo sprejemnika s tranzistorjem BFP196. Izhodni signal 1152MHz oisti pasovno sito (L25, L26, L27 in L28). Nizko sito na vhodu (L30, L31, L32 in L33) pa prepreuje neeljene povratne vplive. Harmonska mealnika sta enaka kot v oddajniku in vsebujeta dva diodna etverka BAT14-099R. Tudi v sprejemnem kvadraturnem mealniku se oba mealnika napajata sofazno (L23 in L24) s signalom lokalnega oscilatorja 1152MHz. Fazni zamik 90 stopinj vnaa delilinik
je vasih potrebno zmanjati upore v napajanju. Visokofrekvenna glava SSB postaje za 2304MHz je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 40mmX80mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 8, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 9. Razen tiskanih vodov vsebuje visokofrekvenna glava tudi tiri samonosee etrtvalovne duilke L6, L9, L11 in L16 za 2304MHz, ki so izdelane iz 4cm dolgih kokov ice 0.25mm CuL, pocinjenih za 5mm na obeh koncih, ostanek pa navit na notranji premer 1mm. Pri gradnji visokofrekvenne glave moramo paziti predvsem na pravilno ozemljitev mikrotrakastih rezonatorjev in polprevodnikov BFP183, CLY2, BAR80, ATF-35376 ter BFP181. Mikrotrakaste rezonatorje ozemljimo 44
podobno kot v oddajnem mealniku ikami premera 0.6mm, polprevodnike pa s kapljicami cina v ustreznih izvrtinah. Pri vseh polprevodnikih moramo dobro ozemljiti oba prikljuka mase, izhodni tranzistor CLY2 se preko njiju tudi ohlaja. Izhodni tranzistor CLY2 in diodo BAR80 ozemljimo skozi izvrtine premera 2mm, tranzistorje BFP183, ATF-35376, BFP181 in SMD upor 3.9kohm pa skozi izvrtine premera 3.2mm. Pravilno sestavljena visokofrekvenna glava SSB postaje naj ne bi potrebovala nobenega uglaevanja. Postaja za 2304MHz je seveda e bolj obutljiva na pravilno povezavo antenskega kabla in vgradnjo primerne antenske vtinice, zato lahko iz oddajnika izvleemo zadnji milivat (je to potrebno?) z dodajanjem kokov barkene folije na izhodne mikrotrakaste vode.
BEACON - 99
vhodnega visokofrekvennega signala (L9, L10, L11 in L12). Oba delilnika sicer vsebujeta ve uporov, ki ki zagotavljajo simetrijo in fazni zamik tudi ob spreminjajoi se impedanci mealnih diod. Mealnikoma takoj sledita dva enaka medfrekvenna predojaevalnika s tranzistorjema BF199, ki sta povsem enaka tistim v postaji za 1296MHz. Tudi tu imata duilki L19 in L20 3.3mH, torej desetkrat manj od raunske vrednosti 33mH. Medfrekvenna predojaevalnika sta nameena v enoti sprejemnega mealnika zato, da se izognemo motnjam in umom. Iz istega razloga vsebuje SSB radijska postaja loena sprejemna in oddajna mealnika, eprav bi en sam kvadraturni mealnik lahko opravljal obe nalogi. Predojaevalnika sicer dobita napajalno napetost iz enote 45
BEACON - 99
medfrekvennega ojaevalnika kar preko signalnih vodov. Enota kvadraturnega sprejemnega mealnika za 2304MHz je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 40mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 11, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 12. eprav je veina mikrotrakastih vodov izdelanih na na tiskanem vezju, moramo dve etrtvalovni duilki L15 in L16 naviti kot mali tuljavici z ico 0.25mm CuL. Za vsako tuljavico odreemo 5.5cm ice, oba konca ice pocinimo v dolini priblino 5mm, lakirani ostanek pa navijemo kot samonoseo tuljavo na notranji premer 1mm. Tuljava L29 je tovarniko izdelana izdelana duilka za 1uH na feritnem jedru v obliki upora 1/4W. Feritno jedro je potrebno za duenje samooscilacij mnoilne stopnje. V skrajnem sluajo lahko to duilko zamenjamo z VK200. Pri gradnji kvadraturnega sprejemnega mealnika moramo paziti predvsem na pravilno ozemljitev mikrotrakastih vodov, uporov 51ohm in 1.5kohm, ojaevalnika INA-03184 ter tranzistorja BFP196. Mikrotrakaste rezonatorje ozemljimo s posrebreno bakreno ico premerea 0.6mm (notranji vodnik kabla RG-214), ki jo vtaknemo v izvrtine premera 1mm na oznaenih mestih ter dobro zacinimo na obeh straneh tiskanine. SMD upora, ojaevalnik INA-03184 in tranzistor BFP196 so ozemljeni skozi izvrtine premera 3.2mm, ki jih najprej zapremo na strani ravnine mase s kokom bakrene folije, nato pa napolnimo s cinom vse do prikljuka SMD upora ali polprevodnika. Opisani kvadraturni sprejemni mealnik naj ne bi poteboval nobenega uglaevanja, e so le vsi mikrotrakasti vodi in polprevodniki pravilno ozemljeni. Za delovanje nad 2350MHz je treba uglasiti (skrajati) rezonatorja L26 in L27. Simetrijo in fazni zamik mealnikov najlaje preverimo pri preizkusu celotnega sprejemnika in jo lahko do doloene mere popravimo s trimerjema v medfrekvennem ojaevalniku. 7. Izboljave in predelave ostalih stopenj SSB radijska postaja z nielno medfrekvenco uporablja podobna nizkoprepustna sita v oddajniku in v sprejemniku. Tudi sita v sprejemniku

je zato smiselno predelati na enak nain kot v oddajniku, se pravi z zamenjavo vrednosti kondenzatorjev. Nart izboljanega SSB kvadraturnega medfrekvennega ojaevalnika, ki vsebuje nizkoprepustna sita sprejemnika, je prikazan na sliki 13. Tiskanina in razporeditev delov medfrekvennega ojaevalnika ostanejo seveda nespremenjeni. Enota SSB kvadraturnega demodulatorja in NF ojaevalnika ne potrebuje nobene predelave. al ta enota vsebuje neroden sestavni del, integrirano vezje 4011UB ali 4001UB, ki ga je skoraj nemogoe kupiti v obiajnih trgovinah z elektronskimi sestavnimi deli, eprav ga imajo vsi proizvajalci v katalogu. Oscilator s kristalom 32.768kHz namre ne dela najbolj zanesljivo z vezji 4011B ali 4001B, kljub dodatnemu kondenzatorju 560pF. Da si tudi veliki proizvajalci integriranih vezij niso povsem na jasnem, kakne so razlike med posameznimi izvedbami CMOS vezij druine 40xx, nazorno prikazuje slika 14. CMOS vezja proizvajalca Motorola so se sicer izkazala kot najbolj zanesljiva v tem vezju. Kristalni oscilator sicer dela povsem pravilno s starimi vezji druin 40xx (brez rke) in 40xxA veine proizvajalcev.
46

Delovanje 32kHz oscilatorja najlaje preverimo tako, da pritisnemo telegrafsko tipko in posluamo ton v zvoniku. e oscilator sluajo ni tartal (vezje 4011B) si lahko pomagamo tako, da postajo izkljuimo in ez kakno sekundo spet nazaj vkljuimo. Bolja reitev je seveda zamenjava vezja 4011 ali 4001 z ustreznejo izvedbo. Konno potrebuje pomembno predelavo tudi enota SSB/CW preklopov RX/TX. V tej enoti so nameeni zaitni upori za izhodni tranzistor oddajnika. Ker deluje tranzistor CLY2 s polovinim tokom glede na svojega vejega brata CLY5, je treba v postaji za 2304MHz ustrezno poveati vrednost zaitnega upora! Bolj tono, namesto osem uporov 33ohm jih v postaji za 2304MHz vgradimo samo tiri, povezane tako, da znaa skupna upornost spet 33ohm. 8. Sestavljanje in preizkus SSB postaje za 2304MHz Pri gradnji radijske postaje moramo najprej posvetiti pozornost izbiri ustreznih sestavnih delov. V enoti VCXOja in mnoilnih stopenj so uporabljeni folijski kapacitivni trimerji proizvajalca Philips. Ker veina graditeljev teh sestavnih delov ne pozna oziroma uporablja neustrezne nadomestke, objavljam podatke o teh trimerjih na sliki 15. Pri teh trimerjih je vrednost kapacitivnosti oznaena z barvo telesa (podstavka) trimerja. Prednost folijskih trimerjev so dobre elektrine lastnosti (majhne visokofrekvenne izgube in stabilnost kapacitivnosti). Za radioamaterje brez merilnih intrumentov je pomembno tudi dejstvo, da lahko vstavljeno kapacitivnost enostavno ocenimo iz poloaja rotorja trimerja. V opisanih PSK in SSB radijskih postajah uporabljam pokonno izvedbo premera 7.5mm s tremi noicami, ki se mi zdi mehansko najbolj stabilna. Keramini trimerji drugih proizvajalcev imajo vije dielektrine izgube, z njimi daje veriga mnoilnih stopenj tudi 3dB manj izhodnega signala! Razen tega so keramini trimerji zelo nestabilni, vasih se naprava razglasi sama od sebe. Konno je pri keraminih trimerjih zelo teko ugotoviti nastavljeno kapacitivnost iz poloaja rotorja. O izbiri SMD sestavnih delov sem veliko napisal e v opisu SSB radijske postaje za 1296MHz. Na sliki 16 so zato predstavljena le ohija in oznake SMD polprevodnikov, ki so vgrajeni v SSB radijsko postajo za 2304MHz. Pozor na oznake na ohijih, ki so zaradi pomanjkanja prostora nujno razline od imen polprevodnikov. Veina radioamaterjev al noe razumeti, da je tudi ohije sestavni del elektrinega vezja. To je e posebno res v sluaju radijske postaje, ki vsebuje vezja z velikim ojaenjem. Zato skuam, dobronamerno, na koncu vsakega lanka opisati ohije
BEACON - 99
mojega delujoega prototipa in nain vgradnje sestavnih enot. al ti moji opisi v glavnem naletijo na gluha uesa, vsaj e pomislim na radijske postaje za packet-radio. Ohije iz slabega prevodnika (elezo), ki je povrhu vsega e pobarvano, je popolnoma neuinkovit oklop tako za visokofrekvenna sevana polja kot za nizkofrekvenna magnetna polja. Pri PSK ali SSB radijskih postajah z nielno medfrekvenco moramo namre upotevati, da imamo razmeroma visoko ojaenje tudi na zelo nizkih frekvencah, to je na nielni medfrekvenci! Nekateri graditelji so li celo tako dale, da so za 23cm PSK packet-radio postajo z nielno medfrekvenco izdelali ohije z dvojnim dnom. Kako gluh oziroma obutljiv na vsakovrstne motnje je sprejemnik v taknem neustreznem ohiju izgleda nikogar ne zanima. Zmanjanje dometa radijske zveze brontozavri pa nadomestijo z gromozanskimi antenami in QRO oddajnimi ojaevalniki. Motnje in samooscilacije sprejemnika jih izgleda ne motijo, saj te motnje poslua samo modem raunalnika... V sluaju SSB radijske postaje bo motnje in samooscilacije poslual operater na radijski postaji in to bo (upam) konno streznilo graditelje nemogoih ohiij. Obe opisani SSB/CW radijski postaji, za 1296MHz in za 2304MHz, bosta zagotovo samooscilirali v neustreznem ohiju iz hitrorjavee ploevine. Nizkofrekvenne samooscilacije sprejemnika takoj sliimo kot "zvonklanje" ali piskanje namesto uma v zvoniku. tiri visokofrekvenne enote SSB/CW postaje za 2304MHz so vgrajene v oklopljena ohija iz medeninaste ploevine debeline 0.4mm, povsem enako kot v SSB/CW postaji za 1296MHz. Ohija posaminih enot so pritrjena s tirimi samoreznimi vijaki za ploevino na osnovno ogrodje postaje, da prepreimo mikrofonijo. Tudi v postaji za 2304MHz potrebuje enota VCXOja in mnoilnih stopenj dodaten, spodnji pokrov. Ostale tri enote imajo samo zgornji pokrov, prav tako iz 0.4mm medenine. Napajanje in nezahtevne nizkofrekvenne povezave so izvedene preko 1nF skoznikov, zahtevneje NF povezave in vse VF povezave pa s tankimi teflonskimi kabelki. V SSB postaji za 2304MHz nisem opazil kabelkov "kritinih" dolin, vendar Murphy nikoli ne poiva in tudi tu se 47
BEACON - 99

lahko zgodi, da obstaja posebno "nes- rena" dolina za kaken kabelek. Celotna radijska postaja je vgrajena v aluminijasto ohije z notranjimi izmerami 60mm (viina) X 180mm (irina) X 180mm (globina). Ohije je prikazano na sliki 17. Najpomembneji sestavni del ohija je osrednje ogrodje iz 1mm debele aluminijeve ploevine. Osrednje ogrodje mora biti nujno izdelano iz enega samega kosa dobrega elektrinega prevodnika, sicer bo sprejemnik "zvonkljal" zaradi nizkofrekvennih samooscilacij. Zadnja ploa je pritrjena s tirimi vijaki, prednjo ploo pa nosijo kar helipot potenciometer, merilni intrument, antenska vtinica in telegrafska tipka, ki jo s svojimi vijaki spajajo na osrednje ogrodje. Oba U pokrova sta izdelana iz 0.5mm debele aluminijeve ploevine zaradi varevanja pri celotni tei radijske postaje. V gornjem prekatu viine 32mm so nameene tiri visokofrekvenne enote v medeninastih katlicah. V spodnjem prekatu viine 27mm so nameene tiri nizkofrekvenne tiskanine, ki ne potrebujejo posebnega oklapljanja. Razporeditev sestavnih enot kot tudi elektrinih prikljukov, potenciometrov, stikal in merilnega
48

intrumenta je povsem enaka kot v SSB/CW postaji za 1296MHz. Vgradnja zvonika v ohije postaje ni smiselna, ker so visokofrekvenne enote precej obutljive na mikrofonijo. Vezja so sicer nartovana tako, da lahko mikrofonski vhod preprosto veemo vzporedno z izhodom za zvonik in uporabimo zvonik v roni mikrotelefonski kombinaciji tudi kot mikrofon. PTT tipka kot tudi CW tipka sta preprosti stikali, ki se skleneta na maso. Preizkus postaje zanemo z uglaevanjem VCXOja in mnoilnih stopenj. VCXO nastavimo tako, da pokrijemo eljeno podroje. Mnoilne stopnje nastavimo za najveji signal tako, da merimo napetosti na bazah mnoilnih tranzistorjev preko primerne VF duilke. Maksimum na konni frekvenci 576MHz poiemo tako, da merimo napetost na bazi ali kolektorju enega od obeh BFP196 v sprejemnem ali oddajnem mealniku. Ker ostale stopnje sprejemnika ne potrebujejo uglaevanja, bi moral sprejemnik za silo delati. Pri sprejemniku preverimo najprej ojaenje: izhodni um mora jasno upasti, ko odklopimo napajanje prvi VF ojaevalni stopnji (ATF-35376 v visokofrekvenni glavi). e odklopimo sprejemni mealnik in medfrekvenna predojaevalnika, um popolnoma izgine. Nato postajo uglasimo na primerno ibek nemoduliran nosilec (radijski svetilnik ali e en enak VCXO z mnoilci v sosednji sobi) in natanno posluamo demodulirani zvok. Razen obiajnega piska bo dober operater slial v ozadju e zrcalni pisk, ki se mu z uglaevanjem spreminja frekvenca v obratni smeri. Ta pisk v ozadju poskusimo imbolj zaduiti s trimerjema v medfrekvennem ojaevalniku. Pri oddajniku opazujemo potek izhodne moi pri vrtenju trimerja v modulatorju. Pri pritisnjeni CW tipki bi morali dosei polno izhodno mo z drsnikom na priblino 1/2 upornosti. Delovna napetost izhodne stopnje oddajnika mora tedaj narasti na polno vrednost, ki jo dovoljuje zener dioda 5V6. Izhodna mo oddajnika mora upasti za popolnoma enako vrednost, e prikljuimo samo I oziroma samo Q modulacijo. Konno preverimo SSB modulacijo v radijski zvezi z neko drugo postajo na 2304MHz. Na ta nain ugotovimo, ali smo zadeli pravi boni pas (USB ali LSB), saj je I in Q signale kaj lahko zameati med sabo v oienju postaje. Boni pas sprejemnika lahko preverimo sami, ko sprejemnik uglaujemo na nemoduliran nosilec (radijski svetilnik ipd). Poraba opisane SSB/CW radijske postaje za 2304MHz znaa pri nazivni napajalni napetosti 12.6V okoli 175mA pri razmeroma tihem sprejemu. Pri CW oddaji naraste
BEACON - 99
poraba na 490mA pri izhodni moi 0.5W. Pri SSB oddaji je poraba e veja in dosee maksimum 640mA v pavzah modulacije, v vikih pa je enaka CW porabi 490mA. Poraba opisanega oddajnika je torej obratno sorazmerna izhodni moi zaradi naina napajanja izhodnega tranzistorja preko zaitnega upora.
49
BEACON - 99

1. Novo frekvenno podroje 3400MHz Z novim pravilnikom smo dobili radioamaterji v Sloveniji tudi nekaj novih frekvennih podroij. Od vseh novih podroij je bilo verjetno najteje dobiti prav pas okoli 3.4GHz, saj profesionalcev frekvence pod 100MHz ne zanimajo ve. Tudi absorpcijska rta molekule kisika (O2) v pasu okoli 120GHz ni preve zanimiva, saj dodatno slabljenje v zemeljskem ozraju dosega kar 5dB/km v frekvennem pasu okoli 120GHz. Radioamaterska dejavnost v frekvennem pasu 3.4GHz ni kdove kako velika. V Ameriki imajo radioamaterji sicer dodeljen celoten pas 3300-3500MHz, v Evropi pa so do pred nekaj leti razpolagali s pasom 3400-3475MHz le angleki, nizozemski in nemki radioamaterji. Tako v Evropi kot v Ameriki je bila veina dejavnosti osredotoena na ozek pas okoli 3456MHz, ki je celotevilski mnogokratnik marsikatere "znane" frekvence: 144MHz (x24), 432MHz (x8) in 1152MHz (x3) (lokalni oscilator v transverterjih). V skladu z novim evropskim predlogom o delitvi mikrovalovnih frekvenc (ki e ni sprejet), so v marsikateri dravi dodelili radioamaterjem frekvenni pas 3400-3410 MHz: Danska, Finska itn. Nazadnje smo ta pas dobili tudi mi. Zato je prav, da ga imprej zanemo tudi uporabljati. V dravah, kjer radioamaterji razpolagamo samo s pasom 3400-3410MHz, je ozkopasovna dejavnost (SSB/CW zveze na velike razdalje) osredotoena na zaetek podroja okoli 3400MHz. Tudi Nemci in Anglei se poasi selijo iz 3456MHz navzdol na 3400MHz in na 3456MHz vztrajajo le e Ameriani. Ko smo konno doakali nova frekvenna podroja, je treba seveda imprej izdelati ustrezne transverterje ali radijske postaje. Za frekvenni pas 3400MHz sem se odloil za enostavno izvedbo SSB radijske postaje z nielno medfrekvenco, ki je pravzaprav krianec med SSB postajo za 2304MHz (CQ ZRS 3/97) in SSB postajo za 5760MHz (CQ ZRS 5/97). Vsi mealniki so tudi v SSB postaji za 3400MHz izvedeni z diodnimi etverki BAT14-099R. Kot ojaevalniki so se razen GaAs HEMTov in INA integriranih vezij odlino obnesli tudi novi, ceneni in lahko dobavljivi silicijevi tranzistorji BFP420. Tudi SSB radijska postaja za 3400MHz ima izveden antenski preklop z eno samo PIN diodo. V izhod oddajnika je vgrajen cenen tranzistor CLY2, ki ob nekoliko manjem ojaenju (8-9dB) e vedno daje 0.5W izhodne moi na 3400 MHz. Vsa mikrovalovna vezja vkljuno z vsemi pasovnimi siti so izdelana v mikrotrakasti tehniki na navadnem, 0.8mm debelem dvostranskem vitroplastu FR4. Medfrekvenni in nizkofrekvenni del je seveda enak tistemu v opisanih postajah z nielno medfrekvenco za 1296MHz, 2304MHz, 5760MHz ali 10368MHz. 2. Predelani VCXO in mnoilne stopnje Kot lokalni oscilator bi v postaji za 3456MHz lahko uporabili isti VCXO in verigo mnoilnih stopenj do 576MHz kot v postaji za 2304MHz, saj sta si frekvenci 3456 in 2304 v tonem razmerju 3:2. Frekvenco 576MHz mnoimo z dva in dobimo 1152MHz za krmiljenje harmonskih mealnikov v postaji za 2304MHz. V postaji za 3456MHz bi isto frekvenco 576MHz mnoili s tri in dobili 1728MHz za krmiljenje harmonskih mealnikov. Ker imamo pri nas dodeljen pas 3400MHz, moramo seveda vgraditi drugaen kristal v VCXO od tistega v postaji za 2304MHz. Naelni nart
51
BEACON - 99
mnoenj bi sicer lahko ostal isti, vendar to ni nabolj uinkovita reitev. Na frekvencah nad 1GHz so silicijevi bipolarni tranzistorji zelo neuinkoviti mnoilci, GaAs FETi in HEMTi pa zaradi svojega kvadratinega odziva proizvajajo predvsem sode harmonike. Radijska postaja za 3400MHz zato vsebuje nekoliko spremenjeno verigo mnoilnih stopenj. V VCXO je vgrajen kristal za 17.7MHz, ki se v isti enoti mnoi s tri na 53MHz, z dva na 106MHz, z dva na 213MHz in e enkrat z dva na 425MHz. Enoti VCXOja sledi dodatni mnoilnik s HEMTom, izdelan v mikrotrakasti tehniki, ki frekvenco 425MHz pomnoi s tiri na konni signal lokalnega oscilatorja 1700MHz za krmiljenje harmonskih mealnikov. Predelani VCXO in mnoilne stopnje do 425MHz so prikazani na sliki 1. Postaja za 3400MHz potrebuje kristal za 17.708MHz (osnovna rezonanca), ki ga seveda ni lahko najti na triu oziroma ga je treba posebej naroiti pri izdelovalcu. Najbliji standardni kristal je za 17.734MHz (mnogokratnik barvnega podnosilca, ki se uporablja v televizorjih), kar z upotevanjem opisanih mnoenj daje frekvenco okoli 3405MHz. Na 3405MHz so sicer tudi pri nas dovoljeni ozkopasovni naini dela (SSB ali CW), vendar bomo tam zaman iskali sogovornika. Frekvenco 3405MHz bo zato bolj pametno uporabiti za packet-radio ali druge irokopasovne zveze, saj se z malo truda in nekaj sree da "povlei" veino televizijskih kristalov za celih 26kHz navzdol na 17.708MHz z zaporedno tuljavo L1. Frekvenna stabilnost taknega "povleenega" kristala ni najbolja in radijska postaja se na 3400MHz lahko preseli tudi za celih 50kHz samo zaradi lastnega segrevanja, kar pa je e vedno primerljivo z italijanskimi transverterji za mikrovalovna frekvenna obmoja.
Potrebna induktivnost tuljave L1 je precej velika, nekje med 5uH in 8uH, odvisno od vrste kristala in ostalih parazitnih kapacitivnosti v vezju. Stabilnost frekvence se da malo izboljati, e ohije kristala ozemljimo. S predalganimi sestavnimi deli (varikap MV1404 in vzporedno 100pF) znaa pokrivanje VCXOja okoli 600kHz na konni frekvenci 3400 MHz, kar naj bi zadoalo za ozkopasovno delo in za popravljanje odstopanja lastnega kristala. Veriga mnoilnih stopenj je predelana za nije frekvence tako, da so v nihajne kroge vgrajeni kondenzatorji vejih kapacitivnosti, tuljave pa so enake kot v ostalih izvedbah radijske postaje za druga frekvenna podroja. Kapacitivni trimerji (folijski Philips) v nihajnih krogih na 106MHz in 213MHz so zato poveani na 5-40pF (vijolini), trimerji v izhodni stopnji na 425MHz pa na 4-20pF (zeleni). Tudi vrednosti sklopnih kondenzatorjev na bazo naslednje stopnje so poveane. Tiskanina VCXOja in mnoilnih je seveda enaka kot v ostalih izvedbah SSB radijskih postaj z nielno medfrekvenco, zato ne objavljam risbe tiskanine niti razporeditve sestavnih
delov na njej. Pri uglaevanju moramo posebej paziti na pravilno delovanje kristalnega oscilatorja, saj pri tako mono "povleenem" kristalu oscilator kaj rad preskoi na drug nain nihanja kristala oziroma niha nestabilno. Vse te teave seveda odpadejo pri uporabi pravega kristala za 17.708MHz. Nart dodatnega mnoilnika za 1700MHz je prikazan na sliki 2. Mnoilnik je izdelan s HEMTom ATF35376, ki je mono prekrmiljen s +10dBm signala na 425MHz, da proizvaja kopico harmonikov. Sledi pasovno sito, ki izseje eljeni etrti harmonik okoli 1700MHz. Situ sledi ojaevalnik s tranzistorjem BFP420, ki signal lokalnega oscilatorja na 1700MHz ojai na priblino 10mW (+10dBm). Mnoilnik za 1700MHz je izdelan na dvostranski tiskanini z izmerami 20mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 3, spodnja stran tiskanine pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 4.
52
BEACON - 99
Signal na 1700MHz oisti nizkoprepustno sito (L3, L4 in L5) za napajanje obeh mealnikov preko sofaznega delilnika L8/L9. Uporabljene diode BAT14-099R omogoajo v harmonskih mealnikih za 3400MHz dovolj veliko slabljenje neeljenega nosilca, da posebni ukrepi za simetriranje mealnikov niso potrebni. Pri vgradnji diod BAT14-099R vseeno pazimo, da sta obe diodi enako orientirani, kar pomeni, da eno diodo vgradimo "s trebuhom v zrak". Pravilna vgradnja diod e dodatno zmanja neeljeni nosilec. Iz izhodnih signalov mealnikov konno sestavimo eljeni SSB signal z 90-stopinjskim hibridnim sklopnikom. Hibridnemu sklopniku sledi pasovno sito za 3400MHz (L22, L23, L24 in L25), ki odstranjuje ostanek signala na 1700MHz in druge neeljene proizvode meanja dale pro od eljene frekvence. Ker je izhodna mo mealnikov zelo nizka (okoli -12dBm), sledita dve ojaevalni stopnji s tranzistorjema BFP420, ki ojaata izhodni signal na priblino 10mW (+10dBm). Med obe ojaevalni stopnji je vgrajeno e eno enako pasovno sito za 3400MHz (L28, L29, L30 in L31). Enota oddajnega mealnika je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 30mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 6,
Mnoilnik za 1700MHz naj ne bi potreboval nobenega uglaevanja, e so le vsi sestavni deli pravilno ozemljeni skozi izvrtine premera 3.2mm. Pri HEMTu ATF35376 seveda velja preveriti Idss. Pri preizkusu celotne radijske postaje za 3400MHz pogosto opazimo, da je mo lokalnega oscilatorja nekoliko prevelika, kar poveuje um sprejemnih mealnikov in poslaba simetrijo oddajnih mealnikov. V tem sluaju poveamo vrednost upora v napajanju BFP420 iz 220ohm na 330ohm ali celo 470ohm. 3. Kvadraturni oddajni mealnik za 3400MHz Nart kvadraturnega oddajnega mealnika za 3400MHz je prikazan
na sliki 5. Razen dveh mealnikov, sofaznega delilnika in kvadraturnega sklopnika vsebuje enota e sklopnik in ojaevalnik za signal oscilatorja na 1700MHz ter dve ojaevalni stopnji, ki dvigneta mo izhodnega SSB/CW signala na 3400MHz na priblino 10mW (+10dBm). Vsa sita in ostali frekvenno selektivni sestavni deli so izvedeni kot mikrotrakasti rezonatorji na dvostranskem, 0.8mm debelem vitroplastu FR4. Sprejemnik in oddajnik SSB postaje za 3400MHz potrebujeta isti signal lokalnega oscilatorja na 1700MHz. Preklop signala lokalnega oscilatorja je izveden na 1700MHz s smernim sklopnikom podobno kot v SSB postajah za 1.3, 5.7 in 10GHz. Enota oddajnega mealnika zato vsebuje -15dB sklopnik in ojaevalnik za 1700MHz s tranzistorjem BFP420.
53
BEACON - 99
spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 7. Pri vgradnji sestavnih delov moramo biti posebno pozorni na simetrijo mealnikov ter tono vgradnjo diodnih etverkov BAT14-099R. Enega od obeh etverkov moramo vgraditi obratno od obiajne vgradnje SMD polprevodnikov. Opisani oddajni mealnik naj ne bi potreboval nobenega uglaevanja, e so le vsi sestavni deli pravilno vgrajeni in ozemljeni skozi izvrtine premera 3.2mm. Kljub temu je pametno preveriti, da na izhodu dobimo predpisano visokofrekvenno mo +10dBm na 3400MHz. 4. Visokofrekvenna glava SSB/CW postaje za 3400MHz Nart visokofrekvenne glave SSB/CW postaje za 3400MHz je prikazan na sliki 8. Visokofrekvenna glava vsebuje izhodni, monostni ojaevalnik oddajnika, predoja54
evalnik in visokofrekvenno sito sprejemnika ter antenski preklopnik s PIN diodo. Visokofrekvenna glava je izdelana kot mikrotrakasto vezje na navadnem dvostranskem vitroplastu FR4 debeline 0.8mm, podobno kot v postajah za 1296, 2304 in 5760MHz. Izhodna stopnja oddajnika za 3400MHz je nartovana s cenenim GaAs tranzistorjem CLY2 v plastinem ohiju. CLY2 lahko proizvede ve kot 0.5W izhodne VF moi tudi na 3400MHz, vendar je ojaenje izhodne stopnje precej nije kot v postaji za 2304MHz. Ojaenje CLY2 znaa komaj 8-9dB na 3400MHz, kar zahteva krmilno mo 60-80mW. V krmilno stopnjo je zato vgrajen HEMT ATF35076 s im vijim Idss, da izkrmili izhodno stopnjo. Kljub uporu 100ohm med vrati in izvorom je ojaenje ATF35076 e vedno nekoliko previsoko, kar daje dodatnih par dB rezerve ojaenju celotne oddajne verige. Antenski preklopnik je izdelan z novo Siemens-ovo PIN diodo BAR81, ki ima le polovino parazitno kapacitivnost stare BAR80. Na 3400MHz dioda BAR81 ne potrebuje negativne zaporne napetosti na sprejemu, kar
poenostavlja napajalno vezje ter poseben krmilnik PIN diode ni potreben. Na oddaji se kratek stik iz BAR81 preslika preko L9 v odprte sponke, duenje BAR81 pa tedaj znaa ve kot 20dB, kar zadoa za zaito sprejemnika. Obratno ostane izhodna stopnja oddajnika sicer vedno prikljuena na anteno, vendar dobi izhodni tranzistor CLY2 pozitivno prednapetost na vrata, napetost na ponoru pa se izkljui. Na ta nain se izhodni tranzistor obnaa na sprejemu kot kratek stik, ki ga vod L4 preslika v odprte sponke za sprejemnik. Visokofrekvenna glava vsebuje tudi dvostopenjski predojaevalnik in pasovno sito za sprejemnik. Predojaevalnik vsebuje HEMT ATF35376 in silicijev tranzistor BFP420, ki dajeta vkljuno z izgubami v antenskem preklopniku in pasovnem situ ojaenje okoli 28dB. Podroje 3400MHz je verjetno od vseh mikrovalovnih amaterskih podroij najisteje, motenj skorajda ni in zahteve za dinamiko sprejemnika so veliko manj ostre kot naprimer na 1296MHz. Ojaenje predojaevalnika je zato lahko ustrezno vije, da celoten sprejemnik dosee ugodno umno tevilo. Visokofrekvenna glava SSB postaje za 3400MHz je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 30mmX80mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 9, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 10. L7 je edina etrtvalovna duilka v radijski postaji, ki ni natiskana na vitroplastu, pa pa je izdelana iz ice 0.15 mm CuL, navite v samonoseo tuljavico. Pravilno sestavljena visokofrekvenna glava SSB postaje za 3400MHz naj ne bi potrebovala nas-
BEACON - 99
55
BEACON - 99
tavitev. Pred vgradnjo tiskanine v medeninast okvir je seveda smiselno preveriti Idss vgrajenih tranzistorjev. Manji popravki dolin uglaevalnih trcljev okoli izhodnega tranzistorja lahko prinesejo e kaken milivat ve izhodne moi. 5. Kvadraturni sprejemni mealnik za 3400MHz Nart kvadraturnega sprejemnega mealnika za 3400MHz je prikazan na sliki 11. Vezje kvadraturnega mealnika za 3400MHz je e najbolj podobno ustreznemu mealniku v radijski postaji za 1296MHz, le da so vsa sita, delilniki in duilke prirejeni viji frekvenci delovanja. Ojaenje vezja INA03184 sicer hitro upada na frekvencah nad 2.5GHz, vendar daje INA03184 pri nekoliko vijem enosmernem toku e vedno precej veje ojaenje od drugih razpololjivih polprevodnikov v pasu 3.4GHz. Razen ojaevalnika INA03184 vsebuje enota sprejemnega mealnika tudi dve pasovni siti za 3400MHz. Ojaan in oien visokofrekvenni signal potuje preko 90-stopinjskega hibrida do obeh harmonskih mealnikov z diodnima etverkoma BAT14-099R. Tudi v postaji za 3400 MHz sta v enoto sprejemnega mealnika vgrajena medfrekvenna predojaevalnika s tranzistorjema BF199. Enota kvadraturnega sprejemnega mealnika za 3400MHz je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 30mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 12, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 13. Opisani kvadraturni sprejemni mealnik za 3400MHz naj ne bi poteboval nobenega uglaevanja, e so le vsi mikrotrakasti vodi in polprevodniki pravilno ozemljeni. V medfrekvenna ojaevalnika moramo seveda vgraditi dobre BF199, ki immanj umijo. Vzrok prevelikega uma sprejemnega mealnika je lahko tudi premoen signal lokalnega oscilatorja na 1700MHz (isto velja tudi za ostale postaje z nielno medfrekvenco za druga frekvenna podroja), kar enostavno popravimo s poveanjem upora v napajanju zadnje stopnje lokalnega oscilatorja.

6. Predelave in prireditve ostalih stopenj SSB/CW radijska postaja za 3400 MHz uporablja enak kvadraturni modulator, medfrekvenco in demodulator kot postaje za 1296, 2304, 5760 ali 10368MHz. Ustrezni narti so bili objavljeni v CQ ZRS 2/97, popravki in izboljave pa v CQ ZRS 3/97. Vse predelave opisanih stopenj seveda veljajo za vseh pet izvedb radijske postaje: 23cm, 13cm, 9cm, 5cm ali 3cm. Enoto SSB/CW preklopov RX/TX moramo prirediti za delovanje v postaji za 3400MHz. V tej enoti je nameen zaitni upor za izhodna tranzistorja oddajnika. Ker uporablja postaja za 3400MHz monostni GaAsFET CLY2 pri nekoliko vejih tokovih od postaje za 2304MHz, moramo nastaviti celotno vrednost zaitnega upora na okoli 25-27ohm. Pri preizkusu postaje enostavno izberemo najvijo vrednost zaitnega upora, ki e dopua, da napetost ponora CLY2 dosee polno vrednost 5.6V, ki jo potem omejuje zener dioda. Postaja za 3400MHz ne potrebuje krmilnika za PIN diodo, ki je bil opisan pri postaji za 5760MHz v CQ
56
BEACON - 99
ZRS 5/97, saj nova PIN dioda BAR81 na frekvenci komaj 3400MHz ne potrebuje negativne prednapetosti. Krmilnik z negativno prednapetostjo na sprejemu zmanjuje vstavitveno slabljenje le pri diodah z vijo kapacitivnostjo, naprimer BAR80. 7. Sestavljanje in preizkus SSB postaje za 3400MHz eprav SSB/CW radijska postaja za 3400MHz e zdale ni tako zahtevna kot naprimer podobna SSB/CW postaja za 10GHz, priporoam vgradnjo kvalitetnih sestavnih delih. Pri SMD uporih in kondenzatorjih to pomeni
57
BEACON - 99
uporabo delov velikosti 0805 ali manjih, saj so bili stari SMDji velikosti 1206 pogosto izdelani iz nekvalitetnih surovin. Pri SMD kondenzatorjih se izogibamo kondenzatorjem iz rjave keramike, ki ima visok temperaturni koeficient in velike izgube za visoke frekvence. O izbiri in vgradnji polprevodnikov sem se na veliko razpisal e v prejnjih lankih o postajah za 1296, 2304, 5760 in 10368MHz. Novost predstavljajo le silicijevi tranzistorji BFP420 (SMD oznaka "AMs"), ki so vgrajeni v majceno ohije SOT-343. Pri tem ohiju je iroka noica eden od emitorjev (drugi je diagonalno nasproti), baza je poleg iroke noice, kolektor pa na drugi strani. Tranzistorji BFP420 delujejo pri nizkih napetostih 2-3V podobno kot HEMTi, le da manj radi samooscilirajo na mikrovalovnih frekvencah. Visokofrekvenne enote SSB postaje za 3400MHz imajo povsem enake izmere kot enote postaj za 5760 ali 10368MHz, le razporeditev prikljukov je nekoliko drugana. Prednje in zadnje stranice medeninastih katlic postaje za 3400MHz so prikazane na sliki 14, vsi ostali deli pa so povsem enaki tistim v postajah za 5760 ali 10368MHz (glej CQ ZRS 2/98). Vezja in tiskanine postaje za 3400MHz so sicer nartovani tako, da oklopljena ohija iz medeninaste ploevine ne potrebujejo mikrovalovnega absorberja v notranjosti. Tudi enota VCXOja ne potrebuje spodnjega pokrova. Izdelane enote SSB radijske postaje za 3400MHz lahko vgradimo v povsem enako aluminijasto ohije z notranjimi izmerami 60mm (viina) X 180mm (irina) X 180mm (globina) (glej natanen opis v CQ ZRS 2/98). Razporeditev enot SSB postaje za 3400MHz in vrtalni nart ogrodja sta enaka kot v postajah za 5760 ali 10368MHz. Tudi pri postaji za 3400MHz ni smiselna vgradnja zvonika v ohije zaradi mikrofonije. Preizkus postaje zanemo z uglaevanjem enote VCXOja in mnoilnih stopenj. VCXO nastavimo tako, da pokrijemo eljeno podroje. Mnoilne stopnje nastavimo za najveji signal tako, da merimo napetosti na bazah mnoilnih tranzistorjev preko primerne VF duilke. Maksimum na konni frekvenci 425MHz poiemo tako, da merimo tok (napetost) ponora ATF35376 v mnoilniku za 1700MHz. Enota dodatnega mnoilnika sicer ne potrebuje uglaevanja, kvejemu nastavitev izhodne moi (okoli +10dBm na 1700MHz) z uporom v napajanju BFP420. Ker ostale stopnje sprejemnika ne potrebujejo uglaevanja,-bi moral sprejemnik za silo delati. Pri sprejemniku preverimo najprej ojaenje: izhodni um mora jasno upasti, ko odklopimo napajanje obema VF ojaevalnima stopnjama v visokofrekvenni glavi. e um e dosti bolj upade pri nijih napajalnih napetostih (10V in manj), je verjetno signal lokalnega oscilatorja premoen. Nato postajo uglasimo na primerno ibek nemoduliran nosilec (radijski svetilnik ali e en enak VCXO z mnoilci v sosednji sobi) in natanno posluamo demodulirani zvok. Razen obiajnega piska bo dober operater slial v ozadju e zrcalni pisk, ki se mu z uglaevanjem spreminja frekvenca v obratni smeri. Ta pisk v ozadju poskusimo imbolj zaduiti s trimerjema v medfrekvennem ojaevalniku. Nestabilen pisk (vrgolenje) pomeni teave z VCXOjem, kjer je frekvenca kristala verjetno preve "povleena" in oscilator ne niha ve stabilno. Pri oddajniku opazujemo potek izhodne moi pri vrtenju trimerja v modulatorju. Pri pritisnjeni CW tipki bi morali dosei polno izhodno mo z drsnikom na priblino 1/3 upornosti. Delovna napetost izhodne stopnje oddajnika mora tedaj narasti na

polno vrednost, ki jo dovoljuje zener dioda 5V6. V SSB nainu morata brez modulacije izhodna mo in napetost na CLY2 upasti skoraj na ni. Slabljenje preostalega nosilca mora biti vsaj 25dB. Tudi nezadostno slabljenje preostalega nosilca najpogosteje pomeni premoen signal lokalnega oscilatorja na 1700MHz. SSB modulacijo oddajnika preverimo v radijski zvezi z neko drugo postajo na 3400MHz. Na ta nain ugotovimo, ali smo zadeli pravi boni pas (USB ali LSB), saj je I in Q signale kaj lahko zameati med sabo v oienju postaje. Boni pas sprejemnika lahko preverimo sami, ko sprejemnik uglaujemo na nemoduliran nosilec (radijski svetilnik ipd). Pri preverjanju modulacije ne pozabimo na duenje neeljenega nosilca, ki ga bo sogovornik slial kot 1.4kHz pisk v svoji radijski postaji. Konno preverimo e uinkovitost oklapljanja postaje. Radijsko postajo prikljuimo na anteno. Ko pomahamo z roko, v zvoniku postaje sliimo bolj ali manj glasen pisk 1.4kHz. Vzrok piska je slabo oklopljen lokalni oscilator in Doppler-jev pojav, ki je na visokih frekvencah e bolj izrazit. Neeljeno sevanje lokalnega oscilatorja se odbija od roke in zaradi razlike v hitrosti nekoliko spremeni frekvenco ter zaide v anteno sprejemnika. Poraba opisane SSB/CW radijske postaje za 3400MHz znaa pri nazivni napajalni napetosti 12.6V okoli 240mA pri razmeroma tihem sprejemu. Pri CW oddaji naraste poraba na 590mA pri izhodni moi 500mW. Pri SSB oddaji je poraba e veja in dosee maksimum 750mA v pavzah modulacije, v vikih pa je enaka CW porabi 590mA. Poraba opisanega oddajnika je torej obratno sorazmerna izhodni moi zaradi naina napajanja izhodnega tranzistorja preko zaitnega upora.
58
BEACON - 99

1. Tehnika za frekvenno podroje 5760MHz Radioamaterska dejavnost na mikrovalovnih frekvencah je v veliki meri odvisna od sestavnih delov in druge tehnike, ki nam je na razpolago. Razvoj je obiajno el v smeri iz nijih frekvenc na vije z eno samo izjemo, frekvennim pasom 10GHz (3cm). Radioamaterska dejavnost na 10GHz je najprej zaivela s pojavom cenenih modulov z gunn diodami, ki so bili namenjeni enostavnim Doppler-jevim radarjem za merjenje hitrosti vozil oziroma za detekcijo premikanja (samodejno odpiranje vrat, alarmne naprave) v frekvennem pasu 9-10GHz. Pojav cenenih sprejemnih konverterjev za satelitsko TV v pasu 11-12GHz je dodatno pospeil razvoj amaterskega 10GHz podroja. al smo radioamaterji povsem zanemarili ostala mikrovalovna podroja, kjer smo zato samo sekundarni uporabniki oziroma razpolagamo s pasovi, ki so namenjeni ISM uporabi. Izgovor o pomanjkanju ustreznih sestavnih delov in zahtevni gradnji naprav danes mogoe e velja za 24GHz in vije frekvence, za nedejavnost v pasovih med 1GHz in 10GHz pa smo si krivi sami. V frekvennih pasovih 1.3GHz (23cm) in 2.3GHz (13cm) lahko gradimo naprave s cenenimi silicijevimi tranzistorji druine BFR..., ki so prili na trie e pred ve kot dvemi desetletji. Zato za omenjeni podroji dobimo razline konstrukcije transverterjev, SSB radijskih postaj ter oddajnikov in sprejemnikov za ATV in packet-radio. Od vseh razpololjivih mikrovalovnih radioamaterskih frekvennih podroij je verjetno najbolj zapostavljen prav pas 5.7GHz (5cm). Pas 5.7GHz je sicer namenjen tudi ISM uporabi (avtomatsko pobiranje cestnine). Nekaj trditev o pasu 5.7GHz je sicer upravienih: (1) stari silicijevi tranzistorji tu ve ne delajo, uporabljati moramo GaAsFETe, (2) elektronke s krmilnimi mreicami so neuporabne, primerni so le e klistroni in TWTji, (3) obiajni FR4 vitroplast ima visoke izgube, teflonski laminat je drag, (4) tanki koaksialni kabli (RG...) imajo visoke izgube, debeli koaksialni kabli (heliax, celflex) so neuporabni zaradi pojava vijih valovodnih rodov, pravi valovodi so nerodno veliki... Pojav cenenih mikrovalovnih polprevodnikov je bistveno spremenil nartovanje radijskih naprav za pas 5.7GHz. Sodobni mikrovalovni bipolarni tranzistorji, GaAsFETi, HEMTi in intgerirana vezja so ceneni in hkrati omogoajo visoko ojaenje signalov tudi na 5.7GHz. Visoko in poceni ojaenje dopua veje izgube drugje v vezju: v sitih, v mealnikih in v samem tiskanem vezju. V izhodni stopnji oddajnika lahko uporabimo monostne tranzistorje ali TWT elektronke, ki so bili nartovani za profesionalne usmerjene zveze v pasu 5.9-6.4GHz. V tem lanku bom zato opisal izvedbo SSB radijske postaje z nielno medfrekvenco za 5760MHz, ki je po svoji zasnovi podobna postajama za 1296MHz in 2304MHz. Medfrekvenni in nizkofrekvenni del je seveda enak v vseh treh postajah. SSB radijska postaja za 5760MHz seveda zahteva precej drugaen visokofrekvenni del. Kot osnovni gradnik postaje za 5760MHz sem izbral HEMTe (High Electron Mobility Transistor), to je izboljana izvedba GaAsFETa, ki dosega vije frekvence in veja ojaenja s pomojo polprevodnika iz ve razlinih plasti. HEMTi se danes proizvajajo v miljonskih koliinah, saj se uporabljajo v vseh konverterjih za satelitsko TV. Cena veine
59
BEACON - 99
HEMTov je zato nizka in e vedno upada, radioamaterji pa jih lahko naberemo tudi iz starih, odsluenih konverterjev za satelitsko TV. Nizkoumni HEMTi delajo pri nizkih napetostih komaj 1.5-2V in tokovih 10-40mA. Izhodna impedanca taknih HEMTov je zelo blizu 50ohmov v frekvennem pasu od 0 do 15GHz, vhodna impedanca pa zane naraati na frekvencah pod 5GHz. V frekvenem pasu 5.76GHz nam daje taken HEMT okoli 12-13dB vstavitvenega ojaenja v 50-ohmskem okolju, par dodatnih dB pa pridobimo s prilagoditvijo vhodne impedance. Skoraj vse profesionalne in amaterske naprave za pas 5.7GHz so izdelane bodisi v valovodni tehniki ali pa kot mikrotrakasto vezje na teflonskem laminatu. FR4 vitroplast se obiajno ne uporablja zaradi vejih izgub. Sodobni sestavni deli: HEMTi, diode, kondenzatorji in upori, so vsi vgrajeni v SMD ohija za vgradnjo na mikrotrakasta tiskana vezja, zato valovodna tehnika ne pride ve v potev v amaterski radijski postaji. Teflonski laminat ni samo drag, pa pa je tudi zelo mehek material, ki ga je teko vrtati (se rad razcefra), vgrajeni SMD deli pa pri zvijanju hitro poijo. Po drugi strani so meritve pokazale, da so izgube v navadnem FR4 vitroplastu sicer veje, vendar ne tako velike, da bi onemogoale delovanje mikrotrakastih vezij. Meritve so pokazale, da znaajo izgube v 50-ohmskem mikrotrakastem vodu (irine 1.5mm na tiskanini debeline 0.8mm) na frekvenci 5.76GHz priblino 0.2dB/cm, kar je priblino trikrat ve kot na teflonskem laminatu oziroma desetkrat ve kot v poltrdem teflonskem koaksialnem kabelku. Na navadnem vitroplastu FR4 se dajo celo izdelati uporabna pasovno-prepustna sita, kot je to prikazano na sliki 1. Vstavitveno slabljenje sita sicer znaa skoraj 3.5dB sredi prepustnega pasu, vendar lahko to izgubo hitro nadomestimo z visokim ojaenjem sodobnih polprevodnikov. Pri oceni vstavitvenega slabljenja ne smemo pozabiti, da vnaa enako dolg kos 50-ohmskega voda slabljenje ve kot 0.5dB. V istem velikostnem razredu (0.5dB) je tudi slabljenje keraminega SMD sklopnega kondenzatorja. Sodobni polprevodniki, predvsem HEMTi, omogoajo visoko ojaenje na zelo visokih frekvencah in lahko samooscilirajo na frekvencah nad 50GHz. V tem sluaju so poveane izgube v podlagi (tiskanem vezju) koristne, saj duijo neeljene samooscilacije na zelo visokih frekvencah. S stalia nartovanja celotne naprave je torej ugodneje imeti monost upravljanja z izgubami kot pa imeti najmanje mone izgube. Visokofrekvenni del SSB radijske postaje za 5760MHz sem zato izdelal v obliki mikrotrakastih vezij na navadnem FR4 vitroplastu debeline 0.8mm, se pravi v enaki tehniki, kot

sta izdelani podobni radijski postaji za 1296MHz in 2304MHz. Razen novih visokofrekvennih enot za 5.7GHz bom v tem lanku opisal tudi vse potrebne predelave ostalih sestavnih enot za delovanje postaje v pasu 5.7GHz. 2. Predelani VCXO in mnoilne stopnje Zasnova SSB/CW radijske postaje za 5760MHz je skoraj povsem enaka postajama za 1296MHz in za 2304 MHz. Razlina frekvenca delovanja seveda zahteva drugaen lokalni oscilator. Tudi postaja za 5760MHz uporablja VCXO kot izvor signala, ki krmili verigo mnoilnih stopenj do konne frekvence 2880MHz, kar zahtevajo harmonski mealniki v sprejemniku in oddajniku. Frekvenco 2880MHz dobimo v dveh korakih. V postaji za 5760MHz je uporabljeno povsem enako vezje VCXOja in mnoilnih stopenj, ki pa je uglaeno nekoliko vije na 720 MHz (namesto 648MHz ali 576MHz). Zadnji mnoilnik 720MHz>2880MHz je izdelan kot posebna enota, zaradi drugane tehnike gradnje (mikrotrakasto vezje). Predelani VCXO in mnoilne stopnje za 5cm SSB/CW postajo so prikazani na sliki 2. Postaja za 5760MHz uporablja VCXO s kristalom za 20.000MHz, ki mu s pomojo varikap diode MV1404 malenkostno premikamo frekvenco. Ker
60
BEACON - 99
so kristali za 20.000MHz obiajno izdelani za vzporedno rezonanco, tuljavo L1 nadomea trimer kondenzator. Podroje pokrivanja naj bo vsaj 400kHz na konni frekvenci 5760MHz, da lahko popravimo odstopanje lastne frekvence oziroma frekvence sogovornikov. Nihajna kroga za VCXOjem s tuljavama L2 in L3 sta uglaena na tretji harmonik kristala 60MHz. Pri nespremenjenih vrednostih tuljav L2 in L3 je treba zato zmanjati vzporedna kondenzatorja na 47pF. Preostale tri mnoilne stopnje so
uglaene na 180MHz (X3), 360MHz (X2) in 720MHz (X2). Zaradi vije frekvence so zmanjane vrednosti trimerjev in sklopnih kondenzatorjev. V radijski postaji za 5760MHz sledi e mnoilnik za 2880MHz, zato na 720MHz zadoa +10dBm (10mW). Vrednosti uporov v napajanju mnoilnih stopenj so zato poveane na 330ohm, e enkrat 330ohm in 220ohm. Predelani VCXO in mnoilne stopnje so sicer izdelani na povsem enakem tiskanem vezju kot v postaji za 1296MHz, zato tu ne bom e enkrat objavljal tiskanine in
razporeditve sestavnih delov. Nart mnoilnika za 2880MHz je prikazan na sliki 3. Mnoilnik uporablja dva HEMTa ATF35376. Kljub duilnim uporom je prvi HEMT mono prekrmiljen s +10dBm signala na 720MHz, da proizvaja kopico harmonikov. Sledi pasovno sito, ki izseje eljeni etrti harmonik okoli 2880MHz, potem ojaevalna stopnja s e enim HEMTom in konno e eno pasovno sito za 2880MHz. Mnoilnik za 2880MHz je izdelan na dvostranski tiskanini z izmerami 20mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 4, spodnja stran tiskanine pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 5. Mnoilnik za 2880MHz naj ne bi potreboval nobenega uglaevanja, e so le vsi sestavni deli pravilno ozemljeni skozi izvrtine premera 3.2mm. Pri vgrajenih HEMTih velja preveriti Idss. Tranzistorje z vejim Idss zamenjamo in uporabimo v izhodni stopnji oddajnika. 61
BEACON - 99
3. Kvadraturni oddajni mealnik za 5760MHz Nart kvadraturnega oddajnega mealnika za 5760MHz je prikazan na sliki 6. Razen dveh mealnikov, sofaznega delilnika in kvadraturnega sklopnika vsebuje enota e sklopnik in ojaevalnik za signal oscilatorja na 2880MHz ter ojaevalno stopnjo, ki dvigne mo izhodnega SSB/CW signala na priblino 12mW (+11dBm). Vsa sita in ostali frekvenno selektivni sestavni deli so izvedeni kot mikrotrakasti rezonatorji na dvostranskem, 0.8mm debelem vitroplastu FR4. Sprejemnik in oddajnik SSB postaje za 5760MHz potrebujeta isti signal lokalnega oscilatorja na 2880 MHz. Preklop signala lokalnega os-
cilatorja je izveden na 2880MHz s smernim sklopnikom podobno kot v SSB postaji za 1296MHz. Enota oddajnega mealnika zato vsebuje -15dB sklopnik za 2880MHz in ojaevalnik za 2880MHz s HEMTom ATF35376. Signal na 2880MHz oisti nizkoprepustno sito (L3, L4 in L5) za napajanje obeh mealnikov preko sofaznega delilnika L8/L9. V kvadraturnem mealniku sem uporabil harmonska mealnika ravno zato, ker je v tem vezju zelo enostavno dosei dobro simetrijo oziroma dobro duenje preostalega nosilca na 5760MHz (20-25dB) brez vsakrnega uglaevanja in brez merilnih intrumentov. Harmonska mealnika uporabljata dva etverka schottky diod BAT14-099R, ki so e v notranjosti SMD ohija vezane v venec.
Iz izhodnih signalov mealnikov konno sestavimo eljeni SSB signal z 90-stopinjskim sklopnikom. Sklopniku sledi pasovno sito za 5760MHz (L22, L23, L24 in L25), ki odstranjuje ostanek signala na 2880MHz in druge neeljene proizvode meanja dale pro od eljene frekvence. Ker je izhodna mo mealnika zelo nizka, okoli 40uW (-14dBm) ob upotevanju izgub v sklopniku in pasovnem situ za 5760MHz, sledita dve ojaevalni stopnji s HEMToma ATF35376, ki ojaata izhodni signal na priblino 12mW (+11dBm). Enota oddajnega mealnika je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 30mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 7, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mik-
62
BEACON - 99
vratih z usmerjanjem vhodnega signala, izvor +4VTX je zato tokovno omejen. Upor 120ohm med L3 in L4 poskrbi za enakomerno obremenitev obeh tranzistorjev in prepreuje protifazne samooscilacije izhodne stopnje. Vse razpololjive (cenene) PIN diode so se izkazale neuporabne kot zaporedna stikala na 5.76GHz. Antenski preklopnik je izdelan z eno samo PIN diodo BAR80, ki se uporablja kot vzporedno stikalo. Ker tudi dioda BAR80 ni bila nartovana za delovanje na frekvencah nad 3GHz, njena razmeroma visoko kapacitivnost vnaa dodatno vstavitveno slabljenje na sprejemu. Vstavitveno slabljenje na sprejemu zmanja negativna prednapetost (vod +-PIN), ki zmanjuje kapacitivnost diode. Na oddaji se kratek stik iz BAR80 preslika preko L11 v odprte sponke, duenje BAR80 pa tedaj znaa 15-20dB, kar zadoa za zaito sprejemnika. Obratno ostane izhodna stopnja oddajnika sicer vedno prikljuena na anteno, vendar dobita oba oddajna tranzistorja pozitivno prednapetost na vrata, napetost na ponoru pa se izkljui. Na ta nain se oddajna tranzistorja obnaata na sprejemu kot kratek stik, ki ga voda L5 in L6 (skupna elektrina dolina 3/4 lambda) preslikata v odprte sponke za sprejemnik. Visokofrekvenna glava vsebuje tudi dvostopenjski predojaevalnik in pasovno sito za sprejemnik. Predojaevalnik vsebuje dva HEMTa
rotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 8. Opisani oddajni mealnik naj ne bi potreboval nobenega uglaevanja, e so le vsi sestavni deli pravilno vgrajeni in ozemljeni skozi izvrtine premera 3.2mm. Predpisano izhodno mo moramo dobiti e s povprenimi HEMTi (Idss okoli 30mA), HEMTe z vijim Idss zato prihranimo za izhodno stopnjo oddajnika. 4. Visokofrekvenna glava SSB/CW postaje za 5760MHz Nart visokofrekvenne glave SSB/CW postaje za 5760MHz je
prikazan na sliki 9. Visokofrekvenna glava vsebuje izhodni, monostni ojaevalnik oddajnika, predojaevalnik in visokofrekvenno sito sprejemnika ter antenski preklopnik s PIN diodo. Tudi visokofrekvenna glava je izdelana kot mikrotrakasto vezje na dvostranskem vitroplastu FR4 debeline 0.8mm in bi bila uporabna tudi v PSK radijski postaji. Izhodna stopnja oddajnika za 5760MHz je nartovana s cenenimi sestavnimi deli, zato je izhodna mo omejena na komaj 100mW (+20dBm) na antenskem prikljuku. V izhodni stopnji oddajnika sta uporabljena dva HEMTa ATF35376, vezana vzporedno in izbrana za im viji Idss (kar pomeni vejo izhodno mo). Izhodna tranzistorja si tudi sama ustvarita primerno prednapetost na
63
BEACON - 99
64
BEACON - 99
ATF-35376, kar daje skupaj z izgubami v antenskem preklopniku in pasovnih sitih ojaenje okoli 23dB. V podroju 5760MHz so zahteve za dinamiko sprejemnika manj ostre kot na 1296MHz: motnje radarjev so razmeroma redke in tudi moi radioamaterskih oddajnikov so nije kot na 1296MHz. Ojaenje predojaevalnika je zato lahko ustrezno vije, da celoten sprejemnik dosee ugodno umno tevilo. Visokofrekvenna glava SSB postaje za 5760MHz je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 30mmX80mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 10, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 11. Pravilno sestavljena visokofrekvenna glava SSB postaje za 5760 MHz naj ne bi potrebovala nobenega uglaevanja. Opisana postaja je seveda e bolj obutljiva na pravilno povezavo kabla in vgradnjo primerne antenske vtinice. Kot antensko vtinico zato skoraj obvezno vgradimo SMA vtinico za poltrdi teflonski kabel. Ostale povezave lahko izvedemo tudi z mehkim teflonskim kablom, ki pa mora imeti gosto pleten oklop. 5. Kvadraturni sprejemni mealnik za 5760MHz Nart kvadraturnega sprejemnega mealnika za 5760MHz je prikazan na sliki 12. Od podobnih mealnikov za 1296MHz in 2304MHz se razlikuje v izvedbi VF ojaevalnika, saj v pasu 5.7GHz (e) nimamo na razpolago sestavnega dela z visokim ojaenjem, kot je to INA-03184 na frekvencah pod 3GHz. Sprejemni mealnik za 5760MHz zato vsebuje dve VF ojaevalni stopnji s HEMToma
ATF35376 in dve pasovni siti za 5760MHz, potem dva enaka harmonska mealnika, ki delujeta s faznim zamikom 90 stopinj in e dva enaka medfrekvenna predojaevalnika s tranzistorjema BF199. Tudi sprejemni mealnik za 5760MHz je izdelan kot mikrotrakasto vezje na dvostranskem vitroplastu FR4 debeline 0.8mm. Sprejemna veriga vsebuje skupno tiri ojaevalne stopnje s HEMTi ATF35376, kar v vsakem sluaju zadoa za pokrivanje uma kvadraturnega mealnika. Harmonska mealnika sta enaka kot v oddajniku in vsebujeta dva diodna etverka BAT14-099R. Tudi v sprejemnem kvadraturnem mealniku se oba mealnika napajata sofazno (L27 in L28) s signalom lokalnega oscilatorja 2880MHz. Fazni zamik 90 stopinj vnaa delilnik vhodnega visokofrekvennega signala (L13, L14, L15 in L16). Oba delilnika sicer vsebujeta ve uporov, ki zagotavljajo simetrijo in fazni zamik tudi ob spreminjajoi se impedanci mealnih diod. Mealnikoma takoj sledita dva enaka medfrekvenna predojaevalnika s tranzistorjema BF199, ki sta povsem enaka tistim v postajah za 1296MHz ali 2304MHz. Tudi tu imata duilki
L25 in L26 le 3.3mH, torej desetkrat manj od raunske vrednosti 33mH. Tudi v postaji za 5760MHz sta medfrekvenna predojaevalnika nameena v enoti sprejemnega mealnika, da se izognemo motnjam in umom, ter se napajata iz enote medfrekvennega ojaevalnika kar preko signalnih vodov. Enota kvadraturnega sprejemnega mealnika za 5760MHz je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 30mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 13, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 14. Opisani kvadraturni sprejemni mealnik za 5760MHz naj ne bi poteboval nobenega uglaevanja, e so le vsi mikrotrakasti vodi in polprevodniki pravilno ozemljeni. Obe duilki 3.3mH vgradimo vsaj 1mm nad povrino tiskanega vezja, saj premoata "vroe" mikrotrakaste vode s signalom lokalnega oscilatorja. Tudi tu izloimo HEMTe s prevelikim Idss in jih prihranimo za izhod oddajnika.
65
BEACON - 99
6. Predelave in prireditve ostalih stopenj SSB/CW radijska postaja za 5760MHz uporablja enak kvadraturni modulator, medfrekvenco in demodulator kot postaji za 1296MHz in 2304MHz. Ustrezni narti so bili objavljeni v CQ ZRS 2/97, popravki in izboljave pa v CQ ZRS 3/97. Vse predelave opisanih stopenj seveda veljajo za vse tri izvedbe radijske postaje: 23cm, 13cm ali 5cm. Enoto SSB/CW preklopov RX/TX moramo prirediti za delovanje v postaji za 5760MHz. V tej enoti je nameen zaitni upor za izhodna tranzistorja oddajnika. Ker uporablja postaja za 5760MHz dva HEMTa ATF35376 v izhodni stopnji oddajnika, je enosmerni tok napajanja precej manji. Namesto osmih uporov 330hm-1/2W vgradimo v postajo za 5760MHz en sam upor 82ohm-1W. Konno potrebuje postaja za 5760MHz tudi zahtevneje krmiljenje PIN diode v antenskem preklopniku. PIN dioda BAR80 zahteva na sprejemu negativno prednapetost, da zmanjamo vstavitveno slabljenje. Na oddaji seveda zahteva PIN dioda tok v prevodni smeri, da kratkosklene in tako zaiti vhod sprejemnika. Ustrezno krmilno vezje za PIN diodo je prikazano na sliki 15. Negativno napetost dobimo z usmerjanjem taktne frekvence 5641Hz, ki je e na razpolago v SSB demodulatorju. Poraba PIN diode na sprejemu, se pravi v zaporni smeri, je zanemarljivo majhna. Na oddaji se vkljui PNP tranzistor BC327 in vsili napetost na izhod +-PIN, tok izvora negativne prednapetosti pa tedaj omejuje upor 470kohm. Krmilnik PIN diode je izdelan na majhni, enostranski tiskanini iz 0.8 mm debelega vitroplasta z izmerami 20mmX23mm, ki je prikazana na sliki 16. Ustrezna razporeditev sestavnih delov je prikzana na sliki 17. Razporeditev prikljukov je izbrana tako, da tiskanino krmilnika PIN diode enostavno vgradimo na tiskanino demodulatorja, bolj tono na vtinico s takti za vrtenje stikal 4051. 7. Sestavljanje in preizkus SSB postaje za 5760MHz O sestavljanju mikrovalovnih SSB

radijskih postaj je bilo e veliko napisano, zato se bom tu omejil le na posebnosti postaje za 5760MHz. Vsi uporabljeni SMD polprevodniki so bili e opisani v omenjenih lankih, prav tako tudi oklapljanje posameznih enot in vgradnja celotne radijske postaje v primerno ohije. Visokofrekvenni del radijske postaje za 5760MHz je nartovan s HEMTi ATF35376, ki se uporabljajo za najrazlineje naloge: od mnoilnih stopenj, izhodne stopnje oddajnika in vhodnih stopenj sprejemnika. Namesto ATF35376 (ali bolji ATF35176 ali ATF35076, ki naj bi imela manji um) lahko seveda uporabimo HEMTe drugih proizvajalcev (naprimer Siemens CFY65), ki naj bi imeli podobne lastnosti. Na splono bi v postaji za 5760MHz morali delati katerikoli tranzistorji iz vhodnega ojaevalnika konverterja za satelitsko TV. Tudi HEMTi (ali katerikoli FETi) istega proizvajalca z isto oznako se med sabo e najbolj razlikujejo po Idss (tok ponora pri napetosti na vratih Ugs=0). Za ATF35376 dopua proizvajalec zelo iroka odstopanja Idss. V vezjih opisane radijske postaje so zahteve za Idss zelo razline. V sprejemniku bi naprimer eleli im manji Idss okoli 20mA, ker to daje manji um. V izhodni stopnji oddajnika bi obratno eleli im veji Idss, po monosti ve kot 40mA, ker to daje vejo izhodno mo. V praksi se je pokazalo, da ima veina HEMTov ATF35376 Idss okoli 30mA. Z ustrezno izbiro lahko torej izboljamo delovanje vezij radijske postaje. HEMTi sicer zahtevajo nizko napajalno napetost, 1.5-3.5V, kar doseemo z upori in zener diodami. V mnoilnih stopnjah in v sprejemniku so namesto pravih zener diod uporabljene rdee LEDike, ker za razliko od pravih zener diod LEDike ne proizvajajo kaj dosti uma. V postaji za 5760MHz moramo tudi paziti pri vgradnji mealnih diod BAT14-099R. Majhen premik SMD ohija lahko prinese ve dB razlike v slabljenju neeljenega nosilca. V vseh zgrajenih postajah se je izkazalo, da doseemo najbolje duenje neeljenega nosilca takrat, ko sta oba etverka BAT14-099R enako obrnjena (ko naprimer na oba etverka privedemo signal lokalnega oscilatorja na iroko noico tevilka "1" SMD ohija SOT-143). Visokofrekvenne enote SSB postaje za 5760MHz vgradimo v podobna medeninasta ohija kot pri
66

postajah za 1296MHz in 2304MHz. Kljub temu, da so tiskanine visokofrekvennih enot postaje za 5760 MHz nekoliko oje (20mm ali 30mm), se v postaji za 5760MHz ne moremo ve izogniti notranjim rezonancam ohiij. Ohija oddajnega mealnika, visokofrekvenne glave in sprejemnega mealnika zato potrebujejo mikrovalovni absorber, to je rno "antistatino" peno debeline priblino 1cm, ki jo namestimo pod celotno povrino pokrova ohija. V postaji za 5760MHz enota VCXOja ne potrebuje spodnjega pokrova, saj je delovna frekvenca postaje komaj osmi harmonik 720MHz. Po drugi strani pa se moramo bolj potruditi pri oklapljanju mnoilnika za 2880MHz in visokofrekvennih enot. Na 5760MHz so lahko vzrok slabega oklapljanja tudi neprimerni kondenzatorji skozniki. Skozniki so neuinkoviti na tistih frekvencah, kjer se pojavijo notranje rezonance v keramiki kondenzatorja. O vrsti skoznika sicer precej izvemo iz barve keramike. Povsem bela keramika ima majhne izgube za mikrovalove, zato pri skoznikih iz bele keramike obstaja nevarnost rezonanc v mikrovalovnem podroju. Obarvana keramika ima veje izgube, najveje izgube ima keramika rjave barve. Skozniki iz rjave keramike so se zato izkazali najuinkoviteji za oklapljanje mikrovalovnih visokofrekvennih enot. Izdelane enote SSB radijske postaje za 5760MHz lahko vgradimo v povsem enako aluminijasto ohije z notranjimi izmerami 60mm (viina) X 180mm (irina) X 180mm (globina) kot radijski postaji za 1296MHz ali 2304MHz (glej natanen opis v CQ ZRS 3/97). Razporeditev enot SSB postaje za 5760MHz je nekoliko drugana in je prikzana na sliki 18. Pri izdelavi ohija moramo seveda paziti na poloaje nosilnih vijakov na obeh straneh osrednje nosilne ploe. Vgradnja zvonika v ohije postaje ni smiselna, ker so visokofrekvenne enote precej obutljive na mikrofonijo. Vezja so sicer nartovana tako, da lahko mikrofonski vhod preprosto veemo vzporedno z izhodom za zvonik in uporabimo zvonik v roni mikrotelefonski kombinaciji tudi kot mikrofon. PTT tipka kot tudi CW tipka sta preprosti stikali, ki se skleneta na maso. Preizkus postaje zanemo z uglaevanjem enote VCXOja in mnoilnih stopenj. VCXO nastavimo tako, da pokrijemo eljeno podroje. Mnoilne stopnje nastavimo za najveji signal tako, da merimo napetosti na bazah mnoilnih tranzistorjev preko primerne VF duilke. Maksimum na konni frekvenci 720MHz poiemo tako, da merimo tok (napetost) po-
BEACON - 99
nora ATF35376 v enoti mnoilnika za 2880MHz. Slednja sicer ne potrebuje uglaevanja, kljub temu pa je nujno preveriti jakost izhodnega signala (+11dBm). Ker ostale stopnje sprejemnika ne potrebujejo uglaevanja, bi moral sprejemnik za silo delati. Pri sprejemniku preverimo najprej ojaenje: izhodni um mora jasno upasti, ko odklopimo napajanje obema VF ojaevalnima stopnjama v visokofrekvenni glavi. e odklopimo sprejemni mealnik in medfrekvenna predojaevalnika, um popolnoma izgine. Nato postajo uglasimo na primerno ibek nemoduliran nosilec (radijski svetilnik ali e en enak VCXO z mnoilci v sosednji sobi) in natanno posluamo demodulirani zvok. Razen obiajnega piska bo dober operater slial v ozadju e zrcalni pisk, ki se mu z uglaevanjem spreminja frekvenca v obratni smeri. Ta pisk v ozadju poskusimo imbolj zaduiti s trimerjema v medfrekvennem ojaevalniku. Pri oddajniku opazujemo potek izhodne moi pri vrtenju trimerja v modulatorju. Pri pritisnjeni CW tipki bi morali dosei polno izhodno mo z drsnikom na priblino 1/2 upornosti. Delovna napetost izhodne stopnje oddajnika mora tedaj narasti na polno vrednost, ki jo dovoljuje zener dioda 4V7. Izhodna mo oddajnika
67
BEACON - 99
mora upasti za popolnoma enako vrednost, e prikljuimo samo I oziroma samo Q modulacijo. Nato preverimo SSB modulacijo v radijski zvezi z neko drugo postajo na 5760MHz. Na ta nain ugotovimo, ali smo zadeli pravi boni pas (USB ali LSB), saj je I in Q signale kaj lahko zameati med sabo v oienju postaje. Boni pas sprejemnika lahko preverimo sami, ko sprejemnik uglaujemo na nemoduliran nosilec (radijski svetilnik ipd). Pri preverjanju modulacije ne pozabimo na duenje neeljenega nosilca, ki ga bo sogovornik slial kot 1.4kHz pisk v svoji radijski postaji. Konno preverimo e uinkovitost oklapljanja postaje. Na antensko vtinico prikljuimo majhno anteno (15dBi) preko krajega kosa koaksialnega kabla in jo usmerimo v radijsko postajo. e se pri tem spremeni um v zvoniku, je oklapljanje postaje nezadostno. Nato v sobi vkljuimo fluorescentno svetilko (20W ali 40W). e je oklapljanje postaje zadostno, bomo v zvoniku sliali ibek omreni brum v umu samo takrat, ko anteno usmerimo v svetilko. e je brum povsem ist, brez uma, in ne izgine, ko anteno obrnemo pro od svetilke, je oklapljanje postaje nezadostno. Poraba opisane SSB/CW radijske postaje za 5760MHz znaa pri nazivni napajalni napetosti 12.6V okoli 300mA pri razmeroma tihem sprejemu. Pri CW oddaji naraste poraba na 410mA pri izhodni moi 0.1W. Pri SSB oddaji je poraba e veja in dosee maksimum 440mA v pavzah modulacije, v vikih pa je enaka CW porabi 410mA. Poraba opisanega oddajnika je torej obratno sorazmerna izhodni moi zaradi naina napajanja izhodnih tranzistorjev preko zaitnega upora.
68
BEACON - 99
SSB/CW RTX za 10 GHz z nielno medfrekvenco

1. Omejitve radijskih postaj z nielno medfrekvenco Radijske postaje z nielno medfrekvenco imajo kot vse stvari na tem svetu svoje dobre in slabe lastnosti. Na nijih radioamaterskih mikrovalovnih frekvennih podrojih (1296 MHz, 2304/2320MHz in 5760MHz) je glede na dananje stanje razvoja radijske tehnike in zasedenost mikrovalovnih frekvennih podroij SSB radijska postaja z nielno medfrekvenco verjetno najugodneja reitev. Radijske postaje z nielno medfrekvenco, objavljene v CQ ZRS 2/97 (izvedba za 1296MHz), CQ ZRS 3/97 (izvedba za 2304/2320MHz) in CQ ZRS 5/97 (izvedba za 5760MHz) seveda predstavljajo komaj prvi poskus uporabe taknih radijskih postaj na mikrovalovnih frekvencah. Objavljeni narti gotovo dopuajo e marsikatero izboljavo. Praktine izkunje pri uporabi opisanih radijskih postaj bojo narekovale tudi marsikatero predelavo. Konno, na triu sestavnih delov priakujemo tudi nove, zmogljiveje polprevodnike in integrirana vezja. Marsikdo me je e vpraal, zakaj ne izdelam podobnih SSB radijskih postaj tudi za nije frekvence, se pravi VHF (144MHz) ali UHF (432 MHz) izvedbo. Na nijih frekvencah, predvsem na 144MHz, smo si veine teav krivi radioamaterji sami z nepremiljeno uporabo oddajnikov nesmiselno velikih moi. SSB sprejemnik za 144MHz mora zato zdrati zelo mone signale na vhodu. Ker hkrati zahtevamo od VHF sprejemnika tudi dobro umno tevilo, so zahteve za dinamiko mealnika v VHF sprejemniku celo veje od tistih na kratkih valovih. Kakrnakoli radijska postaja za 144MHz zato zahteva kvalitetne mealnike z majhnim popaenjem signalov, e naj bo takna radijska postaja sploh uporabna v dananjih VHF tekmovanjih. Neposredna predelava postaje z nielno medfrekvenco za 1296MHz na 432MHz ali celo na 144MHz verjetno ni smiselna. Na nijih frekvencah bi morali zamenjati vsaj enostavne harmonske mealnike (etverki schottky diod) z boljimi mealniki. Nekaj omejitev je seveda tudi na vijih frekvencah. Na triu dobimo le e sestavne dele za 10GHz, ki jih z nemajhnimi teavami prisilimo, da nekako delajo na 24GHz. Za 47GHz in e vije frekvence sestavnih delov skoraj ni! Radijske postaje z nielno medfrevenco (ali z neposrednim meanjem) imajo na zelo visokih frekvencah e dodatne teave: potreba po dobrem oklapljanju, mehanska stabilnost oklopov, tonost izdelave vezij, da doseemo predpisani fazni zamik mealnikov in teave s simetrijo (uravnoteenjem) mealnikov, da doseemo zadovoljivo duenje neeljenih nosilcev. V tem lanku bom zato opisal izvedbo SSB radijske postaje z nielno medfrekvenco za 10368MHz, ki je po svoji zasnovi skoraj enaka postaji za 5760MHz in uporablja iste polprevodnike v visokofrekvennem delu: HEMTi kot ojaevalniki in diodni etverki BAT14-099R kot mealniki. Frekvenca 10GHz sicer ne predstavlja teav za HEMTe, je pa to skrajna gornja meja za etverke BAT14-099R, ki zaradi neprimerno velikega in nesimetrinega SMD ohija narekujejo dodatne ukrepe za simetriranje mealnikov. Tudi SSB radijska postaja za 10GHz ima izveden antenski preklop s PIN diodo. Visokofrekvenna glava 10GHz postaje je izdelana na teflonskem laminatu zaradi immanjih izgub, vsa ostala visokofrekvenna vezja, vkljuno z nekaterimi pasovnimi siti za 10GHz, pa na navadnem vitroplastu FR4. Medfrekvenni in nizkofrekvenni del je seveda enak tistemu v opisanih postajah z nielno medfrekvenco za 1296MHz, 2304 MHz in 5760MHz. 2. Predelani VCXO in mnoilne stopnje Radioamaterski frekvenni pas 10GHz zavzema zelo iroko podroje, celih 500MHz od 10000MHz do 10500MHz. Z enostavnimi irokopasovnimi FM radijskimi postajami z gunn diodami smo si zato lahko privoili pravi dupleks z razmakom 30MHz ali celo 100MHz. Konno, frekvenni pas 10450-10500MHz je dodeljen tudi amaterskim satelitskim zvezam v obeh smereh. Z uvedbo ozkopasovnih modulacij (SSB oziroma CW) se je bilo treba dogovoriti tudi o priblini frekvenci za takno delo. Da bi z isto opremo dosegli imve mikrovalovnih frekvennih podroij, so vsi odseki za ozkopasovno delo izbrani kot mnogokratniki nekaj "udenih" tevil. Najbolj znano je vsekakor tevilo 1152MHz, ki sicer ni radioamaterska frekvenca, vendar da njegov drugi harmonik 2304MHz, tretji harmonik 3456MHz (9cm pas v ZDA, Nemiji itd), peti harmonik 5760MHz, deveti harmonik 10368MHz in enaindvajseti harmonik 24192MHz. Iz vseh teh tevilk je potem laje razumeti jezo nemkih radioamaterjev, ko so jim pred leti odvzeli 2304MHz in jih prisilili, da se premaknejo na 2320MHz. 10368MHz je sicer tudi osmi harmonik 1296MHz, torej je monosti za razline verige mnoilnih stopenj kar nekaj. eprav radioamaterji vsaj uradno ponekod ne bi smeli delati na 10368MHz (v sosednji Italiji je naprimer dovoljeno delo samo v satelitskem pasu 10450-10500MHz), je danes praktino vsa radioamaterska dejavnost na 10GHz z izjemo ATV zgoena v par sto kHz okoli 10368MHz, vkljuno z velikim tevilom italijanskih postaj. Ker je 10368MHz lep mnogokratnik 1296MHz, bi lahko v radijski postaji za 10GHz uporabili kar isti VCXO iz 23cm postaje, z dodatkom ustreznih mnoilnih stopenj. Bolj tono reeno, VCXO in mnoilci 23cm postaje proizvajajo na izhodu frekvenco 648MHz, kar v 10GHz postaji dodatno mnoimo z 8 in dobimo signal lokalnega oscilatorja na 5184MHz za krmiljenje harmonskih mealnikov. Nart samega VCXOja je sicer smiselno predelati oziroma prilagoditi nekoliko drugani nalogi v radijski postaji za 10GHz. Zaradi osemkrat vejega faktorja mnoenja frekvence je relativno pokrivanje VCXOja (vleenje frekvence kristala) osemkrat manje. Hkrati pa viji faktor mnoenja zahteva precej vijo stabilnost oscilatorja. Obema zahtevama ugodimo z uporabo druganega kristala v VCXOju. V postajo za 23cm je vgrajen kristal z osnovno rezonanco na 18MHz, v postajo za 10GHz pa kristal, ki niha 69
BEACON - 99
na tretjem overtonu na 27MHz. Overtonski kristal ima vijo kvaliteto (Q-faktor) od kristala na osnovni rezonanci, kar zagotavlja boljo stabilnost frekvence. Po drugi strani pa frekvence overtonskega kristala ne moremo kaj dosti spreminjati, pokrivanje overtonskega VCXOja komaj zadoa za 10GHz postajo. Vezji obeh VCXOjev sta si sicer zelo podobni, zato lahko uporabimo isto tiskanino za VCXO in mnoilne stopnje do 648MHz kot v postaji za 1296MHz. Dodatni mnoilnik je izdelan na svoji mikrotrakasti tiskanini podobno kot v postaji za 5760MHz in pomnoi vhodni signal najprej s tiri do 2592MHz in potem podvoji to frekvenco na 5184MHz. Predelani VCXO in mnoilne stopnje za 10GHz SSB/CW postajo so prikazani na sliki 1. Postaja za 10368 MHz uporablja VCXO z overtonskim kristalom za 27.000MHz, ki mu s pomojo varikap diode MV1404 le malenkostno premikamo frekvenco. Kljub velikemu razponu kapacitivnosti diode MV1404 znaa pokrivanje na 10GHz komaj 150-200kHz zaradi uporabe overtonskega kristala. Pokrivanje 150kHz sicer zadoa za obiajne zveze v tekmovanjih na

10GHz, kjer je veina dejavnosti osredotoena na frekvenni pas okoli 10368.100MHz, e je le stabilnost frekvence oscilatorja dovolj dobra. Na sreo dobimo na triu zelo kvalitetne kristale za 27.000MHz, ki se uporabljajo v televizorjih v dekoderju za teletekst. Zaradi velikoserijske proizvodnje so ti kristali res kvalitetni in hkrati ceneni. Sam overtonski oscilator s tranzistorjem BFX89 je sicer nartovan tako, da je obremenitev in s tem segrevanje kristala im manje, kar dodatno prispeva k stabilnosti oscilatorja. Nihajna kroga za VCXOjem s
70
BEACON - 99
tuljavama L2 in L3 sta uglaena na drugi harmonik kristala 54MHz. Od tu naprej so faktorji mnoenja in frekvence enaki kot v postaji za 1296MHz. Preostale tri mnoilne stopnje so uglaene na 162MHz (X3), 324MHz (X2) in 648MHz (X2). V radijski postaji za 10368MHz sledi e mnoilnik za 5184MHz, zato na 648MHz zadoa +10dBm (10mW). Vrednosti uporov v napajanju mnoilnih stopenj so zato poveane na 330ohm, e enkrat 330ohm in 220ohm. Predelani VCXO in mnoilne stopnje so sicer izdelani na povsem enakem tiskanem vezju kot v postaji za 1296MHz, zato tu ne bom e enkrat objavljal tiskanine in razporeditve sestavnih delov. Nart mnoilnika za 5184MHz je prikazan na sliki 3. Mnoilnik uporablja tiri HEMTe ATF35376. Kljub duilnim uporom je prvi HEMT mono prekrmiljen s +10dBm signala na 648MHz, da proizvaja kopico harmonikov. Sledi pasovno sito, ki izseje eljeni etrti harmonik okoli 2592MHz. Drugi HEMT ojauje signal na 2592MHz, tretji HEMT je spet generator harmonikov, ki mu sledi pasovno sito za 5184MHz in konno zadnji HEMT kot ojaevalnik signala na 5184MHz z izhodno mojo 20mW (+13dBm). Mnoilnik za 5184MHz je izdelan na dvostranski tiskanini z izmerami 20mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 3, spodnja stran tiskanine pa ni jedkana, saj
deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 4. Mnoilnik za 5184MHz naj ne bi potreboval nobenega uglaevanja, e so le vsi sestavni deli pravilno ozemljeni skozi izvrtine premera 3.2mm. Pri vgrajenih HEMTih velja preveriti Idss. Tranzistorje z vejim Idss zamenjamo in uporabimo v izhodni stopnji oddajnika. Idss HEMTov v mnoilniku mora biti dovolj majhen, da rdee ledike delujejo kot maloumni stabilizatorji napetosti, to se pravi, da ne ugasnejo tudi znianju napajalne napetosti do 10V. e nimamo tranzistorjev z dovolj majhnim Idss, je treba zmanjati vrednosti 220 ohm in 150ohm uporov v napajanju. 3. Kvadraturni oddajni mealnik za 10368MHz Nart kvadraturnega oddajnega mealnika za 10368MHz je prikazan na sliki 5. Razen dveh mealnikov, sofaznega delilnika in kvadraturnega sklopnika vsebuje enota e sklopnik in ojaevalnik za signal oscilatorja na 5184MHz ter ojaevalno stopnjo, ki dvigne mo izhodnega SSB/CW signala na priblino 2.5mW (+4dBm). Vsa sita in ostali frekvenno selektivni sestavni deli so izvedeni kot mikrotrakasti rezonatorji na dvos-
transkem, 0.8mm debelem vitroplastu FR4. Sprejemnik in oddajnik SSB postaje za 10GHz potrebujeta isti signal lokalnega oscilatorja na 5184MHz. Preklop signala lokalnega oscilatorja je izveden na 5184MHz s smernim sklopnikom podobno kot v SSB postajah za 1296 in 5760MHz. Enota oddajnega mealnika zato vsebuje -15dB sklopnik za 5184MHz in ojaevalnik za 5184MHz s HEMTom ATF35376. Signal na 5184MHz oisti nizkoprepustno sito (L5, L6 in L7) za napajanje obeh mealnikov preko sofaznega delilnika L8/L9. Uporabljene diode BAT14-099R omogoajo v harmonskih mealnikih za 10368MHz slabljenje neeljenega nosilca komaj 10-15dB. Glavni vzrok za razmeroma slabo simetrijo je preveliko in nesimetrino SMD ohije SOT-143, ki ima noico tevilka 1 precej iro od ostalih treh noic. Simetrijo mealnikov oziroma duenje nosilca bi lahko izboljali z uporabo diod v primernejih mikrovalovnih ohijih, ki pa so vsaj desetkrat draje in e dosti teje dobavljive od BAT14-099R. Simetrijo mealnika lahko popravimo tudi z enosmerno prednapetostjo, ki jo privedemo na vhod mealnika. V kvadraturni oddajni mealnik za 10368MHz sem zato vgradil dva trimerja 10kohm, s katerima lahko povsem popravimo nesimetrijo mealnikov. Ker imamo na razpolago le pozitivno napajalno napetost, morajo biti ohija diod BAT14-099R pravilno orientirana. Eno od obeh diod bo zato treba vgraditi "s trebuhom v zrak". Iz izhodnih signalov mealnikov konno sestavimo eljeni SSB signal z 90-stopinjskim hibridnim sklopnikom. Hibrid je izdelan za impedanco 100ohm zaradi varevanja s prostorom na tiskanem vezju. Iz istega razloga je tudi nart obeh harmonskih mealnikov nekoliko spremenjen glede na inaice za 1296, 2304 ali 5760MHz. Hibridnemu sklopniku sledi pa71
BEACON - 99
sovno sito za 10368MHz (L36, L37, L38, L39 in L40), ki odstranjuje ostanek signala na 5184MHz in druge neeljene proizvode meanja dale pro od eljene frekvence. Ker je 72
izhodna mo mealnika zelo nizka, okoli 30uW (-15dBm) ob upotevanju izgub v hibridu in pasovnem situ za 10368MHz, sledita dve ojaevalni stopnji s HEMToma ATF35376, ki
ojaata izhodni signal na priblino 2.5mW (+4dBm). Enota oddajnega mealnika je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 30mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 6, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 7. Pri vgradnji sestavnih delov moramo biti posebno pozorni na simetrijo mealnikov ter tono vgradnjo diodnih etverkov BAT14-099R. Enega od obeh etverkov moramo vgraditi obratno od obiajne vgradnje SMD polprevodnikov. Opisani oddajni mealnik naj ne bi potreboval nobenega uglaevanja, e so le vsi sestavni deli pravilno

vgrajeni in ozemljeni skozi izvrtine premera 3.2mm. Predpisano izhodno mo moramo dobiti e s povprenimi HEMTi (Idss okoli 30mA), HEMTe z vijim Idss zato prihranimo za izhodno stopnjo oddajnika. V dokonani enoti oddajnega mealnika obvezno preverimo delovanje stabilizatorjev napetosti (rdea ledika in zener diodi 2V7) ter v primeru prevelikega Idss ustrezno zmanjamo upore 270ohm. 4. Visokofrekvenna glava SSB/CW postaje za 10368MHz Nart visokofrekvenne glave SSB/CW postaje za 10368MHz je prikazan na sliki 8. Visokofrekvenna glava vsebuje izhodni, monostni ojaevalnik oddajnika, predojaevalnik in visokofrekvenno sito sprejemnika ter antenski preklopnik s PIN diodo. Visokofrekvenna glava je izdelana kot mikrotrakasto vezje na teflonskem laminatu, za razliko od postaj za 1296, 2304 in 5760MHz, ki so izdelane na navadnem vitroplastu FR4. Uporaba teflonskega laminata debeline 0.5mm z relativno dielektrinostjo Er=2.55 omogoa 1-2dB vijo izhodno mo oddajnika in prav tako 1-2dB boljo obutljivost sprejemnika s sicer istimi polprevodniki. Izhodna mo oddajnika za 10368 MHz je zato celo nekoliko veja od oddajnika za 5760MHz, ki ima sicer enake tranzistorje v izhodni stopnji, a je izdelan na izgubnem laminatu FR4. Izhodna stopnja oddajnika za 10368MHz je nartovana s cenenimi sestavnimi deli, zato je izhodna mo omejena na komaj 100mW (+20dBm) na antenskem prikljuku. V krmilni stopnji je uporabljen HEMT ATF35376, e dva enaka HEMTa pa sta vezana vzporedno v izhodni stopnji oddajnika. Izhodna tranzistorja si sama ustvarita primerno prednapetost na vratih z usmerjanjem vhodnega signala, izvor +4VTX je zato tokovno omejen. Upor 100ohm med L5 in L6 poskrbi za enakomerno obremenitev obeh tranzistorjev in prepreuje protifazne samooscilacije izhodne stopnje. Antenski preklopnik je izdelan z novo Siemens-ovo PIN diodo BAR81 (SMD oznaka "ABs" ali "BBs", natiskana na ohiju), ki je precej izboljana glede na staro BAR80 (oznaka "AAs"). Tudi BAR81 se uporablja kot vzporedno (shunt) stikalo. Dioda BAR81 je vgrajena v enako ohije kot stara BAR80, vendar ima pol manjo parazitno kapacitivnost, kar omogoa majhno vstavitveno slabljenje tudi na frekvencah nad 10GHz. Vstavitveno slabljenje zmanja negativna prednapetost (vod +-PIN), ki na sprejemu dodatno zmanjuje kapacitivnost diode. Na oddaji se kratek stik iz BAR81 preslika preko L15 v odprte sponke, duenje BAR81 pa tedaj znaa ve
BEACON - 99
kot 20dB, kar zadoa za zaito sprejemnika. Obratno ostane izhodna stopnja oddajnika sicer vedno prikljuena na anteno, vendar dobita oba oddajna tranzistorja pozitivno prednapetost na vrata, napetost na ponoru pa se izkljui. Na ta nain se oddajna tranzistorja obnaata na sprejemu kot kratek stik, ki ga voda L7 in L8 (skupna elektrina dolina 3/4 lambda) preslikata v odprte sponke za sprejemnik. Visokofrekvenna glava vsebuje tudi dvostopenjski predojaevalnik in pasovno sito za sprejemnik. Predojaevalnik vsebuje dva HEMTa ATF35376, kar daje skupaj z izgubami v antenskem preklopniku in pasovnih sitih ojaenje okoli 23dB. V podroju 10368MHz so zahteve za dinamiko sprejemnika manj ostre kot na 1296MHz: radarskih motenj ni in tudi moi radioamaterskih oddajnikov so nije kot na 1296MHz. Ojaenje predojaevalnika je zato lahko ustrezno vije, da celoten sprejemnik dosee ugodno umno tevilo. Visokofrekvenna glava SSB postaje za 10368MHz je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 30mmX80mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 9, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode. Tiskanina je izdelana iz 0.5mm (20 mils ali tisoink cole) debelega teflonskega laminata s tkanino iz steklenih vlaken, s povpreno dielektrino konstanto Er=2.55. Razporeditev ses-
73
BEACON - 99
tavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 10. Teflonska tiskanina sicer omogoa manje izgube in s tem vejo mo
oddajnika in boljo obutljivost sprejemnika, hkrati pa se poveuje nevarnost samooscilacij HEMTov na zelo visokih frekvencah, ki jih teflon
ne dui tako dobro kot epoksidna smola v navadnem vitroplastu FR4. Proti samoosciliranju na visokih frekvencah se borimo z duilnimi SMD upori 100ohm, ki jih vgradimo neposredno med prikljuka za vrata in izvor HEMTa. Pravilno sestavljena visokofrekvenna glava SSB postaje za 10368 MHz potrebuje le eno nastavitev: kapacitivni trcelj na L13, s katerim popravimo prilagoditev na poltrdi kabelek do antenske SMA vtinice. Poloaj in velikost trclja (koek tanke bakrene ploevine, priblino 2x3mm) seveda zavisita od tega, kako natanno smo vgradili antensko vtinico. Brez tega uglaevanja znaa izhodna mo oddajnika okoli 80mW ali 1dB manj. V visokofrekvenni glavi seveda preverimo tudi Idss vgrajenih HEMTov podobno kot v ostalih enotah.
74
BEACON - 99
5. Kvadraturni sprejemni mealnik za 10368MHz Nart kvadraturnega sprejemnega mealnika za 10368MHz je prikazan na sliki 11. Od podobnega mealnika za 5760MHz se razlikuje le v izvedbi 90-stopinjskega hibrida in harmonskih mealnikov z diodama BAT14-099R. Sprejemni mealnik za 10368MHz zato vsebuje dve VF ojaevalni stopnji s HEMToma ATF35376 in dve pasovni siti za 10368MHz, potem dva enaka harmonska mealnika, ki delujeta s faznim zamikom 90 stopinj in e dva enaka medfrekvenna predojaevalnika s tranzistorjema BF199. Tudi sprejemni mealnik za 10368MHz je izdelan kot mikrotrakasto vezje na dvostranskem vitroplastu FR4 debeline 0.8mm. Sprejemna veriga vsebuje skupno tiri ojaevalne stopnje s HEMTi ATF35376, kar v vsakem sluaju zadoa za pokrivanje uma kvadraturnega mealnika. Harmonska mealnika sta enaka kot v oddajniku in vsebujeta dva diodna etverka BAT14-099R. Tudi v sprejemnem
kvadraturnem mealniku se oba mealnika napajata sofazno (L49 in L50) s signalom lokalnega oscilatorja 5184MHz. Fazni zamik 90 stopinj vnaa delilnik vhodnega visokofrekvennega signala (L25, L26, L27 in L28), ki je prav tako kot v oddajniku izdelan kot 100-ohmski hibrid zaradi varevanja s prostorom. Za prilagoditev hibrida na 50-ohmske vode poskrbijo etrtvalovni transformatorji L23, L29 in L30. Mealnikoma takoj sledita dva enaka medfrekvenna predojaevalnika s tranzistorjema BF199, ki sta povsem enaka tistim v postajah za 1296, 2304 ali 5760MHz. Duilke 3.3mH lahko v postaji za 10368MHz zamenjamo z nijimi vrednostmi, saj na 10GHz ni niti monih amaterskih postaj niti motenj radarjev. Nija vrednost duilk pomeni manjo obutljivost na motilna nizkofrekvenna magnetna polja vkljuno z motnjami, ki jih proizvaja postaja sama. Enota kvadraturnega sprejemnega mealnika za 10368MHz je izdelana na dvostranski tiskanini z izmerami 30mmX120mm. Gornja stran tiskanine je prikazana na sliki 12, spodnja stran pa ni jedkana, saj deluje kot ravnina mase za mikrotrakaste vode.
Tiskanina je izdelana iz 0.8mm debelega vitroplasta FR4. Razporeditev sestavnih delov na obeh straneh tiskanine je prikazana na sliki 13. V frekvennem pasu 10GHz znaa etrt valovne doline komaj 4mm na vitroplastu oziroma 5mm na teflonu, zato si tu lahko privoimo bolj komplicirana vezja. Duilke za napajalno napetost so zato izdelane kot nizkoprepustna sita z dvema (VF glava) ali tremi stopnjami (oddajni in sprejemni mealnik). Izpopolnjene duilke omogoajo nekoliko veja ojaenja in manje presluhe. Opisani kvadraturni sprejemni mealnik za 10368MHz naj ne bi poteboval nobenega uglaevanja, e so le vsi mikrotrakasti vodi in polprevodniki pravilno ozemljeni. Tudi tu izloimo HEMTe s prevelikim Idss in jih prihranimo za izhod oddajnika. V ve zgrajenih postajah za 1296, 2304, 5760 in 10368MHz sem opazil tudi velike razlike v umu, ki ga proizvajata MF predojaevalnika s tranzistorjema BF199 v enoti sprejemnega mealnika. Vzrok je izgleda v nizkofrekvennem umu vrste 1/f, ki naraste samo na nizkih frekvencah. Od preizkuenih BF199 se izgleda najbolje obnesejo izdelki proizvajalca Philips, ki najmanj umijo. 6. Predelave in prireditve ostalih stopenj SSB/CW radijska postaja za 10368MHz uporablja enak kvadraturni modulator, medfrekvenco in demodulator kot postaje za 1296, 2304 ali 5760MHz. Ustrezni narti so bili e objavljeni vkljuno s popravki in izboljavami. Vse predelave opisa. nih stopenj seveda veljajo za vse tiri izvedbe radijske postaje: 23cm, 13cm, 5cm ali 3cm. Enoto SSB/CW preklopov RX/TX moramo prirediti za delovanje v postaji za 10368MHz. V tej enoti je 75
BEACON - 99
nameen zaitni upor za izhodna tranzistorja oddajnika. Ker uporablja postaja za 10368MHz dva HEMTa ATF35376 v izhodni stopnji oddajnika, je enosmerni tok napajanja precej manji. Namesto osmih uporov 33ohm-1/2W vgradimo v postajo za 10368MHz en sam upor 82ohm-1W, podobno kot v postaji za 5760MHz, ki uporablja iste polprevodnike v izhodni stopnji oddajnika. Postaja za 10368MHz potrebuje tudi krmilnik za PIN diodo, ki je bil opisan pri postaji za 5760MHz. Nova PIN dioda BAR81 sicer nujno ne potrebuje negativne prednapetosti. Izguba obutljivosti 10GHz sprejemnika znaa komaj kaken dB, e na vod +-PIN preprosto pripeljemo napetost +12VTX. Novo PIN diodo BAR81 bi bilo seveda smiselno vgraditi tudi v radijsko postajo za 5760MHz, na nijih frekvencah pa je stara dioda BAR80 povsem zadosti dobra. 7. Sestavljanje in preizkus SSB postaje za 10368MHz V radijski postaji za 10368MHz so tudi majhni SMD sestavni deli veliki oziroma celo preveliki v primerjavi z valovno dolino komaj 29mm. Izmere SMD uporov in kondenzatorjev se obiajno podajajo v stotinkah cole (korak 0.254mm). Prvi SMD upori in kondenzatorji so bili velikosti 1206, se pravi priblino 3mmX1.5mm. Danes dobimo veino uporov in kondenzatorjev velikosti 0805 ali 0603, v najnoveje naprave pa se vgrajujejo sestavni deli velikosti 0402 z izmerami 1mmX0.5mm. Kondenzatorji velikosti 1206 so neuporabni v postaji za 10368MHz, saj imajo parazitne rezonance ravno v pasu okoli 10GHz. Rezonanno frekvenco kondenzatorja dodatno zniuje visoka dielektrina konstanta keramike, iz katere je izdelano ohije kondenzatorja. V postaji za 10368 MHz moramo zato uporabiti kondenzatorje velikosti 0805 ali manje. Smiselno je vgraditi kondenzatorje majhnih vrednosti (veinoma 6.8pF v nartih), ker so izdelani iz BELE keramike z razmeroma majhno dielektrino konstanto in nizkimi izgubami, kar pomeni rezonance nad 18GHz. Kondenzatorji iz obarvane keramike imajo nije rezonanne frekvence in veje visokofrekvenne izgube. Konno, najnoveji kondenzatorji in upori velikosti 0402 so uporabni celo na 24GHz. 76 O izbiri polprevodnikov sem se na veliko razpisal e v prejnjih lankih o postajah za 1296, 2304 in predvsem 5760MHz. Tudi v radijski postaji za 10368MHz bi moral delati katerikoli HEMT iz konverterja za satelitsko TV. Enosmerni tokovi in napetosti kot tudi visokofrekvenne lastnosti (S parametri) tranzistorjev razlinih proizvajalcev so si precej podobni. Tudi postaja za 10368MHz je izdelana s HEMTi ATF35376 (oziroma boljimi ATF35176 ali ATF35076) predvsem zato, ker so ti polprevodniki najceneji. Na nartih sem povsod oznail ATF35376, ker imata ATF35176 in ATF35076 pogosto veji Idss in ju zaradi prevelike porabe toka ne elimo uporabljati v enostavnih vezjih opisane postaje, kjer veina tranzistorjev dela brez prednapetosti na vratih. ATF35376 lahko kupimo na znanih radioamaterskih sejmih v Friedrichshafnu ali Weinheimu po smeni ceni 3dem/kos oziroma e dosti manj v vejih koliinah, torej petkrat do desetkrat manj od tistega, kar plaamo za zastarele MGF1302 z dosti slabimi visokofrekvennimi lastnostmi. Razvoj tehnike gre naprej in temu se moramo radioamaterji prilagoditi ter uporabljati nove, cenene izdelke iz velikoserijske proizvodnje ter opustiti zastarele izdelke, ki postajajo iz dneva v dan draji. Pri izbiri polprevodnikov moramo paziti tudi v medfrekvennem oziroma nizkofrekvennem delu postaje. Nekvalitetni nizkofrekvenni polprevodniki imajo razmeroma velik 1/f um, to je um, ki naraste na nizkih frekvencah, oziroma kot ga ameriani slikovito imenujejo "popcorn noise". Najve pozornosti velja nameniti izbiri obeh MF predojaevalnikov BF199. Tu so najmanj umeli izdelki proizvajalca Philips, vendar to mogoe velja samo za primerke, ki sem jih imel pri roki. Kar pogosto se zgodi, da dale premono umi tudi kaken BC238 v medfrekvenni verigi. Tak tranzistor moramo seveda izloiti in zamenjati z brezhibnim polprevodnikom. al defektni polprevodniki, ki jih industrija zavre na vhodni kontroli zaradi prevelikega 1/f uma, pogosto konajo v trgovinah z deli za popravljalce in radioamaterje. Tudi nizkofrekvenne tranzistorje je zato pametneje kupiti na sejmu v veji koliini kot industrijski ostanek, saj dobimo tako v roke zagotovo prvokvaliteten material, ki je el skozi vse vhodne kontrole kvalitete.

Visokofrekvenne enote SSB postaje za 10368MHz imajo povsem enake izmere kot enote postaje za 5760MHz, le razporeditev prikljukov je nekoliko drugana. Oklopljena ohija iz medeninaste ploevine naj bojo izdelana imbolj natanno, saj je 10GHz e teje zaustaviti kot 5.7GHz, ker mikrovalovi "puajo" prav skozi vsako luknjo ali pranjo v oklopu. Ohija oddajnega mealnika, visokofrekvenne glave in sprejemnega mealnika potrebujejo mikrovalovni absorber, to je rno "antistatino" peno debeline priblino 1cm, ki jo namestimo pod celotno povrino pokrova ohija. V postaji za 10368MHz enota VCXOja ne potrebuje spodnjega pokrova, saj je delovna frekvenca postaje komaj estnajsti harmonik 648MHz. Po drugi strani pa se moramo bolj potruditi pri oklapljanju mikrovalovnih enot in izbiri ustreznih skoznikov. Notranje visokofrekvenne povezave moramo izdelati s teflonskim kebelkom z dvojno pletenim oklopom oziroma uporabiti poltrdi kabel UT085. Izdelane enote SSB radijske postaje za 10368MHz lahko vgradimo v povsem enako aluminijasto ohije z notranjimi izmerami 60mm (viina) X 180mm (irina) X 180mm (globina) kot radijske postaje za 1296, 2304 ali 5760MHz (glej natanen opis v CQ ZRS 3/97). Razporeditev enot SSB postaje za 10368MHz je povsem enaka postaji za 5760MHz. Vgradnja zvonika v ohije postaje ni mona, ker so visokofrekvenne enote postaje za 10368MHz e bolj obutljive na mikrofonijo od postaje za 5760MHz. Mikrofonijo bi lahko zmanjali z uporabo masivnih rezkanih ohiij za visokofrekvenne enote. Mehanske vibracije bi lahko omejili tudi z vgradnjo kosov plastine pene med zunanje stene ohiij, torej z vgradnjo mehanskih (zvonih) absorberjev. Preizkus postaje zanemo z uglaevanjem enote VCXOja in mnoilnih stopenj. VCXO nastavimo tako, da pokrijemo eljeno podroje. Mnoilne stopnje nastavimo za najveji signal tako, da merimo napetosti na bazah mnoilnih tranzistorjev preko primerne VF duilke. Maksimum na konni frekvenci 648MHz poiemo tako, da merimo tok (napetost) ponora ATF35376 v mnoilniku za 2592MHz. Enota mnoilnika sicer ne potrebuje uglaevanja, kljub temu pa je nujno preveriti jakost izhodnega signala (+13dBm na 5184MHz).

Ker ostale stopnje sprejemnika ne potrebujejo uglaevanja, bi moral sprejemnik za silo delati. Pri sprejemniku preverimo najprej ojaenje: izhodni um mora jasno upasti, ko odklopimo napajanje obema VF ojaevalnima stopnjama v visokofrekvenni glavi. e odklopimo sprejemni mealnik in medfrekvenna predojaevalnika, um popolnoma izgine. Nato postajo uglasimo na primerno ibek nemoduliran nosilec (radijski svetilnik ali e en enak VCXO z mnoilci v sosednji sobi) in natanno posluamo demodulirani zvok. Razen obiajnega piska bo dober operater slial v ozadju e zrcalni pisk, ki se mu z uglaevanjem spreminja frekvenca v obratni smeri. Ta pisk v ozadju poskusimo imbolj zaduiti s trimerjema v medfrekvennem ojaevalniku. Pri oddajniku opazujemo potek izhodne moi pri vrtenju trimerja v modulatorju. Pri pritisnjeni CW tipki bi morali dosei polno izhodno mo z drsnikom na priblino 1/3 upornosti. Delovna napetost izhodne stopnje oddajnika mora tedaj narasti na polno vrednost, ki jo dovoljuje zener dioda 4V7. Izhodno mo oddajnika skuamo poveati e z nastavitvijo uglaevalnega trclja v visokofrekvenni glavi postaje. Nato preizkusimo SSB oddajnik brez modulacije, da nastavimo simetrijo obeh oddajnih mealnikov. Trimerja nastavimo preprosto za minimalno izhodno mo. al je ta nastavitev trimerjev mono odvisna od temperature mealnih diod in od krmilne moi lokalnega oscilatorja na 5184MHz, zato med praktino uporabo postaje duenje nosilca ne bo ve tako dobro kot pri uglaevanju. SSB modulacijo oddajnika preverimo v radijski zvezi z neko drugo postajo na 10368MHz. Na ta nain ugotovimo, ali smo zadeli pravi boni pas (USB ali LSB), saj je I in Q signale kaj lahko zameati med sabo v oienju postaje. Boni pas sprejemnika lahko preverimo sami, ko sprejemnik uglaujemo na nemoduliran nosilec (radijski svetilnik ipd). Pri preverjanju modulacije ne pozabimo na duenje neeljenega nosilca, ki ga bo sogovornik slial kot 1.4kHz pisk v svoji radijski postaji. Konno preverimo e uinkovitost oklapljanja postaje. Radijsko postajo prikljuimo na anteno. Ko po-
BEACON - 99
mahamo z roko, v zvoniku postaje sliimo bolj ali manj glasen pisk 1.4 kHz. Vzrok piska je slabo oklopljen lokalni oscilator in Doppler-jev pojav, ki je na visokih frekvencah e bolj izrazit. Neeljeno sevanje lokalnega oscilatorja se odbija od roke in zaradi razlike v hitrosti nekoliko spremeni frekvenco ter zaide v anteno sprejemnika. Obutljivost sprejemnika za 10368MHz lahko seveda preverimo z obiajno fluorescentno svetilko, ki je irokopasoven izvor moduliranega uma. Poraba opisane SSB/CW radijske postaje za 10368MHz znaa pri nazivni napajalni napetosti 12.6V okoli 390mA pri razmeroma tihem sprejemu. Pri CW oddaji naraste poraba na 550mA pri izhodni moi 100mW. Pri SSB oddaji je poraba e veja in dosee maksimum 580mA v pavzah modulacije, v vikih pa je enaka CW porabi 550mA. Poraba opisanega oddajnika je torej obratno sorazmerna izhodni moi zaradi naina napajanja izhodnih tranzistorjev preko zaitnega upora.
77
BEACON - 99
Ohija SSB/CW mikrovalovnih postaj z nielno medfrekvenco

Gradnja mikrovalovnih radijskih postaj vsebuje precej pomembnih podrobnosti, ki so sicer same po sebi umevne izkuenemu graditelju mikrovalovnih vezij, so pa izgleda slabo poznane veini naih graditeljev teh radijskih postaj. V ta namen smo v soboto 10. januarja 1998 organizirali tudi seminar o gradnji taknih radijskih postaj in mikrovalovnih naprav nasploh. V tem lanku zato nimam namena ponavljati vsebine seminarja, pa pa objaviti natanne skice vseh mehanskih podrobnosti ohiij za vse razline izvedbe opisanih radijskih postaj z nielno medfekvenco. Take skice bi morale biti dobrodole vsem graditeljem, vkljuno s tistimi, ki so se odloili za nakup vnaprej pripravljenih kompletov vseh mehanskih sestavnih delov ohiij radijskih postaj. Vse izvedbe opisanih mikrovalovnih postaj vsebujejo podobne sestavne dele. Posamezne visokofrekvenne enote so vgrajene v manje medeninaste katlice, celotna radijska postaja pa je vgrajena v aluminijasto ohije. Medenina omogoa enostavno spajkanje ohiij, kondenzatorjev skoznikov in oklopov koaksialnih kablov, aluminij pa omogoa enostavno obdelavo (ne potrebuje barvanja!) in majhno teo (kako na vrh hriba?) celotne radijske postaje. Sestava medeninaste katlice visokofrekvenne enote je prikazana na sliki 1. Tiskano vezje je zacinjeno v medeninast okvir, ki je sestavljen iz tirih med sabo neodvisnih stranic. Neodvisne stranice omogoajo nekoliko veja odstopanja izmer tiskanih vezij in jih laje izdelamo s prironimi orodji kot pa okvir iz enega samega kosa medenine. Za katlice priporoam medenino debeline 0.4mm. V skrajnem sluaju lahko uporabimo tudi medenino debeline 0.5mm za stranice oziroma 0.3mm za pokrove. Takno medeninasto ploevino dobimo v obliki listov irine 60cm in doline do 2m. List medenine najprej razreemo poez na trakove irine 120mm za stranice katlic in 130mm za pokrove. Na ta nain lahko izreemo vse potrebne sestavne dele katlic brez izmeta ploevine. e ploevino reemo s ronimi karjami, moramo posamezne sestavne dele pred gradnjo katlice najprej poravnati v primeu in zavihati nosilna uesa prednjih in zadnjih stranic. Pri ravnanju in zvijanju ploevine nam bojo v veliko pomo razlino dolgi kosi kovinskih L profilov (nekje od 3cm do 20cm), s katerimi razirimo ali zoamo eljusti primea. Bone stranice katlic so prikazane na sliki 2, vkljuno s potrebnimi koliinami za razline izvedbe radijskih postaj. Prednje in zadnje stranice zahtevajo veliko izvrtin, ki se razlikujejo za vsako izvedbo posebej, kot je to prikazano na slikah 3 (izvedba za 1296MHz), 4 (izvedba za 2304/2320 MHz), 5 (izvedba za 5760MHz) in 6 (izvedba za 10368MHz). Izvrtine premera 2mm so namenjene samoreznim vijakom za ploevino 2.9x6.5, s katerimi pritrdimo katlice na ogrodje postaje. Izvrtine premera 3.2 mm pa so namenjene kondenzatorjem skoznikom (z nazivnim premerom 3mm) in teflonskim koaksialnim kabelkom. Pokrovi so prikazani na sliki 7. Veina katlic ima le gornji pokrov. Gornji pokrov ima vse tiri stranice zavihane, tako da se dri na okvirju z lastno pronostjo. V ta namen jih pri izdelavi zavihamo nekoliko navznoter, saj so narisane izmere pokrova namenoma nekoliko veje. Pri 79
BEACON - 99
80
BEACON - 99
81
BEACON - 99
pokrovih tudi ne smemo pozabiti, da izvedbi postaj za 5760MHz in 10368MHz potrebujeta tudi mikrovalovni absorber, to je rno "antistatino" peno debeline priblino 1cm pod celotno povrino pokrova. Obratno izvedbi za 1296MHz in 2304/2320MHz ne potrebujeta absorberja, pa pa dodaten spodnji pokrov za ohije VCXOja. Ta pokrov je nekoliko kraji od katlice (samo 90mm), saj preostale pranje ne prispevajo kaj dosti sevanja na teh razmeroma nizkih frekvencah. Kraji spodnji pokrov lahko potem namestimo tako, da ne pokriva glav vijakov, ki nosijo nizkofrekvenne enote na drugi strani ogrodja. Sestava ohija celotne radijske postaje je ponovno prikazana na sliki 8. Ogrodje, prednja in zadnja ploa so izdelani iz 1mm Al ploevine. e jo le dobimo, uporabimo za prednjo in zadnjo ploo nekoliko tro Al ploevino. Tro ploevino oziroma debelejo ploevino lahko uporabimo tudi za oba pokrova. Ogrodje radijske postaje zahteva veliko tevilo izvrtin, ki jih moramo kar se da tono izvrtati preden krivimo ploevino. Predlagana razporeditev izvrtin na sliki 9 za 1296MHz in 2304/2320MHz ter na sliki 10 za 5760MHz in 10368MHz naj bi omogoala vgradnjo enot z obeh strani ogrodja tako, da glave vijakov z ene strani ne motijo enot na drugi strani 82

osrednje nosilne ploe ogrodja. Izvrtine na prednji ploi radijske postaje so prikazane na sliki 11. CW tipka in SMA vtinica zahtevata izvrtini premera 7mm. Vtinica za napajanje zahteva 8mm. 6.3mm jacka za tipko in slualke zahtevata izvrtino 9mm, DIN vtinica za mikrofon pa 15mm. Helipot zahteva izvrtino 9.6mm (3/8") in dodatno luknjico premera 2.5mm za zobek podloke, ki zadruje vrtenje ohija gumba s tevcem obratov. Obiajni evropski potenciometer za glasnost seveda zahteva 10mm in preklopnik USB/LSB le 5mm. Izrez za merilni intrument moramo seveda prilagoditi tistemu, kar imamo na razpolago! Prednja ploa nima nobenih nosilnih vijakov, saj jo CW tipka, SMA vtinica, merilni intrument in Helipot trdno spajajo z ogrodjem. Obratno potrebuje zadnja ploa le tiri izvrtine za nosilne vijake, kot je to prikazano na sliki 12. Na zadnji ploi ni nobene vtinice niti stikala preprosto zato, ker bi to bilo v obiajnih razmerah uporabe radijske postaje na vrhu hriba silno nerodno! Gornji pokrov ohija je prikazan na sliki 13 in spodnji pokrov na sliki 14. Oba pokrova sta doline 200mm, kar pomeni, da segata na obeh straneh priblino za 10mm ez rob postaje. Na ta nain pokrova itita gumbe in vtinice na prednji ploi ter omogoata enostavno vgradnjo antene na
BEACON - 99
samo ohije radijske postaje. V izmerah pokrovov je tudi upotevano krivljenje ploevine, zato je nazivna irina poveana za 1mm na 181mm. Pri uporabi debeleje ploevine je treba seveda vzeti e vejo irino. Konno, vsi sestavni deli ohija morajo ravno tako imeti dober elektrini stik brez re ali pranj, e posebno na visokih frekvencah (5760 MHz ali 10368MHz). Zaradi tega ohija ne barvamo, pa pa izdelamo iz aluminijaste ploevine in oba pokrova pred zapiranjem katle nekoliko upognemo, da doseemo dober elektrini stik tudi na celotni prednji in zadnji stranici ohija.
83
BEACON - 99
84
BEACON - 99
85
BEACON - 99
86
BEACON - 99
SBFA za frekvenno podroje 2.3GHz

1. Kaj je to SBFA? V tem sestavku nameravam opisati uspeno konstrukcijo Short-BackFire Antene ali na kratko SBFA. SBFA je bila dolgo asa radioamaterjem toliko kot neznana. ele pred par leti so se opisi taknih anten za 23cm in 13cm podroja pojavili v amaterskih asopisih, e izdelane antene pa smo lahko kupili na dobro zaloenih radioamaterskih sejmih v Nemiji. al ni vse zlato, kar se sveti, in veina teh SBF anten je napano nartovanih, kar se pozna kot izguba ve dB dobitka itd. SBF anteno je sicer izumil H. W. Ehrenspeck in prve rezultate objavil e leta 1965. Ehrenspeck in tudi drugi raziskovalci so kmalu SBF anteno e bistveno izboljali in nali tiste oblike in dimenzije sestavnih delov, ki dajo najbolje lastnosti antene. Za praktino izdelavo SBF antene sem se naslanjal predvsem na knjigo "MICROWAVE CAVITY ANTENNAS", avtorjev A. Kumar-ja in H. D. Hristov-a, ki vsebuje zbornik ve kot sto razlinih lankov na temo SBF anten. Izgled SBF antene je prikazan na Sliki 1. SBF anteno sestavljata dva okrogla reflektorja in vzbujevalni dipoli. Veliki reflektor ima obiajno kovinski obod, mali reflektor pa je enostavna krona kovinska ploa. Polarizacija SBF antene zavisi izkljuno od vzbujevalnih dipolov. Z enim samim dipolom dobimo linearno polarizacijo, z dvema dipoloma pa se da dosei tudi krono polarizacijo. Dimenzije reflektorjev seveda ne morejo biti poljubne. Premer velikega reflektorja je obiajno v velikostnem razredu dveh valovnih dolin in pri teh dimenzijah znaa dobitek SBF antene okoli 15dBi, kar ustreza 20-elementni Yagi anteni. SBF antena je zato nepraktino velika za radioamatersko frekvenno podroje 435 MHz (premer 1.4m) in nije frekvence. SBFA je verjetno smiselna izbira za podroji 1.3GHz in 2.3GHz, kjer je takno anteno vsekakor laje izdelati od enakovredne Yagi antene. Na e vijih frekvencah je dobitek 15dBi preskromen, podroje 5.7GHz je zato verjetno gornja meja za SBFA. Na e vijih frekvencah je prav gotovo edina praktina antena primerno vzbujano parabolino zrcalo. SBFA ima nekatere prednosti pred drugimi vrstami anten. Pri enakem dobitku ima SBFA dosti manj sestavnih delov od enakovredne Yagi antene. Izkoristek osvetlitve odprtine SBFA je zelo visok in lahko dosee 100%. To pomeni, da ima SBFA premera 30cm pri frekvenci 2.3GHz enak dobitek kot parabolino zrcalo premera 45cm, saj pri tako majhnih (v tevilu valovnih dolin) parabolinih zrcalih izkoristek osvetlitve redko presee 50%. Konno je SBFA dosti laje vgraditi v vodotesno katlo, da obutljive sestavne dele, predvsem vzbujevalne dipole in napajalno vezje, zaitimo pred dejem, snegom in ledom. Slaba lastnost SBFA je ta, da smo pri tej vrsti antene vezani na povsem doloene dimenzije in dobitek. Manje ali veje SBF antene nima smisla izdelati, ker ne bi delovala. Dobitek SBF antene dosee maksimum priblino 16dBi pri premeru velikega reflektorja D=2.2 do 2.3 valovne doline, premeru malega reflektorja d=0.55 do 0.65 valovne doline in viini oboda h=0.5 do 0.6 valovne doline. Mali in veliki ref-
87
BEACON - 99
88

lektor sestavljata odprt rezonator, ki pravilno deluje le v omejenem frekvennem pasu irine priblino 10% srednje frekvence. Ker je vzbujevalni dipol zaprt v prostoru med velikim in malim reflektorjem, je impedanca SBF antene mono frekvenno odvisna. Z enostavnim dipolom lahko zato pokrijemo frekvenno podroje irine komaj 1% oziroma dobrih 20MHz pri 2.3GHz, kar je desetkrat manj od tistega, kar omogoa SBF rezonator. Podoben pojav lahko sicer opazimo tudi pri dobro nartovanih Yagi antenah, ki so "navite" za maksimalni dobitek pri doloeni frekvenci. Seveda velja tudi obratno: e je antena dobro prilagojena v irem frekvennem pasu, so zelo verjetno dimenzije SBF lonca oziroma Yagi palk povsem zgreene... Od naih radioamaterjev se je SBF antene prvi lotil Robi S53WW in izdelal ter preizkusil prototip za ozkopasovno delo (SSB in CW) v pasu 2304/2320MHz. Navduen od Robijevih rezultatov sem sam izdelal prototip SBFA za bodoe packet-radio zveze med vozlii v pasu okoli 2360MHz in na isti merilni opremi v laboratoriju FER v Ljubljani nameril celo kaken decibel ve dobitka od Robijevega prototipa. Ker smo letos dobili v Sloveniji tudi prvi ATV repetitor, ki uporablja frekvenni podroji 23cm in 13cm, je SBF antena prav gotovo zanimiva irokemu krogu uporabnikov, od zagrizenih tekmovalcev v mikrovalovnih kontestih do paketaev in tistih, ki se dajejo z amatersko televizijo. 2. Izdelava SBF antene za 13cm Praktina izvedba mojega prototipa SBF antene za 2.3GHz podroje je prikazana na Sliki 2. Pri izvedbi antene sem skual izkoristiti zunanji veliki reflektor tudi kot katlo, ki obutljive sestavne dele antene, dipol in napajalno vezje, iti pred vremenskimi pojavi. V ta namen sem prednjo odprtino antene zaprl s ploo vitroplasta, da se vsi pomembni deli antene nahajajo v zaprti katli. Prednja ploa iz vitroplasta je debeline komaj 0.8mm, da im manj moti delovanje antene. Prednja ploa je hkrati uporabljena kot nosilec malega reflektorja. Mali reflektor je v mojem prototipu enostavno disk iz bakrene folije premera 80mm, ki sem jo povsod drugod odstranil s povrine vitroplasta. V tem primeru je razdalja med malim in velikim reflektorjem tono doloena in mora biti enaka viini oboda velikega reflektorja. Sreno nakljuje zagotavlja, da je takrat tudi dobitek antene maksimalen in dosega okoli 16dBi. Prednost takne SBF antene je v tem, da je za zemeljske zveze edina aktivna zunanja povrina antene, to je ploa iz vitroplasta, postavljena pokonno. Na pokonni ploi se le steka nabere sneg ali led, pa tudi dene kapljice hitro zdrsnejo dol. Opisana konstrukcija SBFA bi razreila teave marsikaterega packet vozlia, ki danes uporablja Yagi ali drugane antene in ob naletavanju prvih sneink utihne. SBF anteno sem izdelal za linearno (horizontalno) polarizacijo. Za vzbujanje zadoa v tem sluaju en sam polvalovni dipol. Dipol je izdelan iz bakrene ice premera 1.8mm (ica za elektrine napeljave preseka 2.5 mm2). Impedanca v napajalni toki je zelo blizu 50ohm in dipol potrebuje le simetrirni vod za prikljuitev na standardni 50-ohmski koaksialni vod. Praktino pritrdimo dipol na 35mm dolg kos poltrdega kabla zunanjega premera 0.085" s teflonskim dielektrikom, ki je na drugem koncu pritrjen na ustrezen enski SMA konektor s kvadratno prirobnico. Simetrirni vod je enostavno e en koek bakrene ice premera 1.8mm, ki poteka vzporedno s poltrdim kablom. Simetrirni vod je pri dipolu spojen s srednjo ilo kabla, pri SMA konektorju pa z oklopom kabla. Razdalja med simetrirnim vodnikom in oklopom kabla je nepomembna za delovanje antene in v prototipu znaa okoli 2mm. Dolino dipola je treba precej natanno nastaviti za eljeno frekvenco, ker se impedanca SBFA zelo hitro spreminja s frekvenco v delovnem frekvennem obmoju. Navedena dolina 45mm ustreza frekvenci 2360 MHz in je precej kraja od polovice valovne doline 63.5mm pri tej frekvenci. Tono dolino dipola nastavimo s pomojo zanesljivega reflektometra (glej lanek o mostinem reflektometru v nadaljevanju). Pri krajanju krakov dipola seveda ne smemo pozabiti na simetrijo! Sestavni deli katle SBF antene so prikazani na Sliki 3. Iz 0.8mm debelega vitroplasta moramo izrezati krog premera 300mm za prednjo stranico katle in e en enako velik krog iz aluminijeve ploevine 0.8mm (bolje ve) za zadnjo stranico. Oba diska imata na robu 18 enakomerno
BEACON - 99
razporejenih izvrtin premera 3.2mm za pritrditev oboda s pomojo M3 vijakov. Prednjo stranico katle najlaje izdelamo iz enostranskega vitroplasta. Sredi vitroplasta nariemo krog premera 80mm in rob kroga zareemo z ostro konico. Odveno bakreno folijo nato previdno olupimo, da ostane le osrednji disk. Stranico nato vgradimo v katlo tako, da je bakrena folija na notranji strani zaitena od vremenskih vplivov. Obod izdelamo iz 86mm irokega in 910mm dolgega kosa aluminijevega traku debeline 0.5mm, kot je to prikazano na Sliki 3. Trikotne "uhlje" za pritrdilne vijake nato zvijemo v primeu. Obod sam je spojen v krono zanko z dvema M3 vijakoma. Uporabe zakovic ne priporoam, ker bo potrebno anteno vekrat razstaviti pri uglaevanju. Impedanco oziroma prilagojenost antene seveda merimo le pri popolnoma sestavljeni anteni. Pri razstavljeni anteni brez malega reflektorja in oboda se rezonanna frekvenca dipola zvia. Skupni uinek obeh reflektorjev se kae kot znianje rezonanne frekvence dipola, katerega moramo zato dodatno skrajati pri uglaevanju. SBF anteno najlaje pritrdimo na nosilec na zadnji strani. Nosilec izdelamo iz vsaj 1.5mm debele aluminijeve ploevine, ki jo primerno oblikujemo v obliko irokega "U" profila. Tone dimenzije nosilca seveda zavisijo od velikosti objemke in drugih mehanskih potankosti, kar bo vsak graditelj prilagodil svojim potrebam. Na dokonani in uglaeni anteni seveda primerno zatesnimo vse spoje, da vlaga ne vdre v notranjost antene. Na spodnji strani antene v vsakem sluaju pustimo odprtinico za zraenje! 3. Izmerjeni rezultati SBF antene za 13cm Dokonani prototip SBF antene sem temeljito premeril v laboratoriju za antene in razirjanje valov na Fakulteti za Elektrotehniko in Raunalnitvo v Ljubljani. Pri vseh meritvah mi je pri delu pomagal g. Stanko Gajek, ki se mu za pomo tu iskreno zahvaljujem. Pri izdelani anteni sem najprej pomeril impedanco e s profesionalnim mikrovalovnim analizatorjem vezij. 89
BEACON - 99
90
BEACON - 99
Rezonanna frekvenca se ni izkazala bistveno drugana od tiste, ki sem jo nastavil doma s preprostim mostinim reflektometrom. Pa pa je analizator vezij pokazal, da je impedanca takne antena zelo ozkopasovno prilagojena. To je mogoe nepomembno za SSB ali CW delo na 2304MHz, pri ATV pa bo treba anteno uglasiti za tono doloen kanal. Nato sem izmeril smerni diagram antene v dveh ravninah (E in H) v frekvennem podroju od 2200MHz do 2500MHz. V tem sestavku prikazujem le za nas radioamaterje najzanimiveje rezultate pri 2300MHz (Sliki 4. in 5.) ter pri 2360MHz (Sliki 6. in 7.). Iz smernih diagramov vidimo, da se SBFA obnaa podobno kot Yagi antena: z rastoo frekvenco se oa irina glavnega snopa antene in hkrati rastejo stranski snopi, ki odirajo mo glavnemu snopu. Rahlo nesimetrijo stranskih snopov naj-
verjetneje prinaa neidealno simetrirno vezje vzbujevalnega dipola. Najzanimiveji rezultat je seveda smernost antene, ki jo izraunamo na raunalniku z numerino integracijo izmerjenih smernih diagramov. Konni rezultat na Sliki 8. kae, da smernost prototipa SBFA presega vrednost 16dBi v frekvennem pasu od 2260MHz do 2370MHz. Ker je elektrini izkoristek SBFA praktino enak enici, lahko raunamo tudi na dobitek 16dBi, e le poglasimo anteno na eljeno frekvenco. Za satelitsko podroje 2.4-2.45GHz je opisani SBFA lonec nekoliko prevelik, saj smernost upade na 14dBi. Razen tega uporabljajo vsi radioamaterski sateliti v tem frekvennem podroju desno krono polarizacijo, kar zahteva dva pravilno napajana vzbujevalna dipola. V tem sluaju lahko izkoristimo rezonanne lastnosti SBFA in fazni zasuk 90 stopinj
med dipoloma doseemo enostavno z razlinima dolinama obeh dipolov, ki ju sicer napajamo vzporedno. Uglaevanje takne krono-polarizirane SBFA je seveda potrpljenjsko delo. Za druga frekvenna podroja dobimo izmere SBF antene enostavno tako, da vse tevilke na Sliki 2. pomnoimo z razmerjem valovnih dolin. SBFA za 23cm ima torej premer velikega reflektorja priblino 50cm, premer malega reflektorja okoli 14cm in viino oboda priblino 12cm. Za 23cm seveda e iz mehanskih razlogov uporabimo debelejo ploevino, prednjo ploo pa izdelamo iz obiajnega 1.6mm debelega vitroplasta. Raun ni povsem toen le za izmere vzbujevalnega dipola, ki ga pa moramo uglasiti na eljeno frekvenco.
91
BEACON - 99
Na sneg in led odporni lonci za 23cm in 13cm

1. Antene in vremenski pojavi Radioamaterji se pri izbiri vrste antene pogosto drimo ustaljenih reitev in niti ne pomislimo, da bi bila drugana vrsta antene lahko bolja za dano nalogo. Od usmerjenih anten so prav gotovo vsem najbolj znane Yagi antene najrazlinejih vrst. Delovanje Yagi antene je osnovano na zbiralni lei, ki jo izdelamo iz "umetnega" dielektrika. S primernim oblikovanjem kovinskih delov (palk, zankic, diskov) in izkorianjem rezonannih pojavov doseemo, da se naprava obnaa kot zbiralna lea, in to glede na izmere z zelo majhno koliino kovine. Med vsemi razlinimi vrstami anten so prav gotovo Yagi antene tiste, ki doseejo najveji dobitek z najmanjo koliino uporabljenega materiala, to je najmanjo maso aluminija. Vsakrno varevanje ima seveda svoje slabe strani. Ker v Yagi anteni izkoriamo rezonanne pojave v palkah ali zankicah, delujejo takne antene le v ozkem frekvennem pasu. Yagi antene so zato zelo obutljive na tonost izdelave in na zunanje vplive. Obutljivost na zunanje vplive se e poveuje z naraajoo frekvenco, saj se izmere posameznih delov antene manjajo. Pri Yagi anteni za amatersko podroje 23cm (1296MHz) lahko e samo dene kapljice, ki se naberejo na palkah antene, premaknejo delovno frekvenco antene navzdol za ve kot 50MHz. Ker je Yagi antena razmeroma ozkopasovna, se pojav takoj pozna kot izguba ve dB dobitka antene! Yagi antene za frekvence nad 500MHz se zato obiajno nartujejo za nekoliko vijo nazivno frekvenco, da e dene kapljice povsem ne poruijo delovanja antene. Opisani ukrep je seveda povsem neuinkovit proti snegu ali ledu na palkah antene, saj je vpliv snega ali ledu e dosti veji. Sneg ali led obiajno popolnoma poruita delovanje Yagi antene: glavni snop antene se obrne nazaj, v obiajni smeri sevanja pa se pojavi globoka nila v smernem diagramu. Profesionalne Yagi antene za frekvence nad 300MHz so zato obiajno vgrajene v vodotesno katlo iz izolacijske snovi, ki naj bi obutljivo anteno itila pred vremenskimi vplivi. Vgradnja Yagi antene v vodotesno katlo e zdale ni enostavna. katla iz izolacijske snovi kot vsak dielektrik pomakne rezonanne frekvence palk Yagi antene navzdol in hkrati skraja gorino razdaljo lee. Preprosto povedano, ob vgradnji Yagi antene v katlo je treba celotno anteno na novo preraunati in izmeriti! Razen zahtevnega nartovanja Yagi antene v katli predstavlja katla tudi dodatno delo pri izdelavi in se obiajno izkae draja od vseh ostalih delov antene skupaj. Podolgovata katla z Yagi anteno tudi ni najbolj posreena oblika, saj se na katli nabira sneg, ki le steka zdrsne dol, e posebno pri vodoravni (horizontalni) polarizaciji. Pri vseh radijskih napravah na planinskih postojankah, kjer sta sneg in led pogosta pojava, je zato bolj smiselno uporabiti drugane antene. Antene za govorne in ATV repetitorje, za packet-radio omreje in za radijske svetilnike naj bi bile izdelane tako, da so vse aktivne sevajoe povrine pokonne, da se na njih sneg ne nabira in led imprej zdrsne dol. Med radioamaterji so najbolj znane razline izvedbe bonih skupin, osmic in dvojnih osmic, ki jih lahko vgradimo v vodotesno pokonno katlo, ki ustreza gornjim zahtevam. Dvojno osmico za 23cm podroje je opisal Joe S53SX v CQ ZRS 5/94. 2. Votlinski rezonatorji kot mikrovalovne antene Razen opisane dvojne osmice z dobitkom okoli 9dBi obstaja e cela vrsta anten, ki tudi izpolnjujejo vse zahtevane pogoje in jih je enostavno izdelati. V tem lanku se bom omejil na druino anten, ki imajo obliko okroglih votlinskih rezonatorjev. Vse opisane antene sem izdelal in natanno premeril predvsem zato, da sem lahko natanno doloil vpliv zaitnih pokrovov (po angleko "radome"), ki na frekvencah nad 1GHz e zdale ni zanemarljiv. Votlinski rezonatorji so prazne kovinske katle. Iz votlinskega rezonatorja dobimo anteno tako, da eno kovinsko stranico odstranimo oziroma jo nadomestimo z zaitno steno iz izolacijske snovi, ki je prozorna za radijske valove. Lastnosti takne antene seveda zavisijo od oblike elektrinega in magnetnega polja znotraj votlinskega rezonatorja. S pravilnim vzbujanjem votlinskega rezonatorja lahko doseemo zelo dober sevalni izkoristek aktivne povrine antene, kot je to s poskusi ugotovil Ehrenspeck, izumitelj SBF antene (glej sliko 1). Ehrenspeck-ova krivulja je verjetno za kaken dB previsoka, saj je pri dobitkih nad 15dBi teko presei 100% izkoristek osvetlitve odprtine. Vendar celotna krivulja pokae znailne minimume in maksimume dobitka, ki ustrezajo pripadajoim vrstam rezonatorskih anten. Rezonator v obliki valja lahko obravnavamo tudi kot valovod kronega prereza. Odprti konec valovoda se obnaa kot antena z imenom valovodni lijak. Dobitek takne antene se seveda vea s premerom vse do nastopa vijih valovodnih rodov. Nastop vijih rodov lahko do doloene mere zaustavimo s povsem simetrinim vzbujanjem valovoda z dipolom, takno anteno pa obiajno imenujemo dipol v skodelici (cup dipole). e veji dobitek doseemo tako, da obliko elektrinega in magnetnega polja v rezonatorju popravimo z dodatnim malim reflektorjem pred dipolom in dobimo Short-BackFire anteno (glej opis SBFA za 13cm v CQ ZRS 3/95). Razen opisanih nainov vzbujanja votlinskega rezonatorja bi seveda lahko izdelali tudi podolgovat stoast valovodni lijak. Taken lijak lahko postane zelo dolg, ker potrebna dolina naraa sorazmerno kvadratu premera odprtine. Podolgovati stoasti lijak postane nepraktino dolg pri dobitkih nad 20dBi, pri dobitku 15dBi pa je e vedno lijak dvakrat dalji od premera enakovredne SBF antene. Na frekvencah pod 3GHz so izmere rezonatorskih anten razmeroma velike. Premer odprtine na rezonatorju neposredno doloa dobitek antene, kot to prikazuje slika 1. Teje je doloiti potrebno dolino rezonatorja 93
BEACON - 99
94
BEACON - 99
95
BEACON - 99
(dolino okrogle kovinske cevi oziroma viino oboda). Pri antenah, kjer izkoriamo rezonanne pojave za doseganje eljene osvetlitve odprtine (dipol v skodelici ali SBFA), je dobitek mono odvisen od viine oboda, kot to prikazuje Ehrenspeck na sliki 2. V tem lanku bom natanno opisal tri okrogle votlinske rezonatorske antene: (A) okrogel valovodni lijak z dobitkom okoli 7.5dBi, (B) dipol v skodelici z dobitkom okoli 12dBi in (C) SBFA z dobitkom okoli 16dBi. Vse tri antene sem izdelal in izmeril vkljuno z zaitnimi pokrovi za podroje 23cm (1280MHz). Dipol v skodelici sem izdelal tudi za 13cm (2360MHz). SBFA za 13cm je bila e objavljena, zato bom tu opisal le poskuse s SBFA z dvojnim obodom in razlinimi zaitnimi pokrovi. 3. Okrogel valovodni lijak za 23cm Najenostavneja rezonatorska antena je okrogel kovinski lijak, ki je prikazan na sliki 3. Ko je premer cevi dovolj velik, da se po njemu lahko iri osnovni valovodni rod TE11 in hkrati dovolj majhen, da se po cevi ne irijo viji valovodni rodovi, je vzbujanje taknega lijaka zelo enostavno. Polje v rezonatorju vzbudimo z malo lambda/4 antenico v steni cevi, rezonator pa sam poskrbi, da se polje pravilno oblikuje. V ta namen mora biti cev dovolj dolga, vsaj pol valovne doline med vzbujevalno antenico in odprtino lijaka. Praktina izvedba valovodnega lijaka za 23cm je prikazana na sliki 4. Cev izdelamo iz 0.5mm debele aluminijeve ploevine, zadnjo steno pa iz 1mm debele aluminijeve ploevine. Odprtino zaitimo pred vremenskimi pojavi s ploo 1.6mm debelega vitroplasta. Posamezne sestavne dele antene (glej sliko 5) sestavimo skupaj s kratkimi M3 vijaki (M3x4 ali M3x5) in pred dokonnim sestavljanjem vse spoje zatesnimo s silikonskim kitom, le na spodnji strani antene pustimo nezatesnjen spoj, da iz antene lahko odteka kondenzirana vlaga. Polarizacija opisane antene je linearna, v smeri vzbujevalne antenice znotraj rezonatorja. Pred izdelavo antene moramo zato razmisliti, kakno polarizacijo elimo in temu ustrezno izvrtati luknje za VF vtinico na eni strani in uglaevalni vijak na drugi strani. Anteno uglasimo na eljeno frekvenco predvsem z dolino 96 vzbujevalne antenice (okoli 52mm za 1280MHz). Prilagoditev antene nato popravimo z uglaevalnim vijakom, ki ga privijemo v cev tono na nasprotni strani vzbujevalne antenice. Antena seveda deluje tudi brez uglaevalnega vijaka, vendar bomo brez vijaka steka dosegli odbojnost manjo od 0.2 (valovitost pod 1.5). Ko namestimo e prednjo zaitno ploo iz vitroplasta, lahko odbojnost presee 0.3 in valovitost dosee 2. S pomojo uglaevalnega vijaka lahko seveda poljubno dobro uglasimo anteno in razmeroma hitro doseemo odbojnost pod 0.1 (valovitost pod 1.2). Opisani valovodni lijak je antena z razmeroma irokim kotom sevanja v obeh ravninah, kot to prikazujeta sliki 5 in 6 pri frekvenci 1280MHz. Razen kot samostojna antena je taken valovodni lijak primeren tudi za osvetlitev parabolinega zrcala (glej sprejemnik za satelit Meteosat v CQ ZRS 1/95). Smernost in dobitek lijaka se z naraanjem izmer oziroma vianjem frekvence poasi viata, kot to prikazuje izmerjena krivulja na sliki 8. Z vianjem frekvence (oziroma veanjem premera lijaka) se zanejo pojavljati viji valovodni rodovi, ki kazijo delovanje antene. e prej kot na krivulji dobitka opazimo velike spremembe v smernem diagramu, predvsem v ravnini elektrinega polja. Pri dovolj visoki frekvenci (1450 MHz za opisani lijak) se glavni snop sevanja antene e mono odkloni, kot to prikazuje slika 9. 4. Dipol v skodelici za 23cm Pojav vijih valovodnih rodov lahko do doloene mere omejimo, e vzbujamo polje v okroglem valovodu imbolj simetrino, na primer s pomojo polvalovnega dipola tono v osi valovoda. Takno anteno imenujemo dipol v skodelici (po angleko "cup dipole") in je prikazana na sliki 10. Praktina izvedba dipola v skodelici za 23cm je prikazana na sliki 11. Tudi v tem sluaju izdelamo obod iz 0.5mm debele aluminijeve ploevine, zadnjo kovinsko steno iz 1mm debele aluminijeve ploevine in prednjo zaitno ploo iz 1.6mm debelega vitroplasta. Posamezne dele antene (glej sliko 12) sestavimo skupaj s kratkimi M3 vijaki (M3x4 ali M3x5) in pred dokonnim sestavljanjem vse spoje zatesnimo s

silikonskim kitom, le na spodnji strani antene pustimo nezatesnjen spoj, da iz antene lahko odteka kondenzirana vlaga. Radioamaterski frekvenni podroji 23cm in 13cm sta ravno v srenem razmerju, da potrebuje podobne sestavne dele tudi SBFA za 13cm. Prednja in zadnja ploa dipola v skodelici za 23cm po izmerah povsem ustrezata obema ploama SBFA za 13cm, le obod dipola v skodelici je viji, 120mm namesto 70mm. Za praktino izdelavo anten si pripravimo le dve abloni: eno za prednje/zadnje okrogle ploe in eno za obod 13cm SBFA. Pri izdelavi oboda za dipol v skodelici za 23cm ablono ustrezno zamaknemo. Ker potrebujemo zamik 50mm in znaa razdalja med luknjami prav tako 50mm, res ni treba delati dodatne ablone za dipol v skodelici za 23cm. Polarizacija dipola v skodelici povsem ustreza polarizaciji vzbujevalnega dipola. Takna antena z enim samim vzbujevalnim dipolom je torej linearno polarizirana, z dvema primerno napajanima dipoloma pa lahko doseemo tudi krono polarizacijo. Tudi dipol v skodelici obuti vpliv zaitne ploe iz vitroplasta, ki v sluaju opisanih anten celo izboljuje impedanno prilagoditev (zniuje odbojnost pod 0.2 oziroma valovitost pod 1.5). Dipol v skodelici za 23cm ima veji dobitek od enostavnega valovodnega lijaka. Kot sevanja je zato oji v obeh ravninah, kot to prikazujeta sliki 13 in 14 pri frekvenci 1280MHz. Smernost in dobitek dipola v skodelici poasi naraata s frekvenco, potem pa se pri doloeni frekvenci delovanje antene naenkrat porui, kar prikazuje izrazit zob na izmerjeni krivulji smernosti na sliki 15. Razlago tega pojava daje slika 16, na kateri je izrisan smerni diagram opisanega dipola v skodelici za 23cm v E ravnini pri frekvenci 1370MHz. Pri doloeni frekvenci se v valovodu kronega prereza pojavijo tudi viji simetrini rodovi, ki jih nikakor ne moremo izloiti s simetrino postavljenim vzbujevalnim dipolom. Dodatni viji rodovi povsem poruijo smerni diagram antene, ki se "razpihne", mono poveani ali novo nastali stranski snopi pa odirajo mo glavnemu snopu. 5. Dipol v skodelici za 13cm Podoben dipol v skodelici lahko
BEACON - 99
97
BEACON - 99
seveda izdelamo tudi za frekvenno podroje 13cm, e vse izmere zmanjamo v ustreznem razmerju frekvenc. Izmere dipola v skodelici za 13cm so prikazane v oklepajih na sliki 11. Izjema je prednja zaitna ploa iz vitroplasta, ki je tudi v sluaju dipola v skodelici za 13cm debeline 1.6mm, se pravi nespremenjena glede na 23cm anteno. V sluaju dipola v skodelici se je debeleja ploa izkazala za ugodnejo reitev, ker se njen vpliv kae v bolji prilagoditvi impedance antene. Tudi pri izdelavi dipola v skodelici za 13cm izkoristimo sreno razmerje med frekvennimi podroji 13cm in 23cm. Za dipol v skodelici za 13cm potrebujemo povsem enako prednjo in zadnjo ploo kot za valovodni lijak za 23cm, le viina oboda znaa komaj 70mm namesto 180mm. Za izdelavo sestavnih delov dipola v skodelici za 13cm prikazanih na sliki 17 zato uporabimo isti abloni kot za valovodni lijak za 23cm. Smerni diagram skodelice za 13cm je podoben smernemu diagramu enake antene za 23cm, kot to prikazujeta sliki 18 in 19 pri frekvenci 2360MHz. Vpliva debelejega zaitnega pokrova (v enotah valovnih dolin) ne opazimo. Tudi izmerjena krivulja frekvenne odvisnosti smernosti na sliki 20 ima podoben potek z znailnim zobom kot pri enaki anteni za 23cm. Pri visokih frekvencah (2480MHz) viji valovodni rodovi poruijo smerni diagram skodelice za 13cm, kot je to razvidno na sliki 21. 6. Short-BackFire antena za 23cm Prirastek smernosti (dobitka) dipola v skodelici se porui, ko premer antene presee priblino 1.4 valovne doline. Pri e vejih antenah z dipolom nujno vzbudimo veje tevilo valovodnih rodov, porazdelitev polja pa v veini sluajev ne omogoa poveanja smernosti in dobitka antene. Izjema je SBF antena, kjer z dodatnim malim reflektorjem doseemo takno medsebojno razmerje jakosti in faz posameznih rodov, da zelo lepo osvetlimo odprtino. Pri SBFA lahko izkoristek osvetlitve odprtine, to je razmerje med dobitkom nae antene in dobitkom povsem enakomerno osvetljene odprtine, tudi presee vrednost 100%. Obratno je izkoristek osvetlitve majhnih parabolinih zrcal obiajno zelo nizek. e znaa premer parabolinega zrcala komaj nekaj va98 lovnih dolin, bo izkoristek osvetlitve teko presegel 50%. Vzrok slabega izkoristka je senca arilca in sevanje arilca preko roba zrcala. SBFA je zato lahko zelo uinkovito nadomestilo za parabolino zrcalo. SBFA za 13cm podroje premera 30cm, opisana v CQ ZRS 3/95, naprimer nadomesti parabolino zrcalo premera najmanj 45cm! Ker so se opisane SBFA za 13cm odlino izkazale v letonji sneeni zimi, saj ni e nobena 13cm packet-radio zveza odpovedala, je smiselno izdelati podobno anteno tudi za 23cm podroje. SBFA za 23cm ima zunanji premer okoli 50cm in s svojim dobitkom nadomea parabolino zrcalo premera vsaj 70cm. Izmere antene so prikazane na sliki 22. Glede na razmerje valovnih dolin 13cm/23cm je 23cm inaica SBFA nekoliko manja in to iz ve razlogov. Manja antena daje sicer za nekaj desetink dB manji dobitek, je pa zato dosti manj obutljiva na tonost izdelave in nesimetrijo vzbujevalnega dipola. Tudi uglaevanje antene je manj zahtevno, rezonanca vzbujevalnega dipola ni tako ostra kot pri 13cm inaici. Konno so nekoliko manje izmere SBFA ugodne tudi pri izdelavi sestavnih delov antene, ki so prikazani na sliki 23. Premer prednje in zadnje ploe je namenoma le nekoliko manji od 50cm, da lahko iz meter iroke ploe aluminija ali vitroplasta izreemo sestavne dele za dve anteni brez vejega izmeta materiala. Obod je zelo podoben obodu dipola v skodelici za 23cm in ga lahko izdelamo z isto ablono. Glede na obliko razpololjive ploevine se moramo pa odloiti, e izdelamo obod iz enega ali dveh kosov. SBFA za 23cm je najveja od opisanih anten, vendar je tudi tu 1.6mm vitroplast dovolj trden za prednjo ploo in 0.5mm aluminijeva ploevina povsem zadoa za obod. Glede na izvedbo nosilca pa moramo presoditi, e za zadnjo steno zadoa 1mm aluminijeva ploevina. Zadnjo steno lahko seveda izdelamo iz debeleje ploevine brez kakrnegakoli neeljenega vpliva na elektrine lastnosti antene. SBFA za 23cm sestavimo z vijaki in zatesnimo s silikonskim kitom povsem enako kot valovodni lijak oziroma dipol v skodelici. Smerni diagram opisane SBF antene je prikazan v obeh ravninah na slikah 24 in 25 pri frekvenci 1280MHz. Glede na 13cm inaico

ima SBFA za 23cm iri glavni snop in nije stranske snope. Izmerjena krivulja smernosti na sliki 26 pokae, da dosee opisana antena najvejo smernost 16.3dBi okoli frekvence 1410MHz, v radioamaterskem 23cm podroju pa je smernost za priblino 0.5dB nija. Teh dodatnih 0.5dB lahko sicer zelo hitro izgubimo pri dobitku zaradi slabe prilagoditve impedance antene pri frekvenci najveje smernosti, na nekoliko nijih frekvencah pa je uglaevanje vzbujevalnega dipola precej bolj enostavno. 7. Razline inaice SBFA za 13cm Razen najbolj znane oblike SBF antene z enima samim obodom okoli ravnega velikega reflektorja obstaja e kopica najrazlinejih SBF anten, ki se v glavnem razlikujejo po obliki in izmerah velikega reflektorja. Predvsem ni nujno, da je povrina velikega reflektorja ravna. Z zakrivljenim reflektorjem lahko dobimo e vejo smernost in dobitek, SBFA pa na ta nain mirno preide v parabolino zrcalo. Nekoliko veji dobitek omogoa tudi SBFA z dvojnim obodom, ki je prikazana na sliki 27. V 13cm podroju sem preizkusil anteno s premerom zunanjega oboda 333mm in viino 70mm ter premerom notranjega oboda 265mm in viino 30mm. Meritve so pokazale, da takna antena dosega visoko smernost preko 16dBi v zelo irokem frekvennem pasu, kot je to razvidno iz izmerjene krivulje na sliki 28. Pri tem je najveja smernost za priblino 0.5dB vija od navadne SBFA z enojnim obodom. al je SBFA z dvojnim obodom zelo obutljiva na zaitni pokrov. Pokrov iz 1.6mm debelega vitroplasta pokvari delovanje antene v tolikni meri, da ni bistveno bolja od navadne SBFA z enojnim obodom, kot to prikazuje izmerjena krivulja smernosti na sliki 29. Kvarno delovanje pokrova na lastnosti antene so potrdile tudi neposredne meritve jakosti sprejemanega signala na 2360MHz: brez pokrova daje SBFA z dvojnim obodom priblino 0.5dB ve signala, s pokrovom pa 0.5dB manj signala od obiajne SBFA z enojnim obodom. Ker zaitni pokrov kvarno vpliva na smernost in dobitek SBF antene, ga moramo izdelati iz im tanjega vitroplasta. Pri SBF antenah za podroje 13cm moramo uporabiti
BEACON - 99
99
BEACON - 99

0.8mm ali e tanji vitroplast. V podroju 23cm lahko seveda uporabimo sorazmerno z vejo valovno dolino debeleji vitroplast, se pravi obiajni 1.6mm vitroplast. Gradnja SBF antene z dvojnim obodom se verjetno ne izplaa, saj je poveanje dobitka nesorazmerno majhno v primerjavi z vloenim trudom. SBFA za 13cm pa lahko izboljamo z boljim vzbujevalnim dipolom, ki bo opisan v naslednjem odstavku. 8. Vzbujevalni dipoli za skodelice in SBFA eljeno polje v rezonatorju skodelice ali SBF antene najenostavneje vzbujamo s polvalovnim dipolom, eprav so mone tudi drugane reitve. Skodelico ali SBF anteno lahko naprimer vzbujamo tudi z okroglim ali pravokotnim valovodom. Polvalovni dipol zahteva simetrirno vezje, da ga lahko napajamo z obiajnim 50-ohmskim koaksialnim vodom. V sluaju SBF antene je rezonanca dipola e posebno ostra, saj je dipol zaprt v prostoru med malim in velikim reflektorjem. Frekvenni pas impedanne prilagoditve je zato vekrat oji od pasu delovanja SBF rezonatorja. Neprilagoditev impedance se kae kot edina izguba dobitka antene, saj je elektrini izkoristek opisanih rezonatorskih anten zelo blizu enote. Dobitek rezonatorske antene zato dobro ocenimo tako, da od izmerjene krivulje smernosti odtejemo izgube zaradi neprilagoditve impedance vzbujevalnega dipola. Delovanje antene v irem frekvennem pasu zagotovimo tako, da izdelamo irokopasoven vzbujevalni dipol. Elektrina vezava vzbujevalnega dipola je prikazana na sliki 30. Sam dipol je izdelan iz koaksialnega kabla, notranji vodnik pa je povezan tako, da s svojo jalovo impedanco nekoliko popravi frekvenni potek impedance in raziri rezonanco dipola. Dipol je povezan na simetrirni vod iz dveh enakih koaksialnih kablov doline priblino etrt valovne doline. Po enem kablu pripeljemo signal na dipol, od drugega kabla pa poveemo le oklop kot simetrirno protiute. Praktina izvedba vzbujevalnega dipola je prikazana na sliki 31. Dipol in simetrirni vod izdelamo iz poltrdega (semirigid) kabla s teflonskim dielektrikom in oklopom iz bakrene
100
BEACON - 99
101
BEACON - 99
102
BEACON - 99
103
BEACON - 99
cevi. V 23cm podroju uporabimo kabel UT-141 z zunanjim premerom 0.141" oziroma 3.6mm, v 13cm podroju pa uporabimo tanji kabel UT-085 z zunanjim premerom 0.085" oziroma 2.2mm. Izdelavo vzbujevalnega dipola prinemo z montao koaksialne vtinice na poltrdi kabel simetrirnega voda. Pri tem moramo nujno uporabiti vtinico, ki je primerna za vgradnjo na ustrezno vrsto poltrdega kabla. Improvizacija s kakrnokoli drugo vrsto vtinice ne pride v potev na frekvencah nad 1GHz! V 23cm podroju si e lahko privoimo uporabo N vtinice, v 13cm podroju pa moramo obiajno uporabiti SMA vtinico, ker ima veina N vtinic velik "rep" in potem ne ostane skoraj ni ve prostora za simetrirni vod. e se nam posrei najti N vtinico s kratkim "repom", jo lahko seveda s pridom uporabimo v anteni za 13cm. Preden nadaljujemo z gradnjo vzbujevalnega dipola, je pametno razmisliti, na kateri strani zadnje stene antene bo stala prirobnica koaksialne vtinice. Kot simetrirno protiute lahko uporabimo tudi kos bakrene ice enakega premera kot pla kabla, da varujemo z dragim poltrdim kablom. Tudi dipol lahko izdelamo iz bakrene ice ustreznega premera, vendar bo frekvenni pas takne antene oji. Dipol iz poltrdega kabla izdelamo tako, da kabel najprej odreemo na zahtevano dolino "A" v tabeli na sliki 31. Nato na obeh koncih kabla odstranimo "D" milimetrov oklopa in dielektrika. Oklop kabla nato zareemo e na sredini in previdno prelomimo ter povleemo vsako bakreno cevko na svoj konec. Konno zapolnimo konce dipola s cinom in dokonan dipol prispajkamo na simetrirno vezje. Pri spajkanju poltrdega kabla moramo upotevati, da so toplotni raztezki teflona dosti veji od toplotnih raztezkov bakrene ile in oklopa. Preden dokonno obdelamo konce kabla, je zato priporoljivo s spajkalnikom pregreti kabel, da teflon zleze, kamor pa hoe. Na pregretem kablu je tudi dosti laje premakniti cevke oklopa pri izdelavi dipola. Z opisanim dipolom bo odbojnost SBFA za 23cm pod 0.3 (valovitost pod 2) v celotnem 23cm frekvennem podroju od 1240MHz do 1300MHz. Odbojnost pod 0.3 pomeni izgube zaradi neprilagoditve impedance manje od 0.5dB oziroma je dobitek antene v najslabem sluaju za 0.5dB manji od smernosti. SBFA za 13cm je "navita" na vejo smernost, zato je tudi njena rezonanca relativno oja, z opisanim dipolom pa doseemo odbojnost pod 0.3 v frekvennem pasu od 2300MHz do 2360MHz. Dipoli v skodelicah so bolj irokopasovni, saj skodelica manj zastira dipol od obeh reflektorjev SBF antene. Tudi rezonanna dolina dipola v skodelici je zato povsem drugana od doline dipola v SBF anteni, kot je to jasno razvidno v tabeli na sliki 31. Impedanca dipola v skodelici sicer ni

najbolje prilagojena na 50-ohmski napajalni vod in tudi v rezonanci steka doseemo odbojnost manjo od 0.2. 9. Uporaba lijakov, skodelic in SBFA Namen izdelave opisanih anten je bil predvsem poiskati antene, ki jih lahko enostano zaitimo pred snegom in ledom, ter poiskati vpliv zaitnih pokrovov na lastnosti anten. Prototipe anten sem izdelal med letonjimi boino-novoletnimi prazniki, potem pa sva jih skupaj z g. Stankom Gajkom natanno premerila v antenski merilnici na Fakulteti za Elektrotehniko v Ljubljani. Za izdelavo vseh opisanih anten ne potrebujemo nobenega posebnega orodja, saj v vsakem sluaju zadoajo rone karje za ploevino in vrtalni stroj. Votlinske rezonatorske antene imajo tudi razmeroma majhno tevilo sestavnih delov v primerjavi z drugimi vrstami anten in enostavno elektrino napajalno vezje. Ko imamo pripravljene vse ablone, vsaka nadaljna antena ne zahteva ve kot dve ali tri ure dela. Poleg omenjenih lastnosti pa imata dipol v skodelici in SBFA tudi zelo ist smerni diagram. Stranski snopi, boni snopi in sevanje anten ponazaj je oslabljeno za -30dB do -35dB. Pri Yagi antenah in veini drugih vrst anten, vkljuno s parabolinimi zrcali, znaa slabljenje neeljenih snopov kvejemu -15dB do -20dB. Visoko slabljenje neeljenih snopov zapira pot odbitim valovom, ki popaijo radijski signal, kar je e posebej pomembno pri ATV in packet radiu. Visoko slabljenje bonih snopov omogoa tudi uporabo ve razlinih naprav na istem mestu, naprimer vgradnjo anten ATV repetitorja in packet-radio vozlia na isti antenski stolp. edalje veja gnea na mikrovalovnih frekvennih podrojih bo zahtevala tudi uporabo kvalitetnih anten z nijimi snopi v neeljene smeri. Konno bi veljalo preizkusiti opisane antene tudi na sosednjih frekvennih podrojih. SBFA bi se verjetno obnesel tudi v 5.7GHz amaterskem podroju ter za sprejem satelita Meteosat v podroju 1.7GHz. Dipol v skodelici bi se verjetno obnesel tudi na 70cm, saj ni prevelik: premer 85cm in viina oboda 35cm, in na ta nain reil ast naih WBFM packet vozli v 70cm podroju.
104
BEACON - 99
105
BEACON - 99
106
BEACON - 99
Piramidna lijaka za 5.7GHz in 10GHz

1. Kaj poeti z valovodnim lijakom? Valovodni lijaki spadajo med najenostavneje antene. Kakorkoli namre oblikujemo konec kovinskega valovoda v trobento pravokotnega, okroglega ali druganega prereza, se naprava vedno obnaa kot usmerjena antena. Celo odrezan konec valovoda se obnaa kot antena, ki jo s pridom uporabljamo, naprimer kot arilec za osvetljevanje parabolinih zrcal. Uporabo valovodnih lijakov seveda pogojuje uporaba kovinskih valovodov kot prenosnih vodov, kar pomeni, da takne antene obiajno uporabljamo na visokih frekvencah nad 1GHz. Ker so lijaki enostavni za izdelavo in razmeroma neobutljivi na tolerance izdelave, so prav gotovo najprimerneja vrsta antene za vse zaetnike na mikrovalovih. Napaka marsikaterega zaetnika je ravno v tem, da je preprian, da v tekmovanju nujno potrebuje ogromno parabolino zrcalo. Priprava zrcala, arilca in podstavka zahteva dosti dela e doma. Prevoz, postavljanje in nastavljanje takne antene tudi ni od muh. Tudi veter se na vrhu hriba najraji poigra z velikim zrcalom. Iz lastnih izkuenj dobro vem, da je propadel marsikateri poskus mikrovalovne zveze samo zato, ker moj sogovornik ni znal ali mogel naciljati svoje antenske poasti name, oziroma mu veter ni dopual, da bi jo sploh postavil. Najbolj alosten je seveda izgovor, ki sem ga slial od marsikaterega sogovornika v tekmovanju: transverter oziroma postajo za one gigaherce sicer imam, ampak sem ju pustil doma, ker nimam antene... Valovodni lijak je prava antena ne samo za prve poskuse na mikrovalovih, pa pa tudi potem, ko e imamo pripravljeno vejo anteno. Za veliko veino zvez namre zadoa niji dobitek antene in jih lahko vzpostavimo tudi z lijakom, da ne zamujamo dragocenega asa v tekmovanju s ciljanjem ogromne antenske poasti. Antensko poast je smiselno vkljuiti samo takrat, ko smo prepriani, da je poskus zveze propadel zaradi premajhnega dobitka naega lijaka. 2. Nartovanje piramidnega lijaka Od velikosti in oblike lijaka (ali trobente) ter vzbujevalnega valovoda seveda zavisijo lastnosti antene. S pravokotnim kovinskim valovodom obiajno vzbujamo lijak pravokotnega prereza v obliki piramide, kot je to prikazano na sliki 1. Polarizacija taknega lijaka seveda ustreza smeri elektrinega polja v valovodu, ki za osnovni valovodni rod TE10 kae v smeri kraje stranice valovoda "b". Antena na sliki 1 je torej pokonno polarizirana. e bi eleli izdelati lijak za obe polarizaciji, pokonno in vodoravno, oziroma za krono polarizacijo, bi seveda izbrali lijak kvadratnega ali okroglega prereza. Za eno samo linearno polarizacijo (pokonno ali vodoravno) pa s pravokotnim prerezom prihranimo nekaj prostora in ploevine. e nas zanima le dobitek lijaka in ne postavljamo nobenih posebnih zahtev za obliko smernega diagrama, potem izmere odprtine lijaka (veliki rki "A" in "B") izberemo tako, kot je to prikazano na sliki 1. Pri tem moramo v oba izraza vstaviti valovno dolino (v praznem prostoru) in eljeni dobitek antene "g", izraen v linearnih enotah, ne v decibelih! Naprimer, 20dBi pomeni razmerje moi
107
BEACON - 99
100, se pravi vstavimo tevilo 100 kot "g" v oba izraza za "A" in "B". Dolino lijaka "l" je teje doloiti. Pri prekratkem lijaku valovne fronte na odprtini niso ravne, pa pa ukrivljene, kar odira dobitek antene. Predolg lijak pa je preprosto ogromen. V grobem povedano, potrebna dolina lijaka "l" naraa sorazmerno kvadratu izmer odprtine "A" ali "B". Lijaki za velike dobitke so zato zelo dolgi in poloni. Enostavnih piramidnih lijakov zato obajno ne gradimo za dobitke, veje od 25dBi (g=316), saj postanejo dosti veji in teji od drugih vrst anten. Tabeli na sliki 2 nam povesta, kako izbrati dolino lijaka "l", da dobimo najve decibelov dobitka z najmanjim strokom za ploevino. Tabeli sta napisani za dobitke od 10dBi do 25dBi za dve razlini razmerji stranic vzbujevalnega valovoda (mali rki "a" in "b"). Konno je parameter tabel e razmerje med valovno dolino v praznem prostoru in iroko stranico vzbujevalnega valovoda "lambda/a". Objavljene tabele so povzete iz lanka Donald E. Cozzens: "Tables Ease Horn Design", objavljenega v reviji Microwaves, marec 1966. Oditek iz tabel na sliki 2 moramo seveda pomnoiti z valovno dolino, da dobimo potrebno dolino lijaka "l". Oditek smemo vedno zaokroiti navzgor: dalji lijak bo dal celo kakno desetinko dB ve dobitka na raun dosti vejega stroka za ploevino. Zaokroevanje navzdol ni smiselno, ker dobitek prekratkega lijaka hitro pada. 3. Vzbujanje valovoda s koaksialnim kablom Veina sodobnih mikrovalovnih naprav, vsaj za manje moi do nekaj W in frekvence do 24GHz, je izdelana s polprevodniki, vgrajenimi na mikrotrakasto tiskano vezje. Vse takne naprave so zato opremljene s 50-ohmskim koaksialnim prikljukom. Valovodni prikljuki so za frekvence pod 10GHz nerodno veliki in se uporabljajo le za prenos velikih moi. Valovodni lijak lahko vzbujamo preko koaksialnega kabla na razline naine. Med najenostavneje sodi vzbujanje z majhno paliasto anteno, ki je prikazano na sliki 3. Antenico vstavimo v pravokotni valovod skozi luknjo sredi iroke stranice valovoda. Valovod je na enem (prednjem) 108 koncu prikljuen na lijak, drugi (zadnji) konec valovoda pa je kratkosklenjen s kovinsko steno. Pri napajanju katerekoli antene moramo seveda upotevati tudi prilagoditev impedance. V sluaju piramidnega valovodnega lijaka, ki ga napajamo s koaksialnim kablom preko antenice, imamo kar tri skoke med razlinimi prenosnimi sredstvi: (1) koaksialni kabel na pravokotni valovod, (2) pravokotni valovod na piramidni lijak in (3) piramidni lijak na prazen prostor pred anteno. Vsi trije prehodi v splonem primeru povzroajo odbite valove. Seveda bo pri dobro nartovani anteni kazalna vsota vseh treh odbitih valov majhna. Vse tri odboje (oziroma dva, e je lijak kar odprti konec valovoda) moramo vedno upotevati pri lijakih z majhnim dobitkom pod 15dBi, naprimer pri arilcih za osvetljevanje parabolinih zrcal. Lijaki z visokimi dobitki nad 20dBi so zelo poloni, zato je odboj na prehodu valovod/lijak zanemarljiv. Ker imajo lijaki z visokim dobitkom nad 20dBi tudi veliko odprtino, so tokovi v kovinskih stenah blizu odprtine lijaka e zelo majhni in je tudi odboj na meji lijak/prazen prostor zanemarljiv. Pri lijakih z visokimi dobitki nad 20dBi povzroa odboje le neprilagoditev na prehodu koaksialni kabel/valovod. Prilagoditev impedance koaksialnega kabla na valovod je prikazana na sliki 4. Za prilagajanje impedance imamo na razpolago vsaj dve spremenljivki: dolino antenice "h" in razdaljo med antenico in kratkostinikom "d". Karakteristine impedance valovoda ne moremo definirati v obiajnem smislu, ker elektrina napetost v valovodu ni definirana. Priblino pa si impedanco valovoda lahko predstavljamo kot impedanco bremena, ki bi ga vgradili na mestu antenice in prikljuili med gornjo in spodnjo iroko steno valovoda. Za osnovni valovodni rod TE10 je takna impedanca razmeroma visoka, nekje med 200 in 600 ohmi in je mono frekvenno odvisna. Pri mejni frekvenci valovoda je neskonno velika in potem z naraanjem frekvence upada. Impedanco koaksialnega kabla prilagodimo na valovod tako, da izberemo dolino antenice nekoliko krajo od etrt valovne doline. Takna antenica predstavlja kapacitivno breme oziroma zaporedni kondenzator "C" proti nasprotni iroki steni valovoda. Tudi razdaljo

"d" med kratkostinikom in antenico izberemo nekoliko krajo od etrt valovne doline v valovodu "lambdag", da predstavlja kratkosklenjeni kos valovoda vzporedno induktivnost "L". Nadomestno "LC" vezje deluje kot transformator impedance, ki preslika 50-ohmski kabel na dosti vijo impedanco. Taken transformator je sicer frekvenno odvisen. Dobro nartovan prehod iz koaksialnega kabla na valovod to frekvenno odvisnost koristno izrablja, da se prilagodi frekvenni odvisnosti impedance valovoda. Pri lijakih z majhnimi dobitki pod 15dBi vplivajo na prilagoditev impedance e drugi odboji. Impedanco antene zato prilagodimo na koaksialni kabel z nekoliko drugano izbiro doline antenice "h" in oddaljenosti kratkostinika "d". Prilagoditev impedance je odvisna tudi od doline valovoda med antenico in lijakom, saj ta doloa fazno razliko med kazalci razlinih odbojev. Konno lahko prilagoditev impedance popravimo tudi z uglaevalnimi vijaki, ki jih vgradimo v iroko steno valovoda. Uglaevalni vijaki omogoajo le razmeroma ozkopasovno prilagoditev impedance, zato se jih raji izogibljemo. Za zaetnike e par besed o valovodih. Kovinski valovodi povsem jasno ne morejo prenaati enosmerne oziroma zelo nizkih frekvenc. Visokofrekvenni signali pa lahko potujejo skozi kovinski valovod na razline naine, ki jih imenujemo rodovi. Vsak rod valovanja ima svojo valovno dolino "lambdag", ki je veja od valovne doline v praznem prostoru, ker je fazna hitrost razirjanja valovanja v valovodu veja od svetlobne hitrosti. Modulacija signala sicer potuje s skupinsko hitrostjo v valovodu, ki je razlina od fazne hitrosti. Skupinska hitrost je vedno manja od svetlobne hitrosti v praznem prostoru. Informacija torej potuje po valovodu poasneje od svetlobe v praznem prostoru, da je gospod Einstein zadovoljen. Vsak rod valovanja ima tudi svojo mejno ali zaporno frekvenco, pod katero ne more potovati po valovodu. Da se izognemo zmenjavi najrazlinejih rodov, kovinski valovod obiajno nartujemo tako, da se po njemu iri en sam rod valovanja, z oznako TE10 v valovodu pravokotnega prereza. Mejno frekvenco osnovnega rodu doseemo takrat, ko je
BEACON - 99
lijake lahko naprimer izdelamo iz vitroplasta za tiskana vezja. Stranice iz vitroplasta spajamo z mehkim spajkanjem bakrene folije, ki mora biti obrnjena na notranjo stran lijaka zaradi im manjih izgub. Pri tem morajo biti stranice med sabo vedno spojene na notranji strani, tudi v sluaju uporabe dvostranskega vitroplasta. Seveda lahko za izboljanje mehanske trdnosti dvostranski vitroplast dodatno spajkamo e na zunanji strani. Pri gradnji lijakov za 5.7GHz in 10GHz sem se odloil za mehko aluminijevo ploevino debeline 1mm, ki je razmeroma lahka in poceni ter jo enostavno obdelujemo: reemo, vrtamo in krivimo. Ker aluminija ne moremo enostavno spajkati, stranice spojimo z vejim tevilom vijakov ali zakovic. Vijake oziroma zakovice postavljamo na razdalji najve pol valovne doline, se pravi z razmakom 25mm za podroje 5.7GHz in z razmakom 15mm za podroje 10GHz. Izmere lijakov seveda v glavnem zavisijo od eljenega dobitka antene. Za frekvenno podroje 5.7GHz sem se odloil za anteno z dobitkom 20dBi, za frekvenno podroje 10GHz pa za anteno z dobitkom 23dBi. tevilke, dobljene iz formul in tabel sem nekoliko zaokroil, da je bilo rezanje, vrtanje in krivljenje ploevine enostavneje. Vsak valovodni lijak potrebuje pet sestavnih delov iz 1mm debele aluminijeve ploevine: po dve enaki iroki stranici, po dve enaki ozki stranici in kratkostinik. iroka in ozka stranica 20dBi lijaka za 5.7GHz sta prikazani na slikah 5 in 6. iroka in ozka stranica 23dBi lijaka za 10GHz sta prikazani na slikah 7 in 8. Na vseh tirih slikah so prikazane le izvrtine za medsebojno spajanje stranic. e za spajanje stranic uporabimo vijake M3 doline 4mm, potem so vse te izvrtine premera 3mm ali 3.2mm. Pri uporabi zakovic moramo premer izvrtin seveda prilagoditi vrsti uporabljenih zakovic. Ena od obeh irokih stranic jasno potrebuje e izvrtine za vgradnjo SMA vtinice. iroki stranici skoraj ne potrebujeta krivljenja, razen blagega prehoda v grlu lijaka. Ozki stranici zahtevata ve obdelave, saj je treba previdno zavihati vse robove irine 8mm za spajanje s irokima stranicama. V grlu lijaka imata ozki stranici zareze v obliki rke "V", ker se tu lijak lomi. Robove zavihamo navzven, da so vsi vijaki oziroma zakovice popolnoma 109
iroka stranica valovoda "a" enaka polovici valovne doline v praznem prostoru. Valovod obiajno elimo izdelati im iri, da so izgube zaradi konne prevodnosti kovinskih sten manje. iroka stranica "a" mora biti pri tem manja od cele valovne doline v praznem prostoru, da se izognemo naslednjemu vijemu rodu TE20. Ozka stranica "b" pa mora biti manja od polovice valovne doline, da se izognemo rodu TE01. Valovodne lijake najenostavneje napajamo z valovodom, po katerem se pri delovni frekvenci lahko iri en sam rod valovanja. V nekaterih sluajih pa namerno napajamo lijak z valovodom, ki prenaa ve rodov valovanja. Pri tem moramo paziti na jakost in fazo posameznih rodov, ki
vzbujajo lijak, da doseemo eljene lastnosti antene. 4. Izvedbi lijakov za 5.7GHz in 10GHz Piramidne valovodne lijake lahko izdelamo iz razlinih snovi, ki pa morajo biti dobri elektrini prevodniki. Piramidni lijak je verjetno najlaje izdelati iz kosov medeninaste ploevine, ki jih med sabo mehko ali trdo spajkamo. Medeninasto ploevino lahko tudi neposredno prispajkamo na valovod oziroma na standardno prirobnico za spajanje pravokotnih valovodov. Ker so medeninasti lijaki razmeroma teki, pogosto iemo laje snovi za gradnjo lijakov. Precej laje
BEACON - 99
110
BEACON - 99
dostopni. Pri vseh izmerah so e upotevana odstopanja, ki nastanejo pri krivljenju 1mm debele Al ploevine. Vzbujanje obeh lijakov je prikazano na sliki 9. Koaksialni vod pripeljemo preko SMA vtinice s kvadratno prirobnico, ki jo pritrdimo s tirimi vijaki M2.5 na iroko stranico valovoda. Ker v 1mm debelo Al ploevino nima smisla vrezovati navoje M2.5, vsi tirje vijaki potrebujejo matice, ki nekoliko vplivajo na elektromagnetno
polje v valovodu. Vzbujevalna sonda je zaradi vpliva matic nekoliko dalja in sicer 12mm za 5.7GHz in 8mm za 10GHz, merjeno od povrine prirobnice SMA vtinice. Povsem jasno moramo pritrdilne vijake M2.5 odrezati na takno dolino, da iz matic prav ni ne trli e globlje v valovod. Oba kratkostinika sta prav tako izdelana iz 1mm debele Al ploevine in pritrjena s estimi vijaki na stranice valovoda. Na tem mestu ne priporoam uporabe zakovic, ker
antena lahko potrebuje uglaevanje in matice za pritrditev SMA vtinice lahko potrebujejo dostop. Poloaj kratkostinika je doloen z dolino tirih ues. Pri tem prodre kratkostinik v lijaku za 10GHz tako globoko, da se lahko dotakne matic M2.5, ki nosijo SMA vtinico. Dotik kratkostinika in matic moramo prepreiti, sicer dobimo zoprne prekinjajoe preskoke impedance antene.
111
BEACON - 99
5. Uporaba lijakov za 5.7GHz in 10GHz Radioamaterji obiajno uporabljamo na UKV in vijih frekvencah vodoravno linearno polarizirane antene vsaj za tako imenovano "tropo-DX" delo, se pravi za delo v tekmovanjih. Na 2m podroju obstajajo sicer malenkostne razlike v razirjanju vodoravno oziroma navpino polariziranih valov, na frekvencah nad 1GHz pa kaknih bistvenih razlik ni in je vodoravna polarizacija le dogovor, ki se ga je smiselno drati. Pritrditev piramidnega lijaka moramo zato nartovati tako, da dobimo vodoravno polarizacijo. Bolj preprosto povedano, vzbujevalna sonda v valovodu mora leati vodoravno. To pomeni, da bosta iroki stranici valovoda in lijaka postavljeni pokonno. Za pritrditev opisanih lijakov uporabimo kar nekaj vijakov, ki spajajo skupaj stranice valovoda oziroma piramidnega lijaka. Antena z dobitkom 20-23dBi ima irino glavnega lista smernega diagrama v velikostnem razredu 10-15 stopinj. Opisane valovodne lijake lahko (za zemeljske zveze) vgradimo na obiajni antenski rotator, ki omogoa le vrtenje po azimutu. Antene z vejim dobitkom in ojim smernim diagramom zahtevajo zelo natanen rotator za azimut in monost fine nastavitve elevacije tudi za zemeljske zveze. Zelo preprosta in praktina reitev je vgradnja lijaka na samo ohije mikrovalovnega transverterja oziroma radijske postaje. Na ta nain je tudi napajalni vod med radijsko postajo in anteno zelo kratek. Celotno radijsko postajo z anteno vred postavimo na primeren vrtei

podstavek, da imamo vse pomembne komande pri roki na enem mestu: smer antene in frekvenco postaje. Smerni diagram valovodnih lijakov je zelo ist. Razen glavnega in prvih bonih snopov valovodni lijaki skoraj nimajo drugih stranskih snopov. Tega se moramo zavedati pri uporabi taknih anten, saj bomo le s teavo vzpostavili zvezo z anteno v napani smeri, kot se to pogosto zgodi z Yagi antenami ali parabolinimi zrcali, ki imajo mnoico stranskih snopov. Posledica istega smernega diagrama je tudi razmeroma nizka umna temperatura, ko valovodne lijake usmerimo v nebo. al imajo opisani lijaki premajhen dobitek za obiajne satelitske zveze. Za satelitske zveze obiajno potrebujemo krono polarizacijo, za kar bi potrebovali drugano vzbujanje valovodnih lijakov.
112
BEACON - 99
Mala antenca za 1-10 GHz *** A SMALL ANTENNA FOR 1-10 GHz
Marko ebokli - S57UUU
1. UVOD Log-periodino antenico sem si zamislil predvsem kot primarni vir za parabolino zrcalo. Antenca pa je uporabna tudi samostojno, brez zrcala in ima v tem primeru dobitek 8 do 9 dBi, kar je zelo prirono za razna eksperimentiranje 'na dvoriu'. HI - dvorie je lahko precej veliko, pri 100mW in 5dB uma je teoretini doseg v praznem prostoru z dvema taknima antencama brez zrcal e vedno ve kot 100 km na 10 GHz in ve kot 1000 km na 1296MHz. 2. IZDELAVA CIK-CAK LOG-PERIODINE ANTENE Za frekvenno podroje 1-10 GHz je antena velika od vrha do repa 167mm. Anteno izdelamo v tehniki tiskanih vezij, na enostransko kairanem vitronitu debeline 0.8mm. Naredimo dve enaki ploici in ju sestavimo, kot je narisano na sliki 2, tako da sta bakrena vzorca na zunanji strani. Preden ploici sestavimo, lahko odveen (prazen) vitronit poevno odreemo kak centimeter nad konicami zobcev. Na zgornjem robu obe ploici malo odbrusimo, tako da bakrena vrika prideta im blie skupaj, na milimeter ali manj. Ploici zlepimo z aralditom (epoksi, donipox itd) pod kotom kakih 15 stopinj, tako da sta zadnja dela priblino 45mm narazen. Zadnji del ojaimo z dvema ploicama vitronita velikosti 20x60 mm, ki ju prav tako prilepimo z aralditom. Za lepljenje vitronita je dale najbolje epoksi lepilo, ker je tudi vitronit samo steklena cunja, namoena v epoksi smolo. e pred lepljenjem povrino malo obrusimo, da postane hrapava, bo spoj postal neloljiva celota. Preden pa anteno zlepimo, je treba narediti balun za napajanje. Napajanje izvedemo s poltrdim (semi-rigid) kablom debeline 2.2 mm (UT 86). Na kos kabla doline priblino 20cm monitramo konektor (SMA enski), in kabel po vsej dolini prispajkamo po sredini bakrenega vzorca na eni od ploic, tako da konektor gleda kakih 5mm preko repa antene, prosti konec pa kak cm ez vrh. Prosti konec potem ukrivimo za priblino 70 stopinj preko roba ploice ter odreemo bakreni pla in teflon tik ob robu ploice. Srednjo ilo skrajamo na en milimeter. Kabel naj bo im ostreje zakrivljen, vendar pa moramo biti pri krivljenju zelo neni, da bakreni pla ne poi. Zaradi simetrije moramo tudi na drugo stran antene prispajkati podoben kos kabla, ki pa je 'slep', brez konektorja. Zadostuje tudi samo zunanji pla kabla ali pa bakrena ica premera 2.2 mm. Pri vrhu ga prav tako zakrivimo in odreemo. Srednjo ilo popolnoma odreemo, ker je ne bomo potrebovali. Zdaj lahko zlepimo obe polovici antene. V sredini, priblino po 5mm na vsako stran od vrha, kjer prideta skupaj oba kabla, ne nanesemo lepila, da preve ne spremenimo impedance. Srednjo ilo 1. INTRODUCTION This log-periodic antenna was designed as a feed for a parabolic dish, but it can also be used alone. With 8..9 dBi gain, it is very convenient as an universal antenna for backyard experiments. HI - the backyard can be pretty big: the theoretical free-space range for 100mW and 5dB NF is more than 100km on 3cm and more than 1000km on 23cm. 2. CONSTRUCTION For the 1..10 GHz range, the size of this antenna tip to tail is 167mm. It is etched on 0.8mm thick epoxi PCB board material. Two identical boards are combined as shovn on fig 2, with the copper pattern on the outside. Before assembly, surplus PC board can be cut off diagonally about 1cm above the copper teeth. The inner edge of the boards at the tip should be filed away, so that the copper tips come within 1mm of each other. The two boards are glued together with epoxi glue at an angle of approx 15 degrees, so that the tails are about 45mm apart. The rear end is strengthened with two 20x60mm pieces of PCB material, also glued with epoxi. The PC boards themselves are mostly epoxi, and if the surfaces are made rough before applynig the glue, the bonds will be very strong. The feeding balun must be made before the antenna is glued together. It is made of UT-86 (2.2mm diameter) semi-rigid cable. A piece about 20cm long with an SMA female connector at one end is soldered along the center of the copper pattern on one of the boards. The connector should reach about 5mm over the tail end, the other end about 1cm over the tip. The bare end should be bent about 70 degrees over the edge and the copper mantle cut tightly by the edge. The bend should be as sharp as possible, however care is needed to avoid breakage of the copper mantle. The center conductor is then shortened to 1mm or less. To achieve symetry, a similar piece of 'blind' cable (without a connector), must be soldered to the other PC board. A piece of solid wire with the appropriate diameter can be used instead, since the center conductor is not needed. This cable is also bent and cut at the top. The antenna can now be glued together. No glue is applied about 5mm to each side of the tip, to avoid changing the impedance. The center conductor of the feed cable must now be soldered to the mantle of the 'blind' cable. (fig 3) The tip must be made very carefully, since the performance of the antenna at the upper end of the frequency range depends on this. The distance between the mantles of the feed and 'blind' cables should not surpass 1mm. With a precisely made tip, this antenna is usable up to 13 GHz. After the antenna is assembled, the 113
BEACON - 99
114
BEACON - 99
Slika 3 / Fig. 3
Slika 2 / Fig. 2 napajalnega kabla pri vrhu prispajkamo na pla slepega kabla, kot je narisano na sliki 3. Pri izdelavi vrha moramo biti zelo pazljivi, ker je od tega odvisno delovanje antene v zgornjem delu frekvennega podroja. Med koncema plaev napajalnega in slepega kabla naj ne bo ve kot en milimeter, srednjo ilo napajalnega kabla pa je treba prispajkati im bolj na kratko. e je vrh lepo izdelan, je antena uporabna vsaj do 13 GHz. Ko je antena sestavljena, z dodatno ploico vitronita velikosti 20x60 mm, v katero naredimo zarezo za prehod kabla, mehansko ojaimo e konektor. Ploico prilepimo na zadnjem koncu antene, v sredini pri konektorju. Konektor obilno 'pripacamo' na ploico z aralditom. Paziti je treba, da araldit ne pride na navoje konektorja. V sredini te ploice lahko izvrtamo tudi luknjo za pritrditev antene. Ker je antena zelo lahka, za pritrditev zadoa en sam vijak v osi antene, kar omogoa preprosto menjavo polarizacije. Repa antene v sredini lahko poveemo s kosom navadne ice, da zaitimo vhod postaje pred statino elektriko. Izgled gotove antene prikazuje slika 5. 3. ELEKTRINE LASTNOSTI CIK-CAK LOG-PERIODINE ANTENE Sevalni diagram te antene je v nartovanem frekvennem pasu skoraj neodvisen od frekvence. V E ravnini (e vodoravno polarizirano anteno vrtim po azimutu) sta 3 in 10 dB irina diagrama priblino 60 in 110 stopinj, v H ravnini (e navpino polarizirano anteno vrtim po azimutu) pa okrog 80 in 160 stopinj. Stranski snopi in razmerje naprej/nazaj so okrog -15 do -20 dB. Tipien smerni diagram v obeh ravninah je na sliki 4. Razlika med obema ravninama bi bila manja, e bi obe polovici montiral pod enakim kotom kot se irijo 'zobje', to je okrog 32 stopinj. V tem primeru bi lahko tudi
connector should be mechanically fixed using another 20x60mm piece of PCB material and epoxi glue. Keep epoxi away from the connector's threads! The antenna is very light, and can be supported by a single screw along its axis, so the polarisation can be easily adjusted. The tail ends should be connected with a piece of ordinary wire, to protect the transceiver against electrostatic discharges. Fig 5 shows the finished antenna. 5. ELECTRICAL PERFORMANCE OF THE ZIG-ZAG LOG-PERIODIC ANTENNA The directional pattern is almost independef of frequency in the planned band. In the E-plane (when a horizontally polarised antenna is rotated in azimuth) the 3 and 10dB beamwidths are approx. 60 and 110 degrees respectively, in the H plane (vertically polarised antenna rotated in azimuth) they are approx. 80 and 160 degrees. Sidelobes and front to back are about -15 to -20 dB. Fig 4 shows a typical pattern in both planes. One could reduce the difference between both planes by mounting the two halves at approx. 32 degrees, i.e. the angle at which the copper teeth 'grow'. In this case, one could also indent two such antennas at right angles and have acces to both polarisations simultaneously. The problem is that in this case the impedance of the antenna increases to about 100 ohm, requiring a broadband impedance transformation. It would be easy to make such a impedance transformer in microstrip form on the underside of the antenna board, but even on a real microwave substrate, the losses would be bigger than 2dB on 10GHz. Therefore, I decided to 'squeeze' the antenna a little, to get the impedance closer to 50 ohm. At the tip, where a bigger part of the space between the copper patterns is filled with dielectric, the impedance is lower. The chosen angle between the antenna halves (45mm between the tails) was chosen as a compromise between the match at higher and lower frequencies. From this point of view, it would make sense to etch the antenna on even thinner substrates, and put the halves closer together. Return loss 115
BEACON - 99
'uzobil' dve takni anteni pod pravim kotom, tako da bi imel istoasno dostopni obe polarizaciji. Vendar pa pri takem kotu impedanca naraste preko 100 ohmov, in bi za prilagoditev potreboval irokopasoven impedanni transformator. Tega v mikrotrakasti tehniki sicer ne bi bilo teko narediti, n. pr. kar na spodnji strani antene, problem pa bi bile izgube, ki bi tudi na teflonskem laminatu presegale 2 dB na 10 GHz. Zato sem anteno raje malo 'stisnil', da se je impedanca pribliala 50 ohmom. Pri vrhu, kjer je veji del prostora med cik-cak linijama izpolnjen z vitronitom, je impedanca e zaradi tega nekoliko manja, zato je izbrani kot (priblino 45mm med repoma) kompromis med prilagoditvijo na vijih in nijih frekvencah. S tega stalia bi bilo anteno bolje narediti na e tanjem laminatu, in jo e malo 'stisniti'. Prilagoditev niha med 6 in 15 dB, tipino pa znaa okrog 10 dB. Dobitek znaa 8 do 9 dBi. Dobitek takne antene sicer lahko poveamo tako, da jo naredimo 'polonejo'. Ker pa sem to anteno nartoval predvsem kot primarni vir za parabolino zrcalo, sem jo naredil precej 'strmo', da ima dovolj irok diagram za pokrivanje tipinega simetrinega zrcala globine 0.3 do 0.4. Na strmeji anteni je manje tudi seljenje sevajoega dela antene. Aktivni del antene se s frekvenco seli, kar je rahlo neprijetno pri napajanju zrcala, saj bi teoretino morali za vsako frekvenco malo spremeniti fokusiranje. Ker pa se na sreo kritinost fokusiranja z rastoo valovno dolino zmanjuje, lahko anteno postavimo fiksno, tako da je priblino v goriu del, ki seva pri najviji frekvenci. Pri tej anteni na 10 GHz sevajo zobci, ki so priblino 1 cm od vrha. Zaradi nepopolnega fokusiranja in nesimetrinega diagrama je izkoristek zrcala seveda nekoliko manji (1-2 dB manji dobitek), kot e bi uporabili optimalne ozkopasovne sevalce, kar pa po mojem ni previsoka cena za univerzalnost takne antene, e posebej e upotevamo nizko ceno in enostavnost izdelave.

varies between 6 and 15 dB, typically around 10 dB. Gain is 8 to 9 dBi. It could be increased by making the antenna less steep. Because this antenna was primarily intended as a feed for a parabolic reflector, it was made quite steep, so that the beamwidths are suitable for a f/d 0.3 to 0.4 reflector. On a steep log-periodic antenna, the active region moves less with frequency. Theoretically, such an antenna when used as a reflector feed, should be refocused for each frequency because of this movement. Luckily, the sensitvity of focusing decreases for lower frequencies. Therefore, the antenna should be mounted so, that the part that radiates at the highest frequecy is in focus. On this antenna, on 10Ghz these are the copper teeth about 1cm from the tip. Because of non-ideal focusing and non-symetry the gain of the reflector will be somewhat (1-2dB) less than with an narrowband feed, but I think that is not too high a price to pay for versatility of such an antenna, especially considering the low price and ease of manufacture.
Slika 5 / Fig. 5
Slika 4 / Fig. 4
116
BEACON - 99
144/432 MHz Diplexer

Gyula Nagy - HA8ET
117
BEACON - 99
118
BEACON - 99
Delovanje, uporaba in izbira VF spektralnega analizatorja

1. Vrste spektralnih analizatorjev Spektralni analizator je beseda, ki lahko pomeni mnogo razlinih stvari. Steklena prizma je naprimer osnovni del spektralnega analizatorja za vidno svetlobo, saj arek bele sonne svetlobe razkloni v mavrico, lepo urejeno po valovnih dolinah oziroma frekvencah elektromagnetnega valovanja svetlobe. Tudi loveko uho je razmeroma zmogljiv spektralni analizator, seveda omejen na doloen frekvenni pas zvonega valovanja. Med vsemi razlinimi spektralnimi analizatorji so danes najbolj zmogljivi merilniki za radijsko in mikrovalovno podroje frekvenc. Radijski oziroma mikrovalovni spektralni analizatorji pokrijejo irok frekvenni pas (veliko razmerje med najnijo in najvijo merjeno frekvenco), obvladajo veliko dinamiko jakosti vhodnih signalov (razmerje med najibkejim in najmonejim merjenim signalom preko 120dB) in hkrati zmorejo razloiti signale, ki so frekvenno zelo blizu. Predhodniki radijskih oziroma mikrovalovnih spektralnih analizatorjev so bili takoimenovani panoramski sprejemniki. Panoramski sprejemniki ne sprejemajo ene same frekvence, pa pa stalno preletavajo doloen frekvenni pas in rezultat izpiejo na zaslonu katodne cevi: na vodoravni osi frekvenco ter na pokonni osi jakost signala. V zaetku so se v glavnem uporabljali samo v vojake namene: iskanje sovranikovih oddajnikov. Elektrine lastnosti panoramskih sprejemnikov so bile za dananja merila zelo slabe: frekvenni pas je bil zelo omejen (razmerje manj kot 1:2 med spodnjo in gornjo frekvenco), dinamika merjenja jakosti signalov je redko presegla 50dB in frekvenna loljivost je bila slaba (eno samo sito v medfrekvenci). Znaten korak naprej je bil narejen pred priblino tremi desetletji. Razvoj polprevodnikih sestavnih delov je omogoil povsem nova vezja. Hkrati so se z naraanjem tevila radijskih postaj postavile dosti stroje zahteve za kvaliteto oddajnikov in sprejemnikov, da bi se prepreile medsebojne motnje. Nov, zmogljiv merilni intrument za opazovanje visokofrekvennih signalov so potrebovali ne samo vojaki, pa pa tudi irne mnoice civilnih uporabnikov radijskih postaj. Tovarna Hewlett-Packard je prila med prvimi na trie z napravo, ki je ponujala dosti ve od obiajnih panoramskih sprejemnikov: pokrivanje skoraj celotnega frekvennega pasu od zvonih frekvenc do gigahercov, ve kot 70dB dinamike in irok nabor razlinih sit v medfrekvenci. Novi merilnik je izdelovalec krstil za spektralni analizator (po angleko "spectrum analyzer"). V praksi se je naprava odlino obnesla predvsem zaradi svoje raznolike uporabnosti kljub ne ravno nizki ceni. Tudi ime spektralni analizator se je ustalilo in z leti postalo pojem visokofrekvennih meritev. Danes dobimo na triu nove in rabljene opreme celo vrsto razlinih VF spektralnih analizatorjev, od vrhunske merilne tehnike pa vse do taknih, ki si ne zasluijo naziva "merilni intrument". Mona je tudi samogradnja spektralnega analizatorja. Kljub temu predstavlja VF spektralni analizator skoraj "tabu temo" za veino radioamaterjev, verjetno zaradi visoke cene novih
119
BEACON - 99
merilnikov. Kar je e slabe, veina radioamaterjev sploh ne zna uporabljati teh merilnikov in si niti ne predstavlja, kako z njim reiti nekatere probleme. Seveda moram takoj pojasniti, da VF spektralni analizator ponavadi ni nujno potreben. Veino stvari lahko izmerimo tudi z enostavnejo merilno tehniko. Bistvena razlika pa je v asu meritve: s primernim merilnikom dobimo rezultat v trenutku, z neprimernim pa se namuimo ure in ure oziroma napako opazimo ele takrat, ko je e prepozno in nam je medtem porla veliko dragocenega asa. VF spektralni analizator torej pomeni radioamaterju konstruktorju predvsem bistven prihranek asa. as pa je danes e kako pomemben, e samo pomislimo na to, koliko nedokonanih naprav aka na podstreju vsakega radioamaterja konstruktorja. Namen tega lanka je torej tudi spremeniti miselnost radioamaterjev: primerno vsoto sredstev je nujno investirati v merilno tehniko in nekaj asa je treba posvetiti temu, da se jo nauimo uporabljati, sicer bojo rezultati naega dela slabi, kljub najboljim radijskim postajam in drugi opremi. 2. Delovanje VF spektralnega analizatorja Visokofrekvenni spektralni analizator lahko izvedemo na razline naine. Najbolj pogosta izvedba spektralnega analizatorja je sprejemnik z meanjem, kjer lokalni oscilator stalno preletava eljeni frekvenni pas. Za nije frekvence (danes nekje do 100MHz) se da izdelati tudi FFT spektralni analizator: vhodni signal prevedemo v tevilsko obliko z A/D pretvornikom in pretvorbo iz asovnega v frekvenni prostor opravi raunalnik. Za mikrovalovne frekvence je pred leti veliko obetal akustooptini spektralni analizator, ki pa ni nikoli dosegel uporabnih rezultatov kar se tie obutljivosti, loljivosti in dinamike. Blokovni nart obiajnega VF spektralnega analizatorja je prikazan na sliki 1. Merilni sprejemnik vsebuje ve meanj, prva medfrekvenca pa je izbrana visoko (med 500MHz in 5GHz, najbolj obiajna vrednost je 2GHz), da pri meritvah nijih frekvenc vse neeljene odzive enostavno izloimo z nizkoprepustnim sitom na vhodu. Spektralni analizator je torej zasnovan podobno kot sodobni KV 120 sprejemniki, ki signale iz pasu 0-30 MHz meajo najprej na vijo medfrekvenco okoli 70MHz. Prvi medfrekvenci seveda sledi vsaj e eden (obiajno dva ali trije) mealniki na nije medfrekvence, kjer je laje izdelati pasovna sita eljene irine in signal detektirati. Podobno kot na S-metru radijskih postaj je tudi skala jakosti signala na zaslonu spektralnega analizatorja logaritemska. Ker pri merilniku zahtevamo vejo tonost prikaza kot na S-metru radijske postaje, je detektor izveden kot logaritemski ojaevalnik z vejim tevilom stopenj (8 do 10). Odziv vsake stopnje je sicer linearen, vsota odzivov pa se priblia logaritemski krivulji, ko upotevamo prag zasienja vsake stopnje posebej. Izhod logaritemskega detektorja krmili pokonni odklon na katodni cevi. Najpogosteje si izberemo prikaz 10dB na pokonni razdelek zaslona, kar pomeni 80dB ali 100dB preko celega zaslona. Bolji spektralni analizatorji omogoajo tudi preklop v nain 2dB na razdelek za natanna opazovanja, kot tudi prikaz v linearnih enotah. Obiajni nain delovanja, se pravi slikica, na katero smo vajeni, je seveda 10dB na razdelek. Vodoravni odklon katodne cevi krmili izvor agaste napetosti. Ista aga tudi premika frekvenco prvega oscilatorja (sweep), da merilnik preletava eljeno frekvenno obmoje. Osrednja frekvenca in irina preleta (po angleko "span") sta seveda nastavljivi: prva zvezno z enim ali ve potenciometri (groba in fina nastavitev), druga pa s preklopnikom v korakih 1, 2, 5, 10 itd. Najzahtevneji del spektralnega analizatorja je prvi oscilator (VCO). Ta oscilator mora pokriti iroko frekvenno podroje, frekvenca mora biti elektrino nastavljiva (s tokom ali napetostjo) in oscilator mora hkrati imeti immanji amplitudni in fazni um. Lastnosti VCOja praktino omejujejo tako frekvenno podroje kot dinamiko jakosti vhodnih signalov za celotni merilnik. Profesionalni merilniki uporabljajo v ta namen YIG oscilator. YIG (Yttrium-Iron-Garnet) je mikrovalovni feritni material, ki ima v mikrovalovnem frekvennem pasu rezonanco z visoko kvaliteto (Q1000) na molekularnem nivoju. Rezonanna frekvenca YIG ferita je natanno premosorazmerna jakosti enosmernega magnetnega polja, v katerem se nahaja ferit. Za uporabo v mikrovalovnih oscila-

torjih in pasovnih sitih se YIG ferit brusi v kroglice premera okoli 1mm. Kroglica se z zankico sklopi v visokofrekvenno vezje, sicer pa je vstavljena magnetno polje elektromagneta, ki doloa frekvenco rezonatorja. Frekvenco YIG oscilatorja ali pasovnega sita zato nastavljamo z enosmernim tokom, ki tee skozi navitje elektromagneta. Frekvenca je seveda premosorazmerna krmilnemu toku, kar je ena od prednosti YIG oscilatorjev in pasovnih sit. Prav izum YIG oscilatorja je omogoil prelomnico pred tremi desetletji, ko je iz panoramskega sprejemnika nastal spektralni analizator. Visoka cena YIG oscilatorja seveda pomeni, da je tudi celotni merilnik precej drag. Slaba lastnost YIG oscilatorjev in pasovnih sit je tudi ta, da so obutljivi na zunanja magnetna polja, natannost nastavljanja frekvence pa dodatno moti histereza jedra elektromagneta. Pri spektralnih analizatorjih in drugih merilnikih z YIG sestavnimi deli se zato pogosto zgodi, da se po vekratnem preklopu podroja frekvenca enostavno zamakne za 10MHz ali 20MHz, ker se je jedro elektromagneta namagnetilo drugae. Frekvenni pas spektralnega analizatorja je omejen s pokrivanjem VCOja in vrednostjo prve medfrekvence. Enostavna reitev z nizkoprepustnim sitom na vhodu postavi gornjo frekvenno mejo pod vrednost prve medfrekvence. Seveda bi ostali produkti meanja z osnovno frekvenco in vijimi harmonskimi prvega oscilatorja omogoali tudi opazovanje vijih frekvenc, le da v tem nainu delovanja odziv merilnika ni ve enolien, pa pa isti signal vidimo na ve mestih na zaslonu, ki ustrezajo razlinim produktom meanja. Seveda je bolje nekaj kot ni in enostavni spektralni analizatorji omogoajo izkljuitev nizkoprepustnega sita na vhodu. Bolji merilniki imajo na vhodu vgrajeno nastavljivo YIG pasovno sito, s katerim lahko izberemo le enega od produktov meanja. Frekvenco pasovnega sita mora seveda stalno nastavljati isti izvor age, ki krmili prvi oscilator. 3. Osnovne meritve s spektralnim analizatorjem Visokofrekvenni spektralni analizator vsekakor ni vsemogoni merilni intrument. Kot vsak merilnik ima tudi spektralni analizator svoje
BEACON - 99
121
BEACON - 99
lastne omejitve, kot tudi omejitve samega postopka merjenja signalov. Tudi najdraji spektralni analizator postane povsem neuporaben, e ga prekrmilimo s premonimi signali na vhodu. Meritev frekvennega spektra sama zahteva doloen as in ta as se lahko samo e podalja zaradi naina delovanja merilnika oziorma zaradi slabega razmerja signal/um. Vsak resen VF spektralni analizator ima na vhodu vgrajen uporovni slabilec, ponavadi s preklopnikom s koraki po 10dB. Z vhodnim slabilcem lahko takoj preverimo, ali je slika na zaslonu e vedno verodostojna. Ko poveamo slabljenje za 10dB, se mora celotna slika premakniti navzdol za en razdelek. e pa se nekatere "pike" ali "brki" premaknejo navzdol za 20dB ali ve ali celo izginejo, potem so na zaslonu prisotni neeljeni produkti meanja, ki nastajajo v samem spektralcu, ponavadi zaradi prekrmiljenja vhodnega mealnika. Razen vhodnega slabilca imajo nekateri spektralni analizatorji tudi monost nastavljanja ojaenja v medfrekvenci, da se celotno ojaenje merilnika bolje prilagodi irini pasovnega sita v medfrekvenci. Z ojaenjem v medfrekvenci seveda ne moremo bistveno vplivati na dinamiko jakosti vhodnih signalov, ki jo doloa vhodni mealnik in fazni um prvega oscilatorja. Sama meritev frekvennega spektra zahteva as, ki je tono obratna vrednost loljivosti meilnika. e hoemo meriti spekter z loljivostjo 1kHz, potem znaa najmanji as meritve 1 milisekunda. Ker visokofrekvenni spektralni analizator razpolaga z enim samim sitom eljene irine, moramo as meritve e pomnoiti s tevilom tok, v katerih merimo spekter. Meritev spektra lahko zato postane kar dolgotrajna, kot to prikazuje slika 2. as meritve je v skupnem setevku obratno sorazmeren kvadratu irine medfrekvennega sita, saj oje sito pomeni tudi vejo loljivost oziroma veje tevilo posaminih meritev. e uporabljamo dodatno nizkoprepustno sito za demodulirani (video) signal, potem se as meritve e podalja. Konno ne smemo zanemariti omejene loljivosti katodne cevi, zadnji izraz na sliki 2 je zato v bistvu skrajna spodnja meja za irino uporabljenega MF sita. Nekaterim od omenjenih omejitev se spretno izognejo druge vrste spektralnih analizatorjev, naprimer 122 FFT ali akustooptini spektralci. FFT (Fast Fourier Transform) algoritem se naprimer obnaa kot velika mnoica vzporednih pasovnih sit, od katerih je vsako uglaeno na eno frekvenco meritve. Pri FFT spektralcu zato asa meritve ni treba mnoiti s tevilom tok, saj ima vsaka frekvenca svoje sito. al sedanji A/D pretvorniki omejujejo FFT spektralne analizatorje na nizke frekvence, obiajno omejene na pas zvonih frekvenc oziroma mehanskih vibracij. Taken spektralni analizator lahko naredimo na kateremkoli raunalniku, ki je opremljen z A/D pretvornikom (zvono kartico) in je v praksi lahko tudi koristen, naprimer za uglaevanje RTTY in packet modemov oziroma za iskanje ibkih signalov v umu (EME). Konno je mona kombinacija obeh vrst spektralnih analizatorjev, se pravi panoramski sprejemnik, ki mu lahko vkljuimo e FFT v medfrekvenci. Vrhunski merilniki so tako tudi izdelani in odlino delujejo, le njihova cena je e vedno esttevilno tevilo v amerikih dolarjih... Visokofrekvenni spektralni analizator je merilnik, ki lahko meri signale v irokem razponu frekvenc in jakosti. Zato je njegova tonost merjenja jakosti signalov slaba od pravih merilnikov moi. Tonost merjenja moi se giblje v razponu +/-0.5dB za vrhunske spektralne analizatorje pa vse do +/-3dB in slabe za cenene spektralce. Jakost ozkopasovnih (sinusnih) signalov preprosto oditamo na pokonni skali, kot je to prikazano na sliki 3. Oditani vrednosti moramo priteti faktor skale (REF LEVEL) oziroma merilnik pred meritvijo umeriti na znan izvor signala. Takno preprosto meritev jakosti signalov seveda smemo uporabljati samo takrat, ko je celotna irina spektra signala (Bsignala) dosti manja od irine sita v medfrekvenci (loljivosti spektralnega analizatorja) in je razmerje signal/um veliko. Pri meritvah jakosti irokopasovnih signalov oziroma uma moramo biti bolj previdni. Predvsem se moramo zavedati, da je mo uma obiajno enakomerno porazdeljena po frekvennem spektru, jakost uma pa je podana na enoto irine spektra. Pri meritvi jakosti uma oziroma razmerja signal/um je zato bistven podatek irina sita v medfrekvenci spektralca.

Ker je um povsem nakljuen signal, na zaslonu spektralca ne vidimo ravne rte, pa pa migotajoo "travo". Jakost uma zato izmerimo s povpreenjem tako, da nastavimo video sito dosti oje od medfrekvennega sita. Ta ukrep seveda povea as meritve, ampak "trava" se na ta nain skri v bolj ali manj ozko rto, kot je to prikazano na sliki 4. Konno moramo pri merjenju jakosti upotevati e nain povpreenja video sita. Jakost uma ponavadi podajamo z efektivno vrednostjo (povpreje moi, se pravi kvadrata napetosti ali toka), video sito pa povprei logaritemski oziroma linearni izhod detektorja. Linearno povpreje je za 1.05dB manje od povpreja moi, logaritemsko povpreje pa je kar za 2.51dB manje od povpreja moi. Frekvenno obmoje spektralnega analizatorja lahko seveda razirimo z zunanjimi mealniki oziroma konverterji, al obiajno na raun dinamike jakosti merjenih signalov. Proizvajalci spektralnih analizatorjev obiajno ponujajo takne zunanje harmonske mealnike za frekvence nad 26.5GHz v valovodni tehniki. Dodatni mealniki iz praktinih zahtev meritve ne morejo biti vgrajeni v samo ohije spektralnega analizatorja, zato je slednji opremljen z izhodom prvega lokalnega oscilatorja in dodatnim medfrekvennim vhodom, kot je to prikazano na sliki 5. Pred spektralni analizato lahko seveda prikljuimo poljuben konverter. Naprimer, s cenenim konverterjem za satelitsko TV na 11GHz in cenenim spektralcem do 2GHz lahko opazujemo signale v frekvennem pasu 10-12GHz. V praksi se je zelo obnesel harmonski konverter s prosto nastavljivim oscilatorjem v irokem frekvennem pasu, kot je to prikazano na sliki 6. S primerno izbiro frekvence oscilatorja lahko neeljene produkte meanja premaknemo tako, da dobimo na zaslonu skoraj isto sliko. Uporaba taknega konverterja seveda zahteva nekoliko ve znanja in spretnosti, vendar nadomesti dosti draji profesionalni spektralec z YIG preselektorjem. 4. Sledilni izvor za spektralni analizator Spektralni analizator je merilnik, ki opazuje pojave v ivih napravah, se pravi signale, ki jih naprave same oddajajo. Pri razvoju in izdelavi

radijskih naprav pa potrebujemo tudi merilnik, ki bi izmeril frekvenni odziv sita ali ojaevalnika brez drugih vhodnih signalov. Taken merilnik obiajno dobimo na triu pod imenom analizator vezij (network analyzer) v razlinih izvedbah. Skalarni merilniki (scalar network analyzer ali SNA) izmerijo le jakost odziva vezja, vektorski merilniki (vector network analyzer ali VNA) pa izmerijo jakost in fazo odziva merjenega vezja. e pogledamo blokovni nart spektralnega analizatorja, hitro ugotovimo, da vsebuje veino sestavnih delov, ki jih potrebuje tudi analizator vezij. Kar v spektralnem analizatorju manjka, je primeren izvor signala, ki bi deloval natanno na tisti frekvenci, kjer spektralni analizator sprejema. Taken izvor zato imenujemo sledilni izvor (po angleko tracking generator) in ga lahko dokupimo kot dodatno opremo za veino spektralnih analizatorjev na triu. Spektralec opremljen s sledilnim izvorom dopua celo vejo dinamiko meritve jakosti odziva od skalarnih analizatorjev vezij, al pa veina spektralcev ni opremljena za meritev faze odziva. Obiajna izvedba sledilnega izvora je prikazana na sliki 7. Sledilni izvor vsebuje oscilator, ki je uglaen natanno na medfrekvenco spektralca. Vgrajeni oscilator se mea s prvim oscilatorjem spektralca. Izhod mealnika gre skozi nizkoprepustno sito, kjer se izseje le eljeni produkt meanja, naprimer frekvenni pas od 0 do 1.7GHz. Nizkoprepustno sito mora seveda zaduiti ostanke 2GHz oscilatorja kot tudi ostale produkte meanja, da ti ne vdrejo skozi merjenec v sprejemnik, kjer bi zaradi povsem enakega meanja lahko zali v medfrekvenco in popolnoma pokvarili rezultat meritve. Podobno nalogo ima tudi loilni ojaevalnik za prvi oscilator spektralca, da se oscilator na vrednosti medfrekvence 2GHz ne prebije po isti poti nazaj v merilni sprejemnik. Sledilni izvor obiajno vsebuje tudi avtomatsko regulacijo ojaenja iz vsaj dveh razlogov: da je jakost izhodnega signala imbolj konstantna in da mealnik ni nikoli prekrmiljen s signalom na vrednosti medfrekvence 2GHz, kar bi povzroilo obilico neeljenih produktov meanja. Nekateri spektralni analizatorji dopuajo tudi spreminjanje frekvence drugega ali celo tretjega meanja. Sledilni izvor je v tem sluaju bolj
BEACON - 99
kompliciran, saj je treba izhodni signal sestaviti z meanji tono v obratnem vrstnem redu, kot potuje signal v merilnem sprejemniku. Takni spektralci so seveda opremljeni z izhodi vseh lokalnih oscilatorjev, da lahko nanje prikljuimo ustrezno prirejen sledilni izvor. Veina sledilnih izvorov je omejena na osnovno frekvenno podroje spektralnega analizatorja pod vrednostjo prve medfrekvence. Za medfrekvenco 2GHz je to obiajno pas 0-1.7GHz. Za meritve na vijih frekvencah nas proizvajalci merilne opreme ponavadi prepriujejo, da bo treba kupiti pravi analizator vezij za takne meritve. Raziritev frekvennega pasu sle-
dilnega izvora je vasih zelo enostavna, kot je to prikazano na sliki 8. V tem sluaju uporabimo kot sledilni izvor kar prvi oscilator spektralca, v pasu 2-3.7GHz, seveda posredovan preko loilnega ojaevalnika. Na sprejemni strani uporabimo merilni (harmonski) konverter, da pas 2-3.7 GHz preslikamo na vhodni pas spektralca 0-1.7GHz. Seveda mora biti oscilator konverterja uglaen tono na vrednost prve medfrekvence spektralca. Podobno kot analizatorje vezij lahko tudi spektralec s sledilnim izvorom uporabimo za meritev prilagojenosti (odbojnosti ali valovitosti) visokofrekvennega bremena. Za takno meritev seveda potrebujemo 123
BEACON - 99
e smerni sklopnik ali reflektometerski mostiek, kot je to prikazano na sliki 9. Kot detektor uporabimo kar cel spektralni analizator. Glede na obiajne reflektometre ima takna meritev prednost, da lahko merimo z majhnimi momi v celotnem frekvennem pasu, ki ga dopua sledilni izvor. 5. Slikovni pomnilnik za spektralni analizator Tovarniki spektralni analizatorji so obiajno opremljeni z vgrajenim prikazovalnikom s katodno cevjo oziroma noveji s prikazovalnikom na tekoinske kristale. e vgrajeni prikazovalnik ne zadoa, e elimo boljo loljivost oziroma e elimo rezultat meritve dodatno obdelati, shraniti ali izrisati, oziroma e spektralni analizator ne razpolaga z lastnim prikazovalnikom, potem prikljuimo na spektralni analizator zunanji prikazovalnik, kot je to prikazano na sliki 10. Pri tem mora izvor age posredovati prikazovalniku vsaj dva loena signala: odklon po vodoravni osi (X ali proenje) ter gaenje povratnega arka. Veina spektralnih analizatorjev uporablja gaenje arka tudi zato, da oznai zaetek oziroma konec veljavnega skaniranja, ko frekvenca VCOja ne ustreza ve napetosti age. e prikazovalnik ne razpolaga z vhodom za gaenje, lahko s signalom za gaenje tudi prekinemo detektirani video signal in tako oznaimo zaetek ali konec koristnega dela preleta age. Od vseh monih obdelav rezultata meritve je najbolj koristen slikovni pomnilnik. Stari spektralni analizatorji so naprimer uporabljali posebne katodne cevi s pomnilnikim zaslonom in tako omogoali tudi zelo poasne prelete. Sodobni spektralni analizatorji seveda uporabljajo raunalniki pomnilnik, opremljen z A/D in D/A pretvorniki. Slikovni pomnilnik je e posebno koristen v sluaju uporabe sledilnega izvora. V tem sluaju shranimo v pomnilniku krivuljo odziva brez merjenca in potem primerjamo z merjencem, kot je to prikazano na sliki 11. e ve, na izhodu pomnilnika lahko novo krivuljo odtejemo od stare (odtevanje v logaritemski skali pomeni deljenje v linearni) in tako dobimo isti odziv merjenca brez netonosti sledilnega izvora in spektralnega analizatorja. Taken slikovni pomnilnik nam proizvajalci spektralnih analizatorjev ponavadi ponujajo pod imenom "storage normalizer". 6. Izbira spektralnega analizatorja Do spektralnega analizatorja lahko pridemo na ve razlinih nainov, seveda odvisno od tega, kaj bi radi merili, koliko asa potrebujemo merilnik in ne nazadnje koliko sami znamo uporabljati in vzdrevati merilnik. Ker je monosti res veliko, bom tule skual opisati dobre in slabe lastnosti vsake izmed njih. (A) Izposoja merilnika Spektralnih analizatorjev tudi pri nas ni malo: podjetja, raziskovalne ustanove, dravne ustanove in tudi posamezniki razpolagajo z vejim te-

vilom profesinalnih merilnih intrumentov, ki niso vsi 100% izkorieni. Pod izposojo seveda mislim to, da prinesemo merjenec do merilnika, saj obratno verjetno ne bo lo. Ker je v tem sluaju as meritve zelo omejen, moramo tono razmisliti, kaj in kako bomo merili. Za na merjenec moramo prinesti s sabo vse prikljune kable s standardnimi VF vtinicami (BNC, N ali SMA), poskrbeti moramo za lastno napajanje merjenca in ostale dodatke (mikrofoni, tipke, modemi, zvoniki, slualke) in imeti na razpolago primerno orodje za razdiranje in uglaevanje merjenca. Razumeti moramo tudi razliko med uglaevanjem in popravilom: uglaevanje bo verjetno lo z izposojenim spektralcem, popravilo pa bo treba opraviti doma, saj je dale preve zamudno. Znancu radioamaterju, ki nam je omogoil dostop do profesionalne merilne opreme, zato prizanesimo s popravili nae nemarnosti pri gradnji naprave! (B) Nakup novega merilnika Na triu dobimo dve veliki skupini merilnikov, ki se razlikujeta v ceni in zmogljivosti. Prvo skupino bi lahko imenovali profesionalni merilniki, se pravi spektralci z YIG oscilatorjem in pettevilno ali esttevilno ceno v amerikih dolarjih. Kljub visoki ceni ni nujno, da so takni merilniki povsem brezhibni. Vsi sodobni merilniki imajo naprimer raunalniko voden prikazovalnik, pri tem pa je obnavljanje vsebine slike pogosto zelo poasno, pa tudi kvaliteta slike je slaba (ker raunalnik ne zmore obdelati ve po-
124

datkov). Najnoveji in tudi najdraji modeli spektralcev zato ponujajo poleg digitalnega prikaza tudi obiajni analogni prikaz. Druga skrajnost ponudbe so ceneni panoramski sprejemniki za intalaterje TV anten in kabelske televizije. Cena teh merilnikov je sicer smeno nizka, zato pa je pokrivanje omejeno na televizijske kanale. Frekvenna loljivost, dinamika in tonost merjenja jakosti signalov so zelo slabe. Veina teh merilnikov vsebuje na vhodu preprosto modul TV tunerja in medfrekvenni ip z izhodom za S-meter, kar bi lahko bila osnovna zamisel tudi za enostavno radioamatersko samogradnjo. al je konni rezultat tako slab, da je taken merilnik celo za radioamaterja konstruktorja skoraj neuporaben. al na triu manjka vmesni razred, se pravi univerzalni merilnik, ki bi pokril celotno frekvenno podroje od enosmerne do vsaj 1000 ali 1500MHz za sprejemljivo ceno. Nekaj taknih izdelkov se je vseeno pojavilo, naprimer Hameg-ov spektralec do 1GHz kot eden boljih predstavnikov cenenih merilnikov (hibridni VCO z varikap diodami, dve razlini siti v medfrekvenci) in na na drugi strani ceneni predstavnik profesionalnih merilnikov, Hewlett-Packard-ov spektralec do 1.5GHz (vsebuje YIG oscilator s PLL stabilizacijo frekvence), za katerega obljubljajo tirimestno ceno v amerikih dolarjih. (C) Nakup rabljenega merilnika Radioamaterji se veinoma odloajo za nakup rabljenega profesionalnega merilnika. Cena, uporabnost in vzdrevanje taknega merilnika so seveda vpraanja zase. Rabljeni merilni intrumenti so naprimer zelo poceni v ZDA zaradi obilice profesionalnih uporabnikov, ki stalno obnavljajo svojo merilno opremo. Hkrati je povpraevanje po taknih merilnikih v ZDA razmeroma majhno, saj tamkajnjih radioamaterjev konstruktorstvo kaj dosti ne zanima. Dvajset let star, a povsem brezhiben spektralni analizator lahko zato kupimo pri trgovcu s starimi merilnimi intrumenti v skoraj vsakem vejem mestu v ZDA za komaj sto ali dvesto amerikih dolarjev. Letalski prevoz takne teke poasti v Evropo je seveda veliko draji. Razen teav vrste 115V in 60Hz je v Evropi problem vzdrevanje: colski vijaki, colski zobeniki, colski zobati jermeni iz preperele gume za pogon
BEACON - 99
skale spektralnega analizatorja itd. V Evropi je povpraevanje po spektralnih analizatorjih dosti veje zaradi velikega tevila radioamaterjev konstruktorjev, hkrati pa je ponudba manja kot v ZDA. Nekateri trgovci se zato celo ukvarjajo z uvozom starih merilnikov iz ZDA. Cene so zato precej vije, desetkrat do tridesetkrat vije od tistega, kar bi za
enak merilnik plaali v ZDA. Nekateri evropski trgovci pretiravajo s cenami tako dale, da so pri njih rabljeni merilniki celo draji od enakih novih merilnikov. Mogoe gre pa za muzejsko vrednost? Vzdrevanje dvajset let starega merilnika je lahko zelo muhasto. e pot do nartov oziroma do celotne vzdrevalske dokumentacije zna biti 125
BEACON - 99

digitalnih integriranih vezij nemogoe! (D) Samogradnja spektralnega analizatorja Samogradnja spektralnega analizatorja vsebuje dve veliki oviri. Prva ovira je v tem, da je spektralni analizator komplicirana naprava, ki je po zahtevnosti gradnje primerljiva s SSB radijsko postajo. Druga ovira je v tem, da so nekateri sestavni deli spektralnega analizatorja teko izvedljivi v amaterskih razmerah. Pri tem mislim predvsem na kvaliteten oscilator za prvo meanje, saj si gradnje YIG oscilatorja ne moremo privoiti doma, ker ne razpolagamo z ustreznimi materiali za gradnjo. Tovarniko izdelan YIG oscilator lahko sicer kupimo na drugi strani velike lue za priblino tiso dolarjev. Kot posledico obeh omenjenih ovir lahko objavljene narte resnih amaterskih samogradenj spektralcev pretejemo na prste ene roke. Sam sem sestavil moj prvi spektralni analizator leta 1985, potem ko sem ugotovil, da bom brez taknega merilnika teko shajal tudi pri gradnji amaterskih radijskih postaj. VCO sem izdelal s tistim, kar sem imel na razpolago, se pravi z varikap diodami iz UHF TV tunerjev. Glavna teava silicijevih varikap diod je razmeroma visoka zaporedna upornost (nekaj ohmov) in s tem povezana slaba kvaliteta nihajnih krogov na visokih frekvencah. Z obiajnimi VCOji zato s taknimi varikap diodami ne moremo presei meje 1GHz. Z nekoliko izboljanim nartom VCOja na tri varikap diode (dve v nihajnem krogu in ena za kompenzacijo faze odziva tranzistorja) sem uspel pokriti podroje 850-1750 MHz. Prvo medfrekvenco spektralca sem zato postavil na 1GHz, da sem pokril podroje 0-750MHz v enem zamahu. Narta celotnega merilnika se nisem upal nikoli objaviti, saj je bil moj prototip prava zmenjava razlinih tehnik gradnje in pokrpan na vseh koncih in krajih, da je re nekako delala. Leto kasneje (1986) sem objavil le nart izboljanega VCOja kot sestavni del sprejemnika za satelitsko TV (glej sliko 12). Bolj ponovljiv spektralni analiator je objavil leta 1987 Jochen Jirmann, DB1NV v asopisu UKW-Berichte. DB1NV se je odloil za prvo medfrekvenco 500MHz, da je z obiajnim VCOjem iz UHF TV tunerja pokril podroje 0-450MHz v enem zamahu. V istem asopisu je za svoj spektralni analizator kasneje objavil e veliko
zapletena. Posebno teavno je popravilo vlokov, ki se vtaknejo v osnovno ohije merilnika, ko ne razpolagamo z ustreznimi podaljevalnimi kabli. Prekinjajoe napake, ki se pojavijo samo obasno oziroma takrat, ko se merilnik dobro ogreje, so seveda viek preizkusa ivcev lastnika taknega merilnika. Pri novejih rabljenih merilnikih moramo paziti tudi na tehnologijo 126
gradnje merilnika. Dvajset in ve let stari merilniki vsebujejo skoraj izkljuno analogna vezja, noveji merilniki pa edalje ve digitalnih vezij, predvsem za stabilizacijo frekvence (PLL ali FLL) in v elektroniki prikazovalnika. Medtem ko vzdrevanje oziroma popravilo analognih vezij ne predstavlja teav, saj lahko vedno najdemo ustrezen nadomestni sestavni del, je popravilo namenskih

dodatkov (stabilizacija frekvence, sledilni izvor, slikovni pomnilnik, raunalniki vmesnik) pa tudi izboljav in predelav. Med ostalim je v svoj spektralni analizator kasneje vgradil tudi moj VCO. Kljub vsem objavljenim lankom je bil DB1NV-jev spektralni analizator prekompliciran in je obetal premalo, da bi ga zgradilo veje tevilo radioamaterjev. Dosti veji uspeh je doivel enostaven merilnik, ki ga je razvil Wolf-Henning Rech, DF9IC in je prikazan na sliki 13. DF9IC je razvil enostaven spektralni analizator z nielno medfrekvenco za pas 650-1500MHz. Za nije frekvence napravica vkljui dodatni mealnik, tako da je prva medfrekvenca na 850MHz. DF9IC je seveda vgradil v svoj merilnik preizkuena objavljena vezja, se pravi moj VCO na tri varikap diode in DB1NV-jevo linearizacijo frekvennega odziva VCOja. Omejitev DF9IC-jevega merilnika je nielna medfrekvenca, ki prinaa vsaj dve teavi. Prva je v tem, da dobimo na zaslonu tudi odzive na vijih harmonskih frekvencah VCOja. Dinamika merjenja jakosti signalov je zato omejena na najve 50dB. Druga teava je v tem, da ima nielna medfrekvenca samo eno vejo (namesto dveh vej v kvadraturi). Posledica je zahteva po zelo ozkem video situ glede na irino medfrekvennega sita, kar pomeni poasno skaniranje kljub irini MF sita 2MHz. DF9IC-jev spektralni analizator dobimo danes v obliki cenene kit-sestavljanke v dveh majhnih ploevinastih katlicah na vseh radioamaterskih sejmih v Nemiji. Napravico prikljuimo na katerikoli osciloskop, ki omogoa XY nain delovanja. Kljub vsem omejitvam je napravica zelo uporabna za uglaevanje verig mnoilnih stopenj in iskanje napak v visokofrekvennih napravah, zato je doivela velik uspeh med radioamaterji po celi Evropi. Tudi v Sloveniji jo s pridom uporablja veje tevilo radioamaterjev. 7. Zahteve in monosti nove samogradnje Ker se radioamaterska tehnika poasi seli na vije frekvence, je bilo delo z mojim starim spektralnim analizatorjem domae izdelave edalje teje. Tudi uporabniki DF9IC-jeve napravice so kmalu spoznali njene omejitve. V dobrih dvanajstih letih uporabe spektralca sem seveda spoznal, kaj v taknem merilniku pogream in kaj je nepotrebno. Iz izkuenj sem sestavil tudi zahteve: frekvenni pas osnovnega merilnika vsaj do 1.4GHz in dinamika merjenja jakosti signalov vsaj 90dB. Zelo ozka sita v medfrekvenci so se izkazala nepotrebna: pri starem spektralcu nisem nikoli uporabljal sit, ojih od 10kHz. Po drugi strani je pa zelo pomembna zahteva, da je najire sito dovolj iroko, da omogoa opazovanje celotnega frekvennega pasu od ni do najvije frekvence in pri tem slika ne utripa zaradi prepoasnega skaniranja niti rte ne
BEACON - 99
izginjajo zaradi omejene loljivosti katodne cevi osciloskopa. Najire sito mora zato imeti irino okoli 3-5MHz. Kljuni sestavni del samogranje je seveda VCO. Uporabi YIG oscilatorja bi se rad izognil zaradi teavne dobavljivosti. Profesionalci sicer poznajo tudi VCOje z varikap diodami za frekvence do 18GHz, vendar je hibridna tehnologija gradnje teh VCOjev amaterjem nedostopna, pa tudi do varikap diod iz galijevega arzenida teko pridemo. Kljub viji kvaliteti Q GaAs varikap diod je seveda um e vedno precej veji od YIG oscilatorjev. Na sreo se na triu sestavnih delov stvari poasi, a vztrajno premikajo, predvsem po zaslugi SMD tehnike. Satelitska TV je prinesla nove, izboljane silicijeve varikap diode, primerne za frekvence vse do 3GHz. Mobilni telefoni so prinesli nove silicijeve bipolarne tranzistorje z visokim ojaenjem (GaAsFETi so za oscilatorje neprimerni zaradi visokega uma 1/f). Z novimi sestavnimi deli je bilo treba poiskati samo e ponovljivo konstrukcijo nizkoumnega oscilatorja, ki bi pokril iroko frekvenno podroje, naprimer 2-4GHz. Reitev naloge je v mikrotrakastem interdigitalnem situ, ki deluje kot povratna vezava v oscilatorju. Nerodnost interdigitalnega sita je le v tem, da moramo vzporedno uglaevati vse prste sita. Ker so silicijeve varikap diode za irokopotrone naprave razmeroma poceni, ta zahteva sploh ni tako huda, kot izgleda na prvi pogled.
127
BEACON - 99
Jakost uma interdigitalnega VCOja je nekje med umom obiajnih VCOjev z varikap diodami in YIG oscilatorji, to se pravi za 10-20dB bolji od varikap VCOjev in za 10-20dB slabi od YIG oscilatorjev. Nart nizkoumnega VCOja z interdigitalnim sitom je prikazan na sliki 14 in vsebuje kar 6 varikap diod, v vsakem prstu po dve. e bi v vsak prst vgradili le po eno diodo, frekvenni pas ne bi presegel 1200-1300 MHz. Veje frekvenno pokrivanje doseemo tako, da so diode porazdeljene vzdol mikrotrakastih vodov, za kar potrebujemo est ali celo devet diod. Kot aktivni sestavni del uporabimo seveda najbolji tranzistor, ki ga lahko kupimo, se pravi BFP420. Vsi ostali sestavni deli, upori in kondenzatorji, so standardno vgrajeni SMDji velikosti 0805, kar zagotavlja ponovljivost gradnje. Z izboljanimi, novejimi sestavnimi deli bi se verjetno dalo dosei e veje pokrivanje, saj varikap diode BB833 niso zadnji krik tehnike. Zaradi ponovljivosti sem se odloil, da se ustavim pri pasu 2-4GHz in postavim prvo medfrekvenco spektralnega analizatorja na 2.1GHz. Pokrivanje osnovnega spektralnega analizatorja se zato razteza od ni do 1700-1800MHz, glede na tolerance izdelave VCOja in ostalih vezij spektralnega analizatorja. Takna izbira je smiselna tudi zato, da pade luknja pokrivanja sledilnega izvora in harmonskega konverterja v razmeroma nezanimiv pas okoli 2GHz, pri tem pa

so vremenski sateliti okoli 1.7GHz in radioamatersko podroje 2.3GHz zanesljivo dobro pokriti. Z opisanim VCOjem sem sestavil spektralni analizator in harmonski konverter ter pripadajoa sledilni izvor in slikovni pomnilnik, ki sem jih predstavil na UKV sreanju 11/4/1998 v Ljubljani. Medtem sem sestavil e en enak spektralni analizator, e druga dva enaka prototipa z vsemi pripomoki pa sta izdelala S57UUD in S57RA. Gradnja naprave se je torej izkazala ponovljiva brez vejih teav, zato upam, da se nam bo e kdo pridruil in na ta nain pomagal premakniti radioamatersko konstruktorstvo v Sloveniji za korak naprej.
128
BEACON - 99
VF spektralni analizator 0...1750MHz

1. Osnovni nart spektralnega analizatorja V tem lanku bom skual opisati samogradnjo spektralnega analizatorja. Ker gre za samogradnjo zahtevneje naprave, bojo vsi opisi temu ustrezno kraji, saj so namenjeni konstruktorjem, ki e imajo nekaj izkuenj z gradnjo visokofrekvennih naprav. Oivljanje spektralnega analizatorja sicer olajuje dejstvo, da so vse napake takoj vidne na zaslonu prikazovalnika, oziroma uporabimo za uglaevanje kar isti spektralni analizator in enostavne merilne pripomoke, kot so grid-dip meter, digitalni frekvencmeter in unimer. Pri nartovanju nove samogradnje spektralnega analizatorja sem si zastavil nekaj ciljev, ki pogojujejo osnovni nart naprave, prikazan na sliki 1. Najpomembneji sestavni del je vsekakor VCO za prvo meanje. S sodobnimi sestavnimi deli, tranzistorji in varikap diodami, se da pokriti podroje 2...3.9GHz v enem zamahu. Z upotevanjem toleranc pri gradnji merilnika je smiselno izbrati prvo medfrekvenco 2.1GHz in omejiti podroje pokrivanja na 0...1750MHz. Spektralni analizator je seveda sprejemnik z vekratnim meanjem, saj je vrednost prve medfrekvence 2.1GHz kar visoka. Vrednost zadnje medfrekvence pogojujejo zahtevane irine medfrekvennih pasovnih sit. Uporaba kristalnih sit narekuje zadnjo medfrekvenco okoli 10MHz (oziroma 10.7MHz). Zadnja medfrekvenca 10MHz e vedno omogoa najvejo irino MF sita okoli 4MHz, ki jo zahteva omejena loljivost katodne cevi pri preletu celotnega podroja 0...1750MHz. Na drugi strani je najoje medfrekvenno sito omejeno na priblino 10kHz iz ve razlogov. e oja sita zahtevajo e zelo poasne prelete frekvennega podroja, kar daje utripajoo sliko oziroma poasno obnavljanje slikovnega pomnilnika in se v praksi redko uporablja. Omejitev predstavlja tudi fazni um uporabljenih oscilatorjev, ki bi potrebovali dodatno stabilizacijo frekvence za loljivost nijo od 10kHz. Ker je skok iz 2.1GHz na samo 10MHz prevelik, je potrebna e vmesna medfrekvenca na okoli 70MHz. Celoten spektralni analizator je torej sprejemnik s trojnim meanjem in medfrekvencami 2.1GHz, 70MHz in 10MHz. Pri tem je vrednost druge medfrekvence 70MHz izbrana tako, da so zrcalne frekvence in ostali neeljeni produkti tevilnih meanj imbolj zadueni. Zelo pomemben podatek spektralnega analizatorja je tudi dinamika merjenja vhodnih signalov. Gornjo mejo dinamike doloa popaenje vhodnega mealnika na -20dBm do -10dBm. Spodnja meja je doloena s toplotnim umom. Ker znaa umno tevilo vhodnega mealnika irokopasovnega sprejemnika 15...20dB, bo jakost uma v pasovni irini 150kHz okoli -107dBm do -102dBm. Priakovana dinamika celotnega merilnika bo torej v velikostnem razredu 90dB pri pasovni irini B medfrekvennega sita 150kHz. Pri ojih medfrekvennih sitih se sicer zmanjuje jakost toplotnega uma, vendar dinamiko pokvari fazni um lokalnih oscilatorjev. Pri irih sitih je dinamika seveda ustrezno manja, kar lahko opazimo pri vseh resnih spektralnih analizatorjih. Osnovni nart spektralnega analizatorja sicer zahteva spremenljivo frekvenco lokalnega oscilatorja le za
129
BEACON - 99
prvo meanje. Pri praktini uporabi spektralnega analizatorja pa se izkae koristno, da v razmeroma ozkem frekvennem pasu (okoli 20MHz) nastavljamo tudi frekvenco drugega oscilatorja. Na ta nain se lahko naprimer izognemo nekaterim neeljenim produktom iz prvega mealnika, naprimer harmonikom vhodnih signalov, ki padejo v prvo medfekvenco. Krmiljenje oscilatorjev je zasnovano tako, da se pri irokih preletih (od 1MHz/div do 200MHz/div) krmili z ago le prvi oscilator. Pri ozkih preletih (od 50kHz/div do 500kHz/div) pa se krmili z ago le drugi oscilator, krmilna napetost prvega oscilatorja pa se dodatno stabilizira, da se na ta nain zmanja fazni um. Krmiljenje prvega, irokopasovnega VCOja seveda zahteva vezje za linearizacijo, ki dodatno oblikuje krmilni signal agaste oblike, da je nazadnje frekvenni potek spet linearen. Opisani spektralni analizator lahko uporablja kot prikazovalnik katerikoli osciloskop. Izhod za pokonni (Y) odklon daje 1V napetosti za 20dB prirastka signala. Obiajni prikaz 10dB/div zato dobimo pri vhodni obutljivosti osciloskopa 500mV/div. Za vejo obutljivost, naprimer pri natannih uglaevanjih, preprosto preklopimo vhodno obutljivost osciloskopa. Obutljivost 100mV/div naprimer omogoa prikaz 2dB/div. Ker spektralni analizator vsebuje svoj lastni izvor age, je seveda zaeljeno, da osciloskop zmore XY nain delovanja. Vodoravni (X) odklon tedaj krmilimo z ago iz spektralnega analizatorja. e osciloskop ne zmore XY naina delovanja, potem lahko vodoravni odklon proimo z izhodom TRIG. asovno bazo osciloskopa v tem sluaju nastavimo na 2ms/div ali ve. Pri spektralnem analizatorju je v vsakem sluaju pomembno gaenje arka (BLANK) in to v dveh sluajih: pri povratku arka na zaetek slike in takrat, ko nastavljeno frekvenno podroje presega monosti prvega VCOja. e osciloskop ne razpolaga z vhodom za gaenje arka (ponavadi z imenom Z-os), potem lahko izhod BLANK (odprti kolektor) preprosto veemo vzporedno z izhodom Y, da odmakne arek izven vidnega polja na zaslonu. Razen prikljuka za osciloskop razpolaga spektralni analizator e z NF izhodom za slualke. e ustavimo preletavanje obeh VCOjev (zero 130 span), lahko uporabimo spektralni analizator kot obiajni radijski sprejemnik. Logaritemski detektor omogoa razmeroma dobro demodulacijo AM signalov. S primerno izbiro irine medfrekvennega sita in uglasitev na bok lahko seveda demoduliramo tudi FM signale. Demodulirane signale lahko seveda v vsakem sluaju opazujemo tudi na osciloskopu. Zunanje napajanje spektralnega analizatorja je nazivno 12V (10...15V) enosmerne, minus na masi. Poraba celotne naprave (brez osciloskopa) se giblje od 350mA do 500mA glede na tevilo vkljuenih medfrekvennih sit. Za prenosni spektralni analizator seveda potrebujemo tudi prenosni osciloskop z baterijskim napajanjem. 2. Vhodni slabilec Vhodni slabilec je sicer enostaven, a zahteven in pomemben sestavni del kljub temu, da nartovalci kompliciranega spektralnega analizatorja nanj marsikdaj pozabijo. Glavna naloga slabilca je znianje jakosti vhodnih signalov pod takno mejo, da deluje prvi mealnik v povsem linearnem reimu. Vhodni slabilec naj bi zato vseboval le upore, ki ne popaijo vhodnega signala. Osnovno vezje slabilca je enostavno: upore primernih vrednosti veemo v "PI" ali v "T" etveropol. Vrednosti uporov izberemo tako, da dobimo hkrati predpisano slabljenje ter sta vhod in izhod vedno zakljuena na pravilno impedanco. Ker imamo na razpolago tri spremenljivke (vrednosti treh uporov), lahko nastavimo tri veliine vezja: slabljenje ter vhodno in izhodno impedanco. Profesionalci obiajno nimajo teav s slabilci, saj jih namensko proizvaja marsikatera tovarna. S primerno izbiro geometrijske oblike uporov delujejo takni slabilci brezhibno vse do 18GHz in celo ve, odvisno od vrste koaksialnih prikljukov. Slabilce

vgrajujejo tudi v namensko nartovane preklopnike, ki naj ne bi vnaali vejih neprilagoditev. Amaterji smo pri gradnji slabilcev v teavah. Navadni upori z inimi izvodi so uporabni le do kaknih 500MHz, pri vijih frekvencah pa prevladajo induktivnosti in kapacitivnosti izvodov nad ohmsko upornostjo. SMD upori so precej bolji zaradi manjih izmer ter so uporabni do 2...5GHz glede na velikost SMD ohija. e dosti huji problem so za nas radioamaterje neprimerni preklopniki, ki imajo velike parazitne induktivnosti izvodov ter velike kapacitivnosti med odprtimi kontakti. Nart slabilca, kot je prikazan na sliki 2, zato sam po sebi ne pove kaj dosti. Sestavljajo ga tirje slabilci po 10dB, ki se po elji vkljuujejo v vezje s preklopniki 2X2. Sami slabilci so izdelani s standardnimi SMD upori velikosti 0805, kar vsekakor zadoa za spektralni analizator do 2GHz. Glavni problem amaterskega slabilca so (ne)primerna stikala. V prototipih sem uporabil mala klecna stikala 2X2, vendar je odziv taknih stikal s frekvenco upadal. Upadanje odziva se je na sreo dalo kompenzirati s kondenzatorji 1pF, ki so zacinjeni kar ez upore 68ohm. Ohija stikal so sicer vgrajena med dve tiskanini, da je impedanca vodov blija 50ohm, kar bo toneje opisano v poglavju o gradnji spektralnega analizatorja. S skrbno gradnjo in primerno kompenzacijo se da zadrati frekvenni odziv slabilca v mejah +/-1dB do 1GHz oziroma +/-2dB do 2GHz od nazivne nastavljene vrednosti slabljenja. SMD upori so sicer predvideni za mo 1/8W, kar pomeni vhodno mo do 250mW (+24dBm). Pri najvejem slabljenju 40dB (vsi slabilci vstavljeni) to pomeni mo -16dBm na vhodu prvega mealnika. Pri merjenju spektra oddajnikov zato vedno potrebujemo e zunanji monostni slabilec oziroma sklopnik,

preko katerega pripeljemo le delek moi oddajnika do spektralnega analizatorja. Naloga vhodnega slabilca na spektralcu je le fina prilagoditev jakosti vhodnega signala oziroma ugotavljanje izvora brkov: merjenec (resnini brki) ali prekrmiljen merilnik? Opisani vhodni slabilec tudi ni zaiten pred enosmerno napetostjo, ki jo pogosto sreamo v merjenih visokofrekvennih vezjih. 3. Prvi mealnik Lastnosti merilnega sprejemnika doloa v dobrnji meri prvi mealnik s svojim umnim tevilom (izgubami) na spodnjem koncu in s svojim popaenjem signalov (intermodulacijo) na gornjem koncu dinaminega podroja spektralnega analizatorja. Hkrati je prvi mealnik tudi najbolj izpostavljen sestavni del, ki ga z lahkoto uniimo z nepravilnim rokoV opisanem spektralnem analizatorju sem se zato odloil za dvojno diodo BAT14-099, ki je poceni in razmeroma lahko dosegljiva. Simetrirni transformator je izdelan iz poltrdega koaksialnega kabla UT-085, ki ima prekinjen oklop, kot je to prikazano na sliki 3. Simetrina konstrukcija mealnika zagotavlja simetrijo vsaj 30dB, ki jo lahko izboljamo na ve kot 45dB s preprostim dodajanjem kapljic cina na oklop kabla UT-085. V komercialnem mealniku tega seveda ne moremo storiti, saj je celoten mealnik zaprt v hermetino ohije. Dobra simetrija mealnika je sicer potrebna iz ve razlogov. Simetrini mealnik prepreuje, da bi um lokalnega oscilatorja neposredno konal v medfrekvenco. Simetrini mealnik tudi zadui nekatere neeljene produkte meanja vijih redov. V opisanem primeru z dvojno diodo je predvsem pomembno duenje popa-
BEACON - 99
enja drugega reda, da s spektralnim analizatorjem sploh lahko merimo jakost drugega harmonika oddajnikov. Sestavna enota prvega mealnika ima na vhodu vgrajeno nizkoprepustno sito z mejno frekvenco priblino 1.75GHz, ki prepreuje neeljen odziv spektralnega analizatorja na mikrovalovnih frekvencah. Slabljenje sita znaa okoli 45dB na prvi medfrekvenci 2.1GHz in dodatno naraa na vijih frekvencah. Situ sledi e RC len, ki malo ublai upadanje obutljivosti merilnika na vijih frekvencah. Mealni diodi BAT14-099 sledi cela vrsta sestavnih delov za prilagoditev impedanc in duenje neeljenih rezonanc. Mrtvi rokav kabla UT-085 je naprimer uporabljen tudi kot sklopni kondenzator med ilo in oklopom. Upora 51ohm in pripadajoa etrtvalovna voda zakljuujeta pot za zrcalno frekvenco, ki jo v dobrnjem delu frekvennega pasu zaustavi e nizkoprepustno sito za 2.8GHz. 4. Prvi VCO 2.1...3.85GHz Kljuni del samogradnje spektralnega analizatorja je vsekakor prvi VCO. Od izvedbe prvega VCOja namre zavisi frekvenno pokrivanje in izbira prve medfrekvence spektralnega analizatorja. Hkrati je irokopasovni VCO manj stabilen od ozkopasovnih oscilatorjev, tako dolgorono (drsenje frekvence s segrevanjem) kot kratkorono (fazni um). Prav nestabilnost VCOja oziroma njegov fazni um omejujeta najvejo frekvenno loljivost spektralnega analizatorja in s tem dinamiko merjenja signalov. Fazni um obiajnih YIG oscilatorjev omejuje loljivost spektralnega analizatorja na priblino 1kHz. Dobro nartovani VCOji
vanjem s spektralnim analizatorjem (prevelika visokofrekvenna vhodna mo, enosmerna napetost na vhodu ali celo preboj statine elektrike). Pri izbiri vezja prvega mealnika moramo zato paziti ne samo na elektrine lastnosti pri majhnih signalih, pa pa tudi na monost hitrega in uinkovitega popravila v sluaju okvare. Iz omenjenih razlogov ni smiselna vgradnja komercialnega hibridnega mealnika z vencem schottky diod in feritnimi simetrirnimi transformatorji, saj so takni mealniki e vedno zelo dragi (nad 100$) in razmeroma teko dobavljivi. 131
BEACON - 99
z varikap diodami so priblino desetkrat slabi oziroma omogoajo loljivost okoli 10kHz (pri vrednosti prve medfrekvence v razredu 2GHz). Vijo loljovost lahko doseemo le s hitro PLL zanko, ki poskrbi za dodatno stabilizacijo frekvence VCOja. Nartovanje vseh enot opisanega spektralnega analizatorja doloa prav VCO z varikap diodami, ki je prikazan na sliki 4. Povratna vezava oscilatorja vsebuje mikrotrakasto pasovno sito, ki se uglauje s estimi varikap diodami BB833. Takna konstrukcija oscilatorja je na prvi pogled sicer komplicirana, vendar je gradnja povsem ponovljiva s standardnimi SMD sestavnimi deli velikosti 0805. Interdigitalno sito in predvsem varikap diode z nizko kvaliteto Q (velika zaporedna upornost) vnaajo precejnje visokofrekvenne izgube, zato oscilator potrebuje tranzistor z velikim ojaenjem (BFP420). Varikap diode dobijo enosmerno prednapetost preko tevilnih uporov 22kohm, ki al dodajajo kar nekaj uma v vezje. Bolja reitev bi bile primerne visokofrekvenne duilke brez parazitnih rezonanc v delovnem frekvennem podroju. Ker je takne duilke teko najti, sem zaradi ponovljivosti gradnje raji ostal pri uporih. Tudi dodatna stabilizacija delovne toke tranzistorja BFP420 v oscilatorju bi prinesla zmanjanje faznega uma. Pri uporabi nizkoumnega VCOja moramo seveda paziti, da dobrih lastnosti samega oscilatorja ne pokvarimo z motnjami, ki se prebijejo preko napajalne napetosti, krmilne napetosti ali visokofrekvennega izhoda. Napajalna napetost mora biti jasno dobro stabilizirana in filtrirana. Teje je izsejati motnje na krmilni napetosti za varikap diode, saj tu pripeljemo izmenini signal age. Nizkoumni VCO seveda potrebuje uinkovit loilni ojaevalnik na izhodu, da spremembe bremena oziroma motnje iz mealnika ne pokvarijo stabilnosti oscilatorja. Loilni ojaevalnik vsebuje dve stopnji. V prvi stopnji sem najprej poskusil uporabiti integrirano vezje INA03184, ki je zaradi prevelikega ojaenja rado zdivjalo. Dosti bolja reitev se je izkazal e en BFP420 z uporom 10kohm med B in C. Druga stopnja vsebuje HEMT ATF35176, saj mora razen ojaenja poskrbeti tudi za zadostno izhodno mo za krmiljenje mealnika. Izhodna mo loilnega ojae132 valnika se giblje okoli +13dBm, kar pomeni, da lahko dosee na sredini pasu tudi +15dBm in upade na obeh koncih na samo +10dBm. Izhodna mo opisanega oscilatorja sicer naraa s frekvenco, kar delno kompenzira upadanje ojaenja loilnega ojaevalnika z BFP420 in ATF35176. Na izhod loilnega ojaevalnika je prikljuen e sklopnik, ki odvaja delek moi (okoli -5dBm) na dodatni izhod za sledilni izvor, frekvencmeter ipd. 5. Rezonatorsko sito 2.1GHz V kateremkoli irokopasovnem sprejemniku sledi prvemu mealniku im bolje pasovno sito. V kratkovalovnih sprejemnikih za frekvenni pas 0-30MHz je to obiajno kristalno sito irine 15kHz za osrednjo frekvenco 45MHz ali 70MHz. Spektralni analizator deluje podobno, le frekvence so vije. Pri vrednosti prve medfrekvence 2.1GHz je izbira vrste sita omejena na votlinske rezonatorje, ki edini omogoajo visoko selektivnost in majhno vstavitveno slabljenje. Votlinski rezonatorji so na prvi pogled sicer enostavne naprave, ki pa obiajno zahtevajo veliko dela in posebna orodja za izdelavo, kot so strunica ali rezkar. Za opisani spektralni analizator sem zato poskual poiskati takno izvedbo rezonatorskega sita, ki se da izdelati v nekaj urah tudi doma z uporabo enostavnega in poceni orodja kot so aga, vrtalni stroj ali navojni svedri. Celotno rezonatorsko sito je izdelano v aluminijasti cevi (profilu) pravokotnega prereza z zunanjimi

izmerami 40mmX20mm in debelino stene 2mm. Takna pravokotna cev se da kupiti v naih elezninah kot tudi v sosednjih dravah. Za nae rezonatorsko sito so seveda pomembne notranje izmere cevi, ki znaajo 16mmX36mm. Izvedba rezonatorskega sita je prikazana na sliki 5. Sito vsebuje pet etrtvalovnih rezonatorjev iz polne aluminijeve palke premera 8mm. Vseh pet rezonatorjev je obrnjenih v isto smer (sito vrste "glavnik"), ker je na ta nain sklop med rezonatorji nekoliko manji in so tudi celotne izmere sita manje od interdigitalne izvedbe (rezonatorji izmenino z ene in druge strani). Vhod in izhod sita sta sklopljena preko dveh paliastih antenic, ki ju nosita kar SMA vtinici na oji steni cevi. Vhodni in izhodni sklop je nastavljen z dolino antenic (okoli 27mm) iz tanke bakrene cevke (oklopa kabla UT-085). Sklop med posameznimi rezonatorji je doloen z razdaljo 25mm in postavlja pasovno irino sita na priblino 25MHz. Fino nastavitev frekvence posameznih rezonatorjev omogoajo uglaevalni vijaki M3X20mm, ki jih privijemo v nasprotno steno cevi in po konanem uglaevanju utrdimo s protimatico. Izmere aluminijaste cevi so izbrane tako, da elektromagnetno polje zelo hitro upada na obeh koncih cevi. Za samo elektrino delovanje sita zato nista potrebna pokrova pri navedeni dolini cevi. Pokrova sta potrebna le zato, da v obutljiveje predele sita ne zaidejo prah, uelke ali druge smeti. Pokrova smeta brez kode segati priblino 10mm v notranjost cevi oziroma vsaj 25mm pro od sklopnih antenic.

Opisano rezonatorsko sito zagotavlja duenje druge zrcalne frekvence (priblino 1.94GHz) vsaj 100dB. Vstavitveno slabljenje sita sicer znaa komaj 2dB na nazivni frekvenci in ve kot 100dB izven prepustnega pasu kjerkoli v pasu od 0 do priblino 4GHz. Nad 4GHz se pojavijo vije rezonance oziroma se aluminijasta cev zane obnaati kot valovod. Samo rezonatorsko sito zato kljub dobrim lastnostim e ne zadoa in potrebuje dodatni nizkoprepustni siti na vhodu in izhodu, ki sta izdelani v mikrotrakasti tehniki na tiskanih vezjih mealnikov. Opisana izvedba sita bi omogoala tudi oji frekvenni pas irine komaj nekaj MHz z nekoliko manjim sklopom med rezonatorji. Pas irine 25MHz sicer omogoa manje spremembe vrednosti prve medfrekvence, da se lahko izognemo nekaterim neeljenim produktom iz prvega mealnika oziroma dopua ustrezno odstopanje frekvence drugega VCOja. 6. Drugi mealnik Elektrine zahteve za drugi mealnik so manj hude kot za prvi mealnik, saj je veino "nesnage" odstranilo e rezonatorsko pasovno sito. Tudi jakosti signalov so nije za vstavitveno slabljenje prvega mealnika in rezonatorskega sita, se pravi okoli -10dB. Raun in poskusi pokaejo, da med obema mealnikoma niso potrebni ojaevalniki, e elimo dosei kar najvejo mono dinamiko.
BEACON - 99
Elektrini nart drugega mealnika je zelo podoben prvemu mealniku, le da sta vhod in izhod zamenjana med sabo, kot je to prikazano na sliki 6. Drugi mealnik prav tako uporablja dvojno diodo BAT14-099 in simetrirni transformator iz poltrdega kabla UT-085. Ker deluje drugi mealnik v razmeroma ozkem frekvennem podroju, duilni upori in kompenzacija frekvennega poteka niso potrebni. Enota drugega mealnika sicer vsebuje nizkoprepustna sita na vhodu in izhodu. Nizkoprepustno sito na vhodu ima zaporno frekvenco 2.8GHz in mora predvsem duiti neeljene odzive rezonatorskega sita na frekvencah nad 4GHz. Izhodno nizkoprepustno sito pa prepreuje, da bi ostanki drugega lokalnega oscilatorja in ostali neeljeni ostanki meanja dosegli tretji mealnik.
7. Drugi VCO 2.03GHz Pokrivanje drugega VCOja je frekvenno omejeno na pas +/-10MHz okoli osrednje frekvence 2.03GHz, da preslikamo prepustni pas 2.1GHz rezonatorskega sita na drugo (fiksno) medfrekvenco 70MHz. Frekvenni pas samega VCOja mora biti seveda nekoliko iri, da pokrije tudi tolerance izdelave in odstopanje frekvence samega VCOja zaradi temperaturnih sprememb. Tudi drugi VCO je izdelan v mikrotrakasti tehniki in uporablja interdigitalno sito za povratno vezavo, kot je to prikazano na sliki 7. Zaradi ozkega podroja pokrivanja zadoa ena sama varikap dioda za uglaevanje interdigitalnega sita. Kljub eni sami varikap diodi BB640 prikazani VCO obiajno pokrije podroje od 1.85GHz do 2.2GHz. V spektralnem analizatorju seveda uporabljamo le delek tega podroja od 2.02GHz do 2.04GHz. Tudi drugi VCO zahteva skrbno filtriranje napajanja in krmilne napetosti. Kot loilni ojaevalnik zadoa eno samo integrirano vezje INA10386, ki daje hkrati visoko ojaenje in izhodno mo v razredu +10dBm. Oscilator je sicer izdelan s tranzistorjem BFP183, ki ima primerno veliko ojaenje za delovanje v ozkem pasu okoli 2GHz. Podobno kot prvi VCO je tudi drugi VCO opremljen s sklopnikom na izhodu, ki odvaja delek moi (okoli -5dBm) na izhod za sledilni izvor, frekvencmeter ipd. Ker v opisanem spektralnem analizatorju spreminjamo frekvenco prvih dveh lokalnih oscilatorjev, potrebuje sledilni izvor signale iz obeh oscilatorjev, da lahko iz njih sestavi signal, ki natanno 133
BEACON - 99
sledi trenutni sprejemni frekvenci spektralnega analizatorja. 8. Tretji mealnik Ker je skok iz 2.1GHz na 10MHz le prevelik, je potreben e tretji mealnik iz druge medfrekvence 70MHz na tretjo medfrekvenco 10MHz. Glede na razmoroma nizke frekvence elektrine zahteve za tretji mealnik niso posebno hude. Dodatna zahteva je le najveja pasovna irina B=4MHz. Tej zadnji zahtevi je razmeroma lahko zadostiti na drugi medfrekvenci na 70MHz, na tretji medfrekvenci na 10MHz pa je e treba paziti na irokopasovne prilagoditve impedance ipd. Enota tretjega mealnika, ki je prikazana na sliki 8, vsebuje nizkoumni ojaevalnik za drugo medfrekvenco 70MHz, ki mu sledi LC pasovno sito za 70MHz ter mealnik z MOSFETom z dvojnimi vrati, ki ga krmili kristalni oscilator na 60MHz. Nizkoumni ojaevalnik na 70MHz z BF998 je sploh edina prava visokofrekvenna ojaevalna stopnja v celotnem spektralnem analizatorju. Ojaenje te stopnje v glavnem nadomesti izgube v mealnikih. Kaj ve ojaenja bi bilo celo kodljivo, saj bi omejili dinamino podroje spektralnega analizatorja. LC pasovno sito na 70MHz ima dve nalogi. Najprej mora zaduiti zrcalno frekvenco tretjega mealnika v pasu okoli 50MHz. Nadalje LC pasovno sito na 70MHz tudi doloa najvejo pasovno irino spektralnega analizatorja. Pasovna irina samega sita je okoli 5MHz, kar daje skupno z odzivom vseh ostalih vezij najvejo pasovno irino okoli 4MHz. LC pasovno sito uporablja nastavljive tuljavice z nazivno vrednostjo okoli 500nH, navite na podstavkih za medfrekvenne transformatorje. Sito je sicer preraunano za vhodno in izhodno impedanco 1.5kohm, kar ustreza MOSFET tranzistorjem v ojaevalniku in v mealniku. Tretji mealnik uporablja MOSFET BF981. Vhodni signal 70MHz gre na prva vrata, lokalni oscilator 60MHz pa na druga vrata tranzistorja. Mealniku sledi nizkoprepustno sito, ki mora predvsem odstraniti vse ostanke lokalnega oscilatorja na 60MHz in druge neeljene ostanke meanja. Dodatna naloga nizkoprepustnega sita je prilagoditev razmeroma visoke

izhodne impedance MOSFET mealnika na nazivno vrednost 50ohm. Nartovanje ustreznega nizkoprepustnega sita oteuje zahteva, da vezje prepua razmeroma irok frekvenni pas okoli osrednje frekvence 10MHz. Prilagoditev impedance je zato izvedena postopoma v ve korakih z LC leni. Prikazano vezje omogoa prilagoditev impedance znotraj celotnega pasu 6-15MHz in hkrati dobro slabljenje lokalnega oscilatorja na 60MHz. Vezje uporablja fiksne tuljavice v obliki 1/4W ali 1/2W uporov. Tretji lokalni oscilator vsebuje tranzistor BF199 in overtonski kristal za 60MHz. Nihanje kristala na tretjem overtonu zagotavlja duilka 1.5uH v emitorju BF199. Kristal je hkrati uporabljen tudi kot sito za izhodni signal, ki krmili mealnik. Isto nalogo ima tudi zaporedna tuljava 1uH, sicer bi harmoniki lokalnega oscialtorja povzroili vrsto neeljenih odzivov mealnika. Neeljene odzive mealnika se sicer da zmanjati s skrbno izbiro delovne toke MOSFETa, ki jo nastavimo s trimerjem "LINEARNOST". S trimerjem "OJAENJE" seveda zniamo ojaenje BF998 na najnijo vrednost, ki nam e ne kazi umnega tevila celotnega sprejemnika. 9. LC sita Izhod tretjega mealnika lahko prikljuimo neposredno na vhod logaritemskega detektorja. e pri doloeni meritvi potrebujemo vejo loljivost oziroma manjo irino sita v medfrekvenci, moramo med tretji mealnik in detektor dodati e druga pasovna sita. Za pasovne irine nad 100kHz zadoajo LC sita, za oje pasovne irine pa potrebujemo kristalna sita. Merilnik mora seveda razpolagati s primernim naborom sit, ki jih po potrebi vkljuujemo v medfrekvenco. Preklapljanja sit ne moremo izvesti z navadnimi stikali, saj zahtevamo slabljenje preko 100dB izven prepustnega pasu sit. Smiselna tehnina reitev je vstavljanje posameznih sit z elektronskimi preklopniki z ve PIN diodami. Vsako sito naj vsebuje tudi ojaevalnik, ki nadomesti izgube v situ, da ostane pri preklopu sit jakost signalov na zaslonu spektralnega analizatorja nespremenjena. Profesionalni spektralni analizatorji obiajno razpolagajo z naborom pasovnih irin v razmerju 1:3:10 itn. Pri
134

praktini uporabi spektralnega analizatorja se izkae, da zadoa pri velikih pasovnih irinah nad 100kHz tudi redkeji nabor. Obratno bi eleli gosteji nabor pri ojih pasovnih irinah, kjer irina medfrekvennega sita doloa as preleta arka preko zaslona oziroma as obnavljanja slike. V opisanem merilniku sem se odloil za dodatna LC pasovna sita irine priblino 700kHz in 150kHz. Pasovna irina kristalnega sita je sicer nastavljiva v manjih korakih in sicer 50kHz, 20kHz in konno 10kHz. Brez vstavljenih sit znaa pasovna irina merilnika okoli 4MHz, kar daje skupno monost merjenja s estimi razlinimi pasovnimi irinami. Dodatna LC pasovna sita so prikazana na sliki 9. Vsako sito razpolaga s preklopnikom s tirimi diodami BA423, ki enostavno vstavi sito v vezje ob vklopu ustrezne napajalne napetosti +8V. Tranzistor BF199 pri tem prekine neposredno pot iz izhoda na vhod in pomaga zmanjati neeljeni presluh. LC sito za irino 700kHz vsebuje tiri nastavljive tuljavice za priblino 10uH, navite na malih podstavkih za medfrekvenne transformatorje. Vstavitveno slabljenje sita nadomesti ojaevalnik s tranzistorjem BFR96. Potrebno ojaenje seveda zavisi od izgub v tuljavicah in ga natanno nastavimo trimerjem 220ohm. LC sito za irino 150kHz v bistvu sestavljata dve loeni LC siti s po dvema nihajnima krogoma vsako. Induktivnost tuljav je nija, okoli 2.2uH, in so navite na nekoliko vejih podstavkih za medfrekvenne transformatorje, da doseejo neobremenjeni Q okoli 100. Izgube v obeh polovinih sitih nadomesti ojaevalnik z MOSFETom BF981. Ojaenje te stopnje nastavimo z napetostjo na drugih vratih preko trimerja 10kohm. Enota z LC siti potrebuje tri razline napajalne oziroma krmilne napetosti. +8V mora biti stalno prisoten, da enota prepua signal tudi pri izkljuenih sitih. Z napetostjo +8V/700kHz vstavimo sito za 700 kHz, z napetostjo +8V/150kHz pa sito za 150kHz. 10MHz vhod in izhod enote sta seveda predvidena za zakljuitveno impedanco 50ohm. 10. Kristalno sito Spektralni analizator zahteva v medfrekvenci nekoliko drugana sita
BEACON - 99
od tistih, ki jih vgrajujemo v obiajne (komunikacijske) radijske sprejemnike. V komunikacijskih sprejemnikih uporabljamo sita, ki imajo imbolj raven oziroma ploat prepustni pas (da modulacija ni popaena) ter zelo strme boke (da zaduimo motnje iz sosednjega kanala). Takna sita so za spektralni analizator neprimerna, ker imajo razmeroma poasen odziv (zvonjenje sita) glede na svojo pasovno irino. Zvonjenje oziroma poasnost odziva sita se e posebno pozna pri majhnih pasovnih irinah, ko as odziva sita doloa as preleta arka preko zaslona. Tovarnika kristalna in keramina sita so zato v spektralnem analizatorju skoraj povsem neuporabna. Primerno kristalno sito oziroma nabor sit za spektralni analizator moramo zato izdelati sami. Sito za spektralni analizator mora imeti "trikotni" frekvenni odziv z oiljenim vrhom in lepimi, poasi in simetrino padajoimi boki. V praksi to pomeni, da moramo izbirati sita s podkritino sklopljenimi rezonatorji oziroma moramo vezati sita v verigo tako, da ni povratnega vpliva med rezonatorji. Kristalno sito, ki je prikazano na sliki 10, vsebuje zaporedno vezavo tirih neodvisnih sit, ki so med sabo loena z emitorskimi sledilniki s tranzistorji BF199. Vsako posamezno sito vsebuje en sam kremenev kristal v mostini vezavi, da s trimerjem v nasprotni veji izniimo vpliv kapacitivnosti kristala. Tuljava s srednjim odcepom in celotno induktivnostjo okoli 10uH je rezonanna s kondenzatorjem 68pF in kompenzira tudi ostale parazitne kapacitivnosti v vezju. Pasovna irina taknega kristalnega sita zavisi v glavnem od impedance izvora in bremena. Izvor je emitorski
sledilnik prejnje stopnje, torej nizka impedanca. Breme je vhod v emitorski sledilnik naslednje stopnje, torej impedanca v razredu 10kohm. Impedanco bremena lahko poljubno zmanjamo z vzporedno vezano PIN diodo BA596 in na ta nain nastavimo pasovno irino sita. Impedanca PIN diode seveda zavisi od enosmernega toka skozi diodo, kar nastavljamo preko vhoda IBXTAL. Enota kristalnega sita seveda vsebuje povsem enak preklopnik s PIN diodami BA423. Napajalna napetost +8V je stalno prisotna, z napajalno napetostjo +8V/XTAL pa vkljuimo kristalno sito in ga vstavimo v vezje. Izgube v posameznih kristalnih sitih veinoma nadomestijo emitorski sledilniki, dodatno ojaenje pa daje prva stopnja skupaj z medfrekvennim transformatorjem s prestavnim razmrjem 1:5. Celotno ojaenje vezja nastavimo s trimerjem 470ohm na koncu verige. 11. Logaritemski detektor in video ojaevalnik Spektralni analizator se razlikuje od komunikacijskih sprejemnikov tudi po vrsti detektorja. Pri spektralnem analizatorju se obiajno uporablja logaritemski prikaz jakosti signalov v zelo irokem razponu 80...100dB, medtem ko so komunikacijski sprejemniki opremljeni z linearnimi detektorji. Prikaz spektralnega analizatorja bi torej bolj ustrezal skali S-metra komunikacijskega sprejemnika. Nekateri ceneni spektralci (Hameg) oziroma veina amaterskih gradenj uporabljajo kot logaritmski detektor kar izhod za S-meter obiajnega FM medfrekvennega ipa. Takna reitev je zelo slaba, ker je odziv veine 135
BEACON - 99

temperaturi. Logaritemski detektor zato potrebuje video ojaevalnik, prikazan na sliki 12. Celotno napetostno ojaenje je v velikostnem razredu 50 in je porazdeljeno med tri operacijske ojaevalnike iz vezja MC33074 zaradi imveje pasovne irine. etrti operacijski ojaevalnik poskrbi za referenno napetost. MC33074 vsebuje razmeroma hitre operacijske ojaevalnike s pasovno irino 4MHz (enotno ojaenje), kar v predstavljeni vezavi omogoa pasovno irino video signala okoli 500kHz. Video ojaevalnik sicer vsebuje trimerja za poloaj (enosmerno komponento) in ojaenje. Ojaenje je smiselno nastaviti tako, da dobimo izhod 20dB/V. Na izhod je prikljueno e enostavno video sito, ki lahko omeji video pas na 20kHz oziroma 1kHz. Dodatni izhod za slualke je izveden z emitorskim sledilnikom z BD139. Enota video ojaevalnika vsebuje e stabiliztor z uA723 za napajanje logaritemskega detektorja. 12. Izvor age in linearizacija Predstavljeni spektralni analizator lahko uporablja kot prikazovalnik katerikoli osciloskop. Veina osciloskopov sicer razpolaga z lastnim izvorom age, vendar je to notranji signal v osciloskopu in obiajno ni dostopen na zunanjih sponkah. Spektralni analizator mora zato razpolagati z lastnim izvorom age, ki potem krmili osciloskop v nainu XY oziroma sinhronizira notranji izvor age v osciloskopu. Izvor age spektralnega analizatorja je prikazan na sliki 13. Najmanja perioda age znaa malenkost ve kot 20ms oziroma jo nastavimo tako, da odklon ustreza 2ms/div. S potenciometrom "sweep-time" 220klog lahko periodo age do dvajsetkrat poveamo, aprav slika takrat e zelo poasi utripa. Kraja perioda od 20ms tudi ni smiselna v sluaju spektralnega analizatorja. Izvor age je izdelan s tirikratnim operacijskim ojaevalnkom MC33074, ki poskrbi za razline naloge: izvor konstantnega toka, histerezo in ojaenje izhodnih signalov: aga za VCOje, aga za X odklon in proilni impulzi. Napajanje celotnega vezja je stabilizirano na 30V z integriranim vezjem uA723 in tranzistorjem BD139. Signal age lahko krmili samo prvi
ipov zelo netoen in mono odstopa od idealne logaritemske krivulje. Tudi dinamino obmoje ipov obiajno ne presega 70dB. ipi z vejim dinaminim obmojem so primerni le za ozkopasovne medfrekvence (na 455kHz) oziroma so sestavljeni iz dveh zaporednih logaritemskih detektorjev, med katera moramo vezati dodatno pasovno sito, da omejimo irokopasovni um. Logaritemski detektor za resen spektralni analizator moramo zato izdelati sami iz kopice tranzistorjev, uporov in kondenzatorjev, kot je to prikazano na sliki 11. Prikazani logaritemski detektor vsebuje zaporedno vezavo desetih enakih stopenj, ki delujejo hkrati kot linearni detektorji in kot ojaevalniki. Izvedba ojaevalnikov je povsem simetrina in omogoa visoko ojaenje verige brez samooscilacij ter tono doloeno obnaanje v zasienju. Logaritemski odziv dobimo kot vsoto linearnih odzivov ojaevalnikov, ko grejo posamezne stopnje v zasienje, e je ojaenje posamezne stopnje dovolj majhno in ne presee 10...12dB. Podobne verige simetrinih ojaevalnikov se uporabljajo kot FM omejevalniki v vseh znanih integriranih vezjih. Bistvena razlika med integriranimi vezji ter vezjem na sliki 11 je v sklopu med posameznimi
stopnjami. Vezje na sliki 11 vsebuje sklopne kondenzatorje 470pF med emitorji tranzistorjev, ki jih v integrirano vezje ne moremo vgraditi. Sklopni kondenzatorji omogoajo zelo enostvno nastavitev delovne toke in osrednje frekvence delovanja logaritemskega detektorja. Ker opisani detektor ne ojauje zelo nizkih frekvenc, kjer prevladuje um vrste 1/f, pridobimo do 20dB na dinamiki. Jakost uma opisanega detektorja se giblje okoli -105dBm, logaritemski odziv pa je uporaben vse do -10dBm, kar pomeni vsaj 95dB dinamike. Dodatna dobra lastnost predstavljenega detektorja je v tem, da pri prevelikih vhodnih signalih izhod e nadaljnih 10...15dB ne gre v zasienje, pa pa odziv prekorai logaritemsko krivuljo. Na zaslonu spektralnega analizatorja zato dobro vidimo, da je nekaj narobe. Slaba lastnost opisanega vezja je nizka izhodna napetost, komaj desetina volta za dinamino podroje skoraj 100dB. Izhodni signal je sicer definiran glede na referenno napetost, ki jo proizvaja enaindvajseti tranzistor BF199 v povsem enaki vezavi in obremenjen z enakim tokom kot ostalih dvajset "ojaevalnih" BF199. Brez takne kompenzacije se izhod spremeni za 2mV oziroma kar za 2dB za vsako stopinjo razlike v
136

VCO, samo drugi VCO oziroma nobenega izmed njih, ko uporabljamo spektralni analizator kot navaden radijski sprejemnik. Z amplitudo age, ki jo dovajamo VCOju, seveda doloimo irino podroja pokrivanja. Razen irine podroja moramo seveda nastaviti tudi obe osrednji frekvenci obeh VCOjev. Vse opisane naloge zahtevajo kar nekaj stikal, preklopnikov in potenciometrov na prednji ploi spektralnega analizatorja, ki so skupaj z vezjem linearizacije prvega VCOja ter vezjem za gaenje prikazani na sliki 14. Obe osrednji frekvenci nastavljamo s Helipot potenciometroma na 10 obratov. irino preleta nastavimo v korakih 1/2/5/10 itn z ustrenim preklopnikom. Pri preletih 500kHz/div ali manj aga krmili drugi VCO, zato lahko s stikalom dodatno stabiliziramo frekvenco prvega VCOja. Z drugim stikalom s tremi preklopnimi kontakti lahko popolnoma prekinemo krmiljenje z ago in hkrati prikljuimo dva kondenzatorja po 47uF vzporedno obema krmilnima vodoma VCOjev. Pri nartovanju vezja za linearizacijo prvega VCOja moramo najprej poznati odziv samega VCOja. Odziv opisanega VCOja s estimi diodami BB833 je zelo nelinearen. Krivulja odziva dosee najvejo strmino okoli 120MHz/V pri krmilni napetosti okoli 7V. Pri nijih napetostih strmina poasi upada na priblino 90MHz/V na spodnjem koncu. Na gornjem koncu je e dosti bolj nelinearna in strmina upade na manj kot 10MHz/V. Vezje linearizacije vsebuje dva operacijska ojaevalnika, ki jim negativna povratna vezava doloa najmanje ojaenje pri izhodni napetosti okoli 7V. Pri nijih oziroma pri vijih izhodnih napetostih se preko uporovnih delilnikov (trimerji 10kohm) in diod vkljuuje pozitivna povratna vezava, ki poasi kompenzira negativno povratno vezavo in postopoma zviuje ojaenje. Ker se drugi VCO uporablja v razmeroma ozkem frekvennem pasu, linearizacija ni potrebna. Za krmiljenje drugega VCOja zato zadoa en sam operacijski ojaevalnik v obiajni vezavi. Zaradi postopka meanja frekvenc je treba seveda obrniti fazo age, ki krmili drugi VCO. Seveda je hkrati smiselno povezati Helipot drugega VCOja z zamenjanim zaetkom in koncem (+30V na zaetek in masa na konec upora). Vezje za gaenje arka vsebuje
BEACON - 99
tirikratni primerjalnik LM339. Dva primerjalnika sta sicer uporabljena le kot ojaevalnika proilnih impulzov iz izvora age. Druga dva primerjalnika pa ugotavljata, e je krmilna napetost prvega VCOja v smiselnih mejah. Primerjalniki iz vezja LM339 imajo izhode z odprtim kolektorjem, ki jih lahko enostavno veemo vzporedno. Tudi vezja linearizacije in gaenja se napajajo s stabilizirano napetostjo +30V iz istega stabilizatorja kot izvor age. Dobro stabilizirana in filtrirana referenna napetost +7V za operacijske ojaevalnike pride kar iz iz regulatorja uA723 na istem tiskanem vezju. 13. Napajanje Zunanje napajanje celotnega spektralnega analizatorja je nazivno 12V enosmerna v smiselnih mejah (10...15V). Spektralni analizator seveda potrebuje celo vrsto razlinih
napetosti v svoji notranjosti. Razlike so tudi v zahtevah po stabilizaciji: nekatere sestavne enote zahtevajo zelo stabilne in dobro filtrirane napetosti, druge pa so manj zahtevne. Varikap diode in ustrezna krmilna vezja zahtevajo napetost +30V. e temu pritejemo e padec napetosti v regulatorju uA723 in tranzistorju BD193, potem potrebuje spektralni analizator DC/DC pretvornik z izhodno napetostjo +37V, ki je prikazan na sliki 15. Pretvornik vsebuje oscilator s tranzistorjema BC308 in BD139. pice napetosti v duilki 100uH usmerja dioda 1N4148 in polni kondenzator 47uF. Ko napetost na kondenzatorju dosee +37V, zener diodi 18V vkljuita tranzistor BC548, ki zadui delovanje oscilatorja. DC/DC pretvornik je seveda potencialni izvor motenj, vgrajen v obutljiv merilni intrument. Vhod in izhod DC/DC pretvornika sta zato dodatno oiena z duilkama 39uH in 1mH ter elektrolitskimi kondenzatorji. Iz istega razloga je pretvornik 137
BEACON - 99

zahtevajo posebnega oklapljanja. Mikrotrakaste tiskanine so prikazane na sliki 17. Vse so izdelane na dvostranskem, 0.8mm debelem vitroplastu FR4. Na sliki 17 je prikazana le gornja stran, saj spodnja stran ni jedkana, da deluje kot ravnina mase. Na mikrotrakaste tiskanine se vgrajujejo SMD sestavni deli velikosti 0805 ali manji. Sestavni deli so ozemljeni skozi izvrtine premera 2.5mm, ki jih na strani mase prekrijemo z 0.1mm debelo pocinjeno bakreno folijo in napolnimo s cinom pred vgradnjo sestavnih delov. Napajanja pridejo preko skoznikov v izvrtinah premera 3.2mm. Skoznike seveda poveemo na obeh straneh tiskanine z obiajnimi sestavnimi deli z inimi izvodi. Na spodnjo stran tiskanine vgradimo duilke in elektrolitske kondenzatorje za filtracijo napajanja. Konno vgradimo zgrajene in preizkuene mikrotrakaste tiskanine v medeninaste okvirje. Okvirji potrebujejo le gornji pokrov, pod katerega obvezno vstavimo vsaj 1cm debelo peno mikrovalovnega absorberja. Medfrekvenne tiskanine so prikazane na sliki 18. Vse so izdelane na enostranskem, 0.8mm debelem vitroplastu FR4. Na medfrekvenne tiskanine najprej vgradimo SMD sestavne dele: upore, kondenzatorje in polprevodnike. Tiskanine so prirejene tako, da sprejmejo dele velikosti 0805 oziroma 1206. Tuljave, medfrekvenni lonki, trimerji, tranzistorji BF199, diode BA423, kristali in elektrolitski kondenzatorji so seveda obiajne izvedbe z inimi izvodi in se vgradijo z druge strani. Tudi medfrekvenne tiskanine so vgrajene v medeninaste okvirje in imajo le gornji pokrov ter skoznike za napajanja v ozkih stanicah. Medfrekvenne tiskanine seveda ne potrebujejo mikrovalovnega absorberja znotraj medeninaste katlice. Nizkofrekvenne tiskanine so prikazane na sliki 19 in so izdelane na enostranskem vitroplastu FR4 debeline 1.6mm. Vsi vgrajeni sestavni deli so obiajne izvedbe z inimi izvodi, ki so na ploici izvora age in linearizacije vgrajeni pokonno zaradi varevanja s prostorom. Nizkofrekvenne tiskanine ne zahtevajo posebnih oklopov in so pritrjene na osnovno ploo ohija s tirimi vijaki M3 v vogalih. Vse povezave grejo preko malih vtinic, ki jih izdelamo sami iz kvalitetnih podnoij za integrirana vezja. Oklopljena ohija mikrovalovnih in
zgrajen na samostojnem tiskanem vezju, ki je vgrajeno dale pro od obutljivih sestavnih delov spektralnega analizatorja. Sam DC/DC pretovrnik se sicer napaja z nestabilizirano vhodno napajalno napetostjo +12V. Napajanje ostalih stopenj je prikazano na sliki 16. Vhodna napetost 12V gre najprej skozi duilko VK200, od tu pa na neposredne porabnike +12V: DC/DC pretvornik, video ojaevalnik in regulator 7808. Regulator 7808 potem napaja veino vezij spektralnega analizatorja s stabilizirano napetostjo +8V. Regulator 7808 je zaradi hlajenja privit na osnovno ploo ohija v neposredni bliini vtinice za napajanje, kamor so vgrajeni tudi duilka VK200, zaitna dioda in oba elektrolitska kondenzatorja 470uF. Na sliki 16 je prikazano tudi preklapljanje pasovne irine spektralnega analizatorja. V ta namen je uporabljen dvojni preklopnik na 6 poloajev. En odsek preklopnika vkljuuje napajanja razlinim sitom. Schottky diodi 1N5818 poskrbita za138
to, da ostanejo predhodna sita vkljuena. Drugi odsek preklopnika nastavlja tok skozi PIN diode v kristalnem situ. 14. Izdelava spektralnega analizatorja Pri izdelavi spektralnega analizatorja se moramo zavedati, da sestavljamo obutljiv merilni intrument, ki deluje v zelo irokem frekvennem pasu. Spektralni analizator zato zahteva kvalitetno izdelana oklopljena ohija za razmeroma majhne sklope. Oklapljanja je bistveno ve kot v enakovredni radijski postaji. Razen oklopov so potrebni tudi mikrovalovni absorberji znotraj in zunaj samih katlic. Sestavne enote spektralnega analizatorja lahko razdelimo v tri veje skupine: (1) mikrovalovne enote izdelane na mikrotrakastih dvostranskih tiskaninah, (2) medfrekvenne enote na enostranskih tiskaninah, vgrajene v oklopljena ohija in (3) nizkofrekvenne enote, ki ne
BEACON - 99
139
BEACON - 99
medfrekvennih enot so prikazana na sliki 20. Posebnost je vhodni slabilec, kjer so mala klecna stikala 2X2 vgrajena v sendvi med dve mikrotrakasti tiskanini. Mikrotrakasti tiskanini sta zacinjeni v U iz 0.5mm debele medenine z izmerami 40mmX20mmX20mm. V dolgi stranici Uja so e tiri izvrtine premera 5mm za klecna stikala 2X2, v kratkih stranicah pa v vsaki po ena izvrtina premera 3.2mm za koaksialni kabel. Vhodni slabilec ne potrebuje pokrova. Oba mikrovalovna mealnika in vse tiri medfrekvenne enote so vgrajene v medeninast okvir z izmerami 140
120mmX30mm, le oba VCOja gresta v manjo katlico 80mmX20mm. Obe vrsti katlic imajo samo gornje pokrove, kot je to prikazano na sliki 20. Za okvirje priporoam medenino debeline 0.5mm, medtem ko za pokrove zadoa 0.4mm ali 0.3mm. V mikrovalovnih enotah je pod pokrov vgrajen e absorber. katlici mikrovalovnih mealnikov sicer preno prebada poltrdi kabelek UT-085, ki tvori simetrirni transformator mealnika. Pred vgradnjo pla kabelka najprej pocinimo v dolini priblino 35mm, da se teflon razleze, kolikor pa hoe. Nato oklop zareemo 17mm od konca,
prelomimo in razpoko raztegnemo na priblino 1mm. Tako pripravljen kabelek zacinimo na tiskano vezje ter poskrbimo za dober spajkan spoj z obema dolgima stranicama medeninastega okvirja. Zacinjeni kabelek trli na eni strani za priblino 2mm iz okvirja, na drugi strani pa kabelek odpeljemo do VCOja. Razporeditev enot spektralnega analizatorja je prikazana na sliki 21. katla spektralnega analizatorja ima izmere: irina 220mm, globina 240 mm in viina 65mm. Sredi katle je vgrajena nosilna ploa debeline 1mm, tako da ostane zgoraj in spodaj na vsaki strani po 32mm koristne
BEACON - 99
viine za sestavne enote. Za duenje rezonanc celotne katle se je izkazal najbolj uinkovit kos absorberja med drugim in tretjim mealnikom. Pri razporejanju enot je treba seveda paziti, da so vijaki za pritrditev enot na eni strani dostopni tudi z druge strani. Rezonatorsko sito je pritrjeno na obeh koncih, da pritrdilni vijaki ne motijo "vroih" delov sita. Prednjo ploo veejo na ogrodje kar TNC konektor, klecna stikala in Helipot potenciometra. Zadnja ploa je dodatno pritrjena na ogrodje s tirimi vijaki M3, saj dve SMA vtinici ne zadoata. Konno, oivljanje in popravilo spektralnega analizatorja bo veliko
enostavneje, e so vtinice za prikazovalnik enake in enako povezane. Priporoam 6-polno DIN vtinico s prikljuki v loku 270 stopinj, povezano kot kae slika 22. Opisana vtinica omogoa tudi enostavno prikljuitev slikovnega pomnilnika. 15. Oivljanje spektralnega analizatorja Preden zanemo z gradnjo spektralnega analizatorja je pametno razmisliti o vrstnem redu gradnje in potrebnih merilnih pripomokih. Za merilne pripomoke ne zadoa, da jih samo imamo, pa pa da jih tudi
znamo uporabljati. Od merilnih pripomokov vsekakor potrebujemo unimer in to taken z analogno skalo (digitalni je neuporaben), grid-dip meter, digitalni frekvencmeter s preskalerjem do vsaj 4GHz (glej lanek S52ZB v CQ ZRS 2/98) in sondo za merjenje VF moi (glej lanek S53KS v CQ ZRS 3/98). Na koncu ne smemo pozabiti na osciloskop, ki bo postal sestavni del spektralnega analizatorja. Gradnjo spektralnega analizatorja vsekakor zanemo z obema mikrovalovnima VCOjema. Pri obeh VCOjih moramo vsekakor preveriti frekvenno podroje delovanja. Prvi VCO je najzahtevneji in zanj sta 141
BEACON - 99
predvideni dve razlini tiskanini glede na tolerance razpololjivih diod BB833. Tiskanina s irimi rezonatorji sicer pokrije iri frekvenni pas, vendar z nekaterimi BB833 noe nihati v celem pasu. Obratno tiskanina z ojimi rezonatorji vedno 142
niha, vendar je z nekaterimi drugimi BB833 frekvenno pokrivanje nezadostno. Ko oba VCOja delujeta, se lahko lotimo ostalih enot z izjemo LC in kristalnih sit. Delovanje logaritemskega detektorja z video ojae-
valnikom in tretjega mealnika lahko zaenkrat preverimo in poglasimo z grid-dip metrom. Delovanje izvora age, linearizacije in tevilnih preklopnikov in potenciometrov preverimo kar z osciloskopom, ki ga bomo uporabili kot prikazovalnik. Vse drs-

nike trimerjev v linearizaciji zaenkrat nastavimo na hladni konec uporov. Brez kompliciranih merilnih intrumentov je verjetno najteje uglasiti rezonatorsko sito. Uglaevalne vijake tega sita nastavimo tako, da so priblino 1...2mm nad vroim koncem aluminijastih valjkov. S frekvencmetrom in trimerji nato nastavimo drugi VCO na predpisano frekvenco 2.03GHz, s prvim VCOjem pa preletavamo celotno frekvenno podroje. Seveda iemo "enosmerni pik", ki je znailen za vse visokofrekvenne spektralce, in nanj poglasimo rezonatorsko sito. Ko smo nali enosmerni pik in za silo poglasili rezonatorsko sito, se lahko lotimo osnovnih preizkusov spektralca. Ko na vhod prikljuimo krajo antenico, bo prav gotovo vidno avje FM radiodifuznih postaj okoli 100MHz. e ve nam bo povedal enostaven izvor 100MHz z ECL oscilatorjem (slika 23), ki ga prikljuimo na vhod preko nastavljivega slabilca. Za nastavitev linearizacije seveda potrebujemo ve signalov na znanih frekvencah. Najprimerneji je izvor hamonikov, prikazan na sliki 24, ki ga krmilimo z izvorom 100MHz. Na zaslonu spektralca bomo videli zgoene rte v pasu od 700 do 1000MHz, izven tega pasu pa se razdalje med rtami poveujejo. Osem trimerjev v linearizaciji moramo poglasiti enostavno tako, da so razdalje med rtami imbolj enake. Ko nam spektralni analizator za silo deluje s pasovno irino 4MHz, se lotimo gradnje LC in kristalnih sit. Za kristalno sito moramo najprej najti prave kristale. Raunalniki kristali oziroma vsi tisti, ki jih lahko poceni kupimo v trgovinah, so se izkazali povsem neuporabni zaradi mnoice parazitnih rezonanc. Te rezonance sicer niso vidne v ozkem SSB situ, v irokem situ za spektralni analizator (B=50kHz) pa naredijo pravo katastrofo. Edini kristali, ki so se izkazali res uporabni, so kristali iz starih FM sit za pasovno irino 30kHz. Takne kristale obiajno dobimo za frekvenco 10.7MHz. Bolj tono, v enem situ dobimo tiri razline pare kristalov. Najti moramo dve enaki siti, iz katerih bomo lahko izdelali tiri spektralne analizatorje. Kristalna in LC sita enostavno uglaujemo na enosmerni pik, ko nam ostanek spektralnega analizatorja vsaj za silo pravilno deluje. Uglaevanje LC sit je obiajno enostavno in hitro pridemo do eljenega odziva. Obratno moramo uglaevati vsako stopnjo posebej v kristalnem situ tako, da kratko staknemo ostale tri kristale. S kapacitivnim trimerjem nato poiemo simetrini odziv, z jedrom tuljave pa im ire teme krivulje. Postopek vekrat ponovimo za vsak kristal posebej, medtem ko so ostali kristali kratkostaknjeni z upori 100ohm. Ko LC in kristalna sita delujejo, lahko dokonno nastavimo linearnost in ojaenje v tretjem mealniku. Za nastavitev linearnosti privedemo na prvi mealnik razmeroma moen signal (okoli -10dBm), pasovno irino sita izberemo 150kHz in s trimerjem za linearnost skuamo imbolj zaduiti brke v pasu +/-2MHz okoli opazovanega signala. Ojaenje nastavimo tako, da z istim sitom 150kHz um visokofrekvennega dela spektralnega analizatorja ravno e prekrije um detektorja.
BEACON - 99
Konno nas pri spektralnem analizatorju akajo e fine nastavitve. Vsa pasovna sita moramo nastaviti na isto frekvenco. Izenaiti moramo tudi vstavitvena slabljenja posameznih sit. e nas moti "dvigovanje uma", bo treba popraviti simetrijo prvega mealnika s kapljicami cina na simetrirnem transformatorju. Nenazadnje je treba nastaviti e preostale trimerje v linearizaciji, da pokrivanje VCOjev v resnici ustreza oznakam na preklopniku. Celo vrsto finih nastavitev lahko seveda opravimo ele za tem, ko doloen as uporabljamo spektralni analizator in opazimo napako. Za nekatere nastavitve je potreben sledilni izvor, naprimer za fino prilagoditev impedance mealnika na prvi VCO, s katero zmanjamo globino lukenj v frekvennem odzivu spektralnega analizatorja.
143
BEACON - 99
Sledilni izvor za spektralni analizator 100kHz...1750MHz

1. Osnovni nart sledilnega izvora Eden osnovnih in zelo uporabnih dodatkov k spektralnemu analizatorju je sledilni izvor (tracking generator). Sledilni izvor proizvaja visokofrekvenni signal tono na tisti frekvenci, kjer takrat sprejema spektralni analizator. Sledilni izvor zato omogoa meritve odziva posameznih sklopov (sita, ojaevalniki ipd), ki sami od sebe ne proizvajajo visokofrekvennih signalov. Z dodatnim smernim sklopnikom ali mostikom lahko merimo tudi prilagojenost oziroma impedanco v celotnem frekvennem pasu spektralnega analizatorja. Skoraj vsi proizvajalci spektralnih analizatorjev nudijo sledilne izvore e vgrajene v sam spektralni analizator ali pa kot dodatno opremo. Ker sledilni izvor obiajno ne vsebuje zelo dragih sestavnih delov, proizvajalci pa kljub temu zanj zahtevajo etrtino cene spektralnega analizatorja ali celo ve, ga radioamaterji pogosto izdelamo sami tudi za kupljene, tovarnike spektralne analizatorje. V tem sestavku bom opisal sledilni izvor, ki je nartovan za delovanje s spektralnim analizatorjem, objavljenim na prejnjih straneh. Ker veina tovarnikih spektralnih analizatorjev uporablja podobne vrednosti prve medfrekvence v pasu 2...3GHz, je verjetno veina vezij predstavljenega sledilnega izvora uporabnih tudi v povezavi s tovarnikimi spektralnimi analizatorji. Tono vezje sledilnega izvora je seveda treba prilagoditi VCOjem in mealnikom v uporabljenem spektralnem analizatorju. Sledilni izvor mora pravzaprav sestaviti izhodni signal tono v obratnem vrstnem redu, kot potekajo meanja frekvenc v spektralnem analizatorju. Sledilni izvor zato potrebuje vse signale spremenljivih oscilatorjev (VCOjev) iz spektralnega analizatorja. Spektralni analizatorji so v ta namen opremljeni z VF izhodi prvega, drugega ali celo tretjega VCOja. Spektralni analizator vsebuje dva spremenljiva oscilatorja (VCOja) za prvo in drugo meanje. Taknemu postopku meanja signalov je prirejen tudi osnovni nart sledilnega izvora, prikazan na sliki 1. Sledilni izvor mora najprej priteti vrednost druge, nespremenljive medfrekvence 70MHz signalu drugega VCOja na 2.03GHz (+/-10MHz). Vsota daje prvo medfrekvenco okoli 2.1GHz, ki se nato odteje od frekvence prvega VCOja 2.1...3.85GHz. Avtomatska regulacija ojaenja (ARO) poskrbi, da se jakost izhodnega signala immanj spreminja v celotnem pasu 0...1750MHz. Setevanja in odtevanja frekvenc so lahko izvedena na razline naine: mealniki in sita oziroma fazno-sklenjene zanke (PLL). V sledilnem izvoru so vsi signali razmeroma moni in moramo vedno paziti na neeljene proizvode meanja. Na drugi strani pa toplotni um niti zdale ni tako nadleen kot v spektralnem analizatorju in drugih sprejemnikih. Konno moramo pri nartovanju sledilnega izvora prepreiti potovanje signalom po neeljenih poteh s primernim oklapljanjem enot in uporabo loilnih ojaevalnikov. V prikazanem sledilnem izvoru je prvo setevanje frekvenc 70MHz in 2.03GHz izvedeno s fazno-sklenjeno
145
BEACON - 99

stopnje lahko sicer precej odstopa zaradi toleranc Idss tranzistorja ATF35176, vendar to ne moti delovanja ojaevalnika. Odstopanje napetosti ponora (Uds) v mejah 2...3.5V je povsem obiajno. 3. PLL za 2.1GHz Prvi korak obdelave signalov v sledilnem izvoru je setevanje frekvenc drugega VCOja in druge medfrekvence. Sledilni izvor mora seveda sam vsebovati oscilator, ki proizvaja natanno vrednost druge medfrekvence (priblino 70MHz). Setevanje 70MHz in 2.03GHz bi sicer lahko enostavno izvedli z mealnikom, le izsejati neeljene produkte meanja (predvsem zrcalno na 1.96GHz in ostanke 2.03GHz) ni prav enostavno: potrebovali bi veliko in komplicirano rezonatorsko sito za 2.1GHz kot v prvi medfrekvenci spektralnega analizatorja ter avtomatsko regulacijo ojaenja, da mealnika ne bi prekrmilili. Isto nalogo enostavneje in bolje opravi fazno-sklenjena zanka (PLL) s svojim lastnim VCOjem. VCO te zanke niha na izhodni frekvenci 2.1GHz. Delek signala na 2.1GHz meamo s signalom drugega VCOja spektralca na 2.03GHz, razliko primerjamo z eljeno vrednostjo 70MHz ter glede na rezultat primerjave popravljamo frekvenco VCOja na 2.1GHz. Tako dobljeni signal na 2.1GHz je spektralno zelo ist brez uporabe zahtevnih (gradnja in uglaevanje) rezonatorskih sit. Seveda moramo PLL nartovati tako, da se zanesljivo ujame in dovolj hitro sledi spremembam, ko je drugi VCOja spektralca krmiljen z izvorom agaste napetosti. VCO za 2.1GHz je prikazan na sliki 3 in je zelo podoben drugemu VCOju
zanko (PLL), drugo setevanje (odtevanje) 2.1...3.85GHz manj 2.1GHz pa z mealnikom in nizkoprepustnim sitom na izhodu. Dva loilna ojaevalnika zapirata pot neeljenim signalom iz sledilnega izvora nazaj v VCOja v spektralnem analizatorju. ARO nastavi jakost izhodnega signala na 1mW (+0dBm), ki jo s slabilcem po elji zniamo do -40dBm. Pomoni izhod -10dBm je predviden za frekvencmeter. Opisani sledilni izvor je sestavljen iz devetih oklopljenih visokofrekvennih enot in napajalnika. Nekatere enote so popolnoma enake tistim iz spektralnega analizatorja: mealnik v PLLju je enak drugemu mealniku v spektralnem analizatorju, izhodni mealnik z nizkoprepustnim sitom pa prvemu mealniku v spektralnem analizatorju. Tudi izhodni slabilec s koraki po 10dB je izdelan povsem enako kot slabilec na vhodu spektralnega analizatorja. Opisa vseh teh enot v tem sestavku seveda ne bom ponavljal. 2. Loilna ojaevalnika Sledilni izvor vsebuje dva enaka loilna ojaevalnika za signala obeh VCOjev v spektralnem analizatorju. Loilna ojaevalnika imata dve nalogi: ojaiti signala VCOjev na priblino 20mW (+13dBm) za krmiljenje mealnikov in prepreiti motilnim signalom pot nazaj v VCOja ter od tam naprej v oba mealnika v samem spektralnem analizatorju. Nart (enega) loilnega ojaevalnika je prikazan na sliki 2. Loilni ojaevalnik vsebuje -10dB slabilec in dve ojaevalni stopnji. 146
Slabilec zagotavlja dobro prilagoditev impedance na vhodu tudi takrat, ko je celoten sledilni izvor izkljuen in ostaneta loilna ojaevalnika brez napajanja. Ob vklopu sledilnega izvora se impedanca le malenkost spremeni, kar pomeni majhen povratni vpliv na frekvenco VCOja v spektralnem analizatorju. Vhodnemu slabilcu sledi enostavna ojaevalna stopnja s tranzistorjem BFP420. Upadanje ojaenja te stopnje na visokih frekvencah delno kompenzira kondenzator 0.68pF preko upora 68ohm v slabilcu. Iz- hodna stopnja loilnega ojaevalnika je zaradi potrebne izhodne moi izvedena s HEMTom ATF35176. Izhod loilnega ojaevalnika je prikljuen preko kratkega kosa poltrdega teflonskega kabelka UT-085, ki hkrati deluje kot simetrirni vod za napajanje diod v mealniku. Obe ojaevalni stopnji se napajata s stabilizirano napetostjo +8V preko ustreznih uporov in kondenzatorjev skoznikov. Delovna toka izhodne

na 2.03GHz v spektralnem analizatorju. Tudi VCO na 2.1GHz je ozkopasoven in vsebuje le eno varikap diodo BB833, mikrotrakasto interdigitalno sito v povratni vezavi tanzistorja BFP183 ter izhodni loilni ojaevalnik z integriranim vezjem INA10386. Del izhodnega signala na 2.1GHz (okoli -5dBm) se odcepi preko sklopnika za krmiljenje PLL mealnika. VCO na 2.1GHz je izdelan na povsem enakem tiskanem vezju kot drugi VCO spektralca. Zaradi vije frekvence delovanja sta oba trakasta voda v bazi in kolektorju BFP183 skrajana po 2mm vsak (na odprtem koncu). Uporabljena je tudi drugana varikap dioda, predvsem pa je spremenjeno nizkprepustno sito za krmilno napetost, saj mora frekvenno/fazni primerjalnik razmeroma hitro krmiliti varikap diodo. Kot mealnik je v PLLju uporabljeno kar enako vezje kot za drugi mealnik v spektralnem analizatorju. Izhod VCOja na 2.1GHz je prikljuen na nizkoprepustno sito z mejno frekvenco 2.8GHz. Loilni ojaevalnik je prikljuen na simetrirni len namesto drugega VCOja. Razliko obeh frekvenc (70MHz) dobimo preko nizkoprepustnega sita z mejno frekvenco 800MHz. Za primerjavo med nazivno vrednostjo 70MHz in dobljeno razliko ter krmiljenje VCOja na 2.1GHz poskrbi PLL logika, ki je prikazana na sliki 4. Vezje PLL logike je pravzaprav le izboljana izvedba zelo zanesljivega PLLja iz WBFM postaje za packet-radio (CQ ZRS 3/93) z uporabo novejih sestavnih delov. Vezje vsebuje kristalni oscilator, dva delilnika za merjeni in referenni signal ter frekvenno/fazni primerjalnik. Pred uklenitvijo PLLja lahko frekvenca razlike meanja mono odstopa od nazivnih 70MHz. Gornjo mejo postavlja vhodni delilnik 74F74, ki s prikazanim krmilnikom (BFP183) zanesljivo deli frekvence vse do 140MHz. Frekvenca razlike meanja se deli s 64, referenna frekvenca kristalnega oscilatorja na 8.8MHz pa z 8. Primerjalna frekvenca zato znaa 1.1MHz, kar omogoa hitro zasledovanje frekvence drugega VCOja spektralca, ko tega krmili agasta napetost. Frekvenca referennega kristalnega oscilatorja je izbrana tako, da njen osmi harmonik ustreza drugi medfrekvenci spektralnega analizatorja. Tona vrednost torej zavisi od kristalov v tretjem meanju (obiajno
BEACON - 99
60.000MHz) in kristalnem situ (obiajno 10.700MHz) spektralnega analizatorja. Za nazivno vrednost medfrekvence 70.700MHz naj bi kristalni oscilator nihal na 8837.5kHz, kar se obiajno da dosei s CB kristalom za 26.510MHz na svoji osnovni rezonanni frekvenci. Obmoje izhodne napetosti frekvenno/faznega primerjalnika je najve 0...5V, a e to je za delovanje PLLja preve, saj lahko frekvenca razlike meanja naraste preko 140MHz. Obmoje izhodne napetosti je zato nastavljivo z dvema trimerjema 1kohm, da je frekvenca razlike meanja omejena na vrednost, ki jo PLL logika zanesljivo zmore obdelati. "Charge-pump" vezju z diodama BAT62-03W sledi obiajno RC nizkoprepustno sito, ki doloa as vnihanja in stabilnost fazno-sklenjene zanke. 4. Izhodni mealnik z ojaevalnikom in ARO Drugi korak obdelave signalov v sledilnem izvoru je odtevanje frek-
vence signala na 2.1GHz (prva medfrekvenca spektralca) od frekvence prvega VCOja spektralnega analizatorja 2.1...3.85GHz. Pri pravilno nartovanem izhodnem mealniku lahko vse neeljene proizvode meanja preprosto odstranimo z nizkoprepustnim sitom na izhodu, kjer ostane le eljeni signal v pasu 0...1750MHz. V tako irokem razponu izhodnih frekvenc je fazno-sklenjena zanka dosti teje izvedljiva. Kot izhodni mealnik je v sledilni izvor vgrajena kar enota prvega mealnika spektralnega analizatorja, ki vsebuje tudi nizkoprepustno sito z mejno frekvenco 1.75GHz. Signal prvega VCOja v pasu 2.1...3.85GHz gre preko loilnega ojaevalnika na simetrirni len mealnika brez kakne posebne obdelave. Harmoniki prvega VCOja oziroma prekrmiljenje mealnika s signalom prvega VCOja spektralca namre ni kodljivo, saj ne povzroa nobenih neeljenih proizvodov meanja, ki se jih ne bi dalo izsejati z enostavnim nizkprepustnim sitom. Signal 2.1GHz, ki prihaja iz fazno-sklenjene zanke, zahteva dosti
147
BEACON - 99

SMD kondenzatorjev: 100pF (NP0) za visoke frekvence in preko njega zacinjeni 100nF (Z5U) za nizke frekvence. Neposredno na izhod ojaevalnika je prikljuen ARO detektor z diodo BAT62-03W, ki krmili ARO ojaevalnik s tranzistorjem BC238. Kondenzator 680nF doloa asovno konstanto ARO. Zaradi velikega ojaenja zanke ARO se izhod ojaevalnika obnaa kot izvor z majhno notranjo impedanco. Glavni 50-ohmski izhod (+0dBm) ima zato zaporedno vezan upor 51ohm. Upora 150ohm in 68ohm omogoata pomoni izhod -10dBm in hkrati poskrbita za enosmerno zakljuitev tokokroga ARO detektorja. Na glavni izhod sledilnega izvora je povezan e izhodni slabilec s tirimi preklopniki, s katerimi nastavljamo izhodno mo sledilnega izvora od -40dBm do +0dBm v korakih po 10dB. Slabilec je izdelan povsem enako kot vhodni slabilec spektralnega analizatorja, zato tu opisa ne ponavljam. 5. Izdelava sledilnega izvora Sledilni izvor je izdelan v enaki tehniki gradnje kot pripadajoi spektralni analizator. Vse enote sledilnega izvora so vgrajene v oklopljena ohija iz 0.5mm debele medeninaste ploevine. Za napajanje +8V veine enot poskrbi stabilizator 7808, prikazan na sliki 7. Le PLL logika ima svoj lastni regulator 7805, ki se napaja neposredno z napetostjo +12V. Sledilni izvor je smiselno opremiti s stikalom za vklop na prednji ploi, da lahko takoj preverimo poreklo signalov na zaslonu spektralnega analizatorja. Z izjemo PLL logike vsebuje sledilni izvor le mikrotrakaste tiskanine, ki so prikazane na sliki 8. Mikrotrakaste tiskanine so izdelane iz dvostranskega vitroplasta FR4 debeline 0.8mm povsem enako kot v spektralnem analizatorju. Tiskanina PLL logike je prikazana na sliki 9 in je izdelana na enostranskem vitroplastu FR4 debeline 0.8mm. Mikrovalovni absorber (rna pena) je vrajen le v dve enoti: v loilni ojaevalnik za signal prvega VCOja 2.1...3.85GHz in v izhodni mealnik. Ostale enote sledilnega izvora obiajno ne potrebujejo absorberja v svojih katlicah. Mikrovalovni absorber tudi ni potreben v prostoru med posameznimi medeninastimi katlicami.
bolj skrbno obdelavo. Harmoniki 2.1GHz oziroma prekrmiljenje izhodnega mealnika s tem signalom naredijo kopico neeljenih produktov meanja, ki padejo v izhodni frekvenni pas 0...1750MHz. Pri uporabi sledilnega izvora s spektralnim analizatorjem kot selektivnim merilnim sprejemnikom opisani neeljeni izhodni signali sicer niso zelo nevarni, vendar lahko povzroijo neeljene odzive merjenca, e tudi ta vsebuje nelinearne sestavne dele. Iz izhodnega signala fazno-sklenjene zanke na 2.1GHz odstrani neeljene harmonike nizkoprepustno sito, jakost signala pa nastavi slabilec s PIN diodami. Obe omenjeni vezji sestavljata enoto ARO, ki je prikazana na sliki 5. Enota ARO zagotavlja, da dobi izhodni mealnik res ist signal na 2.1GHz in ni s tem signalom nikoli prekrmiljen. Nizkoprepustno sito ima mejno frekvenco 2.8GHz. Podobno, vendar kraje sito je vgrajeno e v enoto izhodnega mealnika. Nastavljivi slabilec je PI vezje iz treh PIN diod, ki jim z enosmernim tokom nas148
tavljamo upornost za visoke frekvence. Tranzistor BC238 poskrbi za to, da dobijo vse tri PIN diode pravilne enosmerne tokove glede na vhodno krmilno napetost 0...+8V. Pri tem krmilna napetost +8V ustreza najmanjemu slabljenju, krmilna napetost 0V pa najvejemu slabljenju. Ker izhodnega mealnika ne smemo prekrmiliti, je tudi izhodni signal mealnika razmeroma slaboten, okoli 10uW ali -20dBm. Ker zahtevata veina meritev s sledilnim izvorom kot tudi ARO detektor precej moneje signale, je na izhod mealnika prikljuen e dodaten izhodni ojaevlanik, ki je prikazan na sliki 6. Izhodni ojaevalnik je izdelan z integriranim vezjem INA10386, ki omogoa ojaenje 26dB in izhodno mo preko 10mW (+10dBm) v celotnem frekvennem pasu do 1750 MHz. Ojaevalnik INA10386 seveda potrebuje sklopna kondenzatorja na vhodu in izhodu, ki omejujeta navzdol frekvenno podroje sledilnega izvora na priblino 100kHz. Vsak sklopni kondenzator je sestavljen iz vzporedne vezave dveh

Razporeditev enot sledilnega izvora je prikazana na sliki 10. katla sledilnega izvora ima enako globino (240mm) in irino (220mm) kot spektralni analizator, tako da jo lahko enostavno postavimo pod ali nad spektralni analizator. Viina katle sledinega izvora je samo 32mm, saj so vse enote razporejene v eni sami ravnini. Dno katle je preprosto kos ploevine, upognjen v obliko rke U z nosilnimi uesi za pokrov, ki je prav tako kos ploevine, upognjen v obliko rke U. 6. Oivljanje sledilnega izvora Sledilni izvor je dosti bolj enostavna naprava od spektralnega analizatorja, zato je tudi njegovo oivljanje enostavneje. Seveda potrebujemo za oivljanje spektralni analizator, ki bo sledilnemu izvoru dovajal potrebna signala obeh spremenljivih lokalnih oscilatorjev prvega in drugega meanja. Pred izdelavo oienja med posameznimi enotami sledilnega izvora je seveda smiselno preizkusiti vsaj nekatere enote
BEACON - 99
posamezno. V vseh enotah je smiselno preveriti enosmerne delovne toke polprevodnikov. Na ta nain izloimo veino grobih napak. Nato lahko zanemo z visokofrekvennim preizkusom enot. Oba loilna ojaevalnika enostavno preizkusimo tako, da na vhod pripeljemo signal ustreznega VCOja ter pomerimo mo na izhodu. Pri VCOju za 2.1GHz ne smemo pozabiti skrajati trakcev na tiskanini, saj je tiskanina sicer prirejena delovanju na niji frekvenci. Pri
149
BEACON - 99
krajanju trakcev seveda sproti preverjamo pokrivanje VCOja pri krmiljenju z napetostjo 0...5V na varikap diodi. Nazivno frekvenco 2100 MHz bi morali dosei pri napetosti 3...3.5V, ko imajo trakci pravilne doline. Po potrebi pri tem malenkost skrajamo tudi srednji trakec, veina skrajanja pa seveda doleti krajna trakca interdigitalnega sita. V enoti PLL logike najprej preverimo frekvenco kristalnega oscilatorja. Drsnika obeh trimerjev nastavimo na vroi konec, da bo razpon izhodnih napetosti najveji. Brez vhodnega signala se mora izhodna napetost Uf povzpeti na +5V. e na vhod preko majhne zankice sklopimo grid-dip meter in vsilimo frekvenco nad 70.7MHz, mora izhodna napetost Uf upasti na 0V. Iz preizkuenih enot nato sestavimo fazno-sklenjeno zanko in preverimo njeno delovanje. Pri uklenjeni zanki mora napetost na merilni toki LOCK (ni nikamor povezana) upasti na zelo majhno vrednost (pod 0.2V). Trimerja v PLL logiki konno nastavimo tako, da napetost Uf ne more zapeljati VCOja ve kot +/-60MHz od nazivne frekvence 2100MHz. Pri preizkusu PLLja seveda pazimo, da je glavni izhod VCOja zakljuen na breme oziroma ga preko slabilca odpeljemo na frekvencmeter. Ko je PLL preizkuen, poveemo e ostale enote sledilnega izvora. V teh enotah sploh ni nobene nastavitve in moramo le preveriti njihovo delovanje. Spektralni analizator nastavimo tako, da preletava celotno podroje 0...1750MHz in ustrezno izberemo najvejo mono irino sita v medfrekvenci (4MHz). Ko prikljuimo izhod sledilnega izvora na vhod spektralnega analizatorja, se mora dvigniti celotna rta od 0 do konca podroja. rta bo verjetno precej nagubana, ampak to bomo reevali kasneje. Kot prvi poskus preklopimo spektralni analizator na oje sito v medfrekvenci. Pri 700kHz se rta verjetno e ne premakne, pri ojih sitih pa zane padati. rto dvignemo nazaj na svoje mesto s trimerjem pri kristalu v PLL logiki, da na ta nain natanno pociljamo drugo medfrekvenco spektralnega analizatorja. e trimer zaporedno s kristalom ne zadoa, dodamo vzporedni kondenzator ali celo trimer zamenjamo z nastavljivo tuljavo. V skrajnem sluaju, e 60MHz kristal v tretjem meanju spektralca preve odstopa, 150 moramo poiskati drugaen kristal. Nato preverimo delovanje ARO. Y vhod osciloskopa, ki ga uporabljamo kot prikazovalnik spektralca, odklopimo in prikljuimo na ARO napetost v sledilnem izvoru. ARO napetost se v skrajnih mejah giblje pasu 0...8V, v pravilno delujoem sledilnem izvoru pa v pasu 1...3V. Prenizka oziroma previsoka ARO napetost nam tudi pove, kaj je narobe z vezji sledilnega izvora. Pri preizkusu ARO mora biti seveda vsaj glavni izhod pravilno zakljuen. Pri nezakljuenem izhodu bo potek ARO napetosti precej bolj valovit in lahko izpade iz zahtevanega podroja 1...3V. Preizkus sledilnega izvora je z meritvijo napetosti ARO zakljuen, akajo nas le e fine nastavitve tako v spektralnem analizatorju kot v sledilnem izvoru. Predvsem elimo izenaiti odziv spektralnega analizatorja na razlinih frekvencah. Sledilni izvor bi moral narediti na zaslonu spektralnega analizatorja ravno rto, v resnici pa dobimo komplicirano vijugo, ki lahko odstopa tudi +/-5dB od srednje vrednosti. Glavni krivec za neenakomeren odziv spektralnega analizatorja je prvi mealnik in impedance, na katere je zakljuen. S prilagoditvijo impedanc lahko krivuljo odziva precej poravnamo, oziroma premaknemo luknje tja, kjer se kompenzirajo z navzgornjimi bunkami. Nekateri zobki se precej premaknejo, e spre-

menimo dolino kabla med prvim mealnikom in rezonatorskim sitom. e veje spremembe doseemo z majhnimi koki bakrene ploevine, ki jih prispajkamo na izhodni vod prvega VCOja in tako popravimo prilagoditev impedance na mealnik. Precejnjo neprilagoditev impedance, predvsem na frekvencah nad 1GHz, vnaata tudi oba nastavljiva slabilca z malimi klecnimi stikali. Pri tonejih meritvah zato raji uporabimo pomoni izhod sledilnega izvora, ki se izogne vsaj enemu slabilcu na klecna stikala. e bolj ploat odziv doseemo tako, da med sledilni izvor in spektralni analizator vstavimo kvaliteten mikrovalovni slabilec za 10dB ali ve. e je odziv dokonanega merilnika v mejah +/-2dB v frekvennem pasu od 0 do 1.6GHz, smo z rezultatom uglaevanja lahko zadovoljni. Nad 1.6GHz zane odziv upadati e zaradi nizkoprepustnega sita na vhodu. Tonost meritve +/-2dB je sicer primerljiva s tistim, kar nudijo dosti draji tovarniki merilniki. Toneje meritve bi omogoal slikovni pomnilnik, ki prikae razliko merjenega in shranjenega (referennega) odziva. Takno enoto lahko dokupimo za veino tovarnikih merilnikov oziroma zgradimo sami iz cenenih integriranih vezij za na spektralni analizator s sledilnim izvorom domae izdelave.
BEACON - 99
Harmonski konverter za spektralni analizator

Spektralni analizator je pravzaprav samo merilni sprejemnik. V povezavi s sledilnim izvorom uporabimo spektralni analizator tudi za merjenje prevajalne funkcije oziroma prilagoditve (impedance) bremena. Frekvenno podroje meritev lahko razirimo z zunanjimi mealniki in konverterja. Pri tem moramo seveda razmisliti, koliko nas takna raziritev frekvennega podroja stane ne samo v smislu cene dodatnih naprav, pa pa tudi dinaminega podroja meritve. Eden najenostavnejih dodatkov za katerikoli spektralni analizator je prav gotovo harmonski konverter. Osnovni nart harmonskega konverterja je prikazan na sliki 1. Harmonski konverter vsebuje mikrovalovni oscilator in mealnik, ki vhodne frekvence mea z osnovno oziroma vijimi harmoniki oscilatorja. Uporabnost naprave dodatno poveuje monost nastavljanja frekvence oscilatorja v irem frekvennem pasu. Harmonski konverter preprosto vstavimo med merjenca in spektralni analizator. e pri tem dobimo nejasno sliko na zaslonu spektralnega analizatorja, si pomagamo s spreminjanjem frekvence oscilatorja v harmonskem konverterju, da doloimo red harmonika in smer meanja za posamezne odzive na zaslonu. S spreminjanjem frekvence oscilatorja se tudi izognemo luknjam harmonskega mealnika oziroma uporabimo tisti harmonik, ko je mealnik najbolj uinkovit. e nastavimo frekvenco oscilatorja natanno na vrednost medfrekvence spektralnega analizatorja, lahko uporabimo izhod prvega oscilatorja spektralca kot sledilni izvor. Neeljeni presluh oscilatorja harmonskega konverterja v prvo medfrekvenco spektralca prepreimo z loilnim ojaevalnikom za signal VCOja spektralca ter z nizkoprepustnim sitom na izhodu harmonskega konverterja. Praktina izvedba harmonskega mealnika zato vsebuje enak VCO kot v prvem meanju spektralnega analizatorja, ki pokrije frekvenno podroje 2.1-3.85GHz. Harmonski mealnik nima nobenega sita na vhodu, da pokrije im iri frekvenni pas. Izhod harmonskega mealnika je treba skrbno oistiti z ve nizkoprepustnimi siti, da ostanki signala oscilatorja in neeljenih produktov meanja ne zaidejo v spektralni analizator. Harmonski konverter vsebuje tudi irokopasovni izhodni ojaevalnik, ki nadomesti visoke izgube harmonskega mealnika oziroma pokrije razmeroma veliko umno tevilo spektralnega analizatorja. Opisani harmonski konverter je sicer izdelan kot samostojna enota v lastnem ohiju in ga lahko uporabimo s katerimkoli spektralnim analizatorjem s prvo medfrekvenco v pasu med 2 in 3GHz. Harmonski konverter zato vsebuje tudi vse potrebne napajalnike: stabilizator za +8V za napajanje VCOja in izhodnega ojaevalnika ter DC/DC pretvornik in stabilizator za +30V za varikap diode. 2. Harmonski mealnik Nart harmonskega mealnika je prikazan na sliki 2. Nart samega mealnika se sicer kaj dosti ne raz-
151
BEACON - 99
likuje od prvega ali drugega mealnika v spektralnem analizatorju. Dvojna schottky dioda BAT14-099 proizvaja obilico harmonikov do vsaj 30GHz, ko jo krmili razmeroma moni (+13dBm ali 20mW) signal oscilatorja v pasu 2.1-3.85GHz. e naj harmonski mealnik pokriva celoten mikrovalovni frekvenni pas brez globokih lukenj, je treba skrbno zaduiti vse neeljene rezonance sestavnih delov vezja. Vhodni signal je zato sklopljen preko SMD kondenzatorjev velikosti 0402. Ker znaa irina enega kondenztorja komaj 0.5mm, jih vgradimo tri vzporedno, da 50-ohmski mikrotrakasti vod irine 1.5mm ni nikjer preipnjen. Neeljene rezonance simetrirnega vezja mealnika s poltrdim kablom UT-085 duijo tirje upori po 68ohm. Tudi upora 10ohm in 22ohm sta namenjena duenju rezonanc vezja. Konno je pod pokrov medeninaste katlice z mikrotrakastim vezjem vgrajen mikrovalovni absorber v obliki rne "antistatine" pene. Harmonski konverter ne vsebuje nobenega vhodnega slabilca. Z amaterskimi sredstvi je namre teko izdelati dobre slabilce za frekvence nad 10GHz, e teje pa je takne slabilce preklapljati v vezju. Obiajni preklopniki (klecna stikala) niso uporabni na frekvencah nad 2GHz. Dodatne slabilce zato po potrebi prikljuimo kar na vhodno SMA vtinico. SMA vtinica tudi omejuje uporabni frekvenni pas harmonskega konverterja na priblino 26GHz. 3. Izhodni ojaevalnik Nart izhodnega ojaevalnika je prikazan na sliki 3. Izhodni ojaevalnik je nartovan z integriranim vezjem INA10386, ki zagotavlja raven frekvenni odziv, ojaenje preko 20dB in umno tevilo pod 4dB v celotnem frekvennem pasu do 2GHz. Izhodni ojaevalnik nadomea velike mealne izgube v harmonskem mealniku in hkrati pokriva um spektralnega analizatorja. Izhodni ojaevalnik je vgrajen v lastno medeninasto katlico, saj je dodatno oklapljanje nujno potrebno. Tudi nizkoprepustno sito z mejno frekvenco 1.75GHz na izhodu harmonskega mealnika ne zadoa. Izhodni ojaevalnik zato vsebuje dve dodatni nizkoprepustni siti z mejno frekvenco 2.8GHz, ki skupno s sitoma v harmonskem mealniku ter vhodnem mealniku spektralca prepreita nastanek "brkov" in drugih neeljenih odzivov. Ker povzroajo "brke" tudi vije harmonske VCOja v konverterju, potrebuje tudi ozka in dolga katlica loilnega ojaevalnika mikrovalovni absorber pod pokrovom.

Ojaevalnik INA10386 seveda potrebuje sklopna kondenzatorja na vhodu in izhodu, ki navzdol omejujeta pas izhodnih frekvenc na priblino 100kHz. Ker harmonski konverter obiajno uporabljamo pri vejih pasovnih irinah medfrekvence spektralnega analizatorja (150kHz in ve), omenjene frekvenne omejitve navzdol obiajno sploh ne opazimo. Vsak sklopni kondenztor je sestavljen iz vzporedne vezave dveh SMD kondenzatorjev: 100pF (NP0) za visoke frekvence in preko njega zacinjeni 100nF (Z5U) za nizke frekvence. 4. Napajalniki Za napajanje VCOja in izhodnega ojaevalnika poskrbi integrirani regulator 7808. Vezava regulatorja je povsem enaka tisti v spektralnem analizatorju (slika 16) oziroma v sledilnem izvoru (slika 7). Harmonski konverter je obiajno stalno vkljuen, da se VCO ogreje na stabilno temperaturo in se njegova frekvenca immanj seli. Harmonski konverter zato nima stikala za vklop. Varikap diode v VCOju seveda potrebujejo precej vijo napetost do +30V, da VCO pokrije iroko podroje od 2.1GHz do 3.85GHz. Razen tega mora biti krmilna napetost VCOja zelo dobro stabilizirana in filtrirana, saj se v harmonskem konverterju vsakrna nestabilnost frekvence oscilatorja e mnoi z redom harmonika. Napajalnik za varikap diode je prikazan na sliki 4. Napajalnik vsebuje switching DC/DC pretvornik s tranzistorji BC308 in BD139. Za grobo stabilizacijo izhodne napetosti +37V poskrbita dve zener diodi za 18V in tranzistor BC548. Napetost +37V na izhodu DC/DC pretvornika seveda niti zdale ni dovolj stabilna za neposredno napajanje varikap diod v VCOju. Za dodatno stabilizacijo izhodne napetosti na +30V poskrbi integrirano vezje uA723. Zaradi majhne porabe na +30V (edini merljivi porabnik je potenciometer) zadoa e sam uA723 brez dodatnih monostnih polprevodnikov. uA723 seveda e vedno potrebuje peico uporov za nastavitev izhodne napetosti in tokovne omejitve ter nekaj kondenzatorjev, ki prepreujejo divjanje povratne vezave. Krmilno napetost za varikap diode dobimo preko Helipot potenciometra
152
BEACON - 99
50kohm. Potenciometer je seveda vgrajen na prednjo ploo harmonskega konverterja in opremljen z gumbom za tetje obratov. Ker harmonski konverter ne vsebuje vezja za linearizacijo VCOja, bo skala na potenciometru zelo nelinearna. V praktini uporabi se izkae celo koristno, da je skala na gornjem koncu zelo razvleena, saj ravno v tem podroju uporabljamo harmonski konverter pri opazovanju zelo visokih frekvenc nad 10GHz. VCO je povsem enak prvemu VCOju v spektralnem analizatorju (slika 4). Glavni izhod VCOja (+13dBm) krmili harmonski mealnik, pomoni izhod VCOja (+5dBm) pa je speljan na SMA vtinico na zadnji ploi harmonskega konverterja, kamor lahko prikljuimo frekvencmeter oziroma uporabimo harmonski konverter kot izvor signala v frekvennem pasu 2.1-3.85GHz.
Pri gradnji celotnega merilnega kompleta spektralnega analizatorja moramo zato izdelati dva enaka VCOja. e nam zaradi toleranc sestavnih delov ne uspe izdelati dveh enakih VCOjev, vgradimo boljega v sam spektralni analizator. Slabi VCO uporabimo v harmonskem konverterju, saj so tu zahteve bistveno manj ostre kot v spektralnem analizatorju. Konno lahko v harmonskem konverterju poveamo filtracijo krmilne napetosti VCOja, saj tu VCOja ne krmilimo z ago in so vse spremembe poasne. V ta namen zamenjamo kondenzator 15nF z elektrolitom 10uF, ki ga prav tako vgradimo vzporedno skozniku 1nF za krmilno napetost 0...30V za varikap diode. VCO bo na ta nain varneji pred vdorom nizkofrekvennih motenj iz napajanja, predvsem iz DC/DC pretvornika.
5. Izdelava harmonskega konverterja Z izjemo DC/DC pretvornika vsebuje sledilni izvor le mikrotrakaste tiskanine, ki so prikazane na sliki 5. Mikrotrakaste tiskanine so izdelane iz dvostranskega vitroplasta FR4 debeline 0.8mm povsem enako kot v spektralnem analizatorju. Tiskanina DC/DC pretvornika je prikazana na sliki 6 in je izdelana na enostranskem vitroplastu FR4 debeline 1.6mm. Vse tri mikrotrakaste tiskanine (harmonski mealnik, VCO in izhodni ojaevalnik) so vgrajene v oklopljena medeninasta ohija podobno kot enote spektralnega analizatorja (20). Vse tri medeninaste katlice potrebujejo tudi mikrovalovni absorber, rno "antistatino" peno pod pokrovom za duenje rezonanc. Razporeditev enot harmonskega 153
BEACON - 99

frekvenno podroje pokrivanja in izhodno mo pred vgradnjo VCOja v celotno vezje. Posebno pazimo na to, da VCO nima "lukenj", kjer bi izhodna mo padla pod +10dBm. e gradimo harmonski konverter hkrati s spektralnim analizatorjem, potem preverimo delovanje obeh irokopasovnih VCOjev ter vgradimo boljega v spektralni analizator in slabega v harmonski konverter. Na spektralnem analizatorju mora biti viden um izhodnega ojaevalnika harmonskega konverterja. Pri vhodnem slabljenju 0dB mora biti um dobro viden, pri slabljenju 10dB pa komaj dvigne zeleno travico na zaslonu osciloskopa. Na ta nain pravzaprav preizkusimo spektralni analizator, ki bi moral dosegati umno tevilo pod 20dB pri vhodnem slabljenju 0dB. Konno poveemo -5dBm izhod prvega VCOja spektralca na vhod harmonskega konverterja. Harmonski konverter nastavimo tako, da se nam rta na osciloskopu dvigne skoraj do vrha zaslona. Pri tej nastavitvi harmonskega konverterja uporabljamo prvi VCO spektralca kot sledilni izvor. Delovanje harmonskega konverterja preverimo seveda za poljubno nastavitev VCOja, ko dobimo le nekaj posaminih odzivov na zaslonu spektralca.
konverterja je prikazana na sliki 7. [katla harmonskega konverterja ima enako globino (240mm) kot spektralni analizator, irina pa je samo 100mm. Viina katle harmonskega konverterja je samo 32mm, saj so vse enote razporejene v eni sami ravnini. Dno katle je preprosto kos ploevine, upognjen v obliko rke U z nosilnimi uesi za pokrov, ki je prav tako kos ploevine, upognjen v obliko rke U. Stabilizator 7808 je privit na zadnjo stranico katle zaradi hlajenja. Ostali sestavni deli stabilizatorja za +8V (kondenzatorja 470uF, duilka VK200 in zaitna dioda 1N5401) so preprosto vgrajeni v "zraku" med prikljuki 7808 in vtinico za napajanje
+12V. Poraba celotnega harmonskega konverterja znaa okoli 150mA. 6. Oivljanje harmonskega konverterja Harmonski konverter je v primerjavi s spektralnim analizatorjem ali sledilnim izvorom razmeroma enostavna naprava. Opisani harmonski konverter sploh nima uglaevalnih tok. V prvem koraku preverimo delovanje napajalnih vezij, predvsem regulatorja 7808 in DC/DC pretvornika s stabilizatorjem za 30V. Najzahtevneja sestavna enota harmonskega konverterja je prav gotovo irokopasovni VCO. Podobno kot v spektralnem analizatorju preverimo
154
BEACON - 99
Slikovni pomnilnik za spektralni analizator

Slikovni pomnilnik je bil sprva miljen kot zamenjava za spominsko katodno cev v spektralnem analizatorju. Spominska cev oziroma digitalni slikovni pomnilnik omogoata razmeroma poasne prelete frekvennega podroja, ko uporabljamo najoja sita (manj kot 10kHz) v medfrekvenci spektralnega analizatorja. Uglaevanje merjenca ali iskanje napake je seveda zelo teavno pri tako poasnem osveevanju slike na zaslonu spektralnega analizatorja. Ker ima spektralni analizator najoje sito irine 10kHz, bi bil taken slikovni pomnilnik zanj skoraj neuporaben. Uporabnost spektralnega analizatorja nam lahko bistveno poveajo razlini dodatki. Med najpomembneje sodi vsekakor sledilni izvor, ki omogoa meritev prevajalne funkcije sicer pasivnih vezij. Harmonski konverter obiajno uporabljamo za raziritev frekvennega podroja spektralnega analizatorja, v povezavi z izhodom prvega VCOja spektralca pa lahko merimo tudi prevajalne funkcije pasivnih vezij. Pri merjenju prevajalne funkcije nas seveda moti neidealen odziv merilne opreme, spektralnega analizatorja in sledilnega izvora, e posebno v sluaju uporabe harmonskega konverterja. Pri meritvi prevajalne funkcije shranimo v pomnilnik krivuljo odziva brez merjenca in potem primerjamo z merjencem. S slikovnim pomnilnikom enostavno primerjamo dva razlina merjenca med sabo. Na izhodu slikovnega pomnilnika lahko novo krivuljo odtejemo od stare. Ker uporablja spektralni analizator logaritemsko skalo za jakost signalov, pomeni odtevanje v logaritemski skali v resnici deljenje odzivov. Na ta nain lahko povsem izloimo netonosti sledilnega izvora in spektralnega analizatorja, da izmerimo isti odziv merjenca. Taken slikovni pomnilnik nam proizvajalci spektralnih analizatorjev in analizatorjev vezij ponavadi ponujajo pod imenom "storage normalizer". V tem lanku bom opisal slikovni pomnilnik vrste "storage normalizer" za spektralni analizator, ki ga enostavno prikljuimo med spektralni analizator in osciloskop. S stikali na prednji ploi enostavno izbiramo neposredno sliko iz spektralnega analizatorja, vsebino pomnilnika ali razliko neposredne slike in pomnilnika. Slikovni pomnilniki tovarnikih spektralnih analizatorjev in analizatorjev vezij imajo pogosto neprijetno napako: slika iz pomnilnika je dosti slaba od neposredne slike. Vzrok je v premajhnem pomnilniku, ki slikovni signal vzori v malotevilnih tokah. Glavni razlog ponavadi ni razpololjivost vejih pomnilnikov, pa pa poasnost A/D in D/A pretvornikov ter mikroraunalnika, ki skrbi za prekladanje podatkov. Pri nartovanju slikovnega pomnilnika sem zato izbral hitra A/D in D/A pretvornika ter dovolj velik CMOS pomnilnik. Mikroraunalniku sem se preprosto odrekel, saj sploh ni nujno potreben. V sluaju enostavnega slikovnega pomnilnika zadoa preprost izvor taktov in naslovov, izdelan iz nekaj TTL vezij druine 74HCxxx. Zahteve za slikovni pomnilnik seveda doloajo lastnosti video signala, ki ga daje spektralni analizator. Ker znaa pasovna irina video signala na izhodu opisanega logaritemskega detektorja okoli 500kHz, je smiselna izbira vzorevalne frekvence 1MHz. Frekvenca vzorcev 1MHz je previsoka za veino znanih mikroraunalnikov, za enostavno logiko iz TTL vezij pa ne predstavlja nobene teave. Dinamino podroje logaritemskega detektorja v spektralnem anali-
155
BEACON - 99
zatorju dosega skoraj 100dB. Uporaba 8-bitnih A/D in D/A pretvornikov ter pomnilnika pomeni, da znaa loljivost slikovnega pomnilnika 0.4dB. Velikost stopnik 0.4dB je sicer povsem primerljiva s tonostjo 10-stopenjskega logaritemskega detektorja v spektralnem analizatorju. A/D in D/A pretvornika ter pomnilnk so prikazani na sliki 1. Kot A/D pretvornik je uporabljen "flash" A/D pretvornik TDA8703, ki omogoa vzorno frekvenco do 30MHz. "Flash" A/D pretvorniki vsebujejo za vsako stopniko prenosne funkcije po en primerjalnik, se pravi kar 255 primerjalnikov v 8-bitnem A/D pretvorniku. Prednost je hiter odziv, ki omogoa visoko vzorevalno frekvenco. "Flash" A/D pretovrnik tudi ne potrebuje "sample-and-hold" vezja na vhodu, kar poenostavlja gradnjo naprave. A/D pretvornik TDA8703 je sicer opremljen s "tri-state" TTL izhodi, da ga lahko neposredno prikljuimo na podatkovno vodilo. Koristna posebnost vezja TDA8703 je tudi O/UF (over/underflow) izhod. Ta izhod gre na logino enico, ko je vhodni signal previsok ali prenizek, torej izven obiajnega delovnega podroja A/D pretvornika. Pri preizkusu slikovnega pomnilnika zato prikljuimo iz izhoda O/UF preko upora 220ohm svetleo diodo na maso, ki nam bo s svetlikanjem povedala, kdaj jakost vhodnega signala ni primerna. 62256 je znan 32-kilobajtni CMOS pomnilnik, ki se danes uporablja v marsikateri elektronski napravi, vkljuno z znanim TNC2 za packet-radio. Pri vzorni frekvenci 1MHz omogoa 32-kilobajtni pomnilnik posnetek doline 32ms. Pomnilnik je torej namenjen (s smiselno rezervo) uporabi pri hitrosti preleta 2ms/razdelek oziroma 20ms ez cel zaslon spektralnega analzatorja. Tudi 62256 lahko neposredno prikljuimo na podatkovno vodilo, saj preko istih prikljukov D0...D7 vpisujemo oziroma itamo vsebino pomnilnika. Tudi D/A pretvornik TDA8702 omogoa visoke frekvence vzorenja do 30MHz. D/A pretvornik TDA8702 vsebuje svoj lastni vmesni 8-bitni pomnilnik (zapah), v katerega se vpie bajt podatkov s taktom DAC-CLK. Zapah zadri podatke za celoten cikel takta, medtem pa se podatkovno vodilo lahko uporablja tudi v druge namene. TDA8702 ima dva komplementarna analogna izhoda. V vezju slikovnega pomnilnika sta uporabljena oba, da se na ta nain izloijo motnje in nestabilnost napajalne napetosti +5V. A/D in D/A pretvornika ter pomnilnik potrebujejo celo vrsto razlinih krmilnih signalov. Izvor ustreznih taktov in naslovov je prikazan na

sliki 2. Vsi takti imajo frekvenco 1MHz, vendar razlino trajanje in fazo. Taktne impulze proizvaja oscilator 8MHz, ki krmili 8-bitni pomikalni register 74HC164. Pomikalni register je povezan kot delilec frekvence z osem, razline takte pa dekodirajo vrata dveh 74HC00. A/D pretvornik TDA8703 opravi eno pretvorbo za vsak taktni impulz ADC-CLK. Izhode TDA8703 vkljui signal /ADC-CE. Vpis pomnilnika krmili takt /WR, itanje pomnilnika pa takt /OE. Konno prepie vsebino pomnilnika takt DAC-CLK v zapah v D/A pretvorniku TDA8702. Ko vsi omenjeni takti mirujejo, izhod Q0 74HC164 pomakne izvor naslovov na naslednji naslov. Izvor naslovov vsebuje tiri sinhrone tevce 74HC161. Proilni impulz TRIG iz spektralnega analizatorja se najprej oisti v D-flip-flopu (1/2 74HC74) za zanesljivo resetiranje in sinhronizacijo naslovnega tevca. Naslovni tevec krmili pomnilnik s 15-bitnim naslovom. Zadnja stopnja tevca, izhod Q3 zadnjega 74HC161, poskrbi za zaustavitev tetja do naslednjega proilnega impulza. Vpis pomnilnika sproimo rono s pritiskom na istoimensko tipko. Stanje tipke se prepie v D-flip-flop (druga polovica 74HC74) ob zaetku preleta zaslona, da se v pomnilnik
156

vpie celotna meritev ne glede na morebitno odskakovanje kontakta tipke. Pritisk na tipko "VPIS" vkljui takt /WR, ki bi sicer ostal v neaktivnem visokem loginem nivoju. Slikovni pomnilnik potrebuje e analogni vmesnik, prikazan na sliki 3, ki poskrbi za prilagoditev vhodnih in izhodnih napetosti in impedanc A/D in D/A pretvornikov na vrednosti, ki jih uporablja povezava med spektralnim analizatorjem in osciloskopom (20dB/V in 680ohm). Vmesnik vsebuje tudi vezje operacijskih ojaevalnikov, ki izrauna razliko neposredne meritve in vsebine pomnilnika. Analogni vmesnik je zgrajen s etverkom operacijskih ojaevalnikov v integriranem vezju MC33074. Prvi operacijski ojaevalnik (5,6,7) je le napetostni sledilnik za vhodni signal. A/D pretvornik dobi le del tega signala preko uporovnega delilnika. Drugi operacijski ojaevalnik (8,9,10) ojai izhodni signal D/A pretvornika na enako vrednost, kot jo daje spektralni analizator. Tretji operacijski ojaevalnik (12,13,14) izrauna razliko signalov. etrti operacijski ojaevalnik (1,2,3) je le napetostni sledilnik za potenciometer poloaja razlike. Operacijski ojaevalniki v analognem vmesniku se napajajo z napetostjo +12V, saj je obiajni razpon vhodnega video signala priblino med 1V in 6V. Za stabilno referenno napetost +7V poskrbi integrirano vezje uA723. Napajalnik celotnega slikovnega pomnilnika je sicer prikazan na sliki 4. Napajalnik vsebuje regulator 7805 za +5V napajanje digitalnih vezij ter neposredni izhod +12V za analogni vmesnik. Vezava sestavnih enot slikovnega pomnilnika je prikazana na sliki 5. Spektralni analizator proizvaja tiri signale za krmiljenje prikazovalnika: video (Y odklon), proenje (TRIG), gaenje (BLANK) in aga (X odklon). Slikovni pomnilnik potrebuje le dva: video signal jasno potuje skozi vezja pomnilnika, proenje pa poskrbi za sinhronizacijo naslovnega tevca pomnilnika. Slikovni pomnilnik je zgrajen na dveh tiskanih vezjih, le sestavni deli napajalnika so nameeni v bliini vtinic in regulatorja 7805, ki je zaradi hlajenja privit na ohije. Digitalni del pomnilnika, se pravi A/D in D/A pretovrnika, pomnilnik ter izvor taktov in naslovov, je zgrajen na dvostranski tiskanini z izmerami 120mmX80mm iz 1.6mm debelega
BEACON - 99
157
BEACON - 99
158
BEACON - 99
vitroplasta, ki je prikazana na sliki 6. Analogni vmesnik je zgrajen na manji enostranski tiskanini z izmerami 80mmX40mm, prav tako iz 1.6mm debelega vitroplasta, ki je prikazana na sliki 7. Razporeditev enot slikovnega pomnilnika je prikazana na sliki 8. [katla slikovnega pomnilnika ima enako globino (240mm) kot spektralni analizator, irina pa je samo 100mm. Viina katle slikovnega pomnilnika je samo 32mm, saj so vse enote razporejene v eni sami ravnini. Dno katle je preprosto kos ploevine, upognjen v obliko rke U z nosilnimi uesi za pokrov, ki je prav tako kos ploevine, upognjen v obliko rke U. eprav je slikovni pomnilnik skoraj nizkofrekvenno oziroma digitalno vezje, analogni vmesnik zahteva kar nekaj nastavitev, da imbolje izkoristimo dinamino podroje uporabljenih A/D in D/A pretvornikov. Seveda bi moral sestavljeni slikovni pomnilnik za silo delati tudi brez vsakrnih nastavitev, kar lahko takoj
preverimo z osciloskopom. V slikovnem pomnilniku moramo najprej nastaviti obmoje vhodne napetosti v A/D pretvornik. Na spektralnem analizatorju poiemo imbolj razgibano sliko, najbolje en sam irok "kucelj" ez celoten zaslon. Oba trimerja in potenciometer nastavimo v srednji poloaj. Nato slikovni pomnilnik preklopimo v poloaj "RAZLIKA" in drimo pritisnjeno tipko "VPIS". Pri pritisnjeni tipki "VPIS" nastavimo trimer "OJAENJE" tako, da dobimo na zaslonu povsem ravno rto. e dobimo na sliki zobce, ki se jih ne da izloiti, s svetleo diodo preverimo izhod O/UF. e je A/D pretvornik e vedno prekrmiljen, potem bo verjetno treba popraviti trimer "Y-POLOAJ" v video ojaevalniku v spektralnem analizatorju. Svetlea dioda pri pravilno delujoem slikovnem pomnilniku ni nujno potrebna, zato ni vgrajena na prednjo ploo. Ko je trimer "OJAENJE" pravilno
nastavljen, preklopimo slikovni pomnilnik v "NEPOSREDNO" oziroma "POMNILNIK". Trimer "POLOAJ POMNILNIKA" nato nastavimo tako, da pri preklopu NEPOSREDNO/POMNILNIK ne opazimo razlike. Konno, "POLOAJ RAZLIKE" je potenciometer na prednji ploi slikovnega pomnilnika, ki ga nastavljamo sproti glede na vrsto meritve: spektralni analizator sam, sledilni izvor in merjenje izgubnega vezja oziroma merjenje vezja z vstavitvenim ojaenjem. Pri uporabi slikovnega pomnilnika se moramo zavedati, da pomnilnik pravzaprav ni ne ve o nastavitvah spektralnega analizatorja. Ko smo merilni sistem umerili in odziv sistema shranili v pomnilniku, ne smemo ve spreminjati nobene nastavitve spektralnega analizatorja. Vsaka sprememba seveda zahteva ponovno umerjanje in ponoven vpis v slikovni pomnilnik.
159
BEACON - 99
Marker frekvencmeter za spektralni analizator

1. Prikaz frekvence in jakosti Spektralni analizator je merilnik, ki meri frekvenco in jakost radijskih signalov. Obe veliini zato naeloma oditamo z zaslona katodne cevi. Ko spektralni analizator preiskuje le ozek delek frekvennega podroja, potrebujemo e podatek, kje se ta delek nahaja v celotnem frekvennem podroju merilnika. Pri loljivosti komaj 10dB na razdelek bi eleli tudi toneji prikaz jakosti, vsaj v eni ali nekaj zanimivih tokah zaslona. Prvi spektralni analizatorji so imeli podobno kot ostali radijski sprejemniki mehansko skalo s kazalcem in pogonom na vrvico. Tonost frekvenne skale je zagotavljal kakovosten ini potenciometer (Helipot), ki je krmilil tokovni generator za elektromagnet YIG oscilatorja. Frekvenca YIG oscilatorja je namre premosorazmerna magnetnemu polju oziroma toku skozi tuljavo elektromagneta. Nerodno mehansko skalo, ki je bila pogosto vzrok okvare spektralnega analizatorja, je kmalu zamenjal digitalni miliampermeter na tri ali tiri tevilke. tevilski prikaz seveda takoj pokae pomanjkljivosti takne enostavne elektronske frekvenne skale. Vsak uporabnik hitro opazi prevaro, da ne gre za pravi digitalni frekvencmeter. Zadoa e nastaviti frekvenco merilnika na ni, potem na najvijo mono frekvenco in se spet vrniti na ni. Histereza jedra elektromagneta YIG oscilatorja bo poskrbela, da se skala premakne tudi za 20MHz! Pred dobrim desetletjem so hitri frekvenni delilniki konno omogoili vgradnjo pravih frekvennih sintetizatorjev tudi v mikrovalovna vezja spektralnega analizatorja. Takni spektralni analizatorji edini razpolagajo z resnino tono frekvenno skalo. Tonost prikaza frekvence tedaj zavisi izkljuno od referennega kristalnega oscilatorja. Kljub temu dobimo danes na triu tevilne nove merilnike, tudi takne z raunalniko-podprtim prikazovalnikom, ki razpolagajo le z razmeroma netono analogno frekvenno skalo (meritev toka skozi elektromagnet YIG oscilatorja). Vsakemu spektralnemu analizatorju lahko seveda dodamo zunanji digitalni frekvencmeter. Ker je spektralni analizator sprejemnik z ve meanji, moramo izmeriti frekvence vseh lokalnih oscilatorjev in nazadnje e pravilno priteti vrednost zadnje medfrekvence. Razen tega moramo vrata tevca frekvencmetra sinhronizirati s skaniranjem asovne baze spektralnega analizatorja, da merimo vse frekvence vedno v isti znani toki skaniranja. Nalogo znatno poenostavi sledilni izvor, ki je sicer zelo koristen pripomoek spektralnega analizatorja. Sledilni izvor opravi vsa setevanja oziroma odtevanja medfrekvenc in lokalnih oscilatorjev, da je njegova izhodna frekvenca enaka vhodni frekvenci spektralnega analizatorja. S pomojo sledilnega izvora lahko izmerimo frekvenco spektralnega analizatorja s katerimkoli frekvencmetrom, le skaniranje spektralnega analizatorja moramo med meritvijo frekvence zaustaviti (zero span). Spektralni analizatorji z raunalniko-podprtim prikazovalnikom lahko merijo frekvenco v katerikoli toki
161
BEACON - 99
skale na zaslonu. Merilna toka oziroma toke, e jih je ve, so prikazane z dobro vidnimi znakami na zaslonu, ki jih imenujemo markerji. Frekvenca in jakost signala vsakega markerja se izpiejo v tevilski obliki. Nartovanje primernega frekvencmetra s prikazom in meritvijo frekvence in jakosti markerjev torej dopua veliko razlinih monosti, skoraj ne glede na vrsto osnovnega spektralnega analizatorja in druge opreme (sledilni izvor, slikovni pomnilnik). Za samo meritev frekvence zadoa e tevec, ki mu vrata odpira aga iz spektralnega analizatorja. Druga skrajnost je raunalniko-podprt prikazovalnik, kjer mogoe predstavlja edino omejitev le zmogljivost mikroraunalnika, ki ga uporabimo za risane slike. V tem sestavku bom opisal enostaven marker frekvencmeter za delovanje s spektralnim analizatorjem in pripadajoim sledilnim izvorom. Uporaba sledilnega izvora omogoa enostaven frekvencmeter z enim samim vhodom in enim preddelilnikom, ki za razliko od obiajnih tevcev frekvence potrebuje le sinhronizacijo proenja s spektralnim analizatorjem. Osnovni nart marker frekvencmetra za spektralni analizator je prikazan na sliki 1. Vezje marker frekvencmetra ima tri naloge: v izbrani toki na zaslonu mora izmeriti frekvenco in jakost signala ter narisati primerno znako na zaslon osciloskopa. Frekvencmeter sestavljajo tri enote: preddelilnik, tevec in proenje. Preddelilnik deli izhodno frekvenco sledilnega izvora z 256, kar omogoa uporabo razmeroma poasnega tevca. Enota tevca vsebuje tudi vmesni pomnilnik in krmilnik za LCD prikaz. Enota proenja poskrbi za reset in odpiranje vrat tevca ter prepis vsebine v pomnilnik. Toko merjenja frekvence nastavimo z zakasnitvijo impulza TRIG iz izvora age spektralnega analizatorja. Vzorevalnik Y-VIDEO signala se proi istoasno z odpiranjem vrat frekvennega tevca. Vzorec napetosti se shrani v kondenzatorju in izmeri z digitalnim voltmetrom (DVM). Skala voltmetra je umerjena kar v decibelih, dodaten potenciometer pa omogoa nastavitev poljubnega odmika. Konno, isti proilni impulz "MARKER" krmili tudi vezje, ki narie znako na zaslonu osciloskopa. 162 Enota markerja vsebuje oscilator za 455kHz. Izhodni signal oscilatorja se preprosto priteje Y-VIDEO signalu, ki krmili Y vhod osciloskopa. Ker spektralni analizator uporabljamo kot obutljiv merilni sprejemnik, je marker frekvencmeter vgrajen v lastno oklopljeno ohije. Kovinski oklop zadoa v veini meritev, celo s sprejemno anteno vgrajeno neposredno na spektralni analizator. Uinkovitost oklapljanja marker frekvencmetra in sledilnega izvora lahko takoj preverimo z izklopom napajanja obeh enot. Vezja marker frekvencmetra so zato nartovana tako, da v odsotnosti napajanja ne motijo signalov Y-VIDEO in TRIG. 2. Preddelilnik Izhodna frekvenca sledilnega izvora spektralnega analizatorja se giblje v zelo irokem razponu zaeni skoraj z enosmerno vse do nekaj GHz. Meritev visokih frekvenc vsekakor zahteva preddelilnik. Preddelilnik seveda upoasnjuje delovanje frekvencmetra. Izbira faktorja deljenja preddelilnika zato ni poljubna. Meritev frekvence sledilnega izvora mora biti v vsakem sluaju hitreja od asa enega preleta spektralnega analizatorja, obiajno okoli 20ms. Loljivost frekvencmetra je omejena na 100kHz, kar zahteva as meritve 2.56ms pri uporabi preddelilnika z modulom deljenja 256. Vijo loljivost frekvencmetra bi lahko dosegli le s povpreenjem rezultata ve zaporednih meritev. Dodatno teavo predstavlja nila na frekvenni skali. Delovanje sledilnega izvora je povsem nezanesljivo v bliini nile, preddelilnik pa je e bolj nezanesljiv pri zelo nizkih frekvencah. Meritev frekvence v neposredni bliini nile bi omogoal edino bolj kompliciran frekvencmeter, ki bi meril frekvence vseh oscilatorjev spektralnega analizatorja

z ve loenimi preddelilniki in tevci ter izraunal konni rezultat s pritevanjem medfrekvenc. Spodnja frekvenna meja sledilnega izvora znaa manj kot 100kHz. 100kHz je zelo nizka frekvenca za ECL preddelilnike. Ceneni preddelilniki za TV sprejemnike so nartovani za delovanje v frekvennem podroju od 70MHz do 900MHz. Raziritev frekvennega podroja preddelilnika zahteva skrbno obdelavo vhodnega signala, na kar nartovalci amaterskih in tovarnikih frekvencmetrov marsikdaj pozabijo. V opisanem frekvencmetru sem najprej preizkusil preddelilnke U664 in U891 tovarne Telefunken, ki jih z lahkoto najdemo pri nas kot rezervne dele za televizorje. Gornja frekvenna meja obeh omenjenih preddelilnikov znaa okoli 1.6GHz z velikimi odstopanji med primerki istega vezja. Gornja frekvenna meja hitro upada s segrevanjem ipa in naraa z vianjem napajalne napetosti. al se pri U664 in U891 nikakor ne da zniati spodnje frekvenne meje pod 20MHz, niti pri krmiljenju z lepimi pravokotnimi impulzi. Vzrok je verjetno kapacitivno sklopljen ojaevalnik, vgrajen na vhod omenjenih delilnikov. Na sreo taknih vhodnih vezij preddelilniki drugih proizvajalcev (druina SDA... tovarne Siemens, druina uPB... tovarne NEC) izgleda ne vsebujejo. V vezju sem se zato odloil za preddelilnik SDA4212, ki ga z malo sree e vedno najdemo kot rezervni del za televizor. SDA4212 dosee gornjo frekvenno mejo okoli 1.8GHz pri sobni temperaturi, kar je ravno e zadosti za opisani spektralni analizator in sledilni izvor. Spodnja frekvenna meja zavisi od vhodnega vezja in oblike vhodnega signala. Poskusi so pokazali, da preddelilniki druine SDA... e vedno delujejo pri vhodnih frekvencah pod 1MHz. Celotno vezje preddelilnika je prikazano na sliki 2. Vhodni ojaevalnik INA03184 je potreben predvsem na

nizkih frekvencah, da iz sinusnega izhodnega signala sledilnega izvora naredi pravokotnik za ECL preddelilnik. e bolj pomembno vlogo ima etverek schottky diod BAT14-099R, ki hkrati oblikuje vhodni signal preddelilnika in prepreuje prekrmiljenje ECL vhodnega vezja v SDA4212. Preddelilnik SDA4212 ima standardno razporeditev noic. V isto podnoje lahko zato vtaknemo tudi U891, ki bo deloval povsem pravilno, le frekvenno podroje bo omejeno na 20MHz do 1.6GHz. Izhodni signal preddelilnika z ECL loginim nivojem ojauje tranzistor BFP183 na TTL logini nivo. Veina omenjenih ECL preddelilnikov omogoa izbiranje modula deljenja z noico 5. V opisanem frekvencmetru sem se odloil za modul deljenja 256, ker ta modul omogoa veina znanih preddelilnikov. Deljenje z 256 pomeni izhodno frekvenco okoli 7MHz pri vhodni frekvenci 1.8GHz. Ker glavni tevec frekvencmetra omogoa deljenje frekvenc vse do 16MHz, bi z boljim preddelilnikom (naprimer uPB1505) lahko dosegli tudi 4GHz in tako neposredno merili frekvence oscilatorjev v spektralnem analizatorju. Enota preddelilnika potrebuje eno samo napajalno napetost +5V. Vsi sestavni deli so SMD izvedbe z izjemo SDA4212. Poskusi so pokazali, da SDA4212 deluje celo bolje, e je vgrajen na kvalitetno podnoje. Izgleda, da kontakti podnoja poskrbijo za boljo prilagoditev impedance kot v sluaju, ko je SDA4212 neposredno zacinjen v tiskano vezje. 3. tevec tevec je osnovni sestavni del vsakega digitalnega frekvencmetra. Vsebino tevca moramo seveda pripeljati na primeren prikazovalnik. Amaterski frekvencmetri so obiajno izdelani z LED prikazovalniki. Svetlee diode imajo razmeroma veliko porabo, kar pomeni veliko segrevanje naprave in motnje na napajanju. V obutljivem merilniku, kot je to spektralni analizator, je oboje skrajno nezaeljeno. Uporaba LCD prikazovalnika je zato skoraj nujna. LCD prikazovalnike dobimo ve razlinih vrst. Najenostavneji za uporabo so multipleksirani moduli, ki vsebujejo tudi krmilnik in jih lahko neposredno prikljuimo na mikroraunalnik. Multipleksirani moduli imajo al dve hudi pomanjkljivosti:
BEACON - 99
prikazani znaki so razmeroma majhni in kontrast je zaradi multipleksiranja slab, e posebno pri poevnem gledanju prikazovalnika. V frekvencmetru sem se zato odloil za nemultipleksiran LCD s tirimi velikimi tevilkami, ki se uporablja v namiznih urah. Za taken LCD na sreo obstaja ustrezno krmilno vezje ICM7224IPL, ki vsebuje tudi tevec frekvencmetra, vmesni pomnilnik in 7-segmentni dekoder. Uporaba programirljivega mikrokrmilnika oziroma kopice vezij druin 74HC... ali 40... zato ni potrebna. Povezava krmilnika ICM7224IPL na LCD je prikazana na sliki 3. tevec krmilimo preko vhodov COUNT in /COUNT-INHIBIT. Na vhod COUNT pripeljemo izhod preddelilnika. Preko vhoda /COUNT-INHIBIT sprostimo oziroma zaustavimo tevec. Logika znotraj ICM7224IPL je izvedena tako, da preskoki stanja /COUNT-INHIBIT ne proijo tevca. Na ta nain je zagotovljeno, da zadnja tevilka frekvencmetra manj plee. Vsebino tevca prepiemo v vmesni pomnilnik z impulzom na vhodu /STORE. Konno, z vhodom /RESET postavimo tevec nazaj na nilo za naslednjo meritev. Ker je LCD nemultipleksiran, potrebuje vsak segment prikazovalnika lastno loeno povezavo do krmilnika ICM7224IPL. ICM7224IPL krmili tudi skupno elektrodo vseh segmentov prikazovalnika z imenom BP (backplane). LCD namre zahteva krmiljenje z nizkofrekvenno izmenino napetostjo nekaj deset ali sto Hz. Frekvenco krmiljenja doloa oscilator, ki je vgrajen v samo vezje ICM7224IPL. ICM7224IPL in LCD prikazovalnik
imata e nekaj nepovezanih noic. V opisanem vezju niso povezane decimalne pike prikazovalnika. ICM7224IPL bi sicer lahko krmilil e polovico pete tevilke (segment AB5), al pa je ustrezen LCD skoraj nemogoe najti na triu. Izhod /CARRY sicer omogoa povezavo ve ICM7224IPL v verigo. Vhod LZBIN in izhod LZBOUT pri tem omogoata brisanje nepotrebnih niel. V prikazanem vezju je vhod LZBIN nepovezan, saj ga dri v pravilnem loginem stanju e notranji upor v vezju ICM7224IPL. Vezje ICM7224IPL zahteva eno samo napajalno napetost +5V in pri tej napetosti omogoa tetje vse do 15...25MHz. Zaradi varevanja s prostorom na prednji ploi merilnika je ICM7224IPL vgrajen kar pod LCD prikazovalnik. Enostranska tiskanina sicer zahteva e dva mostika (za Vdd in BP) pod samim ICM7224IPL. 4. Proenje Frekvencmeter spektralnega analizatorja zahteva nekoliko drugano proenje od obiajnih digitalnih frekvencmetrov. Predvsem mora biti proenje natanno sinhronizirano z ago spektralnega analizatorja. Razen tega moramo upotevati tudi as trajanja meritve frekvence, ki ni zanemarljiv v primerjavi s periodo age. e je skaniranje frekvence dovolj linearno, bo izmerjeno povpreje preprosto ustrezalo frekvenci sredi merilnega intervala. Razen krmiljenja tevca mora vezje proenja sporoiti trenutek merjenja frekvence ostalim vezjem, da nariejo primerno znako (marker) na pravem 163
BEACON - 99

Y-VIDEO izhodom 20dB/V, ki se seveda stalno spreminja skladno s preletavanjem frekvennega pasu. Za meritev jakosti signala na doloeni frekvenci moramo zato vzoriti Y-VIDEO signal v pravem trenutku. Nart vzorevalnika je prikazan na sliki 5. Vhodni Y-VIDEO signal gre najprej skozi preprosto nizkoprepustno sito (upor 22kohm in kondenzator 68pF) na napetostni sledilnik s prvim operacijskim ojaevalnikom CA3140. CA3140 poskrbi, da vzorevalnik ne obremenjuje voda z Y-VIDEO signalom v nobenem sluaju: ko vzorevalnik deluje in ko je vzorevalnik izkljuen. Zener dioda 7V5 pri tem iti obutljivi MOS vhod vezja CA3140. Sam vzorevalnik je izdelan s CMOS stikalom (vezje 4007) in kondenzatorjem 33nF. CMOS stikalo je vkljueno le za kratek as trajanja impulza MARKER, ki ga tranzistor 2N2369 ojai na CMOS logini nivo. V preostalem asu napetost zadri kondenzator 33nF, izhod pa ojai e en napetostni sledilnik z MOS operacijskim ojaevalnikom CA3140. Operacijski ojaevalniki CA3140 imajo ve pomembnih lastnosti. Razen visoke vhodne impedance MOS tranzistorjev dopuajo tako na vhodih kot na izhodu napetosti vse do nile. Hkrati zdrijo veliko prekrmiljenje na vhodu brez pokodb ali kratkih stikov, tudi do +8V preko pozitivnega napajanja. Vezje 4007 sem izbral za CMOS stikalo zaradi ponovljivosti. Bolj obiajna CMOS stikala 4016 razlinih proizvajalcev se med sabo mono razlikujejo tudi v notranjem vezju. Izhodni signal lahko prikaemo na razline naine. Najpreprosteja reitev je uporaba modula za digitalni voltmeter (DVM) s podobnim nemultipleksiranim LCDjem, kot je
mestu zaslona in istoasno vzorijo jakost signala v isti toki. Celotno vezje proenja je prikazano na sliki 4. Proenje krmili signal TRIG (povratek age) iz spektralnega analizatorja. Signal TRIG resetira tevec (signal /RESET na ICM7224IPL) in sproi prvi monostabilni multivibrator 74HC4538. Nastavljiva zakasnitev (potenciometer POLOAJ-X) omogoa izbiro asa proenja oziroma izbiro toke, v kateri merimo frekvenco in jakost signala. Po izteku zakasnitve se sproi druga polovica istega 74HC4538 in naredi na izhodu impulz doline priblino ene mikrosekunde. Impulz 1us poene asovno bazo frekvencmetra tako, da resetira flip-flop v drugem 4518 (noice 10, 11 in 15). Izhod flip-flop-a sprosti reset verigi delilcev (74HC4040 in prvi 4518), ki jo krmili 10MHz kristalni oscilator. Veriga delilcev proizvede eno od dveh frekvenc: 31.25kHz ali 3125Hz, ki doloata as trajanja meritve in s tem loljivost frekvencmetra (1MHz ali 100kHz). Dekadni tevec v drugem 4518 (noice 2, 5 in 6) aka v stanju 8. Takt iz verige delilcev ga pomika naprej v stanja 9, 0, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in nazadnje spet 8, ko se sproi flip-flop in zaustavi verigo delilcev. Izhod /COUNT-INHIBIT pri tem sprosti tevec v stanjih od 0 do 7, kar da skupaj 8 period oziroma 256us (loljivost 1MHz) ali 2.56ms (loljivost 100kHz). Po konanem tetju sledi e mikrosekundo dolg impulz /STORE, ki vsebino tevca prepie v vmesni pomnilnik v vezju ICM 7224IPL. Tono sredi tetja, pri prehodu dekadnega tevca iz stanja 3 v stanje 4, se sproi tudi monoflop za impulz 164
MARKER (polovica drugega 74HC4538). irina markerja je pri tem nastavljena na priblino 30 mikrosekund, kar daje dobro vidno znako na zaslonu osciloskopa in hkrati zadoa za vzorevalnik. Tudi vezja proenja zahtevajo le eno napajalno napetost +5V, ki na enostranski tiskanini potrebuje tudi en mostiek pod monostabilnim multivibratorjem 74HC4538. Vsi krmilni signali za tevec (/RESET, /COUNT-INHIBIT in /STORE) so na razpolago na eni vtinici vkljuno s +5V napajanjem in maso. Vhod TRIG je zaiten z upori in diodami tudi takrat, ko je napajanje marker frekvencmetra izkljueno. 5. Vzorevalnik eprav lahko jakost signala razmeroma natanno oditamo z zaslona katodne cevi spektralnega analizatorja, je dodatni tevilski prikaz vsekakor dobrodoel. Spektralni analizator razpolaga z analognim
BEACON - 99
spremembo 5mV za vsako desetinko decibela, zadnja tevilka DVM modula pa gre s korakom 0.1mV pri celotnem obmoju +/-200mV. Izhodno napetost vzorevalnika je zato treba deliti s 50 s primerno uporovno mreo. Tono skalo seveda nastavimo s trimerjem 10kohm. Uporovna mrea poskrbi tudi za nastavljiv odmik skale s potenciometrom 4.7kohm. Enota vzorevalnika se napaja z nestabilizirano napetostjo +12V, ki neposredno napaja oba CA3140 in 4007. Za napajanje modula voltmetra in potenciometra za odmik poskrbi stabilizator 7808. Vhod vzorevalnika je nartovan tako, da ne obremenjuje Y-VIDEO signala tudi takrat, ko je celotno vezje vzorevalnika brez napajanja. 6. Marker
uporabljen v frekvencmetru. DVM moduli so sicer poceni, vendar imajo pomanjkljivost, ki je ponavadi opisana le z drobnimi rkami v priloenih navodilih za uporabo: napajanje DVM modula bi moralo biti elektrino povsem izolirano od izvora merjene napetosti. Zahtevi po dvojnem napajanju se z lahkoto izognemo, e preuimo notranji nart digitalnega voltmetra. Ker nart voltmetra obiajno ni priloen k navodilom za uporabo, ga objavljam na sliki 6. Veina LCD voltmetrom uporablja integrirano vezje ICL7106CPL oziroma podobna vezja drugih proizvajalcev. Zunanje napajanje taknega voltmetra je nazivno 9V baterija med noicama +V in -V. V notranjosti vsebuje vezje ICL7106CPL kvaliteten regulator za referenno napetost 2.8V med noicama COMMON in V+. Regulator se hkrati uporablja kot izvor referenne napetosti med noicama REFLO in REFHI preko primernega uporovnega delilnika ter kot referenna toka za vhodno napetost, saj je eden od vhodov (obiajno INLO) neposredno povezan na COMMON. Za napajanje DVM modula je v enoto vzorevalnika vgrajen stabilizator 7808. +BAT tako dobi +8V, -BAT pa poveemo na maso. Prikljuek COMMON se tedaj nahaja na napetosti priblino +5.2V. Pri tem se moramo zavedati, da se prikljuek COMMON lahko obnaa le kot ponor elektrinega toka (breme proti +8V). Prikljuka COMMON ne moremo
obremeniti kot izvor toka (breme proti masi), saj se takoj sesede. DVM moduli so obiajno izdelani za obutljivost +/-200mV za celo skalo merjenja. Za merjenje vijih napetosti moramo dodati ustrezen uporovni delilnik, da dobimo med tokama INPUT in COMMON napetost v obmoju +/-200mV. e pri tem potrebujemo tok iz prikljuka COMMON, moramo notranji regulator za 2.8V obremeniti s primernim uporom proti +8V. To zadnjo nalogo opravlja upor 10kohm na sliki 5. Skalo digitalnega voltmetra je smiselno umeriti kar v decibelih oziroma bolj tono v desetinah decibelov. Y-VIDEO signal 20dB/V pomeni
Meritve frekvence in jakosti signalov so popolnoma neuporabne, e ne vemo, v kateri toki zaslona veljajo. Toko meritev najenostavneje oznaimo tako, da na zaslon nariemo primerno znako (marker). Znako lahko seveda nariemo na razline naine, pa glede na to, do katerih krmilnih signalov katodne cevi oziroma druganega prikazovalnika sploh imamo dostop: samo pokonni odklon Y, odklon v obeh smereh X in Y ali celo krmiljenje jakosti arka na zaslonu cevi (os Z). V najsplonejem primeru osciloskopa kot prikazovalnika za spektralni analizator imamo dostop le do po-
165
BEACON - 99

kratkotrajno in se napaja iz elektrolitskega kondenzatorja 220uF, ki se v preostalem delu periode age potem nazaj napolni preko trimerja in upora 1.5kohm. Ker +12V napajanje celotnega vezja ni stabilizirano, se viina znake lahko malo spreminja. 7. Izdelava marker frekvencmetra Marker frekvencmeter je izdelan v enaki tehniki gradnje kot pripadajoa spektralni analizator in sledilni izvor. Za napajanje +5V za frekvencmeter poskrbi stabilizator 7805, ki je prikazan na sliki 8. Stikalo za vklop marker frekvencmetra ima tri poloaje, da z njim hkrati izbiramo loljivost frekvencmetra (1MHz ali 100kHz). Na ta nain prihranimo malo prostora na prezasedeni prednji ploi. Marker frekvencmeter vsebuje le eno visokofrekvenno tiskanino za preddelilnik, ki je izdelana v SMD tehniki in oklopljena z medeninasto katlico z izmerami 30mmX60mmX30mm. Tiskanina preddelilnika je prikazana na sliki 9 in je izjedkana na enostranskem vitroplastu FR4 debeline 0.8mm. Vse ostale tiskanine nosijo le nizkofrekvenna vezja in nosijo le obiajne sestavne dele z inimi izvodi. Ostale tiskanine so prikazane na sliki 10 in so izjedkane na enostranskem vitroplastu FR4 debeline 1.6mm. Enostranske tiskanine seveda potrebujejo nekaj inih mostikov: v tevcu sta dva takna mostika pod vezjem ICM7224IPL, v proenju pa en mostiek pod vezjem 74HC4538. Digitalni voltmeter obiajno dobimo kot sestavljen modul, zato zanj ne objavljam tiskanine. Razporeditev enot marker frekvencmetra je prikazana na sliki 11. katla marker frekvencmetra ima enako globino (240mm) in irino
konnega odklona Y. Znako - marker torej dodamo le signalu Y-VIDEO. Pri izbiri vzorca znake pazimo seveda na to, da znake ne zamenjamo z znailnimi vzorci na zaslonu spektralnega analizatorja. Naprimer, najpreprostejo znako dobimo tako, da impulz MARKER preprosto pritejemo signalu Y-VIDEO. Takno znako seveda ni teko spregledati v izobilju zobcev, ki jih ponavadi vidimo na zaslonu spektralnega analizatorja. Kot vzorec znake sem si zato izbral pokonno rtico, ki sega nad in pod prikazano krivuljo na zaslonu spektralnega analizatorja. Pokonno rtico narie nekaj nihajev visokofrekvennega oscilatorja. Ustrezno vezje markerja je prikazano na sliki 7. Visokofrekvenni oscilator markerja uporablja MOS tranzistor BF961 kot aktivni sestavni del in medfrekvenni transformator za 455kHz kot selektivno povratno ve-
zavo. MOS tranzistor omogoa hitro vnihanje oscilatorja ob vklopu in prav tako hitro iznihanje oscilatorja ob izklopu napajanja. Iznihanje pospeuje upor 470ohm vzporedno z napajanjem oscilatorja. Izhodni signal markerja pritevamo signalu Y-VIDEO preko sekundarnega navitja medfrekvennega transformatorja. Vezje je nartovano tako, da pri uporabi obiajnega medfrekvennega transformatorja za 455kHz (jedro bele barve) dobimo znako v obliki rtice viine priblino enega razdelka ali izmenini signal okoli 0.5V vrh-vrh. Upor 470ohm vzporedno z napajanjem pri tem pomaga duiti neeljeno impedanco transformatorja za signal Y-VIDEO takrat, ko je marker izkljuen. Oscilator markerja vkljuuje in izkljuuje tranzistor 2N2369. Viino znake nastavimo kar z napajalno napetostjo preko trimerja 10kohm. Oscilator markerja sicer deluje le
166

(220mm) kot spektralni analizator, tako da jo lahko enostavno postavimo pod ali nad spektralni analizator. Viina katle marker frekvencmetra je prilagojena viini obeh LCD prikazovalnikov in tiskanin, ki ju nosita. V mojem sluaju sem izbral viino 42mm, ki jo je doloal tovarniko sestavljen modul za digitalni voltmeter. katla je sicer precej prazna, saj je enot marker frekvencmetra razmeroma malo. Praznina bo mogoe prav prila za dodatke, naprimer za raunalniki vmesnik. Vse enote so razporejene v eni sami ravnini. Dno katle je preprosto kos ploevine, upognjen v obliko rke U z nosilnimi uesi za pokrov, ki je prav tako kos ploevine, upognjen v obliko rke U. Marker frekvencmeter je razmeroma preprosta naprava, ki bi morala delovati brez vsakrnega uglaevanja. Nekatere nastavitve so sa-
BEACON - 99
moumevne, naprimer trimerja za irino in viino markerja. e vezje markerja ne deluje pravilno oziroma ne moremo nastaviti zadostne viine znake, potem poskusimo z druganim medfrekvennim transformatorjem, ki naj bi imel odcep priblino na sredini primarnega navitja. Tonost frekvencmetra je doloena s kristalnim oscilatorjem za 10MHz, ki ne dopua nastavitev. Pri merjenju vejega tevila kristalnih osci-
167
BEACON - 99
latorjev razlinih proizvajalcev so se izkazali najtoneji oscilatorji tovarne KYOCERA, tip KXO-01-1. Pri preizkusu frekvencmetra je seveda smiselno preveriti spodnjo in gornjo frekvenno mejo preddelilnika. Konno moramo nastaviti e enega od trimerjev za skalo digitalnega voltmetra, da prikazane tevilke v resnici ustrezajo izmerjenim decibelom. To verjetno najlaje storimo s trimerjem na tiskanini vzorevalnika. Rezultat preverimo z umerjenim slabilcem na vhodu spektralnega analizatorja. Povezava decimalnih pik LCD prikazovalnikov ni ravno enostavna, saj moramo tekoi kristal krmiliti samo z izmeninim signalom. Nekateri ceneni DVM moduli imajo mostike, ki spojijo decimalne pike

na noico COMMON vezja ICL7106CPM. Zaradi nije izmenine napetosti pika sicer potemni, vendar nekoliko manj od ostalih segmentov LCDja. Na podoben nain lahko vkljuimo tudi pike frekvencmetra, e jih spojimo preko primernega kondenzatorja na maso.
168
BEACON - 99
Dodatne merilne naprave spektralnega analizatorja

Darko Volk - S57UUD
Ob delu s spektralnim analizatorjem, ki ga je v publikacijah objavil Matja Vidmar, sem naletel na potrebo toneje meritve frekvence , kasneje pa e monosti dokumentiranja izmerjenih vrednosti in oblik odzivov. Tako je nastal Merilnik frekvence in analogno digitalni pretvornik signala s prenosom podatkov na osebni raunalnik. To sta dve loeni napravi. Med seboj sta povezani le toliko kolikor je nujno potrebno za prenos podatkov na osebni raunalnik. Opis, ki tukaj sledi torej opisuje vsako napravo posebej. Merilnik frekvence Izbira koncepta Imel sem kar nekaj idej kako tak merilnik realizirati, vendar je nekaj natannejih izraunov pokazalo, da sta uporabni le dve od meni poznanih in dostopnih idej. Vsaka ima svoje prednosti in tudi slabosti. Meritev s pomojo sledilnega izvora. Meritev se vri tako, da se v isto doloenem trenutku izmeri frekvenca sledilnega izvora spektralnega analizatorja. Glej sliko 1. Meritev obeh VCO-jev spektralnega analizatorja Meritev je zahtevneja, predvideva namre meritev frekvence obeh VCO v spektralnem analizatorju in nato izraun merjene frekvence z upotevanjem medfrekvence spektralnega analizatorja. Glej sliko 2. Problemi pri meritvah Ker se frekvence (fm) nekega signala ne da izmeriti v neskonno majhnem asu, moramo z startom meritve prieti preden prikaemo oznako ( marker ). as meritve (glej sliko 3.) pa mora biti ob predpostavki, da je sprememba frekvence v asu meritve linearna, dvakrat veji asu prehitevanja. Ker sprememba frek169
BEACON - 99
TA STRAN JE PRAZNA NART JE PRI S57UUD
170
BEACON - 99
TA STRAN JE PRAZNA NART JE PRI S57UUD
171
BEACON - 99
vence v asu meritve ni nikoli isto linearna, se nam napaka meritve vea z veanjem asa meritve. Iz povedanega sledi, da elimo imeti zelo kratke ase merjenja. Vendar prekratki merilni asi tudi prispevajo k nenatannosti meritve. Pa si problem oglejmo podrobneje. e raunamo, da se prelet arka izvri sto krat v sekundi, as meritve pa naj bi bil recimo stotino celotnega preleta. Tako kratek as pade v razred debeline osciloskopskega arka in bi popolnoma ustrezal. as meritve je tako definiran na 0.1 ms, kar da natannost +- 10kHz , pred preskalerjem. Ker zaradi zanesljivosti delovanja, frekvence osnovnega tevca nima smisla navijati preko 15 MHz , je faktor deljenja preskalerja postavljen na najmanj 128. V praksi pa se je bolje obnesla vrednost 256 in zgornja meja tevca 7 Mhz. Z upotevanjem faktorja deljenja 256 je natannost meritve pri tako kratkem asu , komajda -+2.5 Mhz. Pri merjenju v mejah od 0 do 1.7 GHz je to izpod 0.15 %, kar sicer zadovoljuje, vendar se katastrofalno slaba z oenjem mej meritve. Pri razponu meritve 50 MHz je natannost e manja od 5 % ! Tako zelo kratek as meritve torej nikakor ni uporaben. Desetkrat dalji as pa e daje isto uporabne rezultate. Natannost meritve lahko bistveno izboljamo, e meritev ponovimo vekrat izpiemo pa povpreen rezultat. Taken postopek imenujemo povpreenje. e pri upotevanju izrauna povpreenja zanemarimo najviji in najniji rezultat se natannost e nekoliko izbolja. Problemi pri meritvah s pomojo sledilnega izvora Obmoje meritve pri spektralnem analizatorju se seveda giblje od f do +f , pri emer so vse frekvence levo od f0 zrcalna preslikava okrog f0. Na enak nain se obnaa tudi sledilni izvor. Ker merilnik frekvence ne more upotevati faze oziroma predznaka frekvence, je meritev po metodi 1, napana pod pogojem, da se start meritve prine pred f0. Pri prvi metodi merjenja se meritvi f0 lahko samo pribliamo, izmeriti pa je nikakor ne moremo. Kako zelo se bomo f0 lahko pribliali, pa je odvisno od tega kako velik as meritve si izberemo. e si za meritev izberemo eno desetino asa preleta arka bo spodnja frekvenna meja, ki 172 jo je e mogoe izmeriti je pri vejih merilnih obmojih v okviru 5% celotnega obmoja, pri majhnih obmojih pa je odvisna kar od spodnje frekvenne meje preskalerja, ki pri statinih izvedbah dosee nekaj Mhz. Ko meritve izvajamo samo v spodnjem delu frekvennega pasu, se temu problemu izognemo tako, da meritve opravimo brez prikljuenega preskalerja. S tem se tudi natannost meritve povea za faktor 256. Povsem podoben problem natannosti nastane v bliini f+, vendar tu ni tako pere, saj se s pravilno izbiro obmoja meritve napaki lahko ognemo (razen na najvijem obmoju 0-1700 MHz). Sicer pa tega problema tudi pri merjenju frekvence obeh VCO-jev ne reimo. Vnaa pa tak nain v meritev e en problem. Sledilni izvor namre ne sledi spektralnemu analizatorju z absolutno natannostjo. Razlike v primerjavi z ostalimi napakami so zanemarljive, vendar se je treba tega dejstva zavedati, saj napaka v delovanju ali prikljuitvi sledilnega izvora povzroi tudi napako v meritvi frekvence. Je pa sledilni izvor pri doloenih meritvah, hkrati lahko tudi izvor motilnega signala. Problemi pri meritvah frekvence obeh VCO-jev Pri tem nainu merjenja frekvence se moramo zavedati, da je potrebno za vsako meritev frekvence izmeriti pravzaprav dva vira signalov. To pa pomeni, da moramo na rezultat akati e enkrat dlje kot v prvem primeru. Pri enkratni meritvi to sicer ni problem, se pa asovna odzivnost krepko pozna, ko merimo s povpreenjem. Povpreenje pa je vedno aktualno, saj za mikroprocesor algoritem ni zahteven, brez mikroprocesorja pa ne moremo, saj ni enostavnejega vezja, ki bi izraunalo razliko VCO-jev in medfrekvence spektralnega analizatorja. Pri tem nainu lahko natanno merimo tudi preko f0 v negativno stran, e se le potrudimo narediti aritmetiko, ki upoteva predznak za dani mikroprocesor, saj v resnici merimo frekvence obeh VCO-jev. Tudi napaka meritve zaradi kratkega asa merjenja je tu teoretino dvakrat veja, saj moramo upotevati najslabo monost, ki nastane takrat, ko pri obeh VCO-jih izmerimo najvije oziroma najnije vrednosti soasno. V praksi pa je rezultat meritve mnogo

bolj natanen, e posebej, e iz meritve pri povpreenju izloimo najnije in najvije izmerjene rezultate. Kljub temu so napake pri meritvah nizkih frekvenc relativno zelo velike. Razlog tii v tem da moramo pri tem nainu dva priblino enaka zelo tono izmerjena rezultata med seboj odteti, pri emer dobimo zelo majhen rezultat, napake pa se pri tem setevajo. Primer: VCO 1 je 2110.8 Mhz +'0,25 MHz VCO 2 je 2030.6 Mhz+-0,25 MHz MF 70.7 Mhz Rezultat meritve : 2111,3-2030,6-70,7 Mhz +-0,5 MHz = 10 Mhz+-0,5 MHz Pri merjenju frekvence vsekakor nismo vajeni tako slabe tonosti, vendar pa je treba vedeti, da je e sama velikost markerja v razredu 1%. No na vijih frekvencah so tonosti meritve bistveno bolje. Tak nain meritve zahteva tudi precej zmogljive preskalerje. VCO1 se namre giblje v razponu od 2-4 Ghz, VCO2 pa je okrog 2 GHz. Blokovna shema in opis Ker ima vsak od zgoraj opisanih nainov merjenja svoje prednosti sem se odloil zgraditi napravo, ki bo vsebovala monosti obeh nainov merjenja. Na blok shemi (slika 4) lahko vidimo osnovne sestavne dele takega merilnika. Merilnik vsebuje tri preskalerje , mikroprocesorsko vezje, generator merilnega impulza, marker generator, vezje ki definira merilno obmoje, analogni setevalnik, ki mea video signal z signalom markerja in LCD video displej. Tako sestavljena naprava deluje na ve nainov. Mona je meritev obeh VCO-jev in preraun frekvence z upotevanjem medfrekvence spektralnega analizatorja, s tretjim preskalerjem je mona meritev izhoda sledilnega izvora, rezultate je mogoe istoasno primerjati med seboj. etrti merilni vhod nima preskalerja z njim lahko merimo frekvence do 50 Mhz z teoretino natannostjo +1kHz. (najmanja pasovna irina filtra v spektralnem analizatorju je 10kHz !! ). e pa na tretji preskaler pripeljemo signal iz harmonskega mealnika, lahko z upotevanjem pravilnega harmonika merimo frekvence vse do 24 GHz. Natannost meritve je v tem primeru e nekaj slaba in znaa v odvisnosti od

harmonika do +- 10 Mhz, kar pa je v veini primerov bolje od 1 %, torej vnaa debelina osciloskopskega arka v konni rezultat vejo napako, kot meritev sama. Naprava ima monost izbire ve markerjev, meritve pa izvaja zaporedoma. Dva od osmih monih markerjev zato koristimo za meritev spodnje in zgornje frekvenne meje frekvenni obseg. Ker je pozicija markerja definirana z preseiem agaste in enosmerne napetosti, spreminjamo pozicijo markerja kar z enosmerno napetostjo na potenciometru z desetimi obrati. Napetosti na obeh koncih tega potenciometra nastavimo napetosti tako, da z vrtenjem potenciometra z markerjem pokrijemo celotno frekvenno obmoje. e napetosti na obeh koncih potenciometra pripeljemo na prvi in drugi vhod za generiranje markerjev, bo naprava pravilno merila tudi frekvenno obmoje spektralnega analizatorja. Izvedba vseh treh preskalerjev je sicer enaka, le odvzem signala je prilagojen njihovemu namenu. Preskalerja, ki merita signal VCO1 in VCO2 odvzemata signal preko smernega sklopnika. Sklopniki pa so razlini za VCO1 in VCO2, prvi je dimenzioniran za frekvence okrog 3 Ghz, tako da pokrije celoten obseg od 2 do 4 Ghz. Drugi sklopnik odvzema signal z VCO2 in ni kritien, saj se VCO2 giblje v mnogo ojem podroju okrog 2 Ghz. Smerni sklopniki imajo od 15 do 20 dB slabljenja, odvisno od frekvence, zato je dodatno ojaenje pred preskalerjem nujno. Tretji preskaler signala ne odvzema, ampak ga meri direktno. Tu dodatno ojaenje ni potrebno, vendar je uporaba loilnega ojaevalnika smiselna, saj je preskaler draji in teje dobavljiv element. Generator merilnega impulza in marker generator nam omogoata natanno meritev. Predvsem mora biti dolina merilnega impulza zelo tono definirana. To je narejeno z pomojo kvarnega oscilatorja frekvence 10.240 Mhz. Signal, ki nastane v oscilatorju (74HC00) delimo s primernimi delilniki (74HC74). V asu polovice trajanja merilnega impulza, pa naredimo e impulz za marker. S stikali lahko nastavljamo irino marker impulza in tevilo prehodov arka v tej irini. Generator merilnega impulza omogoa, da lahko naredimo tudi dvakrat ire impulze. Tako poveamo natannost meritve, na alost pa tudi as meritve. Funkcijo nadzoruje mikroprocesor. Merilni impulz se torej ne zane tono ob preseiu age z enosmerno napetostjo, pa pa sinhrono z prvim impulzom iz oscilatorja, kontroliranega s kvarcem. Na ta nain doseemo, da je irina impulza vedno enaka. Setevalnik video signala in signala marker generatorja Setevalnik je realiziran z enim samim integriranim vezjem MC33074, v katerem pa je ve operacijskih ojaevalnikov. Za vzor sem imel vezje, ki ga je Matja uporabil v video pomnilniku. Mikroprocesor in merjenje frekvence Mikroprocesor 89C2051 sicer vsebuje tevec s pomojo katerega je mogoe narediti merilnik frekvence, vendar je zmogljivost takega merilnika preskromna v vsaj dveh lastnostih. Zgornja frekvenna meja je nekaj pod 1 Mhz, tudi raster (16 biten tevec) ne ustreza. Oba problema sem reil z 74HC590 tevcem. Proizvajalci tega ipa zagotavljajo 60 Mhz za zgornjo frekvenco pri kateri tevec e teje. Po konanem merilnem impulzu mikroprocesor odita e stanje tevca v 74HC590 in tako dobimo 24 bitni rezultat, kar je vsekakor dovolj natanno. Procesor krmili tudi potrebno logiko, ki doloi na katerem od tirih merilnih vhodih se trenutno meri frekvenca. Na tak nain zbrani podatki se e dodatno obdelajo (mnoenje, deljenje, odtevanje, pretvorba formatov..) nato pa se vsi rezultati izpiejo na tiri vrstinem LCD displeju. Celotno procesorsko vezje je narejeno tako, da imamo 74HC137 selektor, ki omogoa, da je izbrano eno samo vezje oziroma naprava, do katere dostopa procesor, ali pa naprava poilja podatke procesorju. AD-DA RS232 pretvornik video signala. Razmiljanja o tem kako deluje video pomnilnik,ki ga je naredil Matja Vidmar (S53MV) me je privedlo do ideje kako prenesti sliko s spektralnega analizatorja na PC in kasneje e na printer. Njegov video pomnilnik sem krial s mikroprocesorjem in dobil napravo, ki zmore sledee: Analogno digitalno pretvorbo video signala. Hranjenje video slike v enem od
BEACON - 99
Digitalno analogna pretvorba in
tirih delov pomnilnika.
prikaz shranjene slike zopet na osciloskopu Prenos podatkov slike s posameznih delov pomnilnika preko RS232 na PC. Prenos podatkov o sliki s PC v doloen polnilnik in prikaz slike na osciloskopu Prenos podatkov z merilnika frekvence v pomnilnik. Tako so digitalizirane slike opremljene z podatki o obmoju meritve in frekvenco markerja. Vse pretoke informacij seveda nadzira mikroprocesor. Opis naprave AD in DA pretvornik ne bom posebej opisoval, saj je popolnoma enak kot pri pomnilniku video signala, le da posamezne signale nadzoruje mikroprocesor. Tokrat sem uporabil raje 89C53, ki se je ob razvoju programa izkazal kot nenadomestljiv. V konno verzijo naprave seveda lahko vgradimo ceneji 89C51. Pomnilnik je zgrajen z dvema 23512 integriranima vezjema in je razdeljen na tiri logine dele. Mikroprocesor pa doloa kateri od tirih delov je trenutno aktiven. Mikroprocesor seveda lahko dostopa do bilo katerega pomnilnikega naslova. Na tem naslovu lahko podatke vpisuje in ali preita. To je pomembno zato, ker se slika pred poiljanjem na PC opremi e s podatki o merilnem frekvennem obmoju in o frekvenci markerja. Mikroprocesor dobi podatke po osem bitnem vodilu. Polje mu jih merilnik frekvence. Za asovno usklajenost poskrbita programa, ki sta v mikroprocesorjih. Naprava video signal vzori zelo hitro, zato ena slika zapolni 32k pomnilnika, pri emer vsak By predstavlja eno toko na X osi. Pri shranjevanju slike na disk in kasneje vraanju in prikazovanju na osciloskopu, je tako velika koliina podatkov smiselna, pri prikazovanju slike na PC monitorju in pri izpisovanju na tiskalnik pa nikakor ni potrebna. Te naprave namre delujejo z mnogo manjo loljivostjo. Priblino 600 tok po X osi obiajno povsem zadovoljuje. To pa omogoa, da v treh segmentih spomina hranimo do 150 meritev, ki jih kasneje prenesemo na PC. Prenos na PC je serijski, hitrost RS232 prenosa pa znaa 57600 173
BEACON - 99
baudov. Kabel za prenos ima le tri ice. Programska oprema Bistven del obeh naprav je seveda programska oprema, saj so katle brez nje popolnoma mrtve. Celoten sklop programske opreme pa je sestavljen iz dveh , pravzaprav iz treh delov programov. Program, ki se nahaja v merilniku frekvence in je prilagojen procesorju AT89C2041 je popolnoma samostojen program, ki lahko krmili frekvenni merilnik in ostalih naprav ne potrebuje za svoje normalno delovanje. Program v AT89C53, ki je srce AD-RS232-DA pretvornika za svoje delovanje potrebuje tudi merilnik frekvence na eni strani in seveda najmanj terminalski program na strani PC. Bolja reitev na PC strani pa je seveda nala za te potrebe pisan program, ki zmore grafini prikaz slike na VGA monitorju.

Podroben opis naprave bo verjetno objavljen v CQ ZRS. Programi so sicer e delujoi, vendar se e izpolnjujejo. Tudi navodila za uporabo e niso napisana. Posamezne verzije programov so na razpolago tudi v izvorni obliki pri meni. Nekatere verzije in izvorne oblike, pa so tudi na LJUBBS. Vsi, ki bi jih naprava zanimala se lahko obrnejo na: HAM : S57UUD @S50BOX.SVN.EU E-mail: darko.volk@siol.net Tel.: +386 67 632-765
174
BEACON - 99
Maloumni predojaevalnik za 144 MHz

1. Uvod Ko tee beseda o tranzistorjih, ki se uporabljajo v maloumnih predojaevalnikih za radioamatersko dvometrsko podroje, skoraj vedno pomislimo na mikrovalovne GAAS FET-e. Temu botruje njihova nizka cena, tako da je marsikateremu VHF amaterju izpod asti uporabiti kaken drugaen tranzistor. Skoraj vsi so e pozabili na FET z dvemi vrati BF981, ki je bil zelo popularen pred desetimi leti. Njegova cena je danes do 10-krat nija od raznih GAAS FET-ov, v elektrinih lastnostih pa ne zaostaja prav veliko. Nasprotno, na 144 MHz ima BF981 vsaj dve prednosti: veji dinamini obseg in boljo stabilnost. S FET-om BF981 je bilo objavljenih veliko nartov, tako da tu predstavljena shema ne predstavlja nobene "inovacije". Pomembneji naj bi bil spremni tekst, ki obravnava dinamino obmoje sprejemnika. Poskusil bom tudi razloiti (eprav se zavedam, da je to bolj jalovo poetje!) dejstvo, da na 144 MHz ne potrebujemo sprejemnika s skupnim umnim tevilom manjim kot 2,2 dB! 2. Nekaj besed o dinaminem obmoju sprejemnika Kljub temu, da je v biltenu CQ ZRS e tekla beseda o dinaminem obsegu sprejemnika (t. 4/93), pa v vsakodnevnih razgovorih z radioamaterji opaam, da nekaterim zadeva ni povsem jasna. Dinamini obseg sprejemnika na spodnji meji doloa lasten um in zunanji um, ki ga sprejemamo z anteno. Obiajno se ta meja podaja s umnim tevilom (redkeje z ekvivalentno umno temperaturo) ali pa z obutljivostjo (angl. sensitivity). Z razvojem maloumnih tranzistorjev nimamo ve problemov z doseganjem skoraj idealne obutljivosti sprejemnikov. Najprej moramo razumeti, da dobimo na antenskem konektorju tako eleni signal kakor tudi um. Ta um nima ni opraviti s kakovostjo obiajne amaterske antene (in v prvem pribliku tudi ni odvisen od njenega ojaenja). To je naravni um in je mono frekvenno odvisen. Tako je na primer naravni um na kratkovalovnih podrojih tudi do 10000-krat veji od uma na 144 MHz (zato na KV ne potrebujemo predojaevalcev!). Torej imamo na vhodu sprejemnika popolnoma doloeno razmerje signal/um (S/N), ki ga na noben nain ne moremo izboljati. Idealen sprejemnik bi to razmerje ohranil, v praksi pa ga vedno le poslabamo. e nam na primer vezje sprejemnika (antenski kabel, predojaevalnik, mealnik ipd.) doda ravno toliko uma kot ga sprejemamo iz okolice, potem se razmerje S/N zmanja na polovico, to je za 3 dB. Pri obiajnih zemeljskih zvezah na 144 MHz (vasih pa tudi pri EME zvezah), je nihanje sprejemanega signala zaradi fadinga precej veje kot pa 3 dB. Zato za sprejemni sistem za zemeljske zveze povsem zadoa zahteva, da naj ne pokvari razmerja signal/um za ve kot 3 dB. To v praksi pomeni, da je zadostno umno tevilo sprejemnega sistema na 144 MHz tisto, ki je manje ali enako 2,2 dB. Tu se pogovarjamo o zelo konkretnem sprejemnem sistemu, ki je sestavljen iz: antenskega vodnika od antenskega konektorja do predojaevalnika, ki ima L1 dB izgub, predojaevalnika s umnim tevilom F dB in ojaenjem G dB, antenskega vodnika od predojaevalnika do sprejemnika, ki ima L2 dB izgub in sprejemnika s umnim tevilom F dB.
F dB] 0,5 1,0 1,5 1,8 2,0 2,2 2,5 3,0 6,0 T K] 35 75 120 149 170 191 226 289 865
temperatura. Beseda "ekvivalentna" pomeni, da ta temperatura nima nobene zveze s fizino temperaturo vezja. Zveza med umno temperaturo in umnim tevilom je:
6=
'
. /10
-
T
'
[K]

F = LOG +
[dB]
Ker je s umnim tevilom zelo teko raunati, vpeljimo veliko bolj uporabno mero za opis umnih lastnosti vezij; to je ekvivalentna umna
Nekaj vrednosti je podanih v tabeli 1. Ravno tako podajamo um, ki ga sprejema antena iz okolice z ekvivalentno umno temperaturo antene. Najnija umna temperatura antene na 144 MHz je okoli 400 K, eprav se pri EME zvezah vasih zgodi (pri pravi konstelaciji zvezd!), da je le ta okrog 200 K. Sredi ali v bliini vejega mesta pa seveda dobimo 400 K le redkokdaj (v nedeljo zjutraj, naprimer), ker prevlada industrijski um (ez 1000 K na 144 MHz). Samo za primerjavo; minimalna umna temp. antene na 14 MHz je okrog 100.000 K, na 1296 MHz pa okrog 20 K. Ekvivalentno umno temperaturo sprejemnega sistema izraunamo tako: Tsys=290*(L1-1) + T + 290*(L2-1)/G + Trx/G*L2, kjer so L1, L2 in G dani kot faktorji in ne v decibelih. Primer: prvi kabel naj ima 0,1 dB izgub, drugi kabel pa 2 dB izgub. Predojaevalnik naj ima umno tevilo 1,5 dB in 10 dB ojaenja. umno tevilo sprejemnika pa je 3 dB. Torej imamo: - L1=0,1 dB ali 1,0233 - L2=2,0 dB ali 1,5849 - F=1,5 dB oz. T=120 K - G=10 dB ali 10 - Frx=3 dB oz. Trx=289 K Gornja enaba se glasi: Tsys=290*(1.0233-1)+120+290*(1.58 49-1)/10+289/10* *1.5849=6,8+120+17,0+45,8=190 K Vidimo, da k umu sprejemnega sistema prispeva najve um predojaevalnika. Ostali prispevki so zanemarljivi. Poglejmo, kaj se zgodi, e ima predojaevalnik 20 dB ojaanja (to je 100): Tsys=290*(1.0233-1)+120+290*(1.58 49-1)/100+289/100*1.5849=6.8+120+ 1.7+4.6=135 K Mogoe izgleda pridobitev 55 K velik doseek (umno tevilo 2,2 dB 175
BEACON - 99

proti 1,7 dB), vendar v resnici ni tako. Minimalna mona umna temperatura okolice na 144 MHz je 200 K (veliko bolj verjetna umna teperatura pa je od 400 K do 1000 K). Torej je celotna umna temperatura sprejemnika v prvem primeru 390 K, v drugem pa 335 K. Razmerje signal/um je sorazmerno jakosti signala in obratnorazmerno umni temperaturi. Torej smo v danem primeru pridobili na razmerju S/N le borih 10LOG(390/335) = 0,66 dB. S prostim uesom ni mogoe zaznati tako majhne razlike v razmerju S/N. Smo pa zato v drugem primeru za 10 dB zmanjali odpornost sprejemnika na mone signale. Praktino gledano, e nas je prej motila postaja z mojo 1kW, nas bo sedaj enako motila ta ista postaja s 100 W. e so nas prej motile postaje v povprenem radiju 20 km, se sedaj ta radij povea na 60 km. Torej se zlahka zgodi, da s poveanjem ojaenja predojaevalnika v tekmovanju ne bomo sliali ve ibkih signalov, temve manj! Zgornjo mejo dinaminega obmoja doloa obnaanje sprejemnika pri monih signalih. Naj omenim le dva najvaneja efekta, ki povzroata popaenje v sprejemniku. To sta preobremenitev in intermodulacija. Preobremenitev nastopi, ko se na vhodu pojavi izredno moan signal, ki spravi v nasienje eno ali ve stopenj sprejemnika. Posledica je tako imenovana desentizacija sprejemnika - sprejemnik postane neobutljiv, oz. popolnoma oglui. Pri tem sploh ni potrebno, da je to signal, ki ga elimo sprejemati. e ve, motilni signal se lahko nahaja izven amaterskega obmoja. Lahko je to signal radijskega oddajnika, ki oddaja nekje okrog 100 MHz, na sprejemnik pa nima zadostnega VF filtra. V takem primeru je lahko v nasienju e prvi ojaevalnik in pomaga edino pasovnopropustni filter na vhodu sprejemnika. Intermodulacijsko popaenje pa povzroita dva ali ve relativno monih signalov na vhodu (glej CQ ZRS 3/93). Recimo, da sprejemamo mona signala dveh postaj na 144,250 MHz in 144.300 MHz. Eden od intermodulacijskih produktov tretjega reda se nahaja na 144.200 MHz. In e na tej frekvenci oddaja neka tretja postaja, je jasno, da jo bomo sprejemali v motnjah. Velikost teh motenj zavisi od jakosti tega produkta, ta pa je odvisna od linearnosti celotnega sprejemnika. Najbolja mera za linearnost sprejemnika je presena toka inter-
176

modulacije tretjega reda IP3 (angl. third order intercept point), ki jo podajamo v dBm. im viji je IP3, tem bolji je na sprejemnik. Vsako aktivno vezje ima svoj IP3 (pa tudi nekatera pasivna!) in povsem jasno je, da bo popaenje manje, e bodo signali ibkeji (manj ojaenja). Praktino pa IP3 celotnega sprejemnika doloa ojaevalna stopnja pred mealnikom, mealnik in ojaevalna stopnja za mealnikom. Najvejo omejitev prinaa mealnik in vsako nepotrebno ojaanje pred mealnikom le e dodatno povea njegovo intermodulacijsko popaenje. Ker imajo mealniki skupaj s filtrom relativno visoko umno tevilo (okrog 10 dB), potrebujemo predojaevalnik, da popravimo spodnjo mejo dinaminega obmoja (obutljivost). Vendar mora biti tega ojaenja ravno dovolj, da preve ne pokvarimo zgornje meje. In koliko je to? Toliko, da ima celoten sprejemnik takno umno temperaturo, kot je umna temperatura okolice. Zato na KV podroju ne potrebujemo predojaevalnika, ker je um okolice precej veji od uma mealnika s preselektorjem. Noveje KV postaje vsebujejo tudi predojaevalnik in magino tipko AIP, s katero poveamo IP3 tako, da predojaevalnik izkljuimo. 3. Opis sheme in gradnje predojaevalnika Shemo predojaevalnika vidimo na sliki 3. Vezje za prilagoditev vhoda na najmanji um sestavljata vzporedno vezana tuljava L z odcepom in kondenzator C. Izhod prilagodimo s transformatorjem TR, ki optimalno izhodno upornost FET-a transformira v razmerju 9:1. Transformatorju sledi slabilnik z nastavljivim slabljenjem (R1, R2). Ostale komponente sluijo za nastavitev delovne toke. Najbolj kritina komponenta je feritno jedro za transformator TR (ljubljanske "tacune z el. kramo" jih ne drijo). Uporabimo kar feritne obroke (perle, angl. ferit bead), ki sluijo za duenje in filtriranje VF motilnih signalov ter samooscilacij na napajalnih icah in medsebojnih inih povezavah v visokofrekvennih vezjih (obroek je nataknjen na ico, nogo kondenzatorja ali tuljave ipd.). V potev pridejo obroki z zunanjim premerom 4 - 8 mm. V vsakem TV tunerju je mogoe najti ve taknih feritnih obrokov, ki povsem
BEACON - 99
ustrezajo tej uporabi. Vezje najlaje in najhitreje zgradimo v "lebdei" tehniki na ploici iz vetronita ali medenine, ki istoasno slui za spodnjo stranico ohija (glej sliko 4). Oporni elementi za "lebdenje" so blokirni kondenzatorji. Ti naj bodo keramini, vrednosti okrog 1 nF. e najbolje se obnesejo disk keramini kondenzatorji (brez prikljunih ik), ki pa se malo teje dobijo v naih krajih (nikakor pa ne smemo uporabiti raznih ip kondenzatorjev, razen e nismo prepriani, da so namenjeni za VF rabo). e uporabljamo obiajne kondenzatorje, potem je smiselno oporne elemente narediti iz vetronita - kva-
dratki 5x5mm. Razpored elementov ne igra posebne vloge in tudi pregrada med vhodnim in izhodnim vezjem ni potrebna (lahko pa jo vgradimo). Kondenzator C mora imeti visoko kvaliteto. Najbolje se obnesejo zrani spremenljivi kondenzatorji, bodisi v koaksialni izvedbi ("multiturn") ali pa "metuljki". Vrednost tega kondenzatorja mora biti nastavljiva nekje med 1 pF in 10 pF. Tuljavo L navijemo s posrebreno ico debeline 1 mm (e uporabimo lakirano bakreno ico, se bo umno tevilo poslabalo le za 0,1 do 0,2 dB) na tuljavniku premera 7,5 mm. Tuljava naj ima 6,5 ovoja in razmak med ovoji naj bo 1 mm. Odcep za 177
BEACON - 99
vhod je 1,5 ovoja od ozemljenega konca tuljave. Tuljavo montiramo polono, 2 - 3 mm nad maso vezja. Tuljava naj bo od stranskih stranic ohija oddaljena vsaj 1 cm. Ker sta tuljava L in kondenzator C najveji komponenti vezja, prinemo gradnjo z njuno namestitvijo. e uporabljamo koaksialni kondenzator, potem najprej v nosilno ploico (ali stransko stranico ohija) zvrtamo luknjo ustrezne velikosti. Montiramo kondenzator in zalotamo tuljavo. Nadaljujemo s tranzistorjem in oporniki-kondenzatorji ter ostalim vezjem za nastavitev delovne toke. Nato dodamo slabilnik in na koncu zalotamo transformator. Transformator navijemo trifilarno, kar pomeni: vzamemo tri konce lakirane bakrene ice premera 0,1 do 0,5 mm in doline 45 mm. icam na konceh odstranimo lak v dolini 5 mm in konce pocinimo. Vse tri ice nasukamo tako, da dobimo eno samo ico s tremi ikami (ic ne prepletamo). To ico potem navijemo na feritni obroek. Normalno bi morali dobiti 3 ali pa 4 ovoje, odvisno pa od velikosti (doline) obroka. e je na obroek prevelik (premajhen) in dobimo manj (ve) kot 3 (4) ovoje (en ovoj na obroku je en pretik ice skozenj!), potem vzamemo toliko dolgo ico, da dobimo 3 (4) ovoje. S pomojo ohmmetra najdemo prave pare. Mogoe ni slabo, e zaetno iko oznaimo (npr. s kokom lepilnega traku). Nato ustrezne pare zalotamo tako, kot je to prikazano na sliki 4. Pred lotanjem e enkrat preverimo, e je to pravi par! e transformatorja ne vgradimo takoj po tem, ko smo ga navili, je pametno oznaiti e izhodni prikljuek (to bosta dve iki). 4. Uglasitev predojaevalnika Preden predojaevalnik prvi prikljuimo na napetost, nastavimo potenciometer R2 v slabilniku na maksimum, vhod pa zakljuimo s 50 ohmskim bremenom (ne z anteno!). Predoj. prikljuimo preko ampermetra. Tei mora okrog 12 mA toka (Idss). Po podatkih proizvajalca je Idss lahko med 4 mA in 25 mA, vendar je srednja vrednost 11 mA. S stalia zgornje meje dinaminega obmoja so bolji FET-i z vijim Idss, bodo pa tudi malce bolj umeli. FET-e z Idss manjim kot 10 mA raje ne uporabimo. Prav tako zamenjajmo tranzistor, e je Idss veji od 20 mA, ker se v tem primeru FET preve greje! e je torej vse OK, prikljuimo predoj. med anteno in SSB (ali FM) sprejemnik. um se le malo povea, ker je R2 maksimalen in ker vhodni krog e ni uglaen. Najprej R2 zmanjamo na minimum in nato kond. C nastavimo na najveji um (ali signal radijskega svetilnika na maksimum). Tako je predoj. uglaen na najveje ojaenje, ki mora biti 15 dB (+ 4 ali 1 dB - odvisno od ferita za TR). To zlahka preverimo na poljubnem signalu, le da ne smemo povsem verjeti S metru sprejemnika. Z vrtenjem R2 manjamo ojaenje, kar se mora lepo videti na S metru. Pri vrednosti R2 okoli 500 ohmov, je ojaenje le e slabe 3 dB. e predoj. kae znake nestabilnosti (brez pokrova katle), potem je verjetno nekaj narobe s transformatorjem. e predoj. zaniha takrat, ko ga pokrijemo s pokrovom, potem bo pomagala pregrada med vhodnim in izhodnim vezjem ali pa koek mikrovalovnega absorberja, prilepljen na del pokrova, ki pokriva izhodno vezje. Sledi uglasitev predojaevalnika na najmanji um in nastavitev potrebnega ojaenja. To najlaje naredimo s pomojo merilnika uma, ki pa veini radioamaterjev ni dosegljiv. Vsako uglaevanje sprejemnika na najmanji um je v bistvu uglaevanje na najveje razmerje signal/um. Zelo teko je izvesti takno uglaevanje "na uho". Zato izkoristimo lastnost FM demodulacije in skvel vezja. Meja med odlinim in zani demoduliranim FM signalom nastopi v zelo ozkem pasu okoli razmerja signal/um 10 dB (pred demodulatorjem). Z nastavitvijo skvela doloimo pri kaknem razmerju S/N demoduliranega signala se sprejemnik "odpre". To lastnost FM demodulacije lahko uporabimo pri

uglaevanju sprejemnika na najveje razmerje S/N. Potrebujemo ibak FM signal, ki ga lahko "poberemo" tudi kje z "banda". V tem primeru bomo pri uglaevanju samodejno upotevali tudi umne lastnosti okolja (zato je najbolje, e uglaujemo v nedeljo zjutraj). Jakost tega signala z vkljuenim predojaevalcem (nastavljenim na najveje ojaenje!) mora biti tolikna, da je kvaliteta komaj sprejemljiva (teko razumljiv FM signal v umu). Postopek uglaevanja je slede: nastavimo skvel na mejno vrednost, tako da ga signal ravno e odpira, poasi zavrtimo C v smeri poveanja (!) kapacitivnosti, dokler se signal ne izbolja, ko gremo s C preko te toke, se signal zopet slaba in skvel ga zane "sekati", ponovno zavrtimo C nazaj, tako da je signal najbolji. To je vse. V praksi je najlaje izvesti uglaevanje tako, da z vrtenjem C poiemo dve toki, kjer je signal enako slab (na vsaki strani optimalne toke eno). Optimalna nastavitev je na sredini med obema tokama (poloajema kondenzatorja C). Pri opisanem ojaevalniku je vrednost kondenzatorja C pri uglasitvi na najmanji um veja, kot pri uglasitvi na najveje ojaenje (frekvenca, kjer je ojaenje najveje se pomakne navzdol). Tako uglaen predojaevalnik ima umno temperaturo okoli 75 K (NF=1,0 dB). Na popolnoma enak nain nastavimo najmanje potrebno ojaenje. Upor R2 v slabilniku veamo toliko asa, dokler se kakovost signala ne prine slabati (zapiranje skvela). Nato R2 toliko zmanjamo, da ne opazimo ve razlike v izboljanju signala. Na ta nain smo na sprejemni sistem poglasili na najveji dinamini obseg; z uglasitvijo predojaevalnika na najmanji um smo doloili njegovo spodnjo mejo, z uglasitvijo na najmanje potrebno ojaenje pa minimalno pokvarili njegovo zgornjo mejo.
178
BEACON - 99
umomer
1. Elektrini um kot merilni signal Skoraj vsak opis gradnje visokofrekvenne naprave se zakljuuje z opisom preizkuanja in uglaevanja. Za preizkus in uglaevanje seveda potrebujemo izvor primernega signala, ki bo krmilil novozgrajeno napravo, ter merilnik na izhodu, ki bo izmeril odziv naprave. Potrebe po merilnih intrumentih naraajo zelo hitro s kompliciranostjo naprave, spisek elja postane hitro tako dolg, da si ga ne morejo privoiti niti profesionalci, kaj ele radioamaterji. Obutljivost vseh sodobnih sprejemnikov je tako velika, da lahko v vsakem sluaju zaznamo prisotnost uma, ki edini omejuje domet dobro nartovane naprave. um imenujemo povsem nakljuen elektrini signal, ki je obiajno toplotnega izvora, bodisi v sestavnih delih naprave same (um ojaevalnikov in drugih, predvsem aktivnih stopenj), bodisi um, ki ga ujame antena. e je um v vsakem sluaju kodljiv pojav v radijski zvezi, ker omejuje domet zveze, ga lahko vsaj izkoristimo za meritve. um oziroma signali, ki ustrezajo umu, so lahko odlien preizkusni signal za sprejemnik. Meritve s umom kot preizkusnim signalom seveda zahtevajo ustrezno, posebno izdelano, a razmeroma enostavno in ceneno merilno opremo. eprav obstajajo ustrezni merilniki, umomerji oziroma merilniki umnega tevila e dolgo vrsto let na triu profesionalne merilne opreme, jih profesionalci uporabljajo bolj poredko. Vzrok je predvsem v njihovem tehninem nepoznavanju meritev s umom kot signalom. Profesionalci obiajno nadomestijo svoje tehnino neznanje z denarnico in nakupijo najrazlineje generatorje signalov, le umomerja se pridno izogibljejo. Temu seveda potem povsem ustrezajo opisi uglaevanja v navodilih profesionalnih naprav. Radioamaterji si dragih merilnih priprav ne moremo privoiti, zato se meritvam uma skoraj ne moremo izogniti. Navsezadnje vsaj zaenkrat e ni treba nikomur plaevati prispevkov ali davkov za um, ki ga seva naravno okolje: Zenlja, Sonce in ostalo nebo. Kot je razvidno iz Slike 1., nam lahko naravni izvori uma oziroma enostaven umni generator s plazovno diodo nadomestijo drag signal generator. Teave nastanejo na drugem koncu. Veina naih sprejemnikov je sicer opremljena s S-metrom oziroma drugim podobnim merilnikom jakosti signala, vendar je obutljivost teh naprav dale nezadostna za nao meritev. Obmoje S-metra je za meritve uma enostavno preveliko: e znaa celotna skala 80 ali 100dB, je na njej povsem nemogoe opaziti razliko 0.5dB ali tudi manj, ki nastane, ko anteno obrnemo iz hladnega neba v toplo Zemljo. Opisano teavo bi reili edino z odklopom vezja samodejne nastavitve ojaenja sprejemnika in dodatkom ustreznega merilnika (izmeninega voltmetra) na NF izhod sprejemnika, kar pa je v sodobnih sprejemnikih z integriranimi vezji v medfrekvenci skoraj neizvedljivo. Tudi obiajni profesionalni merilni intrumenti, tu mislim predvsem spektralni analizator, za meritve uma niso najbolj primerni. Na zaslonu spektralnega analizatorja se um predstavi kot nakljuna "trava" viine kaknih 10dB, na kateri prav gotovo ne moremo oceniti sprememb, manjih od 1dB! Prava reitev je seveda ustrezen merilni sprejemnik, ki ga prikljuimo na merjeno vezje. Pri meritvah s umom je treba
179
BEACON - 99
najprej doumeti, da je um irokopasoven in nakljuen signal. Razpololjiva umna mo je premosorazmerna pasovni irini sprejemnika, se pravi irini sita v medfrekvenci. Jakost uma zato enostavneje opiemo z navidezno umno temperaturo T, to je absolutno temperaturo, na katero bi morali segreti upor, da bi proizvajal enako umno mo v istem vezju. Ker je um povsem nakljuen signal, se pri povezovanju razlinih izvorov uma vedno setevajo le moi oziroma umne temperature. Raunanje s umi je torej lahko tudi enostavneje od raunov s istimi sinusnimi signali, vendar je treba nalogo poznati in razumeti. Pri uglaevanju sprejemnika lahko najprej izkoristimo um vhodnih ojaevalnih stopenj za uglaevanje ostalih delov sprejemnika. e tega uma ni dovolj, si lahko vedno pomagamo s cenenim izvorom uma s plazovno diodo. Ker je izvor uma sam po sebi irokopasoven izvor, moramo seveda paziti, da uglaujemo na pravo frekvenco. Tu nam lepo pomagajo sestavni deli, ki so e tovarniko nastavljeni na pravo frekvenco, naprimer kristalna ali keramina sita v sprejemniku. Konni preizkus sprejemnika z anteno vred spet naredimo z meritvijo uma, kot je to prikazano na Sliki 1. Antena je znan izvor uma, e jo usmerimo proti predmetom z znano temperaturo. Naprimer, na mikrovalovnih frekvencah nad 1GHz je nebo zelo hladno, komaj 4 stopinje K, Zemlja in predmeti na njej in to predvsem tisti, ki dobro vpijajo mikrovalove (drevesa in drugo gosto zelenje) pa sevajo s svojo temperaturo v velikostnem razredu 300 stopinj K. e anteno obrnemo najprej v zelenje, potem pa v hladno nebo in izmerimo razmerje sprejetih moi uma, lahko iz obeh znanih temperatur antene Ta doloimo temperaturo sprejemnika Ts in iz te izraunamo umno tevilo sprejemnika. Zelo moen izvor uma je tudi Sonce. Kot skoraj tokast izvor bi nam lahko pomagal pri doloevanju dobitka antene, al pa se jakost sevanja Sonca v podroju radijskih frekvenc od dneva do dneva zelo spreminja skladno z dogajanjem na Soncu. Jakost Sonevega radijskega uma tudi hitro upada s frekvenco. Sonca zato ne moremo uporabiti kot izvor uma znane jakosti, pa ap le kot moen tokast izvor, s katerim lahko preverimo, e je s smernim 180 diagramom nae antene vse v redu ali ne. 2. Zasnova in izvedba umomerja umomer ni v svoji osnovi prav ni drugega kot zelo obutljiv in natanen S-meter, ki ga prikljuimo na merjeni sprejemnik. umomer mora zato vsebovati vsaj svoj lasten medfrekvenni ojaevalnik in amplitudni demodulator, da lahko z njim merimo jakosti umnih signalov. Seveda se mora umomer prilagoditi medfrekvenci oziroma frekvenci delovanja merjenca. Dodatno spremenljivka je pasovna irina. umne meritve so toneje v veji pasovni irini, ker potebujemo manj ojaenja pred detektorjem in hitreje doloimo povpreno jakost signala. Velika pasovna irina seveda pomeni vejo obutljivost na motnje. Idealni umomer naj bi zato svojo pasovno irino lahko prilagajal glede na razline sluaje merjenja. Zasnova opisanega umomerja je prikazana na Sliki 2. umomer vsebuje irokopasoven ojaevalnik od 1 do 100MHz z nastavljivim ojaenjem ter kvadratii detektor. V sam umomer se po potrebi vkljui e 10MHz nizkoprepustno sito, da omeji pasovno irino v medfrekvenci. umomer lahko seveda izkoristi tudi pasovno sito v medfrekvenci merjenca oziroma kombinacijo obeh pasovnih sit. Ker veina radioamaterskih transverterjev in konverterjev uporablja kot medfrekvenco podroje 145MHz, ima umomer e poseben merilni konverter za 145MHz. Ta merilni konverter vsebuje pasovna sita, da meritve ne bi motil lokalni oscilator transverterja (90 do 120MHz, obiajno 96MHz). Po potrebi lahko

seveda dodamo e drugane merilne konverterje oziroma uporabimo obstojei transverter kot merilni konverter, naprimer za meritve na mikrovalovnih predojaevalnikih. Osnovni umomer je opremljen s kvadratinim detektorjem, da je izhodna enosmerna napetost sorazmerna moi vhodnega signala. V profesionalnih umomerjih oditamo izhodni signal le na analognem ali digitalnem voltmetru. V sluaju brezhibne meritve to sicer zadoa, v praksi pa se je izkazalo, da na ta nain nikakor ne moremo odkriti motenj, samooscilacij ali drugih izvorov napak pri meritvi. Zato ima opisani umomer dodan e nizkofrekvenni ojaevalnik z zvonikom, da lahko takoj sliimo, e sploh merimo um ali kaj drugega. Pri iskanju minimumov ali maksimumov pri uglaevanju naprave oziroma uporabi grid-dip metra ali Lecherjevega voda je lahko oditavanje vrednosti s skale intrumenta zelo nerodno. Tudi loveko uho teko zazna spremembo jakosti uma, ker je um e sam po sebi nakljuen signal. Opisani umomer ima zato vgrajen e nizkofrekvenni piska, izhodna napetost detektorja pa krmili viino tona piskaa, na kar je loveko uho e posebno obutljivo. Konno ima opisani umomer dodatek, ki obiajno zelo prav pride pri uglaevanju predojaevalcev in konverterjev. Marsikateri preojaevalec dobi napajalno napetost kar po izhodnem visokofrekvennem kablu, zato so ustrezna napajalna vezja vgrajena v sam umomer in v merilni konverter. Napajalna vezja lahko seveda izkljuimo, e merjenec ne predvideva napajanja po kablu oziroma ima celo izhodne sponke v kratkem stiku za enosmerni tok.

3. Merilni konverter za 145MHz Elektrini nart pomonega merilnega konverterja za 145MHz je prikazan na Sliki 3. Vezje je zasnovano na mealniku S042P, ki vsebuje lasten lokalni oscilator. Lokalni oscilator dela na vhodni frekvenci 145MHz, ki se zato preslika v vrednost medfrekvence ni! Mealniku sledi nizko sito z mejno frekvenco 4MHz, kar pomeni, da bo opisani konverter preslikal vhodni pas od 141MHz do 149MHz v medfrekvenni pas od 0 do 4MHz. Glede na vrsto merjenih signalov in pasovno irino sprejemnika zadoa prost LC oscilator z vezjem S042P. Kristali tu v resnici niso potrebni. Tok skozi oscilato in skozi celotno vezje S042P je povean z upori 390ohm, da se povea ojaenje in zvia frekvenca delovanja vezja S042P. Visoko izhodno impedanco vezja S042P znia irokopasovni transformator L4, ki mu sledi nizko sito s tuljavama L5 in L6. Diode 1N4148 naj bi predvsem itile vezje S042P pred napetostnimi sunki iz izhodnega konektorja, saj dobi
BEACON - 99
tiskanini. Vseh est tuljav v merilnem konverterju je navitih na oklopljenih podstavkih televizijskih MF transformatorjev za 36MHz. L1, L2 in L3 imajo plastino kapico, iz ferita je le vijak in ta kljub neprimernemu feritnemu materialu bistveno ne moti delovanja na 145MHz. L1 in L2 imajo po 3 ovoje vsaka, ica 0.35mm CuL v gornjem prekatu podstavka, link pa ima po en ovoj v sosednjem prekatu. L3 ima 6 ovojev iste ice, navitih v vrhnjih dveh prekatih podstavka. S pomojo jedra L3 pripeljemo oscilator na eljeno delovno frekvenco 145MHz, z L1 in L2 pa poiemo maksimum signala na dokonanem umomerju, ko uprabimo kot izvor uma generator s plazovno diodo. L4, L5 in L6 delajo na znatno nijih frekvencah, zato imajo vse tri feritno kapico in vijak. L4 ima 36+36ovojev, bifilarno navitje z ico 0.15CuL, L5 in L6 pa po 17ovojev iste ice. L5 in L6 naj bi imele okoli 5uH. Vse tri tuljave L4, L5 in L6 obiajno ne zahtevajo nikakrnega uglaevanja. 4. Vezja osnovnega umomerja Osnovni umomer vsebuje nastavljivi slabilec na vhodu, ojaevalnik za pas 1-100MHz, kvadratini detektor, merilnik z vrtljivo tuljavico, nizkofrekvenni ojaevalnik ter nekaj pomonih vezij: 10MHz nizko sito in nizkofrekvenni VCO. Posamezne stopnje umomerja so smiselno zbrane na treh tiskanih vezjih: slabilec, medfrekvenni del in nizkofrekvenni del. Elektrini nart prvega modula, nastavitve ojaenja in pasovne irine umomerja, je prikazan na Sliki 6. Vhodno vezje omogoa napajanje merjenca preko VF koaksialnega
Vhodna nihajna kroga s tuljavama L1 in L2 ne predstavljata nobenega znatnega duenja za zrcalno frekvenco, saj konverter preslika oba pasova 141-145MHz in 145-149MHz v isti medfrekvenni pas. V sluaju meritev uma zrcalna frekvenca torej nikakor ne moti meritve. Naloga vhodnih krogov je predvsem izloanje parazitnih frekvenc, predvsem neeljenih harmonikov lokalnih oscilatorjev transverterjev, ki so v sprejemnih konverterjih obiajno dosti moneji od merjenih signalov.
konverter napajalno napetost preko istega konektorja. Merilni konverter je zgrajen na enostranski tiskanini dimenzij 40mmX80mm, ki je prikazana na Sliki 4. Ustrezna razporeditev sestavnih delov je prikazana na Sliki 5. Tiskano vezje nima nikakrnih pritrdilnih lukenj. Ploica iz vitroplasta je enostavno zacinjena v okvir iz medeninaste ploevine, na katerega pricinimo tudi ohiji obeh BNC konektorjev, ki se s srednjima ilama naravnost dotikata ustreznih vezi na
181
BEACON - 99

pritrdilne luknje za vijake M3, vse povezave pa so speljanje preko dveh 7-polnih vtinic na obeh koncih ploice, izdelanih iz kvalitetnega podnoja za integrirana vezja. Duilke 120uH so tovarniko izdelane, v obliki upora 1/2W. Tuljavi L1 in L2 sta naviti na podstavkih 10.7MHz MF transformatorjev, po 10 ovojev ice 0.15mm CuL, kar da induktivnost okoli 2uH. Tuljavi L1 in L2 sicer ne potrebujeta uglaevanja, nastavitev bi potrebovali le upori okoli MOSFETa BF981 v sluaju, e so tolerance MOSFETa prevelike. Elektrini nart medfrekvennega dela je prikazan na Sliki 9. Kot medfrekvenni ojaevalnik je uporabljen uA733 (ali NE592), ki daje v opisani vezavi ojaenje 40dB do frekvence okoli 100MHz. Nad to frekvenco ojaenje uA733 strmo pada, spodnjo frekvenno mejo 1MHz pa doloajo sklopni kondenzatorji in duilke v napajanju. uA733 ali NE592 je sicer mono povezati tudi za drugano ojaenje s prevezavo noic 3, 4, 11 in 12, kar je tudi predvideno na tiskanini. umomer potrebuje kvaliteten detektor. Vrsta odziva detektorja, to je premica (linearna), kvadratina (monostna) ali logaritemska sicer ni pomembna, vendar jo moramo natanno poznati, da lahko izraunamo tono razmerje ter iz razmerja dobimo iskane merjene veliine. V umomerju je dodatna teava e v tem, da ne delamo s sinusnimi signali, pa pa s povsem nakljunimi signali. Kot detektor sem izbral vezje balannega mealnika S042P. Vhodni signal se privede na oba vhoda mealnika, da dela vezje S042P kot kvadratini detektor. Izhodna napetost taknega detektorja je zato
kabla z napetostjo +12V, sicer pa je vhod zaiten z diodama BA423. Kot nastavljivi slabilec je uporabljen MOSFET z dvojnimi vrati, ojaenje oziroma slabljenje mu nastavljamo z enosmerno napetostjo na drugih vratih. Natanno nastavljanje ojaenja umomerja omogoa ini potenciometer na 10 obratov (helipot) za upravno napetost MOSFETa. MOSFET BF981 da skupaj z emitorskim sledilnikom BFR91 tudi malenkostno ojaenje, eprav je
glavna naloga te stopnje zvezno ter zelo fino nastavljivo slabljenje. Nastavljivemu slabilcu sledi nizkoprepustno sito (L1 in L2), ki ga po potrebi vkljuimo v vezje z diodnim preklopnikom z diodami BA423 (BA243 ali BA244). Nastavljivi slabilec in sito sta nameena na enostranski tiskanini dimenzij 40mmX120mm, ki je prikazana na Sliki 7. Ustrezna razporeditev sestavnih delov je prikazana na Sliki 8. Ploica ima v vogalih tiri
182
BEACON - 99
sorazmerna moi vhodnega signala, kar je za raunanje s umi e posebno ugodno. Ker se pojavi izhodni signal kot razlika napetosti med noicama 2 in 3 vezja S042P, dobimo izhodni signal s pomojo dodatnega operacijskega ojaevalnika (1/4 MC3403). Prednost vezja S042P je tudi v tem, da dela z vhodnimi signali komaj nekaj mV in potrebuje zato dosti manj medfrekvennega ojaenja (nevarnost samooscilacij) od raznih diodnih detektorjev. Ostali trije operacijski ojaevalniki MC3403 so uporabljeni kot nizko sito na izhodu detektorja ter kot nizkofrekvenni VCO. Zener dioda 6V8 predvsem omejuje udarce kazalca merilnika ob konec skale. Zaporedni upor intrumenta z vrtljivo tuljavico izberemo tako, da ustreza poln odklon izhodni napetosti priblino 5V. Operacijski ojaevalnik MC3403 je sicer izboljana inaica bolj znanega LM324. Tudi medfrekvenca umomerja je zgrajena na enostranski tiskanini dimenzij 40mmX120mm, ki je prikazana na Sliki 10. Ustrezna razporeditev sestavnih delov je prikazana na Sliki 11. Pritrditev ploice in povezave so izvedene enako kot pri slabilcu, le da ima medfrekvenca 4-polno vtinico na vhodu ter 7-polno vtinico na izhodu. Medfrekvenca umomerja vsebuje en sam nastavljivi sestavni del, trimer 470ohm, s katerim nastavimo nilo kvadratinega detektorja. Osnovni umomer vsebuje e nizkofrekvenni ojaevalnik, ki je prikazan na Sliki 12. Nizkofrekvenni ojaevalnik je zgrajen okoli vezja TAA611 na tiskanini dimenzij 40mmX60mm, ki je prikazana na Sliki 13. Ustrezna razporeditev sestavnih delov je prikazana na Sliki 14. Vezje TAA611 sicer ni med najnovejimi integriranimi vezji za to
183
BEACON - 99

nalogo, ima pa majhno porabo in predvsem malo moti visokofrekvenna vezja umomerja. Pri zamenjavi z novejim NF ojaevalnikom zato priporoam previdnost oziroma po potrebi dodatno filtriranje ali blokiranje napajanja. Osnovni umomer je vgrajen v oklopljeno katlo iz aluminijaste ploevine z dimenzijami 220mmX180mmX40mm, ki vsebuje tudi zvonik in intrument z vrtljivo tuljavico. Za umomer priporoam analogni merilnik s imvejo skalo, da laje oditamo majhne spremembe. Digitalni merilnik bi bil sicer toneji, ampak je za kakrnokoli uglaevanje, iskanje maksimumov ali minimumov popolnoma neuporaben. Razen tega lahko digitalni merilnik povzroa visokofrekvenne motnje obutljivim vezjem umomerja. Bolj smiselna reitev je dostop do izhodnega signala preko dodatne vtinice, preko katere lahko vgrajenemu merilniku vzporedno prikljuimo poljuben zunanji voltmeter.
184
BEACON - 99
Svetilnik 10 GHz
Lojze Poberaj - S51JN
UVOD Pred dvajsetimi leti, ob prvem priblievanju novemu mikrovalovnemu podroju 10 Ghz, sem se tamkaj znael sam samcat, ker ni bilo nobenega korespondenta. Tedaj sem br ugotovil, da je vsaj delna reitev za odpravo nekaterih problemov izdelava, nabava vsaj dveh mikrovalovnih protivlomnih napravic. Eno, z napajalnikom vred, sem takoj postavil nekaj sto metrov stran od mojega balkona in jo prigal. K drugi pa sem postopoma dograjeval usmernik, modulator, nekaj IF stopenj (30 MHz), ter FM diskriminator, NF stopnjo itd. Sto metrov oddaljena naprava z nemoduliranim 10 GHz nosilcem, je tako postala nujno potreben RADIJSKI SVETILNIK. Sluil mi je odlino tudi pri fokusiranju prvih parabol. Te sem izdeloval iz epoksidne smole, armirane s steklenimi vlakni in ojaane z lesenimi rebri, ter prekrite s stanijol folijo. Mimogrede naj povem, da sem naredil kar tiri, tri sem podaril potencialnim kandidatom za 10 GHz, ki pa se e do danes niso pojavili na tem ali blinjem frekvennem podroju, zato sem nadaljeval kar sam. Tudi za meritve, ali vsaj ocenjevanje smernih karakteristik parabol in lijakov mi je svetilnik dobro sluil. Omogoil je tudi uglaevanje raznih stopenj FM sprejemnika. Tak lokalni svetilnik iz protivlomne naprave, je uporaben tudi dan danes v dobi SSB na 10 GHz, le da jo je potrebno zelo iroko frekvenno modulirati, da pokriva precej spektra okrog doloene frekvence in tako prekriva lastno nestabilnost. V SSB sprejemniku se bo slialo skoraj izkljuno nek um, vsebujo tudi nekaj podobnega tonu s katerim je bil moduliran svetilnik. Danes je postala nujnost potreba po frekvenno stabilnih svetilnikih, tudi z vejo mojo, stalno delujoih, postavljenih na primernih visokih tokah, ki pokrivajo im ira geografska podroja. Ob tem ne gre pozabiti e en sploni razlog za postavitev svetilnikov delujoih na naih radioamaterskih V/U/SHF frekvencah: Razlog je v stalni prisotnosti naih signalov in zato v dobri obrambi proti grozeim tenjam po osvojitvah s strani tistih slub, ki se zavedajo edalje veje vanosti komunikacij v tem frekvennem spektru. Pred dvemi leti sem v dogovoru z ZRS nabavil osnovna kita za dva svetilnika za 10 GHz po zasnovi DL6NCI. Oscilator v termostatu in prve mnoilne stopnje sem izdelal sam, razne dele namestil v katlasti odlitek iz aluminija, ter celoto vgradil v plastino ohije. SMA izhod naj bi bil povezan s pranjasto (slot) anteno. Doloiti bo treba e telegrafsko kodo, ki bo najavljala identifikacijo svetilnika, izdelati dva koderja, ter urediti stalna vira napajanja 12V. Najti je treba primerno lokacijo (primerna kandidata sta KUM in SLAVNIK) ter seveda zmontirati v zidane objekte.
185
BEACON - 99
OPIS SVETILNIKA 10 GHz Svetilnik deluje na frekvenci 10368.070 (+-10 KHz).To je v neposredni bliini frekvence kjer se odvija CW in SSB promet. To ima svoj smisel, saj naj svetilnik nudi tudi referenno frekvenco tam delujoim postajam. Sestavljen je iz naslednjih delov: Termostatni osnovni kristalni oscilator, delujo na 108 MHz in prva stopnja mnoenja na 324 MHz. Mnoilne stopnje x2x2x2 kjer doseemo frekvence 648, 1296, in 2592 MHz. Mnoilna stopnja x4=10386 MHz ter tiri stopnje ojaanja signala do 150 mW . Ploica z vmesnikom za posredovanje tipkanja, ki naj bo po izbiri s premikanjem frekvence oscilatorja (FSK) ali amplitudno (AM) s prekinjanjem napajanja nekaj mnoilnih stopenj. Iz te ploice gre tudi porazdelitev razlinih napajalnih napetosti v oddajnik. Kasneje bo potrebno vgraditi telegrafski koder, ter prikljuiti anteno in vir napajanja. Ad 1. Ploica s tiskanim vezjem (oznaenim beacon) vsebuje kristalni oscilator, potrojilnik, ter termostat. Pri oscilatorju je vgrajen FET U310, tranzistor BFR 91A ima uglaen izhod s sitom za 324 MHz. Kapacitivna dioda BB 221 posreduje frekvenni premik v sluaju izbire FSK naina telegrafije. Velikost devijacije (obiajno 750 Hz) je dololjiva s potenciometrom, ki se nahaja zunaj na vmesniku. Drugi potenciometer doloa minimalne stalne premike osnovne frekvence. Ohije kristala je prislonjeno na bakreno steno, ki je vgrajena na ploici med oscilatorjem in termostatnim sistemkom. Na drugi strani stene sta prislonjena upor 47 Ohm ( v posebnem tulcu) in monostni tranzistor. Oba grejeta steno, tako tudi kristal in celotni prostor kjer se nahaja oscilator. Izbrana je temperatura 40C ki je doloena s potenciometrom 1 KOhm. NTC upor, prav tako v terminem stiku s steno, ter operacijski ojaevalnik 741 skrbita za vklapljanje in izklapljanje gretja z zelo tesno toleranco. Bakrena masa stene omogoa termino vztrajnost sistema, ki je seveda e dodatno zagotovljena s termino izolacijo celotne katljice napram zunanjini. Ad 2. Z mnoilnimi stopnjami doseemo frekvenco 2592 MHz. Prva stopnja samo ojaa signal 324 MHz, vsaka ostala pa podvoji. Izhod je med 5 in 10 mW.

V primeru AM naina telegrafiranja, impulzi delujejo na napajanje vseh teh stopenj. To izhaja iz dveh tranzistorjev (BC 546 in BD 677), ki delujeta kot stikalo in sta nameena na vmesniku. Pri FSK nainu je napajanje stalno prisotno. Ad 3. Mnoilne stopnje za dosego 10368 MHz in 150 mW izhoda. Ta enota je izdelana iz kita avtorja DL6NCI. Prvi GAS FET MGF 1302 pomnoi vhodni signal za 4 krat, tako da je prvi votlinski resonator uglaen na 10368 MHz. Sledi veriga ojaevalnih stopenj, zadnja nudi na izhodu 150 mW. Tu deluje monostni GASFET MGF 1601. Ker naj deluje svetilnik v neprekinjenem reimu, zadnji tranzistor ni izkorien do polne zmogljivosti, tako da se ne pregreva. Vse te stopnje so napajane skozi stabilizator 7806. Ad 4. O vmesniku je bilo e nekaj povedanega. Ostane e pojasnilo od treh pretikalkih ki se tam nahajajo: Prvo izbira med zunanjim koderjem ali testnim generatorjem pravokotnih impulzov frekvence 1 Hz. Le-ta omogoa preizkuanje delovanja svetilnika tudi v odsotnosti koderja. Drugo pretikalce obrne po potrebi polariteti impulzov. Tretje izbira delovanje v FSK ali AM nainu.
186
BEACON - 99
187
BEACON - 99
Kaj bi radioamater moral vedeti o VF vodih?

1. Visokofrekvenni vodi Neko so ljudje iveli v srenih asih: na podeelju je bilo vse kot v pravljici. Tudi radioamaterji so se imeli lepo: ni bilo se televizorjev, niti pralnih strojev, niti jeznih sosedov, ki bi za teave s pralnim strojem seveda krivili radioamaterje... Tudi sicer so bile stvari za radioamaterje zelo enostavne: v oddajniku je zadoal en sam nihajni krog v anodnem vezju elektronke z vrtljivim kondenzatorjem in tuljavo z nastavljivim odcepom, s katerim se je dalo (zaradi srenega naravnega nakljuja) zelo dobro prilagoditi kakrenkoli kos ice kot odlino anteno, da je bil le dalji od priblino ene desetine valovne doline... al je vseh lepih stvari enkrat konec. Enostavna ina antena je lahko zelo uinkovita tudi pod leseno streho kmeke hie, v elezobetonskem stanovanjskem bloku pa je njena uinkovitost enaka nili, e izvzamemo raznovrstne vzorce na zaslonu sosedovega televizorja. Razen tega smo radiamaterji zaeli uporabljati vedno vija frekvenna obmoja, ki zahtevajo isto posebne antene in nam navaden kos ice ne zadoa ve. S podobnimi teavami se je seveda sreal tudi na sosed: stari radijski sprejemnik mu je delal e s kosom ice, vrenim za omaro, za televizor pa je moral odteti celo premoenje za ustrezni antenski sistem in napeljavo. Obe napravi, sosedov televizor in naa radijska postaja, imata zdaj nekaj skupnega: antene ne moremo ve postaviti na samo radijsko postajo ali televizor, pa pa jo je treba povezati preko daljega visokofrekvennega voda. Dolina tega voda lahko znaa kar nekaj valovnih dolin, zato ne moremo preprosto zanemariti kapacitivnosti med icami voda, niti induktivnosti samih ic, kot to ponemo pri nizkih frekvencah. Razen tega se neprimerno izdelan visokofrekvenni vod lahko obnaa tudi kot antena in po njem potujoo visokofrekvenno energijo izseva, preden ta dosee eljeni porabnik. In ne nazadnje, vsak visokofrekvenni vod ima izgube tudi zaradi ohmske upornosti ic in dielektrika (izolatorja) med njimi, enako kot vsi ostali elektrini vodi. Pri visokofrekvennih vodih si zato spet pomagamo s srenim naravnim nakljujem, da se vpliv kapacitivnosti med icama in induktivnosti ic kompenzirata med sabo. To se seveda ne zgodi za vsako mono breme enako dobro: kapacitivnost in induktivnost ic se natanno kompenzirata takrat, ko vod obremenimo z bremenom, ki ima impedanco enako KARAKTERISTINI IMPEDANCI VODA (oznaka "Zk"). Za breme s pravilno impedanco lahko torej vstavimo poljubno dolino voda brez dodatnih izgub zaradi kapacitivnosti ali induktivnosti. S primerno konstrukcijo visokofrekvennega voda se lahko tudi izognemo sevanju potujoe elektrine energije: najenostavneja reitev je, da visokofrekvenni vod oklopimo in tako prepreimo, da bi se vod obnaal kot neeljena antena. emur se v nobenem sluaju ne moremo izogniti so izgube zaradi ohmske upornosti vodnikov in izgube v izolatorju (dielektriku) med vodniki. Te izgube predstavljajo glavnino izgub dobro nartovanega visokofrekvennega voda in se dajo s primerno konstrukcijo voda le zmanjati, ne pa tudi povsem izloiti. Izvoru, ugotavljanju in merjenju teh izgub v koaksialnih kablih je navsezadnje posveen tudi ta lanek. 2. Koaksialni kabli Koaksialni kabel je prav gotovo najbolj znana in najbolj razirjena praktina izvedba visokofrekvennega voda, in je tudi najenostavneji za praktino uporabo. Verjetno ga ni radioamaterja, ki ne bi vedel, kako je narejen koaksialni kabel. Ker pa je okoli razumevanja delovanja koaksialnega kabla tudi med radioamaterji precej nejasnosti, bom to tukaj skual opisati. Preni presek koaksialnega kabla je prikazan na Sliki 1. Kabel sestavljajo vodniki: ila in oklop, ter izolator (dielektrik) med njima. Pri veini kablov je oklop prevleen e z zaitnim plaem, obiajno iz plastike, za zaito pred mehanskimi pokodbami, vlago in drugimi neeljenimi vplivi. Da so izgube v kablu im manje, je treba uporabiti za gradnjo kabla kvalitetne materiale: isti polietilen, polietilensko peno oziroma teflon za dielektrik in im188
BEACON - 99
(duenja) visokofrekvennega signala naslednji: Izgube v vodnikih zaradi ohmske upornosti. Dielektrine izgube v izolatorju. Sevanje skozi oklop kabla. Medtem ko se prvima dvema vzrokoma izgub nikakor ne moremo izogniti in si ju bomo natanneje ogledali v naslednjem odstavku, je vzrok izgub zaradi sevanja le preredek oziroma nepravilno pleten oklop kabla. Izdelava oklopa pomeni najvejo porabo bakra in zato najveji stroek pri izdelavi kabla, zato imajo kabli varnih proizvajalcev velike izgube zaradi sevanja skozi oklop. Najveja prenaana mo po koaksialnem kablu je odvisna od tega, kako odvajamo toploto, ki se razvija zaradi izgub v kablu. Ker izgube v kablu naraajo s frekvenco, najveja dopustna mo upada z vianjem frekvence delovanja. Veje moi zato prenaamo s kabli vejega preseka, ki imajo manje izgube in se hkrati bolje hladijo, ter z uporabo materialov, ki prenesejo vije temperature (teflon namesto polietilena). Iz podatkov za izolator kabla in oblike elektrinega polja lahko izraunamo tudi napetostno prebojno trdnost kabla, vendar ta podatek obiajno omejuje le vrno mo za impulzne oddajnike (radarji). Pri delu v reimu s stalno ali malo spremenljivo mojo (tudi radioamaterski oddajniki) pa dosti prej doseemo mejo segrevanja kabla zaradi izgub. Razen vseh omenjenih omejitev je dodatna omejitev pri koaksialnem kablu tudi frekvenne meja, ko se kabel zane obnaati kot okrogli valovod. Ta frekvenca je tem nija, im veji je presek kabla. Radioamaterji obiajno uporabljamo kable dale pod to frekvenno mejo, ker je kabel na teh frekvencah neuporaben e zaradi velikih izgub. 3. Izgube v koaksialnih kablih e hoemo razumeti izvor izgub v koaksialnem kablu, si moramo najprej e bolj natanno ogledati pojave v samem kablu, predvsem izriv toka in koni pojav pri visokih frekvencah, ter mehanizem izgub v dielektriku kabla. Vsak tok potrebuje za svoj nastanek padec: vodni tok potrebuje na primer viinski padec, elektrini tok pa potrebuje napetostni padec oziroma elektrino polje. Kovine zelo hitro 189
bolji prevodnik (baker, aluminij, srebro) za vodnike. Pri visokih frekvencah teejo elektrini tokovi zaradi konega pojava le po tanki plasti na povrini prevodnikov. Zato teejo tokovi v koaksialnem kablu le po povrini ile in po notranji povrini plaa kabla (dvojno rafirana povrina na Sliki 1.), saj kabel obiajno uporabljamo tako, da se tok, ki tee po srednji ili, vraa nazaj po oklopu kabla in zunaj oklopa zato ni elektromagnetnega polja. Zato so za elektirne lastnosti koaksialnega kabla pomembni le debelina ile "d", notranje premer oklopa "D" in materiali, iz katerih je izdelan kabel: specifina upornost vodnikov in relativna dielektrinost "Er" izolatorja. Za dani koaksialni kabel bi vsekakor radi vedeli naslednje tehnine podatke: (A) Kolikna je karakteristina impedanca kabla "Zk"? (B) Kolikne so izgube v kablu na dani frekvenci? (C) Kolikno najvejo visokofrekvenno mo lahko prenaamo? (D) Kolikna je napetostna prebojna trdnost kabla? Odgovor na prvo vpraanje je enostaven: karakteristino impadanco
kabla "Zk" lahko izraunamo iz kapacitivnosti in induktivnosti kabla, kapacitivnost in induktivnost pa dobimo iz snovno-geometrijskih podatkov za kabel. Konni rezultat je napisan na Sliki 2., kjer so vsi logaritmi miljeni kot naravni logaritmi (loge oziroma ln) z osnovo e=2.7182818.... Karakteristina impedanca zavisi le od razmerja premerov ile in oklopa (D/d) ter od vrste dielektrika med njima (Er). Za tonost naih raunov zadoa, e fizikalne konstante v tonem izrazu zamenjamo s konstanto 60ohm, kot je to prikazano v drugem delu izraza na Sliki 2. Iz izraza na Sliki 2. vidimo, da se praktino ne da izdelati kabla s poljubno karakteristino impedanco: karakteristina impedanca manja od nekaj ohmov bi zahtevala razmerje D/d blizu ena oziroma izredno tanek izolator, karakteristina impedanca veja od nekaj sto ohmov pa zelo veliko razmerje D/d oziroma izredno tanko ilo kabla. Praktino se zato koaksialni kabli izdelujejo le za karakteristine impedance "Zk" nekje med 30ohmi in 100ohmi. e koaksialni kabel pravilno uporabljamo, so lahko vzroki izgub
BEACON - 99
zaduijo elektromagnetno valovanje: e postavimo kos kovine v visokofrekvenno elektromagnento polje, jakost polja zelo hitro upada z globino pod povrino kovine. Tam kjer ni polja, pa ne more biti elektrinega toka, zato lahko visokofrekvenni tokovi teejo samo po povrini kovin. Kako goboko lahko e teejo visokofrekvenni tokovi pod povrino kovine? Natanno toliko, kolikor lahko v kovino prodre elektromagnetno polje, ki potem poene tokove. Vdorna globina elektromagnetnega polja je odvisna od frekvence in vrste kovine, izraz za frekvence v radijskem spektru je prikazan na Sliki 3. Vdorno globino obiajno oznaimo z grko rko delta. Vdorna globina je manja pri boljih prevodnikih, saj ti hitreje duijo elektromagnetno polje, ter je obratno sorazmerna s kvadratnim korenom frekvence. Na Sliki 3. so izraunane vdorne globine v bakru za nekaj frekvenc med 1MHz in 100GHz. Kaj praktino pomenijo te tevilke? e uporabljamo okroglo bakreno ico premera 1mm na frekvenci 100MHz, potem tokovi v tej ici teejo samo na njeni povrini, v plasti debeline 6.6 mikrometra oziroma 0.0066 mm! Ohmska upornost ice je zato za visokofrekvenni tok frekvence 100MHz priblino 38-krat veja kot pa za enosmerni tok, ki tee po celotnem preseku ice. Tudi toplotne izgube so za isti faktor veje. V vseh kvalitetnih visokofrekvennih kablih predstavljajo ohmske izgube v vodnikih, poveane zaradi konega pojava, glavni izvor izgub. Iz znanega mehanizma izgub v koaksialnem kablu je za praktino uporabo smiselno izraunati izgube, izraene v decibelih na en meter doline kabla, kot je to prikazano na Sliki 4. Iz izraza na Sliki 4. razberemo, da za izgube zaradi konega pojava veljajo naslednje trditve: Izgube so sorazmerne s kvadratnim korenom frekvence "f". Izgube so obratno sorazmerne z zunanjim premerom kabla "D". Izgube so veje v kablih z dielektrikom z velikim "Er". Izgube so komplicirana funkcija karakteristine impedance in naraajo pri zelo majhnih in pri zelo velikih "Zk". Izgube so odvisne se od specifine upornosti in magnetne permeabilnosti vodnikov. e hoemo izdelati kabel s immanjimi izgubami, je seveda smi190
selno najprej izbrati ustrezna "Zk" in "Er", ki jih lahko v doloenih mejah izbiramo. e nariemo izgube (slabljenje) kabla kot funkcijo "Zk" vidimo, da bojo izgube v kablu najmanje, ko je "Zk" nekje med 50ohmi in 75ohmi, v odvisnosti od relativne dielektrinosti "Er". Ker se da kabel s takno vrednostjo Zk tudi praktino izdelati, so te vrednosti danes v glavnem standardizirane. Izgube lahko zmanjamo tudi z uporabo izolatorja z manjo relativno dielektrinostjo "Er". Zato imajo kabli z majhnimi izgubami penast dielektrik (penasti polietilen ali pa penasti teflon) oziroma kar zrak za izolacijo, ilo kabla pa v tem sluaju drijo na mestu distanniki oziroma spirala iz polietilena. Izgube v kablu lahko zmanjamo tudi z uporabo boljih prevodnikov. al je e sam baker precej draga surovina, edina bolja alternativa pa je e dosti draje srebro. Zaradi konega pojava pa ni treba izdelati celotne ile in oklopa kabla iz srebra, za visokofrekvenne lastnosti kabla zadoa, e na povrino ile in
notranjo povrino oklopa nanesemo plast srebra, ki je debeleja od vdorne globine, se pravi nekaj mikrometrov! Tudi posrebrena ila in oklop ne prineseta kaknega bistvenega zmanjanja izgub, saj so te sorazmerne kvadratnemu korenu specifine upornosti materiala vodnikov. Po drugi strani pa lahko brez bistvenega poveanja izgub uporabimo ceneje materiale, na primer aluminij. Izjema so feromagnetni materiali: v njih je zaradi visoke permeabilnosti vdorna globina dosti manja, kabel z ilo iz eleza pa bi zato imel 100-krat veje izgube od bakrenega kabla! Po vsaki teoretski izpeljavi je vsekakor zanimivo preizkusiti, koliko se izpeljani izrazi res ujemajo s praktino izmerjenimi vrednostmi. Izgube, izraunane po izrazu na Sliki 4., se zelo dobro ujemajo s podatki, ki jih lahko izmerimo pri kvalitetnih kablih, na primer za 1/2" celflex kabel. Pri cenenih kablih, vrste RG-xxx in podobnih, pa so izmerjene izgube vedno veje od teoretske vrednosti. Izmerjene izgube so za okroglo 25% veje zato, ker imajo ti

kabli pleteno ilo in oklop iz ve tanjih iic, tokovi pa se ne porazdelijo enakomerno po povrini iic. Razen tega poveujejo izgube cenenih kablov tudi izgube v dielektriku kabla, ki se naravnost pritevajo izgubam zaradi konega pojava. Izgube v dielektriku ne moremo preprosto izraunati zato, ker fizikalnih lastnosti samega dielektrika ne poznamo oziroma jih je zelo teko izmeriti. Zato je za dani kabel smiselno, da izmerimo celotne izgube in od teh odtejemo izraunane izgube v bakru, razliko seveda predstavljajo izgube v dielektriku. Vzrok izgub v dielektriku kabla so predvsem neistoe. Neistoe lahko pridejo v dielektrik kabla, e proizvajalec uporablja nekvalitetne surovine (neiste kemikalije), lahko pa pridejo v kabel tudi kasneje. Eden od izvorov neisto je lahko zaitni pla kabla: e je ta izdelan iz neprimernega materiala, neistoe poasi pronicajo skozi pleteni oklop v polietilenski dielektrik. Pri taknih nekvalitetnih kablih lahko po nekaj letih izmerimo poveano slabljenje tudi v sluaju, ko je bil kabel medtem vskladien na suhem, hladnem in temnem mestu! Za visoke frekvence se dielektrik z izgubami obnaa kot zaporedna vezava upora in kondenzatorja. Za dodatne izgube v kablu s taknim dielektrikom potem velja: Izgube v dielektriku so PREMOSORAZMERNE s frekvenco. Izgube v dielektriku niso odvisne od premera kabla "D". Izgube v dielektriku niso odvisne od karakteristine impedance kabla "Zk". Ker so izgube v dielektriku kabla premosorazmerne s frekvenco, izgube zaradi konega pojava pa so sorazmerne s kvadratnim korenom frekvence, bojo pri zelo visokih frekvencah v vsakem sluaju prevladale izgube v dielektriku. Ta pojav je prikazan na Sliki 5., kjer je izrisano slabljenje za 100m nekvalitetnega kabla RG-8 (ali RG-213). Na nizkih frekvencah, v podroju kratkih valov do 30MHz, so edini izvor izgube v bakru zaradi konega pojava (spodnja polna rta). Izgube v dielektriku hitro naraajo s frekvenco (pikasta rta) in predstavljajo na frekvencah nad 300MHz glavni izvor izgub.
BEACON - 99
4. Izbira koaksialnega kabla Na triu dobimo kopico najrazlinejih kablov, obiajno neznanega porekla. Prav pogosto se zgodi, da dobimo za malo denarja res kvaliteten kabel ali obratno, da nam za dosti denarja ponujajo kart iz proizvodnje. e poznamo fizikalni princip delovanja kabla in mehanizme izgub, bo pravilna odloitev vsekakor laja, tudi brez merilnih instrumentov na licu mesta. Najzanesljiveji pristop je vsekakor meritev izgub in drugih parametrov kabla, vendar si tega ne moremo vedno privoiti. Preden se odloimo za nakup kabla si ga vsekakor temeljito oglejmo! Trgovca je treba vsekakor prepriati, da nam olupi deset centimetrov dolg koek kabla in si tako lahko ogledamo tudi oklop, dielektrik in ilo in ne samo zunanji zaitni pla kabla. Verjetno je vsem jasno, da zaitni pla ne sme biti trhlen oziroma lepljiv, sicer je s kablom prav gotovo kaj narobe. Nekateri proizvajalci reklamirajo svoje kable kot "non-contaminating jacket", se pravi z zaitnim plaem, ki ne sproa neisto skozi pleteni oklop v dielektrik, vendar je bolje stvar preveriti. Oklop dobrega kabla mora biti pravilno pleten in zadosti gost: skozi zadosti gosto pleten oklop ne smemo videti prav ni dielektrika! Za frekvence nad 300MHz se zato raji odloimo za malo draje kable z dvojnim oklopom. Oklop mora biti tudi enakomerno pleten: e se v
oklopu periodino pojavljajo napake, bo imel tak kabel zelo velike izgube pri frekvenci, ko perioda napak ustreza polovici valovne doline. Povsem jasno ne sme biti na oklopu nobenih znakov korozije: bakrene ike oziroma bakrena folija morajo biti lepe, svetlee rdee bakrene barve. Dielektrik mora biti ist, bel, napol prosojen polietilen oziroma ista bela pena brez kakrnekoli umazanije kakrnekoli barve. Dielektrik se mora tono prilegati oklopu, srednja ila pa mora biti tono v sredini dielektrika. Pri izbiri kabla se moramo tudi odloiti za vrsto srednje ile: ena sama trda bakrena ica ali cevka omogoa manje izgube, kabel s pletenico iz sedem ali ve ic kot srednjo ilo pa je laje zvijati. Ker izgube zaradi konega pojava zavisijo v glavnem od povrine kovinskih delov kabla, je ugodno, da sta srednja ila in oklop posrebrena. Pozor! Pri nekaterih cenenih kablih, predvsem RG-58, sta ila in oklop cinkana (sive barve). Ker ima cink veliko vejo specifino upornost od bakra, ima tak kabel zelo velike visokofrekvenne izgube! Najzanesljiveji pristop je vsekakor meritev izgub v kablu, in to na imve razlinih frekvencah. e merimo izgube na ve razlinih frekvencah, lahko tudi ugotovimo izvor izgub: koni pojav v vodnikih, izgube v dielektriku ali kaj drugega. e imamo kvaliteten kabel in izmerimo 2dB izgub na 144MHz, potem bo isti kabel imel na devetkrat viji frekvenci 1296MHz trikrat ve izgub, se pravi okoli 6dB. To pomeni, da izgube 191
BEACON - 99
naraajo s kvadratnim korenom frekvence oziroma je njihov vzrok ohmska upornost vodnikov in koni pojav. e pa na 1296MHz izmerimo bistveno ve, tudi 18dB izgub, potem je vzrok v gnilem dielektriku oziroma preredkem ali slabo pletenem oklopu kabla. Izgube v koaksialnih kablih in drugih visokofrekvennih vodih najpogosteje merimo na dva naina: z merilnikom moi in z reflektometrom. Meritev izgub v vodu z merilnikom moi je enostavna in je prikazana na Sliki 6. Merilnik moi najprej prikljuimo neposredno na oddajnik, potem pa preko merjenca - kabla. Rezultat meritve je preprosto kvocient izmerjenih moi, ki ga je treba le se pretvoriti v decibele. Merilna metoda omogoa merjenje poljubno velikih izgub v kablu, seveda v obmoju delovanja merilnika moi. e so izgube v kablu majhne (in to si obiajno elimo), jih lahko izmerimo z reflektometrom, kot je to prikazano na Sliki 7. Reflektometer prikljuimo kot obiajno med oddajnik in kabel, drugi konec kabla pa pustimo nezakljuen: odprte sponke ali pa kratki stik. Izmerjeno razmerje med napredujoim in odbitim valom na kablu (v dB) ali prilagojenost je
tedaj enaka dvakratnim izgubam v kablu (v dB). Na primer, e z reflektometrom izmerimo prilagojenost 6dB (odbojnost 0.5 oziroma valovitost 3) potem so tedaj izgube v kablu enake 3dB. Meritev bi morala dati enak rezultat za odprte sponke in za kratki stik na drugem koncu kabla. Zaradi netonosti reflektometra se to skoraj nikoli ne zgodi! Da dobimo toneji rezultat, si zato pomagamo tako, da v raun vzamemo povpreje obeh meritev za odprte sponke in za kratki stik. Netonost meritve z reflektometrom je sicer tem veja, imveje so izgube v kablu. Z obiajnimi amaterskimi reflektometri je zato opisana metoda neuporabna za merjenje izgub, vejih od priblino 6 do 8dB! 5. Zakljuek Koaksialni kabel ni edina vrsta visokofrekvennega voda, ki ga uporabljamo v radioamaterski tehniki, je pa verjetno najbolj praktien in enostaven za uporabo. Z odprtim simetrinim vodom lahko doseemo pet do desetkrat manje izgube ob enaki potronji bakra, toda odprti vod ni oklopljen in ga je treba speljati
na primerni razdalji od kovinskih predmetov in izvorov motenj. Enako razmiljanje velja za Goubau-jevo linijo (odprti vod z enim vodnikom), ki sicer spada med najceneje naine prenosa mikrovalovne energije. Kovinski valovodi razlinih presekov so sicer oklopljeni, vendar so tu potronja bakra pri gradnji in zahtevane tolerance e dosti veje kot pa pri koaksialnih kablih ter jih zato uporabljamo le v mikrovalovnih frekvennih podrojih. V tem lanku namenoma nisem niti omenil valovnih pojavov v kablih in drugih vodih, se pravi napredujoih in odbitih valov, ko breme na drugem koncu voda ni prilagojeno na karakteristino impedanco voda. Vsi ti pojavi lahko samo e poveajo izgube v kablu in drugih vodih glede na idealni sluaj, ko je breme prilagojeno. Namen tega lanka je razloiti mehanizme izgub v visokofrekvennih vodih, saj sta ohmska upornost kovin in koni pojav glavna vzroka izgub v vseh kovinskih visokofrekvennih vodih. Razen dielektrinih izgub pa imamo v nekvalitetno izdelanih vodih se celo vrsto drugih izvorov izgub, ki jih je treba razumeti. Navsezadnje, e med anteno in nao radijsko postajo, televizorjem ali
192

drugo napravo e moramo postaviti visokofrekvenni vod kot nujno zlo, potem moramo vsaj znati poiskati taken vod, ki bo vnaal najmanje izgube ob za nas sprejemljivi ceni.
BEACON - 99
193
BEACON - 99
Mikrovalna sonda za merjenje moi

Primo Lemut - S53KS
Uvod Velikokrat nam uspe sestaviti razne amaterske naprave brez temeljnih meritev in smo zadovoljni e po kratkem preizkusu. Ob kasnejih nepojasnjenih dogodkih, prenehanju delovanja in podobno se ponavadi zamislimi in vzamemo v roke merilni instrument. Pri sestavljanju mikrovalovnih SSB radijskih postaj si lahko s primernimi merilnimi instrumenti prihranimo marsikakno urico iskanja napak, poti in nadlegovanja kolegov. Eden izmed enostavnejih, pa kljub temu zelo uporaben, je merilnik moi. Princip delovanja Zasnova sonde, ki jo predstavljam, je e stara, noveje so le komponente, s katerimi jo izdelam. Na seminarju o gradnji mikrovalovnih SSB postaj nam je Matja-S53MV predstavil BAT 62-03W, ki je primeren za gradnjo takega instrumenta. Poleg visoke frekvenne meje je njena poglavitna lastnost e visoko dovoljena zaporna napetost (40V). Shema sonde je predstavljena na sliki 1. Asimetrinen VF vod zakljuimo z bremenom 50 ohm, preko diode BAT62-03W pa merimo vrhnjo napetost, ki jo gladimo z disk kondenzatorjem 1nF s primernim VF karakteristikami. Od tod preko upora 1kohm vodi mo enosmerno napetost preko skoznika 1nF skozi kovinsko ohije merilnika. Upor 1kohm je namenjen samo zaiti diode pred n a o p o z a b lj i v o s tj o , k 194 o j e o b v k l opu instrument pa na tokovnem obmoju npr. 10A. Omenjena dioda namre stane veliko manj, kot je vreden trud, da razspajkamo kovinsko katlico, zamenjamo diodo in jo zopet sestavimo. Na izhodno toko prikljuimo V-meter in iz izmerjene napetosti doloimo mo bodisi v mW ali dBm. Poudariti velja, da veljajo zveze (izraun) s slike 2 samo do neke napetosti(0,2V), e gremo e nije, moramo uporabiti korekcijsko krivuljo. Le-ta upotevamo tudi ohmsko obremenitev sonde z voltamperom (slika 3). IZDELAVA SONDE Sondo vsekakor vgradimo v kovinsko katlico, saj na tak nain najlaje zaustavimo neeleno sevanje in s tem povezane motee pojave. VF mo dovedemo v sondo preko kratkega kosa poltrdega koaksialnega kabla UT41, na konec katerega montiramo kvaliteten moki SMA konektor. Kvalitetni konektorji so izdelani tako, da je srednji kontakt kar srednja ila poltrdega kabla, s imer se izognemo velikim spremembam impedance in s tem povezanimi izgubami. Taka izvedba ima le to slabo lastnost, da deluje ob prikljuitvi konektorja precejnja vzdolna sila na srednjo ilo poltrdega kabla. e bi ob vstopu kabla v kovinsko katlico enostavno prispajkali zakljuitvena SMD upora, bi to zanesljivo po- menilo njuno unienje. Zato sem v katlico vgradil dodatno ploico s kratkim mikrotrakastim 50 ohmskim vodom. Na FR$ laminatu debeline 0,8mm je irina voda priblino 1,5 mm ali 60 mils. Dolina voda v prototipu je 4mm. Poleg utrditve srednje ile nam opisana ploica omogoa e enostavnejo montao ostalih elementov, predvsem kar se tie toplotne obremenitve le-teh pri spajkanju. Disk kondenzator prispajkamo v izvrtino v ploici. Med izvrtino in koncem mikrotrakastega voda je priblino 1mm. Izvrtino za kondenzator kakor tudi izvrtini za ozemljitev zakljuitvenih uporov z druge strani zapremo s kokom tanke medeninaste ali bakrene ploevine. Anodo diode prispajkamo prav na konec mikrotrakastega voda med SMD upora velikosti 1206. Mehanska izvedba sonde je prikazana na sliki 4, pribline dimenzije tiskanega vezja in razporeditev elementov pa so podane na sliki 5. Sam sem ploico izdelal kar iz ostankov prikljuenega voda nekega mikrotrakastega filtra, zato predloge tiskanega vezja nimam. Z disk kondenzatorja prispajkamo upor 1kohm (1/8W) na skoznik v zadnji stranici sonde. e elimo sondo uporabljati tudi na 10GHz podroju, jo moramo vgraditi v katlico, ki ima veji dimenziji manji od 20 mm, da so Slika 3
Slika 1

l a s t n e r e s o n a n c e v i j e , z a t o s e
BEACON - 99
m izbral zunanje mere 18 x 18 mm. Pokrovek iz enega ali tanjega materiala kot nosilni del vgradimo po preizkusu. Prispajkamo ga po vseh stranicah. REZULTATI IN UPORABA Izdelamo sondo sva z Matjaem-S53MV preizkusila na amaterskih podrojih med 1 in 10GHz. Na 23 cm podroju sonda kae pravo vrednost, na 13 cm pa kaknih 20% premalo. Vzrok slednjega najbr tii v ne dovolj kvalitetnem disk kondenzatorju 1 nF, ki ima ravno tam eno svojih resonanc. V 5 in 3 cm podroju je izhodna napetost prava. Precejnje preseneanje je pravi odziv v 3 cm podroju, se veja pa zelo dobra prilagoditev. V 5 cm podroju je prilagoditev nekoliko slaba, a e vedno bolja od 15 dB. Da bi opisano sondo po pravici lahko imenovali merilni instrument, bi bilo potrebno vloiti precej truda v izdelavo korekcijskih tabel za posameznega frekvennega podroje. Pa e te bi bilo potrebno ob zamenjavi posamezne komponente z enako drugega proizvajalca popraviti. Zato je ta sonda namenjena merjenju nivojev z natannostjo +/- 1 dB, kar tudi ni premajhna natannost, e pomislimo s koliknim dinaminim obmojem imamo ponavadi opraviti. Posamezne enote tudi niso obutljive na tako majhne spremembe nivoja. Na primer, izhodna mo, spremenjena za 1 dB, ne bo odloilna za vzpostavitev zveze, enako spremenjen nivo lokalnega oscilatorja prav tako ne bo povzroil bistvenega poveanja uma ali prekrmiljenja mealnika. Na izhod sonde ponavadi prikljuimo analogen voltmeter, e bolje takega z vgrajenim vhodnim ojaevalnikom, kar omogoa toneje meritve pri nivojih pod 0 dBm. Pred tem se moramo seveda prepriati, da slednji ni podvren VF motnjam. Podobno velja za digitalni voltmeter, eprav le-ta ni najbolj uporaben pri uglaevanju. Z uporabo korekcijske krivulje s slike 3 lahko merimo moi od -30 dBm (0.01V) do 0.5W/27 dBm (7.1V), prenese pa tudi kratkotrajne obremenitve z 1W/30 dBm (10V). Najvejo tonost dosee v podroju nad 0 dBm. Za instrument, ki ga sestavimo v nekaj urah in nam ne stanja preve denarnice, prihranimo pa precej ugibanj, je to dovolj.
Slika 4
Slika 5
195
BEACON - 99
Mehko spajkanje v elektroniki

1. Kaj je to mehko spajkanje? e v zaetku radijske tehnike, se pravi na zaetku tega stoletja, spajkanja v elektrotehniki sploh poznali niso, si danes sploh ne moremo zamisliti elektronike brez spajkanja. Glavni razlog je v tevilu sestavnih delov in tevilu elektrinih prikljukov, ki jih ti sestavni deli imajo. Pri enostavnih napravah bi torej lahko nekako shajali brez spajkanja, pri sodobnih kompliciranih napravah pa to prav gotovo ne gre ve. Razen tega je veina sodobnih sestavnih delov prilagojena prav taknemu nainu vgradnje, se pravi mehkemu spajkanju, zato tudi radioamaterji nimamo druge izbire. Tudi radioamaterji se moramo nauiti kvalitetnega spajkanja, saj si tu napak preprosto ne moremo privoiti. Naprimer, najenostavneja radijska postaja ima 500-1000 spajkanih spojev. En sam hladen spoj bo povzroil zelo neprijetno prekinjajoo napako, ki se ne bo pojavila takoj, pa pa ez as in e to ne vedno, tako da bo iskanje napake zamudno delo. Ker sem opazil, da veina radioamaterjev edalje slabe obvladuje nao osnovno veino, se pravi spajkanje, mladim pa izgleda teh rei nihe ne razlaga ve, sem se odloil napisati tale lanek o spajkanju. Za kvalitetno spajkanje potrebujemo res skromna sredstva in malo zdrave pameti, da razumemo, kako stvar gre. Z nekvalitetnim spajkanjem pa bomo najverjetneje samo uniili kup elektronskih sestavnih delov, saj slabo sestavljene naprave tudi strokovnjak ne bo mogel oiveti. S spajkanjem spajamo skupaj kovinske dele s primerno zlitino, ki ima dosti nije talie od spajanih delov. Zlitino za spajanje imenujemo spajko. Razlikujemo trdo in mehko spajkanje. Pri trdem spajkanju uporabljamo spajko na osnovi srebra (Ag), pri mehkem spajkanju pa spajko na osnovi kositra ali cina (Sn). V elektroniki v glavnem uporabljamo mehko spajkanje predvsem zaradi nije potrebne temperature. V elektroniki v glavnem uporabljamo spajko iz kositra (Sn) in svinca (Pb). Kositer in svinec tvorita evtektino zlitino, ki ima dosti nije 196 talie od istega svinca ali istega kositra. Za lastnosti spajke je seveda pomembno razmerje kositra in svinca v zlitini. Spajka lahko seveda vsebuje tudi druge primesi. Z indijem (In) lahko naprimer doseemo e nije talie spajke. Ker zlitine ponavadi ne izdelujemo sami, si oglejmo pojav evtektine zlitine z vodo in soljo. Kaj pomaga zimsko soljenje zasneene ceste, ko pa ima sol talie preko 300 stopinj Celzija? Sol sama zase ima resda visoko talie, ampak zmes soli in vode ima celo nije talie od same vode. Po soljenju ceste se sneg pretvori v brozgo, ki vsebuje slano vodo, to je evtektino zlitino soli in vode v pravilnem razmerju, in pa preostale sneene kristale iz iste vode, saj je koliina soli dosti manja od koliine snega. Podoben pojav opazimo z vodovodarsko spajko, ki vsebuje le 30-35% kositra in 65-70% svinca. Takna spajka se pri poviani temperaturi spremeni v gosto kao, precej podobno zimski cestni brozgi. Takna kaa je zelo primerna za spajkanje svinenih cevi za odtoke, je pa povsem neuporabna za spajkanje elektronskih sestavnih delov. V elektroniki uporabljamo drugano spajko, ki ima nekje 60-63% kositra, 35-38% svinca in okoli 2% bakra (Cu). Takna evtektina zlitina ima tono doloeno talie, ko spajka preide iz trdnega stanja v tekoe. Talie evtektine zlitine je zelo nizko, takna spajka se tali e pri komaj 180 stopinjah Celzija! Dodatek bakra ne izboljuuje fizikalnih lastnosti spajke, pa pa prepreuje prekomerno obrabo konice spajkalnika. Pri spajkanju seveda ne zadoa, da z vroo konico spajkalnika stalimo spajko. Staljena spajka se pri temperaturi taljenja e ne vee na druge kovine. Temperatura konice spajkalnika mora biti dovolj visoka, da staljena spajka omoi kovinske dele, ki jih elimo spajkati. Obiajna temperatura konice spajkalnika zato znaa 300-400 stopinj Celzija Potrebna temperatura mono zavisi od vrste kovine, ki jo spajkamo. Spajka iz kositra in svinca naprimer zelo hitro tvori zlitino z zlatom, srebrom ali bakrom, zato spajka zelo hitro omoi omenjene kovine. Povsem drugae gre z elezom, e slabe z jeklom. Nekaterih vrst jekla spajka sploh ne omoi, tudi pri zelo visokih temperaturah ne. Najrazlineja umazanija na povrini kovinskih delov obiajno zelo uinkovito prepreuje, da bi spajka omoila kovino. Umazanijo lahko sicer v grobem mehansko odstranimo, vendar ostane na povrini veine kovin vsaj tanek sloj oksida iste kovine. Aluminija naprimer ne moremo mehko spajkati z obiajnimi sredstvi, ker se na povrini aluminija zelo hitro tvori aluminijev oksid Al2O3, ki je povrhu vsega zelo obstojna kemina spojina in mu veina istilnih sredstev ne pride do ivega. Tudi na povrini same spajke se tvorijo oksidi, e posebno pri poviani temperaturi pri spajkanju. Tanek sloj oksida najlaje oistimo s keminimi istilnimi sredstvi, ki jih imenujemo fluks. Fluks je lahko vgrajen v samo spajko v obliki ice, ki ima sredico iz kolofonije in pla iz zlitine kositra in svinca. Fluks lahko dodamo tudi od zunaj. Glede na koliino in vrsto umazanije uporabimo kolofonijo, stearin, pasto za spajkanje ali solno kislino (HCl). Z ustreznim fluksom lahko mehko spajkamo celo aluminij. Veina fluksov je kemino nevtralnih pri sobni temperaturi in se kemino aktivirajo ele takrat, ko jih segrejemo s spajkalnikom. 2. Kako pravilno spajkamo Opisana teorija spajkanja se zelo lepo slii, vendar se moramo praktine veine spajkanja nauiti prav vsi. Koliko spajke in koliko fluksa sploh potrebujemo na doloenem spajkanem mestu? Kolikna naj bo temperatura spajkalnika in koliko asa naj traja spajkanje? In nazadnje, po konanem spajkanju, kako in kdaj oistiti neeljene ostanke fluksa in vike spajke s spajkanega mesta in s konice spajkalnika? Osnovni pojavi pri spajkanju so prikazani na sliki 1. e je temperatura konice spajkalnika prenizka oziroma e spajkanje prehitro zakljuimo, dobimo hladen spoj, ki je prikazan na sliki 1A. Pri hladnem

k o v i n , k i ji h s p a j k a
BEACON - 99
pravljanju pregretega spoja pa moramo dodati vsaj fluks, da odstranimo okside s povrine spajke. Obiajno je treba dodati tudi spajko, saj je omoena povrina prevelika. Pri spajkanju se nam pogosto zgodi, da en kovinski del spajka omoi takoj, drugega dela pa se zlepa ne prime. Kaj storiti v tem sluaju? Taken spoj je najpametneje spet razstaviti. Nepocinjeni kos kovine nato po potrebi najprej mehansko oistimo, glede na obliko dela z noikom, pilo ali brusnim papirjem. e je del kromiran, s pilo odstranimo kromirano plast, saj spajka dosti lepe omoi podlago. Nato sam del pocinimo s primerno koliino fluksa in spajke in ele nazadnje oba dela spet sestavimo in zaspajkamo skupaj. Pri spajkanju vejih sestavnih delov drugae sploh ne gre. Velike sestavne dele najprej pocinimo vsakega posebej na mestih, kjer bi jih radi spajkali skupaj. Nato obvezno preverimo, kako nam je to uspelo: spajka se ne sme v nobenem sluaju "odluiti" od kovinske povrine. Konno sestavimo dele skupaj in dodamo potrebno spajko, kar pa lahko storimo pri niji temperaturi, saj so posamini deli e omoeni s spajko. Proizvajalci elektronskih sestavnih delov se obiajno potrudijo in vnaprej pocinijo inate izvode sestavnih delov oziroma jih prevleejo s kovino, ki jo spajka zelo rada omoi. Tudi industrijsko izdelana tiskana vezja so prevleene s plastjo kositra ali spajke. Doma izdelana tiskana vezja, konce ic za povezave in robove kokov ploevine za oklapljanje visokofrekvennih stopenj moramo seveda pociniti sami. Veina elektronskih sestavnih delov ima inate izvode, ki jih moramo pred ali po spajkanju primerno skrajati. Pri krajanju izvodov moramo seveda paziti, da jih ne skrajamo preve oziroma da pri krajanju ne prereemo spajke. Pri krajanju izvodov moramo biti e posebno previdni pri vgranji delov na enostranska tiskana vezja brez metaliziranih lukenj. Na taknih tiskanih vezjih morajo izvodi trleti vsaj 2mm skozi tiskanino, tako da se s kleami ipalkami nikoli ne dotaknemo spajke. e namre spajko prereemo s kleami, v spajki nastanejo razpoke. Razpoke se s asom irijo in taken spoj lahko nepredvidoma odpove. Izvode sestavnih delov je zato smiselno krajati pred spajkanjem. e moramo izvode sestavnih delov krajati po opravljenem spajkanju, potem je 197
spoju spajka samo oblije, ampak ne omoi kovinskih delov in ne tvori povrinske zlitine s kovinami. Pri prenizki temperaturi spajkanja se fluks samo stali, ampak se kemino e ne aktivira, tako da na povrini kovin ostane plast oksidov in druge umazanije. Hladen spoj je prav gotovo povsem neuporaben spoj in predstavlja najvejo nevarnost pri spajkanju. Hladen spoj je namre lahko tako zakrit, da ga nevee oko sploh ne opazi. V sluaju hladnega spoja drijo skupaj kovinske dele pravzaprav ostanki raztaljenega, ampak nekativiranega fluksa. Mehanska trdnost taknega spoja je zato nina, pa tudi elektrini kontakt ni zagotovljen. Pri pravilnem spajkanju spajka zelo lepo omoi vse spajkane kovinske povrine, kot je to prikazano na sliki 1B. Povrina spajke pri tem ostane gladka in svetlea. Pri pravilnem spoju naredimo ustrezno veliko kapljico spajke, saj sta mehanska trdnost in elektrina prevodnost spajke dosti niji od bakra, medenine ali drugih
mo. Pravilen spoj mora biti mehansko trden. e v nasprotnem sluaju pretiravamo s koliino dovedene toplote, se pravi v sluaju previsoke temperature konice spajkalnika oziroma predolgega spajkanja, dobimo pregret spoj, kot je to prikazano na sliki 1C. Pri pregretem spoju se spajka razlije in omoi celo preveliko povrino kovinskih delov. Sloj spajke je zato tanek, povrina spajke pa pri previsoki temperaturi oksidira. Oksidirana povrina spajke je sivkaste barve in je hrapava. V takni spajki se zelo hitro irijo razpoke, saj je kositer kovina, ki zelo rada razpoka. Mehanska trdnost taknega spoja je zelo slaba. Taken spoj bo zaradi neenakih toplotnih raztezkov ali skrkov s asom povsem odpovedal. Hladen spoj lahko takoj popravimo s spajkalnikom, ki je segret na primerno temperaturo za spajkanje. V okolici hladnega spoja je ponavadi ostala obilica neizkorienega fluksa, pa tudi spajke je zadosti. Pri po-
BEACON - 99
smiselno takno spajkano mesto e enkrat segreti s spajkalnikom, da spajka spet lepo zalije spajkano mesto. Pri gradnji profesionalnih naprav, ki morajo biti zelo zanesljive, naprimer za vgradnjo na vesoljska plovila, zato uporabljamo draja tiskana vezja z metaliziranimi luknjami tudi v sluaju enostranskih tiskanih vezij. Na ta nain zagotovimo, da je stina povrina spajke veja. Hladnim spojem se skuamo izogniti tako, da ine izvode vseh sestavnih delov tik pred vgradnjo e enkrat pocinimo. 3. Izbira cina in fluksa Kvaliteta spajkanja seveda zavisi tudi od osnovnih surovin, se pravi od vrste spajke in vrste fluksa. Pred komaj desetimi leti smo sicer lahko bili sreni, e smo nali kakrenkoli koek cina v domaih trgovinah. Danes nam bo tudi najbolj zakoten trgovec ponudil ve razlinih vrst ice za spajkanje najrazlinejih premerov in proizvajalcev ter razline vrste dodatnega fluksa za spajkanje. Debelina ice za spajkanje seveda zavisi od tega, kaj pravzaprav elimo spajkati. Pri spajkanju elektronskih sestavnih delov na tiskana vezja se najbolje obnese ica premera od 1mm do 1.5mm. Tanjo ico bi rabili le za SMD sestavne dele, debelejo ico pa za spajkanje ploevine in zelo debelih vodnikov. Resen proizvajalec bo na kolutu s spajkalno ico oznail sestavo zlitine, se pravi procente kositra, svinca in bakra v ici. e veje razlike so v vrsti in kvaliteti fluksa, ki se nahaja v sredici ice ("rosin core"). Izkunje kaejo, da se da zelo lepo spajkati z originalnimi izdelki anglekih in nemkih proizvajalcev. Spajkalne ice nikar ne kupujte v Italiji, ne glede na napise na kolutu... Razen spajke potrebujemo tudi ustrezna dodatna istilna sredstva, saj fluks iz sredice spajkalne ice pogosto ne zadoa. Dodaten fluks potrebujemo v sluaju, ko je spajkana povrina mono umazana oziroma je izdelana iz kovine, ki jo spajka nerada omoi. Dodaten fluks potrebujemo tudi takrat, ko skuamo prevlei veliko povrino (dosti ienja!) s tanko plastjo spajke, naprimer ko pocinimo tiskano vezje pred vgradnjo sestavnih delov ali pa celotno povrino ploevine. Kot dodaten fluks se najboje obnese stearin. Stearin je vosek, ki ga 198 l a h k o k u p i
mo v obliki prahu ali zrn v vsaki lekarni. V naih trgovinah z elektronskimi sestavnimi deli ga boste al zaman iskali. Stearin lahko uporabljamo v prahu ali pa ga pretopimo v kvader velikosti mila. Stearin je pri sobni temperaturi trdna bela snov, ki ni korozivna in je razmeroma dober elektrini izolator. Stearni postane aktivno istilno sredstvo ele v tekoem stanju pri poviani temperaturi. V trgovinah z elektronskimi sestavnimi deli lahko sicer kupimo spajkalno pasto, obiajno pod trgovskim imenom "CINOL" ali podobno. Spajkalne paste so sicer zelo nevarno sredstvo, saj so korozivne tudi pri sobni temperaturi ter so obiajo elektrino prevodne. Uporaba "CINOL"-a ali podobnih past je zato pogosto vzrok kratkih stikov in prebojev v elektronskih napravah. Ko odpovejo vsa mileja sredstva, uporabimo kot fluks pri spajkanju kar solno kislino (HCl). V ta namen si pripravimo krpico na koku ice, ki jo pomoimo v kislino in potem z njo premaemo dele, ki jih elimo spajkati. S solno kislino obiajno spaj-
kamo elezne dele, predvsem pocinkano elezno ploevino. Solno kislino za spajkanje lahko tudi "gasimo" tako, da v njej raztopimo koek cinka. Po konanem spajkanju je smiselno odstraniti vsaj prekomerne ostanke neizkorienega oziroma zoglenelega fluksa, ki lahko povzroijo korozijo oziroma kratke stike v naem vezju. Najprej seveda mehansko odstranimo veje ostanke fluksa. Ostanke kolofonije oziroma fluksa iz spajkalne ice najlaje odstranimo z navadnim etilnim alkoholom. Stearin se v alkoholu ne raztaplja, se pa zelo dobro topi v acetonu. Ostanki pri spajkanju s solno kislino so kovinske soli, ki se dobro topijo v navadni vodi. Od vseh vrst fluksov so najbolj zahrbtne prav spajkalne paste (CINOL ipd), za katere ne poznamo zanesljivega istilnega sredstva. Razen spajkalne ice dobimo spajko tudi v druganih oblikah. Kleparji naprimer kupijo spajko v obliki palice brez fluksa, saj lebove spajkajo s solno kislino. Primerno spajkalno zlitino v obliki palice uporabljamo tudi v elektroniki in sicer za pol-

njenje industrijskih spajkalnih banj za velikoserijsko spajkanje tiskanih vezij. Za domao radioamatersko uporabo je spajka v palici nekoliko nerodna. Za spajkanje SMD sestavnih delov uporabljamo pasto, ki vsebuje zmes spajke in fluksa. Pasto nanesemo na ustrezna mesta na tiskanem vezju in potem celotno tiskanino s postavljenimi SMD gradniki segrejemo v pei. Taken nain vgradnje SMD sestavnih delov je sicer bolj primeren za velikoserijsko industrijsko proizvodnjo. Radioamaterji zato spajkamo SMD sestavne dele z obiajnim spajkalnikom z dovolj tanko konico in z dovolj tanko spajkalno ico. 4. Izbira spajkalnika in konice Spajko lahko stalimo in segrejemo na temperaturo vezanja na ve razlinih nainov: s segrevanjem spajkanih delov, z vroim plinom (z odprtim plamenom), z mono svetlobo oziroma s prenosom toplote preko dodatnega kovinskega orodja. Prav ta zadnji nain spajkanja se je najbolj uveljavil v elektroniki. Ustrezno orodje z izvorom toplote in kovinsko konico imenujemo spajkalnik. Prvotna "spajkalna kladiva" so imela masivno konico iz bakra, ki smo jo najprej segreli na odprtem plamenu, nato pa z vskladieno toploto opravili nekaj spajkanih spojev. Sodobni spajkalniki imajo vgrajen lasten izvor toplote. Obiajno je to elektrini upor, obstajajo pa tudi spajkalniki z vgrajenim malim plinskim gorilnikom. Preden razpravljamo o izbiri spajkalnika in konice, si moramo najprej bolj natanno ogledati nain prenosa toplote na spajkano mesto, kar je prikazano na sliki 2. Pojave pri prenosu toplote najlaje opiemo z nadomestnim vezjem, ki vsebuje izvor toplotnega toka, toplotne upornosti in toplotne kapacitivnosti. Spajkalnik vsebuje (elektrino) grelo, ki se obnaa kot izvor toplotnega toka Igrela. e bi bilo grelo dobro toplotno izolirano, bi se s asom segrelo na neskonno visoko temperaturo. V resninem spajkalniku izvor toplotnega toka napaja celo vrsto porabnikov. Veinoma so to izgube toplote na samem grelu, na konici in na obdelovancu, ki jih ponazorimo z Rgrela, Rkonice in Robdelovanca. Ker pri spajkanju ne smemo zanemariti asovnega poteka segrevanja in ohlajanja, moramo upotevati vsaj toplotno kapacitivnost grela Cgrela in toplotno kapacitivnost obdelovanca Cobdelovanca. Temperaturo konice spajkalnika obiajno navajamo v praznem teku, ko se konica niesar ne dotika. Temperaturo konice tedaj doloa edino izgubna toplotna upornost grela Rgrela in doveden toplotni tok Igrela. Temperaturo konice obiajno uravnavamo s koliino dovedene toplote oziroma z ustreznim krmiljenjem grela. Ko se s konico spajkalnika dotaknemo obdelovanca, spajke ali obeh, temperatura konice jasno upade. asovni potek seveda zavisi od toplotnih Robdelovanca in Cobdelovanca, kot tudi od toplotne upornosti konice Rkonice. Toplotna kapacitivnost grela Cgrela je obiajno tako velika, da v asu spajkanja dovod nove toplote iz grela nima bistvenega vpliva na temperaturo konice. Enostavni elektrini spajkalniki ne vsebujejo nobenega krmiljenja moi grela. Temperatura konice taknih spajkalnikov je zelo visoka v praznem teku, preko 450 stopinj Celzija. Temperatura hitro upade, ko se dotaknemo obdelovanca. Pri visokih temperaturah konica in spajka na njej hitro oksidirata, zato je treba konico stalno mehansko istiti z brusnim papirjem ali s pilo. Ker je ivljenjska doba takne konice razmeroma majhna, je konica izdelana iz cenenega materiala, obiajo je to kar malo debeleja bakrena ica. Spajkalnik s konico, ki ji mono niha temperatura in se ji z obrabo spreminja oblika, je precej neroden in zamuden za uporabo. Le dobro izurjen delavec bo s taknim spajkalnikom kvalitetno spajkal. Bolji spajkalniki imajo zato vgrajeno krmiljenje moi grela glede na temperaturo konice. Temperatura konice manj niha, predvsem pa nikoli ne dosee skrajno visokih temperatur preko 450 stopinj Celzija. Razen tega je konica prevleena z zlitino, ki jo sicer spajka dobro omoi, vendar se za razliko od bakra takna konica v spajki le malenkostno raztaplja. Povsem jasno taknih sodobnih konic ne smemo v nobenem sluaju istiti z brusnim papirjem ali s pilo, saj bi takoj uniili prevleko. Konico smemo istiti le s priloeno, navlaeno krpico. Tudi najnoveja skrajnost, se pravi spajkalniki s komplicirano katlo elektronike in LED prikazovalnikom na tri tevilke za temperaturo konice niso ravno najbolj posreeni. Le e-
BEACON - 99
mu tri tevilke za temperaturo, ko pa temperatura konice v vsakem sluaju zaniha za nekaj deset stopinj Celzija, ko se z njo dotaknemo obdelovanca? Tudi monost zvezne nastavitve temperature konice je nesmiselna, saj navsezadnje uporabljamo spajkalnik vedno pri isti temperaturi, razlinim obdelovancem pa se moramo prilagajati z velikostjo (presekom) konice, nikakor pa ne s temperaturo konice! Za vse radioamaterske potrebe se mi zdi zato smiselna izbira spajkalnik, ki vsebuje le grobo regulacijo temperature, naprimer spajkalniki dobro znane tovarne Weller (danes iste rei verjetno proizvaja e kdo drug) z magnetnim stikalom za 220V grelec. Spajkalnik je navsezadnje orodje, enostavnost in zanesljivost delovanja sta bistveni vrlini! Luke in nerodne katle z elektroniko raji prihranite za novoletni dreveek, ker te rei ne sodijo v delavnico. Za obiajno spajkanje sestavnih delov na tiskana vezja je smiselno izbrati konico premera 2mm. Konico premera 1mm potrebujemo le za SMD sestavne dele. Obe konici izberemo za temperaturo 370 stopinj Celzija, to je konica tevilka 7 pri spajkalnikih tovarne Weller. Le za spajkanje oklopov iz manjih kokov ploevine priporoam konico tevilka 8 (410C) premera 3.5mm. S primerno zamenjavo konic lahko torej spajkamo prav vse, od miniaturnih SMD hrokov do 0.5mm debele medeninaste ploevine z istim spajkalnikom moi 50-60W. Le za veje kose debeleje ploevine potrebujemo moneji spajkalnik. Pred leti so se pojavile tudi takoimenovane "hitre spajkalne pitole". Pitole so vsebovale 100W omreni transformator, ki je neposredno napajal konico v obliki zanke. Pitole so se sicer obnesle pri popravilu TV sprejemnikov na elektronke, za spajkanje integriranih vezij in drugih sodobnih sestavnih delov pa so se izkazale pregrobe. Uporaba taknih pitol za gradnjo novih naprav je nerodna, saj moramo drati v roki razmeroma teek transformator. Spajkalnih pitol zato danes ne uporabljamo ve. 5. Spajkanje obutljivih sestavnih delov V zlati dobi elektronk so bili vsi sestavni deli naprav razmeroma veliki in so imeli dolge ine izvode, tako da jih pri spajkanju prav gotovo 199
BEACON - 99
nismo mogli pokodovati. S pojavom prvih polprevodnikov pa so nekatere razgrete (precej votle) glave zagnale krik in vik o obutljivosti novih sestavnih delov, ki se e do danes ni polegel. Razne zgodbe o obutljivosti na toploto in statino elektriko sicer vsebujejo delek resnice, vendar so veinoma plod domilije ali bolj tono vraevernosti, ki je navsezadnje za nekatere trgovce z ustreznimi "antistatinimi" pripomoki zelo dobikonosna. Prvi polprevodniki sestavni deli, detektorske diode in nizkofrekvenni tranzistorji, so bili izdelani iz germanija (Ge), ki je v resnici zelo obutljiv na visoke temperature. Polprevodniki spoj iz germanija sme delovati do najve 75 stopinj Celzija, izgubni tokovi zaporno polariziranih polprevodnikih spojev pa postanejo nesprejemljivo visoki e pri nijih temperaturah. Germanijevih diod in tranzistorjev zato ne smemo spajkati tik ob ohiju, da se med spajkanjem preve ne segrejejo. Sodobni polprevodniki sestavni deli so izdelani iz silicija (Si) in galijevega arzenida (GaAs). Oboji smejo delovati vse do 200 stopinj Celzija, omejitev zato prej predstavljajo plastina ohija teh sestavnih delov. Sodobnih polprevodnikov zato skoraj ne moremo uniiti z vroino pri spajkanju, saj bi prej zagali tiskano vezje. Vsi sodobni sestavni deli so tudi prirejeni za strojno spajkanje, kjer se e dosti bolj segrejejo kot pa pri ronem spajkanju. Pri spajkanju sodobnih polprevodnikov v plastinih ohijih moramo upotevati, da se pri poviani temperaturi plastika zmeha. Taknih sestavnih delov zato med spajkanjem ne smemo mehansko obremeniti, saj lahko premaknemo kovinske izvode in potremo tanke bondirne ice do polprevodnikega ipa v notranjosti ohija. LEDike, fototranzistorji in drug i s e s t a v n i d e li v o h 200 ijih iz prozorne plastike so e posebno obutljivi na mehanske obremenitve izvodov med spajkanjem. Sodobni polprevodniki so vsekakor bolj odporni na vroino od nekaterih drugih sestavnih delov. Med najbolj obutljive sestavne dele sodijo vsekakor stirofleks kondenzatorji, pa tudi druge vrste folijskih in elektrolitskih kondenzatorjev trpijo vroino med spajkanjem. Zahteve strojnega spajkanja so sicer prisilile proizvajalce vseh sestavnih delov, da danes izdelujejo izkljuno odporne pasivne sestavne dele. Od vseh sestavnih delov so na vroino najbolj odporni prav miniaturni SMD sestavni deli, ki se med strojnim spajkanjem v celoti segrejejo na temperaturo spajke. Staro vraevero v obutljivost sestavnih delov na vroino spajkalnika je danes e povsem nadomestila nova vraevera v obutljivost sestavnih delov na statino elektriko. Tudi v novi vraeveri je nekaj malega resnice in veliko pretiravanja. Statina elektrika lahko v resnici unii sodobne polprevodnike, vendar se temu pojavu izognemo s preprostimi ukrepi. Pretirani ukrepi kot so delovne mize iz rne plastike, udne ozemljitve delovnega orodja in SMRTNO NEVARNE ozemljitvene zapestnice za osebje prej privedejo do dodatnih pokodb sestavnih delov. Kako se torej izognemo pokodbam sestavnih delov zaradi statine elektrike? Predvsem tako, da ne delamo v pretirano suhem prostoru, kar tudi naemu zdravju ne koristi. Pohitvo, mize in stolice naj bojo iz lesa ter oblaila iz naravnih snovi, ki ne nabirajo statine elektrike. Ozemljitev spajkalnika je povsem nepotrebna, pa pa se moramo pred vsakim spajkanjem z roko dotakniti konice spajkalnika, da izenaimo po-

tenciale. Prav tako se pred spajkanjem z roko dotaknemo tudi mase vezja, ki ne sme biti med spajkanjem prikljueno nikamor! e VEDNO upotevamo teh par enostavnih nael, ne bomo uspeli pokodovati niti najobutljiveje mikrovalovne mealne diode ali GaAsFET-a med spajkanjem. Elektrine pokodbe sestavnih delov med spajkanjem so zelo pogoste, e moramo spajkati v delujoem vezju oziroma v vezju, ki je kamorkoli prikljueno. e posebno nevarne so ozemljitve, saj vse ozemljitve niso nujno na istem potencialu. V ozemljitvenih zankah lahko steejo precej veliki tokovi, ki lahko pokodujejo tudi sicer zelo odporne polprevodnike. V taknih primerih je vsekakor smiselno preveriti izolacijo konice spajkalnika oziroma spajkalnik odklopiti od izvora napajanja grela med spajkanjem v prikljueni napravi. Na koncu naj odgovorim e na vpraanje, kdaj vgraditi sestavne dele na podnoja? Odgovor je preprost: podnoij ne uporabljamo za zaito sestavnih delov, pa pa tam, kjer predvidevamo zamenjavo sestavnih delov. Diode, tranzistorje in enostavna logina integrirana vezja (vrata) neposredno spajkamo v vezja brez podnoij, saj lahko tu napako takoj odkrijemo z voltmetrom ali ampermetrom. Povsem drugae je s kompliciranimi integriranimi vezji: mikroprocesorji, pomnilniki, vmesniki, pa tudi komplicirana analogna vezja. Tudi s primernimi merilnimi intrumenti je iskanje napak zelo zamudno. Dosti laje je zamenjati sumljivo integrirano vezje, e je to vgrajeno na podnoje. Pri uporabi podnoij se moramo zavedati, da imajo tudi najkvalitetneja profesionalna podnoja za integrirana vezja omejeno ivljensko dobo in so torej potencialni

izvor napak. V poskusnih vezjih brez podnoij seveda ne gre.
BEACON - 99
201
BEACON - 99
Antennenmebrcke selbstgebaut
Nagy Gyula - HA8ET
202
BEACON - 99
203
BEACON - 99
204
BEACON - 99
Kako se lotiti napajalnika?

1. Mr. Murphy in napajalniki Nezmotljivi gospod Murphy trdi v zbirki svojih slavnih pravil, da bo v elektronskih napravah prav gotovo najprej crknil napajalnik, ker se na tak nain da povzroiti kar najveja koda. Matematinega dokaza za to trditev sicer ne vem, sem se pa vekrat lahko sam preprial o veljavnosti te trditve. e se gospod Murphy ne sprauje, zakaj crkne napajalnik, pa sem sam opazil, da napajalnik le redkokdaj crkne zaradi "zunanjih" vzrokov, kot so prenapetosti v omreju, udari strele, suenje cunj na hladilnih rebrih napajalnika ali uporaba "Made in Napoli" tranzistorjev in integriranih vezij v napajalniku. Najvekrat se izkae, da je "napaka" drugje, verjetno v nartovanju samega napajalnika. Besedo "napaka" tu piem med navednicami, saj ni nujno nenamerna. Vsi naprimer dobro vemo, da so napajalniki v vseh sodobnih barvnih televizorjih nartovani tako, da se pokvarijo natanno v doloenem asu, se pravi v dveh do treh letih. Ker predstavljajo te okvare poglavitni vir zasluka raznih kvazimojstrov in serviserjev, jih ne moremo kar tako preprosto odpraviti. Televizorji so seveda mojstrovina sodobnega nartovanja in "napake" v napajalniku so tako prefinjene, da se jih ne da izloiti s preprosto vgradnjo monejih sestvnih delov: kvazimojstri so lahko brez skrbi za svoje delovno mesto! Radioamaterji imamo za nae naprave seveda svoje napajalnike in tudi svojevrstne teave. Poraba naih naprav je lahko skoraj nespremenljiva (raunalnik) do zelo spremenljiva (SSB oddajnik), razen tega nae naprave pogosto prevezujemo med razlinimi napajalniki, baterijami in akumulatorji, pa se mona visokofrekvenna polja naih oddajnikov so zraven! Seveda naj nihe kaj dosti ne priakuje od "ZetaGi the best for CB" napajalnika. Na prednji ploi sicer pie "POWER SUPPLY 13.8V 3A", v notranjosti katlice pa najdemo omreni transformator, ki ima sekundar navit s CuL ico 0.5mm fi, ki jo lahko obremenimo le do 500mA brez pretiranega segrevanja. Da lahko taken napajalnik da tudi 3A izhodnega toka, je sekundar omrenega transformatorja navit za 30V, za znianje in stabilizacijo izhodne napetosti pa poskrbita 2N3055 in uA723 skupaj z minimumom sestavnih delov, da uA723 ne samooscilira. Taken napajalnik verjetno res da na izhodu tudi 3A pri 13.8V, vpraanje je le, koliko asa to deluje. Ker nobena od dimenzij katle ne presega 10cm in stena katle slui tudi kot hladilno rebro za 2N3055, se bo stvar zelo hitro pregrela, 2N3055 bo prebil v kratki stik in porabnik bo namesto 13.8V dobil tudi do 30V... Po drugi strani lovek nehote zaupa napajalnikom znanih proizvajalcev laboratorijske opreme, na primer tovarne Hewlett-Packard, ko dobi zraven e debelo knjigo navodil o vseh monih zaitah napajalnika in ravnanju z njimi. eprav proizvajalec ni skoparil s sestavnimi deli in njihovim dimenzioniranjem, tudi tu ne gre brez teav! e s taknim "supernapajalnikom" napajate vas toki-voki, bo vse ok, dokler bo toki-voki prikljuen na merilnik moi z umetnim bremenom. Nikar pa ne poskusite toki-vokija z njegovo "gumi"
205
BEACON - 99
anteno: po nepotrebnem skomplicirana elektronika napajalnika bo v monem visokofrekvennem polju ponorela, napajalnik bo na izhodu namesto eljenih 12V dal tudi 40V in, e bo vsaj napajalnik to preivel, od vaega toki-vokija ne bo dosti ostalo! Od vseh nevenosti so verjetno najbolj zoprni "nepredvideni" dogodki: naprimer, kaj se zgodi, e izhode dveh napajalnikov poveemo vzporedno, s sicer pravilno polariteto? Ali e pomotoma prikljuimo vzporedno izhodu napajalnika akumulator ali celo samo nabit elektrolitski kondenzator? Iz marsikaterega napajalnika nastane tedaj "dimna katla", e posebno v primeru, e je napajalnik izkljuen... Ta dolgi uvod se mi je zdel potreben, ker sem tudi sam napravil precej kode in uniil precej sestavnih delov z napanim nartovanjem napajalnika. S tem noem rei, da nartovanje in izdelava napajalnika ni primerna za zaetnike, pa pa da napajalnik, tako kot vsaka druga naprava, zahteva pri nartovanju doloeno previdnost! V tem lanku bom zato skual opisati, kako se lotiti nartovanja in potem izdelave napajalnika, da ne bo ob prvi ugodni priliki iz naega izdelka nastala dimna katla, ognjemet ali kaj podobnega, saj smo navsezadnje radioamaterji in ne pirotehniki. 2. Nartovanje napajalnika V tem lanku se bom omejil na navadne napajalnike, to je takne s transformatorjem, ki dela na omreni frekvenci 50Hz, usmernikom in linearnim elektronskim regulatorjem - stabilizatorjem izhodne napetosti (ne "switcherjem") in to za nizke izhodne napetosti (v razredu 12V), kar potrebuje veina naih radioamaterskih naprav. Visokonapetostni napajalniki so seveda poglavje zase. Tudi o bolj kompliciranih preklopnih napajalnikih (switcherjih), ki uporabljajo duilke in transformatorje na frekvencah nad 20kHz in tako doseejo bolji izkoristek, v tem lanku ne bom govoril. Osnovni nart napajalnika je prikazan na Sliki 1. Omreno napetost 220V najprej pretvorimo s transformatorjem na bolj primerno vrednost, usmerimo s tirimi diodami v grecovem spoju, grobo gladimo, filtriramo z elektrolitskim kondenzatorjem in konno reguliramo, fino gladimo in stabiliziramo z elektronskim 206 regulatorjem. e se komu zdi stabilizacija izhodne napetosti nepotreben luksuz, naj takoj dodam, da stane elektronsko fino glajenje enosmerne napetosti danes dosti manj od sicer potrebnih velikih elektrolitskih kondenzatorjev in se bolj nerodnih duilk. e potem to isto vezje izhodno napetost hkrati stabilizira in vsebuje se kakno zaito, ni to ni narobe... Elektronski regulator - stabilizator dobimo danes v obliki enega samega integriranega vezja, na primer druine 78xx za regulator v pozitivni veji (negativni pol skupen) oziroma 79xx za regulator v negativni veji (pozitivni pol skupen). Za enostaven napajalnik in za tokove do 1A je to enostavna in poceni reitev. Integrirana vezja za veje tokove (nad 2A) je teje dobiti in so zelo draga, vzporedna vezava pa ni mona. e ve, integrirana vezja 78xx ali 79xx lahko z vzporedno vezavo z drugim napajalnikom zelo hitro uniimo. Integrirana vezja druzin 78xx in 79xx imajo tudi zelo slab izkoristek, saj vedno potrebujejo 5mA za lastno delovanje in padec napetosti preko vezja najmanj 3V, da pravilno delujejo. 12V napajalnik zato rabi najmanj 15V iz usmernika! Za izhodne tokove nad 2A se zato e z vidika izkoristka (dimenzije dragih hladilnih reber) splaa sestaviti regulator - stabilizator iz navadnih tranzistorjev in NE iz integriranih vezij! Za izhodne tokove nad 2A je treba smiselno izbrati tudi ustrezno mo in izhodno napetost transformatorja. Od pravilne izbire izhodne napetosti zavisijo izgube na hladilnih rebrih tranzistorjev. Za 12V (13.8V) napajalnik se obiajno odloimo za 16 do 17Veff na sekundarju transformatorja, kar da po usmerjanju in glajenju s kondenzatorjem srednjo enosmerno napetost okoli 19 do 20V. Za omogoanje delovanja regulatorja je seveda vana trenutna minimalna napetost, e upostevamo nihanje efektivne vrednosti omreja in valovitost napetosti na elektrolitskem kondenzatorju. Ustrezno mo transformatorja je teje doloiti. Pri usmerniku s kapacitivnim vhodom (na grec je naravnost prikljuen kondenzator za glajenje) ima tok v transformatorju obliko ozkih impulzov, ki za enako srednjo vrednost toka bistveno bolj segrevajo navitja transformatorja od izmeninega toka sinusne oblike. Zaradi vejega segrevanja smemo v taknem reimu delovanja obremeniti usmernik z enosmernim tokom,

ki znaa komaj 60 do 80% nazivne efektivne vrednosti sekundarnega toka transformatorja. Bistveno bolje lahko izkoristimo transformator z usmernikom z induktivnim vhodom vezja za glajenje, kot je to prikazano na Sliki 2. V usmerniku z induktivnim vhodom poskrbi za prvo grobo glajenje usmerjenega toka duilka, ki shranjeno energijo vraa porabniku v asu med obema polperiodama. V teoriji dodatni kondenzator za glajenje sploh ni potreben, v praksi pa je zaradi neidealnosti duilke vendarle potreben tudi kondenzator, eprav priblino petkrat manji kot pa v usmerniku s kapacitivnim vhodom (Slika 1.) Ker duilka gladi usmerjeni tok, je tok skozi navitje transformatorja pravokotne oblike, usmerjeni tok pa je tedaj po velikosti lahko enak nazivni vrednosti efektivnega toka sekundarja transformatorja. Nazadnje ima usmernik z induktivnim vhodom e to prednost, da se izhodna napetost manj spreminja z obremenitvijo, zato so padec napetosti in s tem izgube (hlajenje!) v elektronskem regulatorju - stabilizatorju manje. Katero vrsto usmernika bomo izbrali, s kapacitivnim vhodom ali z induktivnim vhodom vezja za glajenje, najbolj zavisi od velikosti napajalnika. V napajalniku za tok manji od 3A pri 12V z uporabo duilke skoraj ni ne prihranimo, uporaba usmernika z induktivnim glajenjem pa je skoraj obvezna v napajalnikih za tokove veje od 15A pri 12V. Edina nerodnost duilke za glajenje je v tem, da po dimenzijah in ceni ni dosti manja od omrenega transformatorja, dananji gospodje radioamaterji pa vsi smrtno sovraijo vsakrno navijanje. Ko smo se odloili za vrsto usmernika, se je treba se odloiti za polariteto elektronskega regulatorja. Ker danes ni ve nobene razlike v tehninih karakteristikah in ceni, lahko uporabimo monostne tranzistorje obeh polaritet: PNP ali NPN. Nadalje, ne glede na polariteto monostnega tranzistorja lahko le tega vstavimo v pozitivno vejo ali pa v negativno vejo za usmernikom. Skupaj imamo torej tiri razline monosti... Kvazimojstri tudi o tem vpraanju ne razmiljajo, pa pa potegnejo na dan prvi nart za napajalnik, ki jim pride pod roko, in vgradijo NPN ali PNP tranzistor v pozitivno vejo. Sam razmiljam o polariteti takole:
BEACON - 99
veina naih naprav je zgrajena za 12V napajanje iz avtomobilskega akumulatorja, se pravi ima negativni pol napajanja speljan na ohije. Zato je smiselno, da ima tudi napajalnik speljan negatvni pol, in sicer izhodno sponko, na ohije, da prepreimo kratke stike. Od vseh sestavnih delov napajalnika je najteje izolirati od ohija prav monostne tranzistorje, ki jih je treba pritrditi na velika hladilna rebra. Ker je tehnoloko pogojeno, da je pri vseh monostnih tranzistorjih speljan na ohije kolektor, je v regulatorju napajalnika smiselno uporabiti NPN monostni tranzistor in sicer v negativni veji usmernika, kot je to prikazano na Sliki 3., saj edino v tem sluaju ni potrebno izolirati ohija tranzistorjev od hladilnega rebra oziroma ohija napajalnika. Pri izbiri polaritete regulatorja se ne ozirajmo na krmilno elektroniko: to se da vedno prilagoditi na poljubno polariteto in vezavo monostnih tranzistorjev. En mali tranzistor ve v krmilni elektroniki pa stane dosti manj od tevilnih izolacijskih potrebin za monostne tranzistorje, ki v vsakem sluajo le slabajo uinkovitost hladilnega rebra. Napajalniki z elektronsko regulacijo imajo obiajno vgrajeno vsaj tokovno zaito. Ta naj bi itila monostne tranzistorje pred tre-
nutnim unienjem, eprav gospod Murphy vztraja, da so tranzistorji sami najbolja varovalka. Za tokovno zaito naj bi seveda delovali isto navadni talilni vloki - varovalke, na primarni strani omrenega transformatorja. Bolj komplicirana vrsta tokovne zaite je "foldback" (prepogni nazaj) tokovna zaita. Pri takni tokovni zaiti je izhodni tok preobremenjenega napajalnika funkcija izhodne napetosti: z nianjem napetosti se izhodni tok manja in dosee ob popolnem kratkem stiku le delek obiajnega toka, ki ga lahko daje napajalnik. Na ta nain omejimo izgubno mo na monostnih tranzistorjih ob kratkem stiku in hladilna rebra so zato lahko manja. "Foldback" zaita ima tudi svoje slabe strani: napajalnik ima lahko teave z bremeni, ki niso ohmska oziroma imajo celo negativno diferencialno upornost. Ko v napajalniku crkenjo monostni tranzistorji, prebijejo vedno v kratki stik, in na izhodu napajalnika dobimo polno napetost iz usmernika, se pravi okoli 20V v smiselno nartovanem 12V napajalniku. Ta napetost je e zadosti velika, da pokoduje marsikateri 12V porabnik. V tem sluaju naj bi porabnik reila "crowbar" zaita. "Crowbar" zaita je sestavljena iz monega tiristorja in
zener diode za njegovo proenje in je prikljuena naravnost na izhodne sponke napajalnika. V sluaju previsoke izhodne napetosti, zaradi preboja monostnih tranzistorjev, okvare krmilne elektronike ali esa drugega, se preko zener diode prige tiristor in kratko stakne izhod napajalnika. To naj bi zaitilo porabnike vse dokler ne pregorijo talilni vloki v napajalniku. Nazadnje je za nas radioamaterje nujno omeniti e najvanejo zaito, zaito proti vdoru visoke frekvence naih oddajnikov v krmilno elektroniko napajalnika! Vdoru visoke frekvence se najlazje izognemo s smotrnim nacrtovanjem krmilne elektronike, predvsem pa NE KOMPLICIRAJMO z nartom! Integriranim vezjem se raji izognimo, saj v napajalniku z njimi res ni ne privarujemo. Med drugim, uA723 in podobna integrirana vezja se niso nikoli uporabljala v resnih profesionalnih napravah... V enostavnem vezju z navadnimi tranzistorji je zelo lahko najti toke, ki jih je treba blokirati za visoko frekvenco, za integrirano vezje pa to obiajno ne velja, saj ne poznamo tonega notranjega narta in vse toke v vezju tudi niso navzven dostopne.
207
BEACON - 99
3. Prakticen primer napajalnika Pri nartovanju napajalnika je treba seveda paziti se na kopico podrobnosti, ki jih v prejnji razlagi nisem mogel vseh omeniti, zato se mi zdi najbolj enostavno stvari opisati na praktinem primeru nartovanja napajalnika, kjer bom skual opisati, za vsak sestavni del posebej, njegovo nalogo v napajalniku. Elektrini nart izdelanega napajalnika je prikazan na Sliki 4. Za enostaven napajalnik bomo verjetno najprej izbrali transformator. Pri nas je obiajno najlaje najti omrene transformatorje razlinih moi za izhodno napetost 24V. Taknemu transformatorju je treba seveda previti sekundar za 16 ali 17V (e gradimo 12V napajalnik), oziroma vsaj odviti odvene navoje s sekundarja ali napraviti ustrezen odcep. Sam sem izbral 200W transformator, ki se ga da previti za 17V/12A. e samo odvijemo ovoje, bo dopustna obremenitev nekoliko manja, okoli 10A. Ustrezno transformatorju potem izberemo varovalke (F1 in F2) na primarni strani. V usmerniku za 10A bo vsaka od diod v grecu D1, D2, D3 ali D4, proizvajala priblizno 5W toplote. Diode moramo torej v vsakem sluaju vgraditi na hladilno rebro, ne glede na to, e uporabimo posamine diode ali e sestavljen grec v enem kosu. Za prototip sem izbral sestavljen grec v kvadratastem aluminijastem ohiju za 40V 25A. Ker so posamine diode v taknem grecu izolirane od kovinskega ohija, grec enostavno privijemo na hladilno rebro. Za usmernik z gladilnim lenom s kapacitivnim vhodom potrebujemo v napajalniku za 12V okoli 3000uF za vsak amper toka, se pravi skupno okoli 30000uF. V usmernik sem zato vgradil dva elektrolitska kondenzatorja za 18000uF 25V (C1 in C2) povezana vzporedno. Pri 10A in padcu napetosti 8V bodo izgube v regulatorju okoli 80W. V kratkem stiku se povea padec napetosti na 20V, zaita pa zane delovati nekje okoli 16A, kar da izgubno mo 320W v monostnem tranzistorju regulatorja. Jasno je, da tako velike moi ne zdri noben tranzistor in je potrebna vzporedna vezava ve tranzistorjev. Za moj usmernik sem se odloil za vzporedno vezavo tirih darlington tranzistorjev TIP141 (80V, 10A, 125W ob idealnem hlajenju). Darlington tranzistorji imajo sicer nekoliko veji 208 padec v nasienju, okoli 1V, glede na navadne tranzistorjev (okoli 0.3V), imajo pa dosti veje ojaenje (minimalni beta 500) od navadnih tranzistorjev in od krmilne elektronike zahtevajo le majhne tokove (max 20mA krmiljenja za izhodni tok 10A). Pri vzporedni vezavi tirih tranzistorjev T1, T2, T3 in T4 je treba dodatno zagotoviti, da se izhodni tok napajalnika enakomerno porazdeli med vsemi tranzistorji. Za to poskrbijo tirje enaki emitorski upori R1, R2, R3 in R4, vsi 0.15ohm 5W. Na teh uporih imamo sicer nepotreben in nezaeljen padec napetosti, zato te iste upore izkoristimo e za tokovno zaito. Srednjo vrednost padca na teh uporih dobimo preko uporov R5, R6, R7 in R8 (vsi 100ohm). Ti upori hkrati itijo tranzistor T5 pred unienjem, e bi na emitorskih uporih R1, R2, R3 ali R4 sluajno nastal prevelik padec napetosti. Konno, z uporom R9 tono nastavimo tok, ko se prige T5 in odree krmiljenje darlingtonom T1, T2, T3 in T4. Z navedenimi sestavnimi deli se zaita sproi takrat, ko padec napetosti na emitorskih uporih R1, R2, R3 ali R4 dosee 0.7 do 0.8V. Ker so vrednosti teh uporov majhne in upornosti povezovalnih ic niso zanemarljive, se to zgodi pri toku 16 do 18A. Povsem jasno je, da takna zaita iti napajalnik le pred kratkotrajnimi preobremenitvami, saj omrezni transformator tega ne bi dolgo zdral. V vezju za zaito je kot T5 uporabljen monostni tranzistor TIP31 (60V, 3A, 40W) samo zaradi zanesljivosti, saj pri normalnem delovanju napajalnika tok skozi ta tranzistor ne presee 100mA. Povsem drugae pa je takrat, ko izhod napajalnika veemo vzporedno z drugim napajalnikom ali akumulatorjem! V tem sluaju je za zaito samega T5 potrebna e zaitna dioda D5. Darlington tranzistorji T1, T2, T3 in T4 imajo sicer e vgrajeno povratno diodo, ki jih v tem sluaju iti pred unienjem. Sama krmilna elektronika je izdelana s tranzistorji T6 (BD138, 60V, 1.5A, 12.5W) in T7 (BC213). Izhodno napetost napajalnika doloa zener dioda D6 (12V). Kondenzator C6 (2.2uF) vzporedno z zener diodo omejuje um, ki ga proizvaja sama zener dioda - ta bi sicer lahko motil nae obutljive radioamaterske sprejemnike. Upor R14 (1kohm) doloa tok skozi zener diodo D6, saj ta deluje pravilno le v doloenem ob-

moju vrednosti toka. R13 (1kohm) ima dve nalogi: iti tranzistor T7 pred prenapetostmi na izhodu (vzporedna vezava ve napajalnikov!) in je hkrati visokofrekvenna duilka, da visoka frekvenca naih odajnikov ne dosee obutljive baze tranzistorja T7, ostanke visoke frekvence pa poree e kondenzator C4 (10nF). Ker tranzistorji T6, T7 in monostni darlingtoni sestavljajo ojaevalnik s povratno vezavo, je takna naprava potencialno nestabilna in lahko prine samooscilirati. Da se to ne zgodi, je ojaenje ojaevalnika nartno zmanjano z uporom R15 (33ohm), frekvenni potek pa kompenziran z RC lenom R12 / C3 (1kohm / 47nF). Konno, R11 (22 kohm) poskrbi za polarizacijo baze T6, R10 (220ohm 1W) pa omejuje tok skozi T6 v sluaju delovanja tokovne zaite. Vzporedno z izhodnimi sponkami napajalnika je vezan se C5 (1000uF 25V), ki ublauje spremembe izhodne napetosti ob hitrem spreminjanju bremena. Nart napajalnika na Sliki 4. seveda dopua opisane dodatke: izgube v transformatorju bi precej zmanjala duilka v gladilnem lenu. Duilko izdelamo tako, da navijemo kar imve ovojev CuL ice ustreznega premera (okoli 3mm) na jedro z zrano reo. Primerno je jedro za duilko za VTFE arnico 125W, ki ga je zelo lahko najti. Duilko vstavimo v poljubno vejo (pozitivno ali negativno) za grecom, a pred elektrolitskimi kondenzatorji C1 in C2. Z duilko zadoa e skupna kapacitivnost manj kot 10000uF. Sekundar omrenega transformatorja navijemo v tem sluaju za malenkost vijo napetost (17 do 18Veff). Opisani napajalnik uporabljam z UKV oddajniki. Za te frekvence so 25A diode v grecu praktino kratek stik. e pa isti napajalnik uporabljamo za KV oddajnik, je vasih treba premostiti vsako od tirih diod v grecu z blokirnim kondenzatorjem (okoli 10nF), da prepreimo modulacijo nae oddaje z brnenjem, ko visoka frekvenca zaide v napajalnik. 4. Izdelava napajalnika eprav izdelava napajalnika e zdale ni tako zahtevna, kot pa izdelava visokofrekvennih naprav, je treba vendarle upotevati doloena pravila. V napajalniku imamo ve sestavnih delov, ki sproajo velike koliine toplote in jim je treba zato
BEACON - 99
209
BEACON - 99
omogoiti ustrezno hlajenje. V opisanem napajalniku so tudi tokovi veliki, sestavne dele je zato treba povezati z icami ustreznega prereza. Ker so monostni sestavni deli vgrajeni naravnost na hladilna rebra ali pritrjeni na ohije napajalnika, vgradimo le sestavne dele krmilne elektronike na majhno tiskano vezje, kot je to prikazano na Sliki 5. Za moj napajalnik sem to tiskano vezje narisal naravnost s flomastrom na ploico iz vitroplasta, saj je vezje zadosti enostavno, da res ne rabimo fotopostopka. Razen upora 220ohm 1W so vsi upori v krmilni elektroniki moci 1/2W, tranzistorja BD138 in TIP31 pa ne potrebujeta nobenega hladilnega rebra, saj skoznje teejo le majhni tokovi. Primer razmestitve velikih sestavnih delov napajalnika je prikazan na Sliki 6. Za opisani napajanik naj ima katla dimenzije vsaj 200mm(dolina)X150mm(irina)X120mm(viina). Hladilna rebra za monostne tranzistorje T1, T2, T3 in T4 je nujno postaviti izven katle! e bi jih vgradili v samo katlo, bi bila njihova uinkovitost enaka nili, saj bi se vsa toplota prenaala iz reber najprej na steno katle in ele iz stene katle na okolico: to pomeni, da bi bilo v tem primeru bolj pametno pritrditi monostne tranzistorje na steno katle kot pa na hladilno rebro! Da se hladijo tudi sestavni deli, ki so vgrajeni v katlo, je treba v pokrovu katle izvrtati imvec lukenj velikega premera in to tako, da od spodaj vstopa hladen zrak in zgoraj izstopa segret zrak. katla sama lahko sicer slui kot hladilno rebro le za manje izvore toplote, na primer grec. Iz istega razloga, zagotoviti ustrezno kroenje zraka, morajo hladilna rebra stati pokonci, saj je njihovo delovanje povsem enako radiatorju centralne kurjave. Kroenje zraka in s tem uinkovitost hlajenja vseh sestavnih delov lahko pospeimo tudi z vgradnjo ventilatorja. Ventilatorja ne priporoam iz dveh razlogov: ker posesa vse mogoe smeti in prah v napajalnik in ker proizvaja ropot, ki je pri stalno vkljuenem napajalniku e kako nadleen. Od ostalih sestavnih delov br-

nijo e omreni transformator in duilka gladilnega lena z induktivnim vhodom. Ker mora imeti ta duilka zrano reo v jedru, je njeno brnenje obiajno teko povsem odpraviti. Sestavljeni napajalnik moramo pred uporabo temeljito preizkusiti, od praznega teka in najmanjih bremen do najvejega bremena in popolnega kratkega stika na izhodu. Ne bojte se preizkusa s kratkim stikom: koda bo dosti manja, e crkne tranzistor v napajalniku med preizkusom, kot e prebije tranzistor v napajalniku takrat, ko z njim napajamo dragoceno izhodno stopnjo naega oddajnika! Konno preizkusimo napajalnik e v visokofrekvennem polju naih oddajnikov: ti ne smejo imeti vpliva na izhodno napetost napajalnika, sicer je treba dovodne ice v napajalnik dodatno blokirati. Pri tem zadnjem poskusu seveda pazimo, e oddajniki v resnici vplivajo na elektroniko napajalnika, saj veina univerzalnih merilnih instrumentov ni imuna na mona visokofrekvenna polja!
210
BEACON - 99
Kremenevi kristali, kristalna sita in oscilatorji

1. Uvod O kremenevih kristalih sicer vsak dan govorimo, vendar vemo radioamaterji o njihovi notranjosti in pravilni uporabi v vezjih bolj malo. e slabe je z mladimi elektroinenirji in to ne nujno novopeenimi, ki o kremenevih kristalih pogosto ne znajo povedati niti toliko kot povpreen radioamater. Ker kremenevih kristalov ne uporablja samo Fred Kremenek, pa pa jih najdemo danes v skoraj vsaki elektronski napravi, kjer doloajo straansko pomembne rei za lovetvo, kot je tevilka megahercov na prednji ploi arunalnika, se mi je zdelo smiselno napisati tale lanek o kremenevih kristalih. Eden od sestavnih delov, ki ga potrebujemo v marsikateri elektronski napravi, je tudi rezonator ali po nae nihalo. V elektrino napravo je najenostavneje vgraditi povsem elektrini rezonator, to je nihajni krog sestavljen iz tuljave in kondenzatorja. Manj znana reitev so votlinski in dielektrini rezonatorji ter rezonatorji iz delov prenosnih vodov, saj takne elektrine rezonatorje uporabljamo predvsem na vijih frekvencah, v mikrovalovnem podroju. Kakovost nihala opieno s asom oziroma tevilom nihajev, ki jih je sposobno nihalo narediti samo od sebe, preden mu je treba ponovno dovesti energijo. Kvaliteto nihala oziroma Q-faktor definiramo kot razmerje med energijo, ki je shranjena v nihalu, deljeno z mojo, ki se v tistem trenutku izgublja. Rezultat pomnoimo e s krono frekvenco, da dobimo neimenovano tevilo za kvaliteto rezonatorja. Elektrini rezonatorji niso kdovekako dobra nihala. Navaden nihajni krog s tuljavo in kondenzatorjem razumljivih dimenzij ima Q kvejemu okoli 100 in to predvsem po krivdi ohmskih izgub v ici, s katero je navita tuljava. Votlinski rezonatorji sicer doseejo Q nekaj tiso za ceno (nepraktino) velikih dimenzij in tee. astna izjema elektrinih rezonatorjev je laserski rezonator, kjer gre Q v miljone, al na nepraktino visokih frekvencah vidne svetlobe... Mehanska nihala so lahko dosti bolja od elektrinih. Kvaliteto Q nekaj sto lahko dosee e isto navadna klavirska struna, pri bronastem cerkvenem zvonu pa gre Q v tisoe. Tovarna Collins je zaslovela po medfrekvennih sitih v svojih sprejemnikih, ki so uporabljala bruene jeklene ploice kot mehanska nihala na frekvenci 455kHz. Medfrekvenno sito z bruenimi jeklenimi ploicami seveda potrebuje na vhodu pretvornik elektrine energije v mehansko ter obraten pretvornik na izhodu sita. Takna reitev ni niti enostavna niti poceni. Primerneja reitev bi bila snov, iz katere se da izdelati dobro mehansko nihalo in hkrati pretvornik elektrine energije v mehansko in obratno. eljene lastnosti imajo nekatere piezoelektrine snovi, naprimer kremen (s tujko kvarc) in piezokeramika. V piezoelektrinih snoveh se mehanski pritisk pretvori v elektrine naboje in obratno, zunanje elektrino polje povzroi mehanske pritiske v snovi. Od vseh razpololjivih snovi ima najprimerneje lastnosti kremenev kristal. 2. Kremenev kristal kot rezonator Ploica iz kremenevega kristala je mehansko nihalo, ki lahko niha na razline naine in ima torej kopico rezonannih frekvenc od slinih zvonih frekvenc pa vse do radijskih mikrovalov. Glede na eljeni nain nihanja si lahko tudi izberemo najugodnejo obliko kristala: glasbene vilice, podolgovata ploica, kvadratna ploica ali okrogel disk. Miniaturni kremenev kristal za 32768Hz, ki se uporablja v ronih urah, ima naprimer obliko glasbenih vilic. V elektronskih vezjih najpogosteje uporabljamo kristale za frekvenno podroje od 1MHz do 100MHz. Ti kristali imajo obliko okroglega diska premera 5mm do 15mm, na katerega so naparjene kovinske elektrode, vse skupaj pa je vgrajeno v hermetino zaprto kovinsko ohije, kot je to prikazano na Sliki 1. Proizvajalci kristalov imenujejo takno vrsto kremenevega kristala AT kristal, ker se ploica izree iz kristala po AT rezu. Rezonanna frekvenca AT kristala zavisi le od debeline diska "d". Kristal niha tako, da se v disku razirja ultrazvoni val, ki se odbija od obeh ravnih povrin diska. Najnijo rezonanco diska dobimo takrat, ko debelina diska ustreza polovici valovne doline ultrazvoka. Ker znaa hitrost ultrazvoka v kremenevem kristalu priblino 3.5km/s, bo 1mm debel disk nihal na frekvenci priblino 1.75MHz. Podobno kot struna lahko tudi
211
BEACON - 99

Povsem jasno, ker sode overtonske rezonance nimajo elektrinega sklopa, jih tudi v nadomestnem vezju ni. Velikostni razredi za sestavne dele nihajnih krogov so naslednji: Ln je v velikostnem razredu nekaj milihenrijev, Rn je nekje med 20ohmi in 100ohmi ter Cn je taken, da da skupaj z Ln rezonanco na ustrezni frekvenci. Nihanje kremenevega kristala duijo predvsem izgube ultrazvoka v zraku, v naparjenih elektrodah, predvsem pa v umazaniji na povrini kristala. Slab oziroma len kristal, ki noe nihati v oscilatorju, se da pogosto popraviti tako, da odcinimo pokrovek ohija in operemo kristal v trikloretilenu ali kanem drugem podobnem organskem topilu. Pri ponovnem zapiranju ohija kristala seveda pazimo, da na povrino kristala ne nanesemo nove umazanije, naprimer v obliki hlapov kolofonije, ki jo uporabljamo pri spajkanju. Tudi en sam prstni odtis na povrini kristala popolnoma pokvari kvaliteto ali Q-faktor kristalnega rezonatorja!
kremenev disk niha na poljubnem celotevilskem mnogokratniku osnovne frekvence, ko debelina diska ustreza celotevilskemu mnogokratniku polovice valovne doline ultrazvoka. Pri struni so vije rezonanne frekvence toni mnogokratniki osnovne frekvence le v sluaju, ko je struna povsem togo vpeta na obeh koncih. Tudi vije rezonanne frekvence kristala bi bili toni mnogokratniki le v sluaju, e bi se nahajal kremenev disk v popolnoma praznem prostoru. Resnini kremenev kristal se seveda ne nahaja v vakuumu, pa pa v zraku. Razen tega so ravno na obutljive ravne povrine diska naparjene kovinske elektrode. Konno, tudi razna umazanija, ki se nabira na povrini kristala, ima svoj uinek na rezonanne frekvence. Vije rezonanne frekvence kristala imenujemo s tujko overtoni. Overtonske rezonance so priblini, ampak v NOBENEM sluaju toni mnogokratniki osnovne frekvence kristala iz zgoraj omenjenih razlogov. Overtonskih rezonanc nikakor ne smemo zameati z elektrinimi harmoniki osnovne frekvence, ki so vedno toni celotevilski mnogokratniki osnovne frekvence. Kristal sam lahko sicer mehansko niha na poljubnem overtonu, zaradi simetrine namestitve elektrod na povrini kristala pa obstaja elektrini sklop samo z lihimi overtonskimi rezonancami: osnovno, tretjo, peto, sedmo, deveto itd! Z naparjenima kovinskima elektrodama torej nikakor ne moremo vzbuditi nihanja kristala na drugi, etrti, esti, osmi in ostalih sodih overtonskih rezonancah. Elektrino nadomestno vezje kremenevega kristala je prikazano na Sliki 2. Dale pro od rezonannih 212
frekvenc se kristal obnaa kot isto navaden kondenzator s kapacitivnostjo Co, ki zajema kapacitivnost elektrod in ohija. Co je v velikostnem razredu od 5pF do 10pF za obiajne kristale. Elektrino sklopljene mehanske rezonance kristala opiemo z zaporednimi nihajnimi krogi: C1-L1-R1, C3-L3-R3, C5-L5-R5, C7-L7-R7 itd.

Q-faktor kristala resnega proizvajalca dosee vrednost 10000 (desettiso) na osnovni rezonanci in tudi do 100000 (stotiso) na vijih overtonskih rezonancah. al se na vijih overtonskih rezonancah hkrati manja sklop med mehanskim nihanjem kristala in elektrinim vezjem, tako da ugodnosti overtonskih rezonanc ne moremo enostavno izkoristiti. Elektrino obnaanje kremenevega kristala najbolje opie diagram prevodnosti Y (obratna vrednost impedance, 1/Z) na Sliki 3. Dale pro od rezonance se kristal obnaa kot kondenzator s kapacitivnostjo Co, njegova prevodnost je torej povsem imaginarna (jalova). V okolici rezonance pa diagram prevodnosti narie krono pentljo. Premer pentlje je natanno obratna vrednost zaporedne upornosti Rn za dano rezonanco "n". Pentlja seka realno os diagrama prevodnosti v dveh tokah, ki ju imenujemo vzporedna in zaporedna rezonanca kristala. Vzporedno rezonanco dobimo pri viji frekvenci od zaporedne rezonance, resnina notranja rezonanca pa se zgodi pri e niji frekvenci. V frekvennem podroju med zaporedno in vzporedno rezonanco se kristal obnaa kot tuljava z izgubami. Rezonance prikae tudi diagram velikosti prevodnosti v odvisnosti od frekvence. V bliini zapredne rezonance dosee prevodnost najvejo vrednost, v bliini vzporedne rezonance pa najnijo vrednost. Ko naroamo izdelavo kremenevega kristala, moramo proizvajalcu seveda povedati, kaj bi radi. Najlaje je opisati in izmeriti zaporedno rezonanco kristala, vendar ta rezonanca ni nujno tisto, kar potrebujemo v vezju. Dobri proizvajalci nas bojo zato vpraali, kakne vrste rezonanco elimo na navedeni frekvenci. Razen zaporedne rezonance nam bojo ponudili tudi vzporedno rezonanco, pa ne samega kristala, pa pa z doloenim zunanjim kondenzatorjem (vezje naega oscilatorja!) vezanim vzporedno kristalu, obiajno 20pF ali 30pF. Konno bo resen proizvajalec navedel tudi upornost Rn pri eljeni rezonanci "n", ki jo je sposoben dosei s svojim proizvodnim postopkom. Izdelke neresnih proizvajalcev kremenevih kristalov opazimo prav po odstopanju Rn od enega primerka do drugega oziroma preveliki vrednosti Rn, ki pomeni, da v tovarni nekdo pua na kristalih svoje prstne odtise... 3. Pasovna sita s kremenevimi kristali V kremenevem kristalu sicer opazimo opisane rezonanne pojave, vendar je celotno dogajanje precej bolj komplicirano kot v obiajnem LC nihajnem krogu. Rezonanne pojave seveda skuamo izkoristiti za gradnjo pasovnih ali zapornih sit oziroma za stabilizacijo frekvence oscilatorjev. Osnovne naine uporabe kremenevih kristalov v pasovnih sitih prikazuje slika 4. Najenostavneji sluaj je gradnja ozkopasovnih sit, naprimer za morzejevo telegrafijo ali SSB govorno modulacijo. V tem sluaju lahko kapacitivnost med prikljuki kristala Co preprosto zanemarimo in uporabimo kristal kot zaporedni nihajni krog. Vezje pasovnega sita ima obliko lestvice, kot je to prikazano na Sliki 4.(A) za sluaj sita s tirimi kristali. Prenosni pas taknega sita doloimo
BEACON - 99
s pravilno izbiro kondenzatorjev in zakljuitvene vhodne in izhodne impedance. Sito sicer uporablja med sabo enake kristale z isto nazivno rezonanno frekvenco. Pri uporabi kristalnega sita se je treba zavedati, da imajo vgrajeni kristali kopico rezonannih frekvenc in ne samo eljene rezonanne frekvence. Kristalno sito v vezju sprejemnika zato nujno potrebuje e nekaj obiajnih LC nihajnih krogov, da z njimi izberemo eljeni overton kristalov in zaduimo neeljene odzive kristalnega sita. Pri gradnji sit z nekoliko vejo pasovno irino, naprimer za ozkopasovno FM govorno modulacijo, parazitne kapacitivnosti kristala Co ne moremo ve zanemariti. To kapacitivnost je treba kompenzirati, naprimer v mostini vezavi s trimerjem, kot je to prikazano na Sliki 4.(B). Odziv sita z enim kristalom in kompenzacijo kapacitivnosti Co postane
213
BEACON - 99
zelo podoben odzivu obiajnega LC nihajnega kroga, z enim samim piastim vrhom in ne preve strmimi boki. V sprejemniku bi eleli sito s ploatim prenosnim pasom in strmimi boki, kar lahko doseemo z mostino vezavo dveh kristalov za nekoliko razline frekvence f1 in f2, kot je to prikazano na Sliki 4.(C). e vejo selektivnost doseemo z uporabo tirih kristalov. Z mostino vezavo zlahka doseemo prenosni pas 15kHz ali celo 30kHz pri vrednosti srednje frekvence 10.7MHz za uporabo v medfrekvenci FM govornih sprejemnikov. K mostini vezavi kristalov z razlinimi rezonannimi frekvencami se moramo zatei tudi pri gradnji SSB sit pri srednjih delovnih frekvencah pod 6MHz. Zadnji krik mode so monolitna kristalna sita. Takno sito vsebuje popolnoma enak kremenev kristal v obliki diska, le da ima tri naparjene elektrode: vhod, izhod in maso. Tudi na zunaj se monolitno kristalno sito loi od navadnega kristala le po tem, da ima ohije tri noice namesto dveh. Monolitno kristalno sito vsebuje dva mehansko sklopljena rezonatorja in se na zunaj obnaa kot sito z dvema nihajnima krogoma. Tudi monolitno kristalno sito lahko uporabljamo na osnovni oziroma na overtonskih rezonancah, kar moramo doloiti sami z dodatnimi zunanjimi LC nihajnimi krogi. 4. Oscilatorji na osnovni rezonanci kristala Visoka kvaliteta oziroma Q-faktor kremenevega kristala kot rezonatorja narekuje njegovo uporabo za stabilizacijo frekvence oscilatorjev. Kremen je sicer mehansko trden material ter kemino in asovno zelo obstojen, saj mu pride do ivega le fluorovodikova kislina. Kremenev kristal zato lahko zagotovi dolgorono stabilizacijo frekvence oscilatorja. Vsak oscilator vsebuje ojaevalnik in frekvenno odvisno pozitivno povratno vezavo, ki doloa frekvenco nihanja. Kristalni oscilator naredimo tako, da kremenev kristal vgradimo v vezje povratne vezave. Najenostavneji sluaj je prikazan na Sliki 5., ko kristal uporabimo kot del nihajnega kroga. Bolj tono, kristal uporabimo kot tuljavo v nihajnem krogu. Kremenev kristal se nazunaj obnaa kot tuljava v zelo ozkem frekvennem podroju med zaporedno in vzporedno rezonanco, kot je to prikazano na diagramu prevodnosti na Sliki 3. S pomojo kondenzatorjev Cbe in Cce doseemo pozitivno povratno vezavo iz izhoda tranzistorja nazaj na vhod. Glede na to, katero toko ozemljimo, dobimo kristalni oscilator z ozemljenim kolektorjem, z ozemljenim emitorjem ali pa z ozemljeno bazo. Od vseh treh oscilatorjev se

najpogosteje uporablja spoj z ozemljenim kolektorjem, manj pogosto z ozemljenim emitorjem in skoraj nikoli z ozemljeno bazo. Namesto bipolarnega tranzistorja lahko uporabimo tudi kaken drug polprevodnik, ki je sposoben ojaevati signale eljene frekvence. Zelo podoben spoj oscilatorja prikazuje Slika 6.(A) z uporabo spojnega FET-a z ozemljenim ponorom. Oscilatorju z ozemljenim emitorjem ustreza oscilator s CMOS loginimi vrati, kot je prikazan na Sliki 6.(C). Od vseh teh oscilatorjev se razlikuje edino oscilator s TTL loginimi vrati, ki je prikazan na Sliki 6.(B). TTL logina vrata imajo majhno ojaenje in neprimerne ter nestabilne vhodne in izhodne impedance za uporabo v linearnih vezjih. Od tod povsem drugaen nart oscilatorja, ki po stabilnosti frekvence dale zaostaja za drugimi vrstami opisanih oscilatorjev. Pri nartovanju vseh teh oscilatorjev smo seveda pozabili, da kremenev kristal nima ene same rezonanne frekvence, pa pa kopico overtonskih rezonanc. Na kateri oziroma na katerih frekvencah bo potem nihal oscilator? Elektrini sklop z mehansko rezonanco je najveji za osnovno frekvenco in upada z redom rezonance. e nismo zagreili hujih napak pri nartovanju oscilatorja, bo ta zagotovo nihal izkljuno na osnovni rezonanni
214
BEACON - 99
MHz lahko zviamo z zaporednim kondenzatorjem kvejemu za +10kHz, s tuljavo pa jo lahko zniamo za -50kHz ali celo ve. Razlago spet najdemo v diagramu prevodnosti na Sliki 3. Oscilator uporablja kristal kot navidezno induktivnost, ko se nahajamo v najnijem delu pentlje pod realno osjo. Z zaporednim kondenzatorjem se lahko kvejemu pribliujemo lastni vzporedni rezonanci kristala, ki je razmeroma blizu. Z zaporedno tuljavo pa lahko prehodimo v obratni smeri skoraj trietrt pentlje. To spoznanje uporabimo tudi pri nartovanju napetostno krmiljenega kristalnega oscilatorja, kot je prikazan na Sliki 8. S samo varikap diodo Dv ne bi mogli kaj bistveno vplivati na frekvenco kristalnega oscilatorja. Na pomo zato priskoi tuljava L*, ki pomakne reim delovanja kristala v bolj ugodno podroje rezonanne pentlje in omogoa precej vejo spremembo frekvence kristalnega oscilatorja z isto varikap diodo. 5. Oscilatorji na overtonskih rezonancah Delovanje oscilatorja na overtonskih rezonancah kristala je v vezjih lahko zaeljeno iz razlinih razlogov. Z vianjem osnovne rezonanne frekvence kristala se kremenev disk tanja in postaja mehansko vse bolj obutljiv, saj se lahko prelomi. Smiselna mejna frekvenca za osnovno rezonanco kristala je okoli 20MHz, ko postane disk tanji od 0.1mm. Uporaba overtonske rezonance omogoa debeleji rezonator, ki je
frekvenci kristala. Stabilno nihanje na overtonskih rezonancah doseemo le v sluaju, e nihanje na osnovni frekvenci nartno prepreimo. V radijskih sprejemnikih in oddajnikih je treba pri uglaevanju nastaviti tudi natanno frekvenco kristalnih oscilatorjev, saj imajo tudi kristali svoje tolerance izdelave. Frekvenco kristalnega oscilatorja premaknemo tako, da zaporedno s kristalom veemo nastavljiv kondenzator ali tuljavo, kot je to prikazano na Sliki 7. Zaradi kapacitivnosti kristala Co uinek ni simetrien: tuljava dosti bolj uinkovito nia frekvenco kristala, kondenzator pa jo je sposoben zviati le za malenkost. Naprimer, osnovno frekvenco kristala 10.000
215
BEACON - 99

vence, zato z njim ne moremo narediti tuljave v oscilatorju! Na zunaj enaki kristali se obiajno razlikujejo vsaj po izgubni upornosti eljene overtonske rezonance Rn. Kristal z manjim Rn ima rezonanno pentljo vejega premera, ki e vedno seka realno os in ima rezonance. Kristal z vejim Rn pa ima manjo pentljo, ki realne osi ne seka, nima rezonanc in s takim kristalom oscilator noe nihati. Najenostavneja reitev naloge izgleda uporaba kristalov resnih proizvajalcev z majhnim Rn. Tako bi mogoe dosegli stabilno delovanj vez-
mehansko trdneji in se tudi manj stara, pa e Q-faktor rezonatorja je pri overtonski rezonanci viji kot pa pri osnovni rezonanci kristala. Viji Q-faktor pomeni manji fazni um kristalnega oscilatorja, to je podatek, ki postane zelo pomemben naprimer v UHF ali mikrovalovnem transverterju. Enostaven overtonski oscilator naredimo tako, da v obiajnem vezju kristalnega oscilatorja prepreimo nihanje na osnovni frekvenci kristala oziroma na vseh overtonih, ki so niji od eljenega overtona. To najlaje storimo z dodatno tuljavo v vezju, kot je to prikazano na Sliki 9. Rezonanna frekvenca nihajnega kroga Lce-Cce oziroma L-C2 je izbrana tako, da se nihajni krog obnaa kot tuljava za neeljene rezonance kristala in kot kondenzator za eljeno rezonanco kristala. Na ta nain postane povratna vezava za neeljene frekvence negativna in tam oscilator ne more nihati. Na opisani nain se da dosei nihanje skoraj vseh kristalov na tretjem overtonu. al na petem overtonu ne bo ve nihal vsak kristal v taknem enostavnem vezju, vije overtone pa je e teje dosei. Tudi uporaba polprevodnikov z vejim ojaenjem, naprimer mikrovalovnih tranzistorjev, prav ni ne pomaga. Pomaga edino zamenjava kristala: oscilator z nekaterimi kristali deluje odlino, z drugimi pa sploh noe nihati. Razlago za teave enostavnih oscilatorjev na visokih overtonskih rezonancah prinaa Slika 10. Na visokih frekvencah postane jalova kapacitivna prevodnost Co tako visoka, da rezonanna pentlja sploh ne seka realne osi v diagramu prevodnosti. Taken kristal potem sploh nima nobene rezonance, e rezonanci definiramo kot preseii pentlje z realno osjo. Prevodnost taknega kristala je kapacitivnega znaaja za vse frek216

ja na petem overtonu. Kako pa dosei sedmi, deveti ali enajsti overton, e naprava to zahteva? Tu tudi najbolji kristali ne pomagajo, saj za Rn obstaja spodnja meja, ki se jo s e tako izpopolnjeno tehnologijo in uteeno proizvodnjo ne da presei. Najslaba tehnina reitev je oscilator, ki vedno zaniha, po monosti celo takrat, ko ni kristala v podnoju... Taken oscilator je prikazan na Sliki 11. Nain nihanja tega oscilatorja sploh ni jasen: e upotevamo e neizogibne parazitne kapacitivnosti tranzistorja, lahko taken oscilator niha na osnovni frekvenci kristala in na poljubnem overtonu hkrati. Rezultat je vse prej kot ponovljiv: e vam oscilator dela, ni reeno, da bo z istimi sestavnimi deli delal tudi vaemu prijatelju na malenkostno spremenjenem tiskanem vezju. Resen nartovalec se bo naloge lotil drugae. Najprej bo s tuljavo Ln poskual "nevtralizirati" vpliv kapacitivnosti kristala Co. Na ta nain sicer dobimo preseia pentlje z realno osjo na Sliki 10. a al hkrati tudi neeljene rezonance tuljave Ln z ostalimi kondenzatorji v vezju oscilatorja. Oscilator moramo zato nartovati kar se da previdno, da bo nihal le na rezonanci kristala in ne na rezonanci tuljave. Oscilatorji za visoke overtone so prikazani na Sliki 12. Takni oscilatorji vsebujejo nihajni krog L-C1-C2, ki doloa povratno vezavo oscilatorja v zelo omejenem frekvennem podroju. Na ta nain zagotovimo, da oscilator ne more nihati na neeljenih rezonancah kristala niti na rezonancah tuljave Ln s kondenzatorji v vezju. Od vseh rezonanc preostane edino eljeni overton kristala, ki ga izberemo z uglaevanjem tuljave L. Oscilator na visokem overtonu ima torej svojo ceno: toen izraun sestavnih delov, natanno uglaevanje in obutljivost na spremebe in staranje sestavnih delov. Kdorkoli je sestavljal mikrovalovni transverter s kristalnim oscilatorjem okoli 100 MHz, prav gotovo ve, da je pravilna uglasitev tega oscilatorja vse prej kot enostavna. Pri visokem overtonskem oscilatorju je e posebno teko nastaviti tono frekvenco oscilatorja in hkrati dosei stabilno in zanesljivo delovanje. Z vianjem reda overtona se manja elektrini sklop z mehanskim nihalom, zato se manjajo tudi monosti premikanja frekvence kristala z
BEACON - 99
217
BEACON - 99
zunanjimi sestavnimi deli. Naprimer, CBjaki kristal, ki nosi oznako 27.xxxMHz, lahko na osnovni rezonanni frekvenci v okolici 9MHz premikamo v pasu -50kHz/+10kHz. Na svoji nazivni frekvenci tretjega overtona ga lahko premikamo le -5kHz/+1kHz, na peti overtonski

rezonanci v okolici 45MHz pa ga ne moremo premakniti za ve kot kaken kHz.
218
BEACON - 99
Vrste kondenzatorjev in njihova uporaba

1. Vrste kondenzatorjev za elektronska vezja Kondenzatorji so prav gotovo eden najbolj pogostih sestavnih delov elektronskih vezij in e posebno visokofrekvennih vezij. Navsezadnje moramo v visokofrekvennih vezjih skoraj vedno upotevati kapacitivnosti med razlinimi vodniki, ne glede na to, e so te kapacitivnosti zaeljene ali ne. V veini vezij kapacitivnosti med vodniki ne zadoajo in za delovanje vezja moramo vgraditi kondenzatorje kot dodatne sestavne dele. Glede na razline zahteve se lahko tehnine izvedbe kondenzatorjev mono razlikujejo med sabo. Vrsto kondenzatorja seveda izberemo glede na zahteve vezja: potrebujemo im vijo kapacitivnost, im manje izgube ali im bolj stabilno vrednost kapacitivnosti? Kaj pa parazitna induktivnost prikljukov kondenzatorja? Morebitne notranje rezonance? Prebojna napetost kondenzatorja je verjetno samoumevna, vendar e ne pove vsega o nainu staranja in nazadnje unienja kondenzatorja. al je bila veina amaterske literature o kondenzatorjih napisana tremi ali tirimi desetletji. V zadnjih desetletjih se sicer ni dogodilo kaj bistveno novega na podroju tehnologije izdelave kondenzatorjev, poasen razvoj pa je vendarle prinesel precej sprememb. Nova elektronska vezja tudi zahtevajo drugane vrste kondenzatorjev in jih uporabljajo na drugane naine. Naprimer, elektrolitski kondenzator je v switching napajalniku s frekvenco 30kHz dosti bolj obremenjen kot pa v obiajnem napajalniku s 50Hz omreno frekvenco. V navodilih za gradnjo radioamaterskih radijskih postaj izgleda mogoe dolgoasno vsakokrat sproti opisovati potrebne vrste kondenzatorjev, vendar naredi veina radioamaterjev prav pri izbiri kondenzatorjev najve napak pri gradnji radijskih postaj. e slabe je s trgovci z elektronskimi sestavnimi deli, ki se pogosto sploh noejo ukvarjati z vrstami kondenzatorjev in imajo v predalku z oznako 1000pF pomeanih 5 ali 6 razlinih vrst kondenzatorjev. Ker je napana izbira vrste kondenzatorja najpogosteje usodna za delovanje visokofrekvenne naprave, sem se odloil napisati tale lanek o kondenzatorjih za elektronske naprave. Energetske in druge kondenzatorje sem seveda namenoma izpustil. lanek naj bi pojasnil, kakne so prednosti in slabosti posameznih vrst kondenzatorjev ter kateri kondenzator izbrati pri gradnji doloene naprave. 2. Keramini kondenzatorji Keramika je snov, ki brez teav prenese vije temperature in marsikatero kemikalijo, industrijsko pa znamo izdelati veliko tevilo razlinih vrst keramike. Keramini kondenzatorji so zato danes verjetno najbolj pogosta vrsta kondenzatorjev v elektronskih napravah, saj jih lahko vgrajujemo (spajkamo) rono ali strojno na razline naine. Danes obstaja cela vrsta med sabo razlinih keraminih kondenzatorjev z isto nazivno vrednostjo kapacitivnosti, izmed katerih je treba seveda izbrati najustreznejega za nae vezje. Najpomembneja lastnost keramike za gradnjo kondenzatorjev je njena dielektrina konstanta. Relativna dielektrinost keramike se obiajno giblje okoli 10 (isti aluminijev oksid Al2O3), pri nekaterih vrstah keramike (barijev titanat) pa lahko presee 10000. Od dielektrinosti keramike je odvisen tudi temperaturni koeficient kondenzatorja. Temperaturno odvisnost vrednosti kondenzatorja opiemo v enotah ppm/C oziroma ppm/K, pa glede na Celzijeve oziroma Kelvinove stopinje. Kratica "ppm" pomeni parts-per-million. Temperaturni koeficient je pri majhnih dielektrinih konstantah obratno sorazmeren dielektrinosti. Keramini kondenzatorji najnijih vrednosti (pod 10pF) imajo temperaturni koeficient +100ppm/K (oznaka P100 ali rdea lisa na kondenzatorju). Keramine kondenzatorje nekoliko vijih vrednosti (disk izvedbe med 3pF in 150pF) lahko izdelamo iz keramike, pri kateri je temperaturni koeficient skoraj ni (oznaka NP0 ali rna lisa na kondenzatorju). Pri e vijih vrednostih postane temperaturni koeficient negativen: -330 ppm/K (keramika N330 ali oranna lisa na kondenzatorju) oziroma -750ppm/K (keramika N750 ali vijolina lisa na kondenzatorju). Kaj praktino pomeni temperaturni koeficient -750ppm/K? Ko se naa naprava segreje, se notranja temperatura povia za 20K. To pomeni spremembo vrednosti kondenzatorja iz keramike N750 za -1.5%. e taken kondenzator vgradimo v nihajni krog z nazivno frekvenco 10MHz, bi se rezonanna frekvenca zviala za +75kHz. Keramini kondenzatorji vijih vrednosti (diski nad 1nF) so izdelani iz barijevega titanata ali drugih vrst keramike, v katerih izkoriamo feroelektrini pojav. Ta pojav omogoa zelo visoke relativne dielektrinosti tudi nad 10000, kapacitivnost taknega kondenzatorja pa je temperaturno zelo odvisna. Kapacitivnost taknega kondenzatorja dosee maksimum pri povsem doloeni temperaturi, pri 20 stopinj viji ali niji temperaturi pa upade na polovico maksimalne vrednosti. Proizvodne tolerance kondenzatorjev iz ferokeramike so zato zelo velike. Proizvajalci obiajno zagotavljajo tonost v mejah od -20% do +100% nazivne vrednosti. Taken keramini kondenzator zato ne sodi v nihajne kroge, sita ali oscilatorje. Kvejemu ga lahko uporabimo kot temperaturni senzor. Za blokiranje motenj na napajalnih vodih pa so takni kondenzatorji odlini, saj imajo majhno parazitno induktivnost, tona vrednost kapacitivnosti pa je v tem sluaju nepomembna. Razen uporabe razlinih vrst keramike lahko izdelamo tudi kondenzatorje razlinih oblik, kar spet vpliva na elektrine lastnosti kondenzatorjev. Najenostavneja oblika keraminega kondenzatorja je ploat disk, elektrodi pa predstavljata naparjeni metalizaciji na obeh straneh diska. Vejo povrino doseemo na cevastem kondenzatorju. Najvejo povrino elektrod omogoajo veslojni keramini kondenzatorji. Ker radioamaterji kupujemo kondenzatorje v zelo majhnih koliinah, se moramo sami potruditi poiskati vrsto keramike in nain gradnje kondenzatorja. Vasih to ni enostavno, 219
BEACON - 99
e posebno, e se proizvajalec ne dri standardnih oznak in je kondenzator zaradi mehanske zaite zalit v smolo, iz katere trlijo le ini prikljuki. Z malo izkuenj lahko ocenimo vrsto keramike iz nazivne vrednosti in oblike keraminega kondenzatorja. Tanji disk vejega premera je prav gotovo izdelan iz keramike z manjo relativno dielektrinostjo in torej manjim temperaturnim koeficientom. Tanji in veji keramini kondenzator ima zato obiajno niji temperaturni koeficent od majhnega in debelega kondenzatorja. Opisani nain razmiljanja seveda povsem odpove pri veslojnih kondenzatorjih, saj tu nikakor ne moremo izvedeti, koliko posameznih elektrod je znotraj kondenzatorja. Veslojni keramini kondenzatorji se sicer ponavadi zelo slabo obnaajo pri visokih frekvencah. Elektrode so izdelane iz kovine, ki ima visoko upornost, kar pomeni izgube v visokofrekvennem vezju. Razen tega so elektrode pogosto nerodno prepletene med sabo, da imajo veslojni keramini kondenzatorji visoko parazitno induktivnost. V visokofrekvennih vezjih se je zato pametno izogibati uporabi veslojnih keraminih kondenzatorjev, saj radioamaterji obiajno ne razpolagamo z merilniki, s katerimi bi lahko ovrednotili notranje uporovne izgube, parazitne induktivnosti in s tem v zvezi neeljene rezonance veslojnih keraminih kondenzatorjev. V visokofrekvenna vezja zato raji vgrajujemo disk in cevaste keramine kondenzatorje ter skoznike. Veslojne keramine kondenzatorje lahko uporabljamo edino za blokiranje napajanja v digitalnih in nizkofrekvennih vezjih. Visoka upornost elektrod in parazitne induktivnosti tu nimajo tako velikega vpliva. Kljub temu moramo paziti, da veslojnih kondenzatorjev ne pokodujemo pri spajkanju, saj se v notranjosti zelo radi prelomijo oziroma se rada odlomi zunanja metalizacija. Taken polomljen kondenzator pa se obnaa kot odprte sponke in ga je z radioamaterskimi sredstvi teko poiskati v nedelujoem vezju. 3. Sljudni kondenzatorji Sljuda je kristalna kamenina, ki se zelo lepo cepi v listie. Ker zdri visoko temperaturo in je razmeroma dober dielektrik, se je e zelo zgodaj zaela uporabljati kot izolator v 220 elektrotehniki. Seveda lahko uporabimo sljudne listie tudi kot dielektrik v kondenzatorju. V zlati dobi elektronk so se v visokofrekvenni tehniki skoraj izkljuno uporabljali sljudni kondenzatorji. Na sljudne listie lahko naparimo kovino (srebro) in tako izdelamo fiksne kondenzatorje. Sljudne listie lahko uporabimo tudi kot dielektirik vrtljivih in trimer kondenzatorjev. Temperaturni koeficient sljude je zelo majhen. Z uveljavitvijo polprevodnike tehnike in mikrovalovnih frekvennih podroij so sljudni kondenzatorji utonili v pozabo. Sljudni kondenzatorji so razmeroma velikih izmer. Razen tega delajo teave tudi elektrini prikljuki na metalizirane povrine sljudnih ploic. Z izdelavo kvalitetnih sintetinih keraminih materialov je sljuda kot naravni material izgubila svoje mesto v visokofrekvenni tehniki. 4. Papirni kondenzatorji Paprine kondenzatorje bi pravzaprav morali imenovati oljni kondenzatorji, saj sestavlja glavnino dielektrika olje, v katerem je namoen papir. Papir skrbi le za pravilno razdaljo med elektrodama iz tanke aluminijeve folije. Sloja papirja in aluminijevih folij sta namotana v svitek, ki je pri manjih kondenzatorjih zalit v smolo za zunanjo zaito. V nekaterih vrstah papirnih kondenzatorjev so elektrode izdelane tudi kot tanek sloj kovine, ki je naparjen neposredno na povrino papirja (metal-papirni kondenzatorji). Papirni kondenzatorji imajo to slabo lastnost, da papir in olje poasi vpijata vlago. Izolacijska upornost papirnega kondenzatorja se zato s asom nia vse dokler ne pride do preboja. Papirni kondenzatorji so zato predstavljali pomemben vir zasluka popravljalcev radijskih in televizijskih sprejemnikov v zlati dobi elektronk. Papirni kondenzatorji imajo sicer zelo velike izmere in veliko parazitno induktivnost, zato so v sodobnih vezjih s polprevodniki skoraj povsem neuporabni. Papirne kondenzatorje zato danes sreamo le e v energetiki za zagon elektromotorjev in popravljanje faznega kota toka. 5. Plastini folijski kondenzatorji Z iznajdbo plastinih umetnih sno-

vi so le te takoj poskusili uporabiti tudi za gradnjo kondenzatorjev. Ker je relativna dielektrinost veine plastinih snovi razmeroma nizka oziroma podobna dielektrinosti impregniranega papirja, so kondenzatorji s plastinim dielektrikom veinoma izdelani kot folijski kondenzatorji: elektrodi in dielektrik med njima so namotani v svitek, da so izmere kondenzatorja manje. Prvi plastini folijski kondenzatorji so bili stirofleks kondenzatorji. Stirofleks kondenzatorji se odlikujejo z zelo nizkim temperaturnim koeficientom, kar omogoa izdelavo zelo tonih kondenzatorjev za nihajne kroge, sita in oscilatorje. Po drugi strani pa se dielektrik stirofleks kondenzatorjev zmeha in tali e pri zelo nizkih temperaturah. Tudi elektrina prebojna trdnost je nizka. Celoten kondenzator pa ima zaradi oblike svitka tudi znatno parazitno induktivnost. Sodobni plastini folijski kondenzatorji uporabljajo celo vrsto razlinih snovi kot dielektrik. Elektrode so obiajno kar naparjene na plastino folijo, da se tako zmanja premer svitka in s tem izmere kondenzatorja. Razen tega je pri veini sodobnih folijskih kondenzatorjev metalizacija pripeljana do roba svitka in tam zvarjena skupaj, da ima taken kondenzator zelo majhno parazitno induktivnost. Ne glede na vrsto dielektrika imajo plastini folijski kondenzatorji dosti manje temperaturne koeficiente od veine keraminih kondenzatorjev za kapacitivnosti veje od 1nF. V nizkofrekvennih vezjih, sitih in oscilatorjih zato izkljuno uporabljamo plastine folijske kondenzatorje. Neinduktivne izvedbe folijskih kondenzatorjev lahko tudi uspeno zamenjajo keramine blokirne kondenzatorje v visokofrekvennih vezjih. Slaba lastnost plastinih folijskih kondenzatorjev je bolj komplicirana izdelava in zato vija cena od keraminih kondenzatorjev. Plastini folijski kondenzatorji so tudi manj odporni na visoke temperature pri spajkanju in jih zato teje uporabljamo v vezjih s povrinsko vgradnjo sestavih delov (SMD) in strojnim spajkanjem. 6. Aluminijevi elektrolitski kondenzatorji Ko potrebujemo kapacitivnosti vije od 1uF, postanejo izmere opisanih

vrst kondenzatorjev zelo velike. V podroju kapacitivnosti od 1uF vse do 1F zato obiajno uporabljamo elektrolitske kondenzatorje. V elektrolitskih kondenzatorjih predstavlja dielektrik kondenzatorja tanek sloj oksida, ki se tvori na pozitivni elektrodi. Aluminijevi elektrolitski kondenzatorji imajo pozitivno elektrodo iz aluminijeve folije, negativno elektrodo pa tvori tekoi elektrolit. Na pozitivni elektrodi se nahaja tanek sloj aluminijevega oksida (Al2O3), ki je odlien dielektrik. Elektrolitski kondenzatorji dosegajo visoko kapacitivnost zato, ker je sloj aluminijevega oksida zelo tanek. Aluminijeva elektroda je namenoma hrapava, da ima vejo povrino, kar omogoa vijo kapcitivnost kondenzatorja. Sloj oksida na pozitivni elektrodi se tvori sam z elektrolitskim pojavom. Elektrolitski kondenzator torej sam gradi in obnavlja svoj dielektrik, ko je prikljuen na izvor enosmerne napetosti s pravilno polariteto. Povsem jasno bo obratna polariteta izvora unievala sloj oksida, izolacijska upornost kondenzatorja se bo zaela hitro niati, kondenzator se bo zael segrevati in se bo nazadnje razpoil. Izolacijska upornost elektrolitskih kondenzatorjev ni kdovekako visoka, saj tudi pri pravilni polariteti izvora e vedno tee skozi kondenzator majhen tok za obnavljanje dielektrika. Ker sta elektrodi naviti v svitek iz aluminijevih trakov in z elektrolitom prepojenega papirja, imajo aluminijevi elektrolitski kondenzatorji tudi visoko parazitno induktivnost ter nezanemarljivo zaporedno izgubno upornost. Kapacitivnost elektrolitskih kondenzatorjev zaradi vseh opisanih pojavov seveda ni stabilna. Obiajne proizvodne tolerance znaajo -20% do +100% nazivne kapacitivnosti. Ob vseh navedenih slabih elektrinih lastnosti ne smemo pozabiti na zahtevo po hermetino zaprti posodi, ki vsebuje tekoi elektrolit aluminijevega elektrolitskega kondenzatorja. Prav puanje posode omejuje ivljensko dobo sodobnih elektrolitskih kondenzatorjev. Puanje se poveuje pri vijih temperaturah, ker se takrat povia parni tlak elektrolita. Elektrolitski kondenzatorji se pri pravilnem delovanju segrevajo predvsem zaradi izgub v zaporedni upornosti. Razen najvije dopustne napetosti je zato dodatna omejitev tudi najvija dopustna izmenina komponenta toka, ki sme tei skozi elektrolitski kondenzator. Aluminijevih elektrolitskih kondenzatorjev se obiajno izogibljemo pri nartovanju elektronskih naprav in jih uporabljamo le tam, kjer drugae ne gre: usmerniki omrene napetosti, nizkofrekvenni ojaevalniki in glajenje ter blokiranje napajalnih napetosti nasploh. Aluminijeve elektrolitske kondenzatorje torej uporabljamo tam, kjer potrebujemo visoko kapacitivnost, vse ostale lastnosti kondenzatorja pa so manj pomembne. Razen opisanih, polariziranih kondenzatorjev obstajajo tudi nepolarizirani aluminijevi elektrolitski kondenzatorji. Nepolarizirani kondenzatorji imajo sloj aluminijevega oksida na obeh elektrodah iz aluminijeve folije. V bistvu je to zaporedna vezava dveh obiajnih polariziranih elektrolitskih kondenzatorjev v istem ohiju. Nepolarizirane elektrolitske kondenzatorje uporabljamo v glavnem za zagon asinhronskih elektromotorjev. Obnavljanje dielektrika na obeh elektrodah zagotavlja pojav elektrolitskega usmerjanja, vendar kjub temu nepolarizirani elektrolitski kondenzatorji radi prebijejo. 7. Tantalovi elektrolitski kondenzatorji Razen aluminijevih elektrolitskih kondenzatorjev poznamo e druge vrste elektrolitskih kondenzatorjev. Od ostalih so se najbolj obnesli tantalovi elektrolitski kondenzatorji s trdim dielektrikom. Elektrolitski pojavi v trdem dielektriku so poasneji, zato naj bi imeli tantalovi elektrolitski kondenzatorji manje izgubne tokove za obnavljanje dielektrika. Tantalovi elektrolitski kondenzatorji imajo tudi majhno parazitno induktivnost in zaporedno izgubno upornost. Tudi vrednost kapacitivnosti je bolj stabilna kot pri aluminijevih elektrolitskih kondenzatorjih. Po drugi strani pa so tantalovi elektrolitski kondenzatorji zelo obutljivi na obratno polariteto izvora napajanja, kot tudi na napetostne sunke s pravilno polariteto. Tantalovi elektrolitski kondenzatorji se obiajno izdelujejo za obmoje vrednosti od 100nF do 100uF, ohija pa imajo obliko kapljic, plastinih valjev oziroma hermetinih kovinskih valjev. Ker napetostni sun-
BEACON - 99
ki pogosto povzroijo preboj tantalovega kondenzatorja, se jih pri nartovanju sodobnih elektronskih naprav skuamo izogibati. Vsaj v spodnjem delu obmoja kapacitivnosti jih uspeno zamenjujemo s keraminimi veslojnimi oziroma plastinimi folijskimi kondenzatorji. Svojevrstni posebnei so tudi takoimenovani elektrolitski "superkondenzatorji", ki dosegajo kapacitivnosti 1F pri zelo majhnih izmerah. Trik je v poroznih elektrodah z izredno veliko povrino, vendar so na ta raun vse ostale lastnosti kondenzatorja slabe. Vsekakor pa so "superkondenzatorji" zanesljivo nadomestilo za male NiCd akumulatorje za dranje vsebine CMOS pomnilnikov. 8. Kondenzatorji na tiskanem vezju V visokofrekvennih in e posebno v mikrovalovnih vezjih pogosto potrebujemo kondenzatorje razmeroma majhnih vrednosti, ki jih lahko izdelamo kar na tiskanem vezju. Iz dvostranskega vitroplasta ali teflonskega laminata lahko tudi sami izdelamo disk kondenzatorje manjih vrednosti, e potrebne vrednosti sluajno nimamo pri roki. Relativna dielektrinost vitroplasta FR4 (epoksidna smola in steklena vlakna) znaa nekje med 4 in 5. Relativna dielektrinost teflonskega laminata znaa nekje med 2.2 in 2.6 glede na vsebino steklenih vlaken. Praktino to pomeni, da predstavlja 1cm2 dvostranskega vitroplasta debeline 1.6mm kondenzator s kapacitivnostjo priblino 3pF. Iz tanjega dvostranskega vitroplasta lahko dobimo e vije kapacitivnosti. Iz tankega teflonsekga laminata lahko na ta nain izdelamo res kvalitetne mikrovalovne kondenzatorje, ki imajo obiajno bolje lastnosti (nije izgube) od keraminih ip kondenzatorjev. Pri nartovanju tiskanih vezij pa ne smemo zanemariti (neeljenih?) kapacitivnosti med sosednjimi vodi na tiskanem vezju. Kapacitivnost med sosednjima vodoma se obiajno giblje v razponu od 0.1pF/cm do 1pF/cm odvisno od razdalje med vodoma. V visokofrekvennih in mikrovalovnih vezjih hkrati ne smemo zanemariti induktivnih sklopov, ki so najpogosteje istega velikostnega razreda kot kapacitivni sklopi.
221
BEACON - 99
9. Kondenzatorji v integriranih vezjih Monolitna integrirana vezja so obiajno izdelana v tehnologijah, ki omogoajo izdelavo razlinih vrst diod in tranzistorjev. Iz samih diod in tranzistorjev seveda obiajno ne moremo sestaviti eljenih vezij. Razen loginih CMOS vezij potrebujejo vsa ostala vezja vsaj e upore. Upore nijih vrednosti (nekje do 10kohm ali 100kohm) lahko izdelamo s podobnimi postopki kakor tranzistorje in diode. Kondenzatorje lahko izdelamo na dva naina: kot MOS kondenzatorje, kjer je dielektrik silicijev oksid, in kot varikap (varaktorske) diode, kjer predstavlja dielektrik kondenzatorja izpraznjena plast v PN spoju v polprevodniku. Kapacitivnost obeh vrst kondenzatorjev je navzgor omejena na priblino 100pF. Eno prvih integriranih vezij, ki je uporabljalo MOS kondenzator, je bil operacijski ojaevalnik uA741. uA741 vsebuje MOS kondenzator s kapacitivnostjo 30pF za kompenzacijo frekvennega poteka ojaenja. Slaba lastnost MOS kondenzatorjev so razmeroma velike izmere na ipu, kvaliteten dielektrik (SiO2) pa omogoa zelo majhne dielektrine izgube. S tehnologijo integriranih vezij lahko na ta nain izdelamo zelo kvalitetne kondenzatorje za mikrovalovne frekvence. Tudi izgubni tok MOS kondenzatorjev je izredno majhen: MOS kondenzatorji v sodobnih EPROM pomnilnikih naj bi ohranili svojo vsebino za 10 let vnaprej! Tehnologija integriranih vezij omogoa tudi izdelavo ve MOS kondenzatorjev v istem ipu, ki imajo zelo tona razmerja kapacitivnosti. To izkoristimo za gradnjo A/D in D/A pretvornikov in za gradnjo frekvennih sit s preklapljajoimi kondenzatorji (switched-capacitor filter). Najpogosteja uporaba opisanih sestavnih delov je v sodobnih digitalnih telefonskih centralah. Kapacitivnost zaporno polariziranega PN spoja je mono odvisna od napetosti, zato tu ne moremo izkoriati tonega razmerja kapacitivnosti. Razen varikap (varaktorskih) diod v visokofrekvennih vezjih uporabljajo takne kondenzatorje tudi dinamini pomnilniki, ki jih danes sreamo v skoraj vsakem raunalniku. Zaporno polarizirani PN spoji so sicer nekoliko manji od MOS kondenzatorjev, toda izgubni tokovi so dosti veji. Vsebino dinaminega 222 pomnilnika moramo zato obnavljati vsakih nekaj milisekund. Vijih vrednosti kapacitivnosti, nekje nad 100pF, ne moremo ve vgraditi v monolitno integrirano vezje, pa pa je treba takne kondenzatorje dodati od zunaj. Pri nartovanju integriranih vezij se zato izogibljemo uporabi kondenzatorjev. Kljub temu potrebuje veina integriranih vezij vsaj dobro blokiranje zunanjih napajalnih napetosti. Za stabilno delovanje veine integriranih vezij je nujno, da vgradimo 100nF blokirne kondenzatorje na napajalnih vodih im blije ustreznih noic integriranega vezja. 10. Vrtljivi kondenzatorji in trimerji V visokofrekvennih vezjih moramo uglasiti nihajne kroge na povsem doloeno frekvenco, kar lahko storimo s spreminjanjem vrednosti kondenzatorja, tuljave ali obeh sestavnih delov nihajnega kroga. Kapacitivnost kondenzatorja spreminjamo s spreminjanjem povrine plo, spreminjanjem razmaka med ploama oziroma vstavljanjem dielektrika med ploi kondenzatorja. Najpogosteja izvedba vrtljivih kondezatorjev in trimerjev uporablja prav spreminjanje povrine plo, kar doseemo z vrtenjem ene ploe ali skupine plo. Razen nerodne mehanske konstrukcije predstavljajo teavo tudi drsei kontakti. Vrtljivi kondenzator se zato danes skoraj ne uporablja ve in tudi kapacitivnim trimerjem se skuamo izogibati pri nartovanju visokofrekvennih vezij. Ker povsem brez trimerjev obiajno ne gre, moramo izmed razpololjivih izdelkov izbrati najzanesljiveje za nao gradnjo. Kapacitivni trimerji se izdelujejo iz keramike in iz plastike. Keramini trimerji imajo eno samo vrtljivo in eno samo nepomino ploo. Plastini trimerji so bolj podobni starim vrtljivim kondenzatorjem in imajo lahko ve vrtljivih in ve nepominih plo, zato so manj obutljivi na majhne mehanske premike in se nastavljena vrednost kapacitivnosti s asom manj spreminja. e se le da, skuamo izvesti uglaevanje nihajnih krogov brez drseih kontaktov, ki so izvor slabih in prekinjajoih spojev. Kapacitivni trimerji s prono gornjo elektrodo in vijakom za nastavljanje razdalje med ploama so nerodno veliki in se v praksi niso obnesli. Bolja reitev so nas-

tavljive tuljave s pominim feritnim jedrom. V mikrovalovnih frekvennih podrojih lahko uporabimo tudi pomina jedra iz dielektrika, s pomojo katerih spreminjamo kapacitivnost med stenama rezonatorja. Kot spremenljive kondenzatorje lahko uporabimo tudi varikap (evropsko ime) oziroma varaktorske (ameriki izraz) diode. Pri vsakem polprevodnikem PN spoju lahko spreminjamo debelino zaporne plasti preko pritisnjene enosmerne zaporne napetosti. Varikap (varaktor) diode so izdelane tako, da so spremembe debeline zaporne plasti in s tem kapacitivnosti im veje. Ker je pritisnjena enosmerna napetost na varikap (varaktorski) diodi vedno nija od 100V, obiajno pa je nekje med 5V in 10V, lahko uporabljamo takne diode kot spremenljive kondenzatorje le v nihajnih krogih sprejemnikov pri nizkih signalih, saj mora biti visokofrekvenna napetost dosti nija od enosmerne prednapetosti. e v oscilatorjih lahko opazimo pojav, da dodatna visokofrekvenna napetost razglasi nihajni krog z varikap diodo. V oddajnikih so varikap diode neuporabne za uglaevanje nihajnih krogov, saj se pri visokih VF napetostih obnaajo povsem nelinearno. Nelinearnosti pa lahko po drugi strani izkoristimo za mnoenje ali meanje frekvenc. 11. Izbira najustreznejega kondenzatorja Gradnja vsakrne elektronske naprave bo uspena edino v sluaju, e se je lotimo s pametjo, nikakor pa ne s silo ali z denarnico! Samo najbolj neumni asopisi s podroja elektronike zato objavljajo neskonne liste sestavnih delov brez ustreznejih opisov, kaj objavljeno vezje sploh potrebuje. Tudi neumni asopisi imajo seveda svoje zveste bralce, ki z neskonnimi listami pridno hodijo od trgovine do trgovine in nabirajo kup bolj ali manj (ne)primerne are. Pri taknem brezglavem nabiranju sestavnih delov je neuspeh pri gradnji skoraj zagotovljen. Pameten graditelj se bo lotil nove gradnje povsem drugae. Najprej bo temeljito pretudiral nart naprave in delovanje posameznih vezij. Pri tem pogosto ne zadoajo le objavljeni narti in priloeni opis gradnje v lanku, pa pa je treba pretudirati tudi druge podobne lanke iz drugih asopisov. Predvsem pa mora biti

povsem jasna vloga vsakega sestavnega dela posebej. Pri veini dobro nartovanih naprav je vsaj 95% sestavnih delov povsem nekritinih. Kaj pomagajo 1% upori za polarizacijo tranzistorjev, ko je zagotovljeno tokovno ojaenje tranzistorja v mejah +/-50%? Podobno velja za elektrolitske in keramine blokirne kondenzatorje, ki imajo obiajno tolerance -20% do +100% nazivne vrednosti. e v vezju zamenjamo 150uF elektrolit z 220uF elektrolitom, te razlike niti izmeriti ne moremo! Pri kondenzatorjih je seveda pomembna e kakna druga lastnost. Kot blokirne kondenzatorje v visokofrekvennem vezju nikakor ne smemo vgraditi induktivnih folijskih kondenzatorjev. Pri vseh vrstah kondenzatorjev je sploh pametno rtvovati nekaj sestavnih delov, vzeti klee ipalke v roke in razmesariti vzorce kondenzatorjev, da si natanno ogledamo tehnologijo izdelave teh sestavnih delov. Le tako se lahko izognemo veini grobih napak, saj se pri mnoici sodobnih sestavnih delov tudi strokovnjaku lahko zgodi, da najde znotraj "keraminega" kondenzatorja svitek plastine folije ali obratno. V visokofrekvennih vezjih so tone vrednosti blokirnih kondenzatorjev pogosto nepomembne. Na primer, kondenzator 100nF ima pri frekvenci 145MHz reaktivno kapacitivno upornost komaj 0.011ohm. Povsem jasno je induktivna reaktivna upornost inih prikljukov kondenzatorja vsaj stokrat veja od te
BEACON - 99
tevilke. Pri vgradnji taknega kondenzatorja je torej najpomembneja dolina prikljunih ic, potem izmere telesa samega kondenzatorja, sama vrednost kapacitivnosti pa je povsem nepomembna. Pameten graditelj bo torej pobrskal po svojih predalih in tam nael veino sestavnih delov, ki so povsem primerni za opisano gradnjo, eprav mogoe nimajo povsem enakih nazivnih vrednosti. Po preostalih nekaj sestavnih delov pa bo treba v trgovino, kjer bo treba trgovcu lepo razloiti, kaj potrebujemo. Malo brskanja po predlakih v trgovini ne more koditi, saj bo kmalu skoil ven ravno taken kondenzator z natanno taknim temperaturnim koeficientom, kot je to predpisal avtor naprave v svojem lanku.
223
BEACON - 99
CW tipka
eprav so vsa radioamaterska tekmovanja naeloma enaka, so med kratkimi valovi, UKV in mikrovalovi velike razlike. Dober tekmovalec na kratkih valovih lahko naredi v enem tekmovanju tudi 3000 zvez. Ustrezno tevilo na UKV je komaj 300 zvez in komaj 30 zvez na mikrovalovnih podrojih. Kljub majhnemu tevilu zvez mikrovalovnemu tekmovalcu prav gotovo ni dolgas! Medtem ko na KV zadoa groba usmeritev antene v tisto smer, kamor priakujemo dobre pogoje, e UKV zahteva bistveno ve obraanja antene. Dobitki mikrovalovnih anten so e viji, snopi sevanja so zato oji in na mikrovalovnih frekvencah predstavlja veino dela obraanje in ciljanje anten po azimutu in celo po elevaciji na obeh koncih zveze. Mikrovalovni tekmovalci so se zato oprijeli grde razvade, da se za vse zveze dogovorijo na 144.390MHz SSB in ele potem zanejo ciljati svoje mikrovalovne antene. V dobi WBFM "gunnplexerjev" je bilo takno poetje morda opraviljivo, v dobi SSB radijskih postaj za 10GHz in celo vije frekvence pa dogovarjanje na 144.390 nima kaj dosti smisla. Pogosto pride do prave zmenjave, ko se na 144.390 mikrovalovca sploh ne sliita med sabo zaradi motenj drugih postaj, oziroma naredita na 10GHz zvezo z neko tretjo postajo. Ciljanje mikrovalovnih anten seveda v vsakem sluaju ostane. Po dogovoru na 144.390 mikrovalovci ponavadi pustijo kar nemoduliran pisk na oddaji, na katerega skua naciljati svojo anteno sogovornik na drugem koncu zveze. Ko v tekmovanju to stori pet ali ve tekmovalcev hkrati, je zmenjava popolna. Dolge minute in ure piskanja od vsepovsod, klicnih znakov pa nikjer, skoraj kot na CB podroju 27MHz. Kako torej oznaiti lastno oddajo, da bo vsaj malenkost razlina od ostalih piskaev na 10MHz? SSB papiga je sicer uinkovita reitev, vendar je SSB govorna oddaja veliko manj prodorna v umu od CW piska. Morzejeva telegrafija se na mikrovalovih uporablja bolj malo, saj so po ciljanju anten signali razmeroma moni in ponavadi omogoajo SSB zvezo. Mikrovalovni tekmovalec zato skoraj ne potrebuje prave CW tipke (saj gre veina zvez SSB), pa pa le samodejni CW tipka za svoj lastni klicni znak in mogoe e lokator. Povsem enak CW tipka potrebuje tudi radijski svetilnik, ki omogoa preizkus naih naprav ter nastavljanje obeh udeleencev zvez na isto frekvenco. Povsem jasno nima smisla hiteti z oddajo, torej naj bo hitrost oddajanja 10 znakov v minuti ali manj, da zmorejo tudi najbolj nagluni operaterji preteti rtice in pikice klicnih znakov. Elektronika CW tipkaa je res enostavna: oscilator za takt, tevec in EPROM, v katerega vpiemo svoj klicni znak. Nart mojega CW tipkaa je prikazan na sliki 1. Kot oscilator sem uporabil kar VCO iz PLL vezja 4046, ki poganja 12-bitni binarni tevec 4040. Izhod vezja 4040 naslavljajo EPROM pomnilnik. 12-bitni naslov pomeni dolina sporoila 4096 bitov, kar zadoa za vekratno ponavljanje CQ in klicnega znaka ter dalji presledek za sprejem. V vezju sem uporabil dale prevelik EPROM 27C256 samo zato, ker ga je danes najlaje najti na triu. Z zgornjimi tremi naslovi A12, A13 in A14 lahko celo izbiramo med osmimi razlinimi sporoili. V isto podnoje lahko sicer zataknemo tudi 27C128 ali 27C64. Pri obeh omenjenih EPROMih moramo pustiti noico 27 (PGM) na visokem loginem nivoju. Pri 27C64 je tudi noica 26 povezana in lahko izbiramo le med dvema
Varianta za sklepanje izhoda na +12V (S57UUU)
224
BEACON - 99
razlinima sporoiloma z naslovom A12. Zaradi im manje porabe priporoam CMOS izvedbo EPROMa (rka C v oznaki 27C). V tem sluaju stabilizator 7805 ne potrebuje hladilnega rebra. EPROM ima sicer 8 TTL izhodov, s katerimi lahko krmilimo 8 radijskih postaj z razlinimi sporoili. Ker zahteva veina radijskih postaj CW tipko v obliki stikala na maso, so na izhodu potrebni tudi krmilni tranzistorji, Zaradi im manje porabe sem se odloil za male N-kanale MOS tranzistorje VN0610L. Z malenkost vejo porabo bi seveda lo tudi z obiajnimi NPN tranzistorji z zaporednim uporom v bazi. V mojem CW tipkau sem uporabil le pet izhodov in se omejil na eno samo sporoilo (A12, A13 in A14 nepovezani). CW tipka sem opremil
s stikalom za vklop, kar hkrati tudi resetiramo tevec 4040 na zaetek sporoila. Na tiskanini (enostranski FR4 debeline 1.6mm z izmerami 60mmX90mm, slika 2) sem sicer predvidel vseh 8 izhodov in prikljuke za gornje naslove EPROMa. Ustrezna razporeditev sestavnih delov je prikazana na sliki 3. EPROM seveda vgradimo na podnoje, e pred vgradnjo podnoje pa je treba zaciniti ini mostiek pod EPROMom. ice napajanja in izhodov so enostavno zacinjene v tiskanino, naslove A12, A13 in A14 pa so na razpolago na majhni vtinici na tiskanem vezju. CW tipka seveda vgradimo v kovinsko katlo in se tako izognemo motnjam v obeh smereh med tipkaem in radijskimi postajami. Opisani CW tipka uporabljam v
mikrovalovnih tekmovanjih e skoraj leto dni. Pri zelo poasnem CW tipkanju 10 znakov v minuti mi uporabljanje radijske postaje celo omogoajo posluanje v presledkih med rkami, vendar pa se al veina sogovornikov tega ne zaveda. Z zahodnimi sosedi preko meje gre sploh teko, saj je za veino CW z 10 znaki v minuti preve kljub temu, da sami nimajo klicnega znaka IW... Pravo nasprotje so QRQ vzhodnjaki, ki jim je nemogoe dopovedati, naj vekrat ponovijo pomembne podatke (klicni znak, lokator, zaporedno tevilko zveze) in predvsem naj ne hitijo niti v CW niti v SSB. Na mikrovalovnih je asa za vsako zvezo ve kot dovolj, vsaka napaka v dnevniku pa nam v dobi skoraj popolnega raunalnikega pregleda dnevnikov odbije veliko dragocenih tok. 225
BEACON - 99
Voice Key - Papagaj

Darko Volk - S57UUD
ISD vezja za reprodukcijo posnetega govora je nalo svoje mesto tudi v radioamaterski praksi, Kdor e nikoli ni poskual tiriindvajset ur kriati v mikrofon, ne more niti priblino vedeti, kakno olajanje je vezje prineslo. Govor je torej o "Voice key" napravi, ki pa e ima tudi posreeno slovensko ime: papiga (tudi papagaj). Kljub temu, da je bilo podobno vezje e objavljeno v CQ ZRS, sem se odloil objaviti tudi svojo izvedbo te, za amaterje e kako koristne naprave. Prvo napravo te vrste sem e pred leti gledal v RIM katalogu, vendar je bila takratna cena ISD vezja e zelo visoka. Z leti je cena padla, elja za papigo pa narasla in tako je prilo do realizacije. Preko interneta sem se oskrbel z ustrezno literaturo o ISD vezjih najpopularnejega proizvajalca Iformation Storage Devices, inc. Vse vezja tega proizvajalca za snemanje in reprodukcijo govora deluje na enakem principu. Na sliki 1 je prikazan blok diagram. Na njem so vidni glavni sestavni deli takega vezja. Srce vezja je vrsta EEPROM celic, ki so sposobne zapomniti razline nivoje signala. Ker se signal shranjuje analogno, ni potrebno analogno digitalna konverzija pri vpisovanju v pomnilnik in prav tako odpade digitalno analogna konverzija pri branju, Analogno shranjevanje signala zmanja potrebno velikost pomnilnika kar za 8-krat. Ker A/D in D/A konverzija ni potrebna, se zmanja tudi popaenje signala. Pomnilnik je razdeljen na ve segmentov. tevilo je odvisno od posameznega tipa vezja. Tako ima ISD1020 160 segmentov, ISD2560 pa 300 segmentov. V odvisnosti od nastavitve naslova A0-A9 lahko zanemo z zapisovanjem ali branjem sporoil na poljubnem segmentu. Signal se vzori, vzorci pa se zapisujejo v pomnilnik. Pri tem je bistvena frekvenca vzorenja, saj od nje zavisi najdalji as shranjenega sporoila in irina frekvennega prilo do lanih vzorcev, ki bi vnaali popaenje. Tak filter je v ISD vezja vgrajen, njegova mejna frekvenca je odvisna od frekvence vzorenja. ISD vezja imajo sicer monost zunanjega oscilatorja za vzorenje, vendar ima ta pomen le pri sinhronizaciji ve vezij, saj je mejna frekvenca filtra nespremenljiva. Tudi pri branju signala izloiti frekvenco vzorenja in njene produkte. Tudi ta filter je v vezje e vgrajen in mu mejne frekvence ne moremo spremeniti. V tabeli 1 so prikazane frekvence vzorenja in mejne frekvence za posamezne tipe ISD vezij. Da bi enakovredno shranili signale visokih in nizkih nivojev, je v vezje vgrajen ojaevalnik z avtomatsko regulacijo ojaenja (Automatic Gain Control). AGC deluje pri skupini ISD2500 v razponu od -14db do +24db. Za pravilno delovanje vezja poskrbijo e kontrolni signali, ki vezju povedo, kaj v danem trenutku elimo poeti. Aktiven (visok nivo) signala P/R pove, da elimo reprodukcijo sporoila, ki je vpisano v pomnilnik. Nizek nivo tega signala vezju pove, da elimo sporoilo vpisovati v pomnilnik. Signal OVF se uporablja za povezovanje ve vezij v zaporedno vezo in kot tak za nas ni zanimiv. Signal CE pove kdaj se operacija vpisovanja ali reprodukcije zane. Pri reprodukciji je za nas zanimiv e signal /EOM. Ta javi konec sporoila. Zanimiv je tudi PD oziroma PP signal, ki ima dvojno funkcijo: vezje postavi v reim, ko porabi zelo malo energije, ob vrnitvi v visoko stanje pa postavi naslove pomnilnika na ni. Skupina vezij ISD2500 je v zgoraj natetih funkcijah identina s skupino ISD1000. ISD2500 vezja imajo e dodatne monosti programiranja posameznih funkcij preko A8 in A9 noic ob startu CE signala. Te dodatne monosti v opisanem vezju papige ne uporabljam, zato je v papigi mono uporabiti vezja iz obeh skupin. Na sliki 2 je prikazana razpored noic vezij ISD2500, skupina ISD1000 ima enak razpored, le da signali M0 do M6, A8 in A9 niso prosti. Zasnova in postavljanje zahteve Pregledal sem kar nekaj razlinih primerov radioamaterskih papig, vendar me noben meni dostopnih ptiev,
spektra, ki ga tako sporoilo vsebuje. e je frekvenca vzorenja vija, je najdalji as sporoila, ki ga lahko shranimo v pomnilnik, kraji. Velja tudi obratno. S tega vidika bi si eleli, da je frekvenca vzorenja im nija, vendar pa se z nianjem frekvence istoasno nia tudi zgornja meja frekvennega spektra shranjenega sporoila. Teorija pravi, da na tak nain lahko vzorimo signale, katerih frekvenca je najve polovica frekvence vzorenja. V praksi je ta meja e nekoliko nija. Preden govorni signal vzorimo, pa je potrebno odstraniti vse signale, ki so po frekvenci viji od tistih, ki jih e lahko vzorimo. Brez tega bi lahko 226

ni dovolj navduil. Odloil sem se narediti svojo verzijo papige. Po tirih popravkih prvotne verzije sem dobil napravo s sledeimi lastnostmi: papiga ima monost dveh razlinih sporoil (cq v dveh jezikih). e uporabimo ISD vezja primerne velikosti, te zahteve ni pretirano teko izpolniti. Sam sem uporabil ISD2560, ki si lahko shrani 60 sekund dolgo sporoilo. S preklopom enega samega naslova na ISD2560 sem tako dobil dve primerno dolgi sporoili. Vsi, ki dveh sporoil ne potrebujete, lahko uporabite ceneji ISD1020 ali pa celo ISD1016. V obstojei papigi sem obe vezji preizkusil. V tem primeru seveda ne potrebujemo stikala za preklop sporoil. Noico za preklop sporoila je potrebno vezati na maso. Preizkusil sem tudi ISD2590. Tudi ta deluje dovolj dobro (modulacija je za malenkost bolj zamolkla, zaradi nije frekvence vzorenja), vendar tako dolgih sporoil (90 oziroma dvakrat po 45 sekund) ne potrebujemo. Odsvetoval pa bi uporabo ISD25120, saj je mejna frekvenca pasovnega filtra v vezju samem postavljena na 1.7kHz, kar ni ve dovolj za dobro SSB modulacijo. efekt razline barvne modulacije se ob prehodu s papagaja na delo z mikrofonom ne pozna. Misel se vsiljuje kar sama. Vpis sporoila v pomnilnik ISD vezja mora potekati preko istega mikrofona, kot ga kasneje uporabljamo za delo s postajo. Tako smo prihranili e en mikrofon. Vendar se je izkazalo, da to ni dovolj. Obiajno sporoilo shranimo v papigo, ko imamo dovolj asa in bistveno manj adrenalina kot takrat, ko hitimo odgovarjati prvemu DX korespondentu. Nivo signala (krianja) je ob zaetku bistveno vije, na koncu tekmovanja pa obiajno nija kot takrat, ko smo sporoilo snemali. Problem je reljiv z uporabo ojaevalnika s spremenljivim ojaenjem. Tak ojaevalnik ISD vezja vsebujejo. Na alost je vkljuen samo pri vpisovanju sporoil v pomnilnik. No, tu pomaga majhna prevara. PTT tipka mikrofona postavi ISD vezje v stanje, ki omogoa vpisovanje sporoil v pomnilnik, tako aktiviramo ojaevalnik spremenljivim ojaenjem. Signal za zaetek vpisa v pomnilnik v tem primeru ne sme biti vkljuen, saj bi v drugae prekrili vsebino e posnetega sporoila v papigi. Tak ojaevalnik s spremenljivim ojaenjem se dobro izkae tudi v primeru, ko z eno roko drimo anteno, z drugo postajo, s tretjo..., mikrofon pa prosto leta okrog glave, ali pa na PTT pritiskamo kar s koleni. velikem elektromagnetskem polju (qro ctest). Zahteva se zdi samoumevna, vendar je veina poizkusnih ptiev e pri malo vejem pritisku (40 W - 2m) kazala znake ivnosti, nekaterih pa so prav histerino vreali. Tu se je izkazalo, da je potrebno dosledno upotevati navodila proizvajalca. Pravilno narejena tiskanina z dovolj mase in pravilno speljanim napajanjem
delovanje je zanesljivo tudi v
BEACON - 99
za analogni in digitalni del ISD vezja v celoti rei ta problem. Proizvajalec je to prikazal na sliki 3. Tiskanina mora torej biti obojestransko kairana s im ve mase. Prav tako mora biti oienje izvedeno korektno, katla pa naj bo kovinska, e najbolj iz 0.6mm debele Al ploevine.
tevilom tipk in gumbov. Papiga ima kljub temu kar nekaj gumbov in tipk. No, nekatere lahko tudi izpustimo ali pa jih montiramo na zadnjo steno katle. Stikalo za preklop med dvema sporoiloma, lahko ob uporabi ISD1016 izpustimo, 227
uporaba je enostavna z majhnim
BEACON - 99

tavimo s tipko za ponavljanje. Prepoved ponavljanja doseemo s pritiskom na PTT ali s tipko RESET. RX-TX na postaji lahko preklapljamo na ve nainov. Obiajno zadovoljuje preklapljanje s tranzistorjem 2N2222, v tem primeru lahko rele izpustimo. e pa bi radi imeli zelo zanesljivo preklapljanje ne glede na viino in polariteto napetosti, ki jo postaja daje, potem je rele najzanesljiveji nain. Uporabil sem mali rele v podobnem ohiju kot so integrirana vezja, ker je energetsko najmanj zahteven. Najpogosteje se ti releji dobijo za napetost 5V. Priporoam pa 12V izvedbo, ker porabi e manj toka. Poraba celotnega vezja je v stanju mirovanja izredno majhna, zato si lahko omislimo malo 9V baterijo, kar znotraj ohija, 12V rele v tem primeru ne ustreza. Ko papigo uporabljamo samo kot mikrofonski ojaevalnik z avtomatsko regulacijo ojaenja, dobimo na 21 noici ISD vezja precej niji signal pomnilnika. Da bi nivoja izenail, sem uporabil tranzistor BC238, ki deluje kot NF ojaevalnik. V odvisnosti od posameznega primerka ISD vezja je potrebno prilagoditi ojaenje te stopnje. To naredimo s poveanjem oziroma zmanjanjem vrednosti upora R26. Vrednosti se gibljejo od 68E do 180E, vendar 100E v veini primerov popolnoma ustreza. Lahko se poigramo tudi s C5, ta nam skupaj z uporom R3 doloa asovno konstanto AGC-ja. Obiajne vrednosti so od 1 do 6 8. e o napajanju! Sam imam v istem ohiju dve papigi, pri emer koristim samo eno vezje 78T05 za stabilizacijo napetosti na 5V. e imate samo eno papigo, lahko uporabite tudi obiajni 7805. Slika 5 prikazuje tiskanino s spodnje, slika 6 pa s strani montane elementov. Slika 7 nudi razpored in vrednosti elementov na tiskanini. Za bolj zahtevne Za tiste, ki v tekmovanju delajo na dveh, treh ali ve bandih istoasno, naj omenim monost zmanjanja lastnega x-band QRM-a s pomojo sinhronizacije istoasnega ponavljanja ve papig. Za single-op je na vijih bandih zanimiva sinhronizacija dveh papig, ki oddajata izmenino, tako lahko operater stalno sprejema na enem ali drugem bandu. Papige nudijo monost gradnje vezja, ki bi poskrbelo tudi za reitev problema ruenja sinhronizacije v primeru, ko na enem ali drugem bandu vzpostavljamo zvezo. Prijetno vihtenje spajkalnika in dvojno tevilo tok v CTEST'u elim.
pa tudi drugae ni nujno potrebno. Tudi LED niso nujne (moj prototip ima e sedaj samo luknje namesto LED). Na prednji ploi so tipke za reset papige, za enkratno reprodukcijo sporoila in tipka za start ponavljanja. Tu sta e potenciometra za nastavitev asa med ponovitvami sporoila. Papiga je narejena tako, da jo prikljuimo med mikrofon in postajo. Na katli papige je mikrofonski prikljuek, iz katle pa visi kos kabla s prikljukom na postajo. e hiter pritisk na PTT mikrofona popolnoma izkljui delovanje papige. V funkciji ostane le e mikrofonski ojaevalnik z AGC. Sporoilo vpiemo v papigo tako, da drimo pritisnjeno PTT tipko na mikrofonu in nato drimo tipko za 228
enkratno reprodukcijo. Sporoilo se vpisuje v pomnilnik dokler drimo tipko. Izvedba in delovanje Elektrini nart papige je prikazan na sliki 4. Poleg ISD sta tu e dve CD4011 vezji. IC3B in IC3C sestavljata flip-flop, ki dri PTT preko IC3A na oddaji v asu trajanja sporoila. IC2C in IC2D sluita za asovno zakasnitev pri ponavljanju sporoila. Potenciometer P2 omogoa nastavljanje zakasnitve od 2 do 20 sekund. IC2A in IC2B sestavljata flip-flop, ki dovoljuje ponavljanje.Visok nivo na nonici 11 pos-
BEACON - 99
Enostaven arilec za parabolino anteno

***
Simple feed for parabolic antenna

Opisani arilci so namenjeni za osvetljevanje parabol, ki imajo razmerje med goriem in premerom f/D=0,4...0,5. Narejeni so iz standardnih bakrenih ali mesingastih cevi. Na sliki 1 je prikazana splona geometrija arilca, v tabeli 1 pa so podane dimenzije za 9, 6 in 3 cm frekvenni pas. V tabeli podan premer cevi je notranji premer. Debelina stene cevi je lahko 0,5-2 mm. Antenico viine H (konni meri je potrebno dodati debelino stene cevi), ki jo pricinimo na SMA konektor, izdelamo iz 2 mm debele bakrene ali posrebrene ice. Na levi strani cev zapremo - zacinimo ploico. Mera X je vzeta z notranje strani cevi! Na razdalji Y od konektorja dodamo uglaevalni vijak (M2,5 ali M3). Tabela 1: Dimenzije antene s slike 1.
3,4 D L X Y H 68,0 170,0 24,5 67,0 20,0 5,7 39,0 190,0 15,0 41,0 11,5 10,4 20,0 100,0 10,0 27,0 6,8 GHz mm mm mm mm mm
Described feeds are intended for illuminating parabolic antennas with f/D=0,4...0,5. Feeds are fabricated from standard copper or brass tubing. Figure 1 shows general geometry of the feed, and Table 1 gives all the relevant dimensions. Diameter given in Table 1 is inner diameter of the tube. Wall thickness can vary from 0,5 to 2 mm. The monopole with height H (for the final length one must add the wall thickness) that is soldered to the SMA connector is made from 2 mm thick copper or silvered wire. Tube is closed on the left side by soldering small plate. Dimension X is taken from the inner side of the tube! Tuning screw is inserted at the distance Y from the connector (M2,5 or M3).
Slika 1: Geometrija preprostega arilca za parabolno anteno. D je notranji premer cevi!
229
BEACON - 99
Lecherjev vod
1. Uvod Izdelava radijskih postaj in ostale radioamaterske opreme zahteva tudi uglaevanje in umerjanje ter pogosto tudi iskanje napak, za kar potrebujemo doloeno merilno opremo. Pri merilni opremi je treba seveda paziti na razmerje med uporabnostjo na eni strani in ceno ter kompliciranostjo na drugi strani: marsikateri merilni intrument, e posebno za visoke frekvence, je za nas radioamaterje nedostopen zaradi visoke cene ali kompliciranega naina uporabe, do istih merilnih rezultatov pa lahko pridemo tudi po enostavneji poti. Ena najpomembnejih visokofrekvennih meritev je merjenje frekvence. Frekvenco lahko merimo na aktivnem merjencu, ki sam oddaja visokofrekvenne signale, naprimer na oddajniku, oziroma iemo rezonanco pasivnega vezja: nihajnega kroga, rezonatorja ali kremenevega kristala. Radioamaterji obiajno merimo frekvenco aktivnega vezja s tremi razlinimi merilnimi intrumenti: z grid-dip metrom, z digitalnim frekvencmetrom ali pa s spektralnim analizatorjem. Grid-dip meter je najstareji merilnik in ni kdove kako toen (okoli 2%), zato pa lahko z enim samim enostavnim merilnikom opravimo ve razlinih meritev in celo poiemo harmonike in druge nezaeljene frekvence. Zato je grid-dip meter osnovni radioamaterski merilni intrument. Digitalni frekvencmeter je dosti bolj toen od grid-dip metra, al pa ne zna razlikovati med harmoniki in drugimi nezaeljenimi signali in je zato pri uporabi potrebna doloena previdnost oziroma si je treba pomagati z grid-dip metrom! Spektralni analizator je najbolj popoln in tudi najdraji merilnik, ki zmore poiskati tudi zelo ibke nezaeljene signale, al pa njegova tonost zaostaja za digitalnim frekvencmetrom in za dokonno iskanje in odpravljanje napake e vedno ne moremo brez enostavnega grid-dip metra... al se grid-dip meter ne da izdelati za zelo visoke frekvence. Omejitev za obiajne konstrukcije grid-dip metrov je nekje okoli 300MHz, veina teh 230 merilnikov pa komaj dosee 200MHz. Z moderno polprevodniko tehnologijo bi se sicer dalo pomakniti to mejo na vsaj 1GHz in mogoe e kaj ve, e bi za vsako podroje izdelali svojo merilno glavo s svojim oscilatorjem. V radioamaterski literaturi je sicer bilo opisanih ve razlinih merilnikov, podobnih grid-dip metru, za frekvence nad 300MHz, vendar se nobena od teh naprav ni obnesla zaradi komplicirane izdelave, ozkega frekvennega podroja ali premajhne tonosti meritve. Pravo nadomestilo za grid-dip meter za frekvence nad 300MHz je nekoliko drugaen merilnik, ki ga imenujemo Lecherjev vod. Lecherjev vod pokriva zelo iroko frekvenno podroje in je celo enostavneji za izdelavo od grid-dip metra, hkrati pa ta naprava ne potrebuje umerjanja! al je ta preprost, a toen merilnik po krivici utonil v pozabo, iz ne ravno prepriljivih razlogov. Pri profesionalcih se je izgleda ukoreninilo naelo, da velja toliko, kolikor stane tvoja merilna oprema. Od "radioamaterjev", ki so si vse svoje tehnino znanje, za vse vene ase, pridobili v enem samem tednu pred radiooperaterskim izpitom, pa si tudi ne moremo kaj dosti priakovati. V tem lanku bom zato skual popraviti to nezasliano krivico in opisati, kako deluje Lecherjev vod, kako si ga lahko sami doma izdelamo in kaj vse lahko z njim merimo. 2. Osnove delovanja Lecherjevega voda Pod imenom "Lecherjev vod" sicer poznajo radioamaterji ve razlinih naprav. Obiajno se to ime uporablja za simetrien dvovod, sestavljen iz dveh vzporednih vodnikov okroglega prereza ter zrakom oziroma praznim prostorom med vodnikoma kot dielektrikom. Taken dvovod lahko uporabljamo kot prenosni vod med radijsko postajo in anteno, oziroma kot rezonator tako, da izkoriamo razline pojave stojnega valovanja na dvovodu. Lecherjev vod uporabljamo kot merilnik frekvence tako, da na njemu izkoriamo rezonanne pojave zaradi stojnega valovanja. Pri tem je meritev frekvence tem bolj tona, im viji je Q-faktor (kvaliteta) rezonatorja. Visok Q dobimo tako, da rezonanni vod ni obremenjen, pa pa je na obeh koncih zakljuen s istim kratkim stikom. Mehanski ekvivalent za kratko sklenjen vod je togo vpeta struna: e zanemarimo trenje z zrakom, bo struna nihala tem dlje, im bolj togo je vpeta. Osnovna meritev z Lecherjevim vodom je prikazana na Sliki 1. Dvovod je na enem koncu nepremino kratko sklenjen. V rezonanci bo na kratko sklenjenem koncu dvovoda nila (vozel) napetosti in maksimum (hrbet) toka. Ker bo v tej toki dvovoda mono magnetno polje, je takno napravo smiselno induktivno sklopiti na tuljavo v merjencu, naprimer na tuljavo merjenega nihajnega kroga. Na drugem koncu kratko staknemo merilni dvovod s pomojo preminega kratkostinika. Taken dvovod bo v rezonanci takrat, ko razdalja med obema kratkostinikoma znaa celotevilski mnogoratnik POLOVICE valovne doline merjenega signala. Ko s preminim kratkostinikom najdemo rezonanco, se naprava obnaa podobno kot grid-dip meter: v rezonanci je prenos moi iz merjenca v merilni dvovod najveji, merilni dvovod takrat najbolj "odira" signal iz merjenca, zato je takrat signal v merjencu najbolj duen. Opisana izvedba Lecherjevega voda ne vsebuje niti izvora signala niti detektorja, saj privzamemo, da merjenec sam proizvaja visokofrekvenni

signal in da jakost signala merimo na nek drug nain. S taknim Lecherjevim vodom torej ne moremo meriti povsem pasivnih vezij, na primer osamljenega nihajnega kroga. V praksi pa so nihajni krogi, rezonatorji ipd vedno vgrajeni v vezje, ki proizvaja signale in ponavadi ima tudi prikaz izhodnega signala, na primer indikator moi oddajnika ali pa S-meter sprejemnika. Lecherjevemu vodu bi sicer lahko vgradili lasten indikator rezonance, vendar bi taken detektor odiral mo merjenega signala. S tem bi zniali Q-faktor Lecherejvega voda ter tako pokvarili tonost meritve, zato se takna reitev v praksi ni obnesla. e teje bi bilo izdelati detektor, ki bi pokrival zelo iroko frekvenno podroje in zelo velik razpon jakosti signalov, ki jih obiajno merimo z Lecherjevim vodom. Kolikna pa je tonost Lecherjevega voda kot merilnika frekvence? e spet pomislimo na primerjavo s podobno mehansko napravo, s struno, se v resnici strune ne da nikoli povsem togo vpeti, zato je dolina strune samo priblino enaka celotevilskemu mnogokratniku polovice valovne doline. Pri elektrinem Lecherjevem vodu imamo podoben pojav: zaradi parazitne induktivnosti obeh kratkostinikov, pominega in nepreminega, bo izmerjena rezonanna dolina nekoliko kraja od resninega mnogokratnika polovice valovne doline. Kljub temu lahko z opisanim Lecherjevim vodom povsem TONO izmerimo valovno dolino! Kako? Napaka zaradi parazitne induktivnosti kratkostinikov je konstantna, v dolinskih enotah, ne glede to, katero rezonanco ali mnogokratnik opazujemo. To pomeni, da bo razdalja od zaetka voda do prvega minumuma samo PRIBLINO enaka polovici valovne doline, razdalja od prvega minumuma do drugega pa je VEDNO NATANNO enaka polovici valovne doline. Enako velja za vse sledee rezonance. Z opisanim Lecherejvim torej najprej grobo izmerimo valovno dolino iz razdalje med zaetkom voda in prvim minimumom. Toen rezultat dobimo iz razdalje med prvim in drugim minimumom. e bolj toen rezultat pa dobimo tako, da izmerimo razdaljo med ve zaporednimi minimumi ter izmerjeno razdaljo ustrezno delimo. al postajajo zaradi izgub v dvovodu in sevanja minimumi vse bolj plitvi, pa tudi dolina naega merilnika je v praksi omejena. Iz izmerjene valovne doline je treba konno e izraunati frekvenco. Po simetrinem dvovodu se iri TEM vrsta valovanja, zato je hitrost taknega valovanja kar enaka svetlobni hitrosti in je raun enostaven. Za zrani vod hitrost valovanja sicer malenkostno odstopa od tiste v praznem prostoru (je za okoli 0.015% manja) zaradi dielektrine konstante zraka. Tonost meritve z Lecherjevim vodom je zato omejena s tonostjo, s katero lahko oditamo razdaljo med dvema zaporednima minimumoma, to je okoli 0.5%. Lecherjev vod je zato tudi nekliko toneji od grid-dip metra. 3. Praktina izvedba in izdelava Lecherjevega voda Praktina izvedba Lecherjevega voda je prikazana na Sliki 2. Frekvenno podroje Lecherjevega voda
BEACON - 99
je navzdol omejeno z njegovo dolino. Ker moramo imeti za nije frekvence v vsakem sluaju grid-dip meter, je praktina izbira doline Lecherjevega voda okoli pol metra. S taknim merilnim vodom lahko grobo merimo frekvence nad 300MHz (takrat je celotna dolina voda enaka polovici valovne doline) in povsem tono frekvence nad 600MHz, ko lahko izmerimo razdaljo med dvema minimumoma. Lecherjev vod izdelamo iz kakrnekoli kovinske ice, ki pa mora biti zadosti toga. e najprimerneja je varilna elektroda doline 1m in premera 3mm, ki jo na sredini zvijemo v obliki rke U. Ker bomo na merilnem vodu merili doline, je smiselno opremiti vsaj en krak voda z dolinskimi oznakami. Odprti konec voda utrdimo z elektrikarsko vrstno sponko tako, da sta oba kraka voda vzporedna. Razdalja med icami dvovoda sicer ni pomembna za delovanje Lecherjevega voda, vendar je smiselna izbira okoli 10mm (med sredii ic). Upor 270ohm na odprtem koncu dvovoda naj bi duil nezaeljene rezonance neuporabljenega dela dvovoda. Na zaokroeni, kratkostaknjeni konec Lecherjevega voda je smiselno navlei primerno buirko, saj se s tem koncem pri meritvi pribliujemo delujoemu merjencu, kjer lahko z golo ico povzroimo kratek stik in s tem unienje dragih sestavnih delov. Med meritvijo drimo Lecherjev vod z roko na drugem koncu, za vrstno sponko, ki tako hkrati slui tudi kot izolirano dralo. Da se z roko preve ne pribliamo merilnemu vodu, je smiselno uporabiti daljo vrstno sponko z ve kontakti. Pri tem seveda odstranimo kovinske dele neupo-
231
BEACON - 99
rabljenih kontaktov in pustimo samo plastino ohije kot dralo. Tudi pomini kratkostinik mora biti na izoliranem dralu doline okoli 15cm, da se tudi z drugo roko med meritvijo preve ne pribliamo merilnemu vodu. Kot dralo kratkostinika uporabimo trdno plastino palko ali e bolje cevko premera okoli 6mm. Na konec palke nabijemo kovinsko matico M6, primerno podloko ali pa koek kovinske cevi, ki bo sluil kot premini kratkostinik. Premer tega kovinskega koka naj bo nekaj mm veji od razdalje med vodnikoma Lecherjevega voda, tako da ob pritisku primerno nalee na eno stran voda. Za tonost meritve je seveda pomembno, da pri obeh merjenih minimumih drimo kratkostinik v enakem poloaju in pod enakim kotom glede na merilni vod! Frekvenno podroje uporabe Lecherjevega voda je navzgor omejeno edino z razirjanjem vijih valovodnih rodov, ki niso ve TEM in se ne razirjajo s svetlobno hitrostjo. Takni valovodni rodovi se zanejo razirjati po dvovodu takrat, ko postane razdalja med icama dvovoda primerljiva s polovico valovne doline. Dodatni valovi, ki se irijo z drugano hitrostjo, bi seveda povzroili dodatne rezonance in s tem dodatne minimume pri premikanju kratkostinika. Na sreo sta sevanje in duenje vijih valovodnih rodov dosti veja, zato imajo te rezonance Lecherjevega voda nizek Q-faktor in bi jih na ta nain lahko loili od TEM rezonanc. Za opisano konstrukcijo Lecherjevega voda ustreza razdalja 10mm med vodnikoma polovici valovne doline pri frekvenci 15GHz, zato sem nam pri nijih frekvencah ni treba bati udnih pojavov. Opisano konstrukcijo sem sicer praktino preizkusil vse do 12GHz (pri uglaevanju sprejemnika za satelitsko TV) in tudi na 12GHz se je Lecherjev vod e vedno izkazal zelo toen. Z meritvijo razdalje med ve zaporednimi mini-

mumi sem tudi na 12GHz e vedno izmeril frekvenco toneje od 1%. 4. Meritve z Lecherjevim vodom Z Lecherjevim vodom lahko naredimo ve razlinih meritev, v vsakem sluaju pa je potrebno Lecherjev vod sklopiti na merjenec. Obiajno uporabljamo magnetni sklop na tuljave ali rezonanne vode v merjenem vezju. S predelavo Lecherjevega voda bi se sicer dalo dosei tudi elektrini sklop, vendar se ta reitev v praksi ni obnesla. Pri frekvencah nad 1GHz imamo sicer bolj poredko opraviti s pravimi tuljavami, saj ne moremo zanemariti kapacitivnosti vodnikov. Z Lecherjevim vodom zato najpogosteje merimo rezonanne vode razlinih izvedb: zrane rezonanne vode, mikrotrakaste vode na tiskanih vezjih in drugo. Pri merjenju rezonannih vodov moramo sicer paziti na porazdelitev toka in napetosti na vodu. e elimo magnetni sklop z merilnim vodom, potem je treba Lecherjev vod pribliati merjencu tam, kjer ima ta maksimum (hrbet) toka in minimum (vozel) napetosti. Pri etrtvalovnih rezonatorjih je treba Lecherjev vod pribliati ozemljenemu koncu rezonatorja in ga zasukati tako, da zajame im ve magnetnega polja rezonatorja. Lecherjev vod lahko sicer sklopimo tudi na mikrotrakasti prenosni vod, ki ni rezonanen, le da je tu dosti teje opazovati rezonanne minimume, saj so dosti bolj plitvi. Nenazadnje lahko Lecherjev vod sklopimo tudi na mikrovalovni valovod ali lijakasto anteno tako, da s koncem Lecherjevega voda zajamemo imve magnetnega polja v valovodu ali anteni. Lecherjev vod najpogosteje uporabljamo zato, da preverimo frekvenco delovanja oscilatorja, verige mnoilnih stopenj ali celega oddajnika, kot je to prikazano na Sliki 3. Pri verigah mnoilnih stopenj moramo biti posebno previdni, saj so tu nezaeljene frekvence v harmonskem razmerju z eljeno frekvenco in lahko isti minimum ustreza ve razlinim frekvencam. Z Lecherjevim vodom to preverimo tako, da poiemo e lego in globino ostalih minimumov in primerjamo rezultate s priakovanji. Kaj taknega seveda ne moremo narediti z digitalnim frekvencmetrom. Pri uglaevanju verige mnoilnih
232

stopenj seveda ni nujno, da prikljuimo detektor ali merilnik VF moi na izhod vezja za opazovanje signala. Pri uglaevanju posameznih stopenj bi bilo zaeljeno, e bi imeli detektor kar na izhodu merjene stopnje oziroma na vhodu naslednje. Taken detektor je obiajno e vgrajen v merjeno vezje, saj vsebuje naslednja stopnja nelinearen sestavni del, tranzistor ali kaj drugega, za mnoenje, meanje ali ojaevanje signalov. Najpogosteje so mnoilne stopnje z bipolarnimi tranzistorji in tu lahko naravnost merimo usmerjeno VF napetost na BE spoju tranzistorja, s isto navadnim voltmetrom, seveda preko VF duilke, da ne motimo vezja. Z Lecherjevim vodom pa lahko merimo tudi frekvenco zelo ibkih signalov, kot je to prikazano na Sliki 4. V VF delu sprejemnika merimo frekvenco nihajnih krogov (ali rezonatorjev) tako, da na vhod sprejemnika prikljuimo irokopasovni generator, to je umni izvor s plazovno diodo. Pri tem S-meter sprejemnika sicer pokae nek odklon in z uglaevanjem nihajnih krogov lahko tudi poiemo maksimum, le da ne vemo, na katero frekvenco uglaujemo sprejemnik: pravo, zrcalno ali celo kaken nezaeljen produkt meanja? Uganko rei Lecherjev vod, ki ga sklopimo na merjeni nihajni krog (ali rezonator). Ko privedemo Lecherjev vod v rezonanco s frekvenco nihajnega kroga, bo Lecherjev vod duil tudi zelo ibek signal iz umnega generatorja in na S-metru bomo oditali minimum. 5. Zakljuek Lecherjev vod je eden osnovnih merilnih intrumentov, ki bi jih moral imeti mikrovalovni radioamater. Skupaj s umnim generatorjem in detektorjem/merilnikom VF moi zadoa za katerokoli uglaevanje radioamaterskih mikrovalovnih sprejemnikov, oddajnikov ali transverterjev. Lecherjev vod tudi ne potrebuje nobenega umerjanja, saj je merjena veliina enostavno razdalja med minimumi na vodu in je neodvisna od ostalih dimenzij in izvedbe merilnika. Meritev frekvence ali valovne doline tako prevedemo na meritev razdalje, ki se da izmeriti z ravnilom, ki ga dobimo v vsaki knjigarni. (Pozor! Nekatera lesena ravnila iz naih knjigarn se ob vlanem vremenu raztegnejo tudi za ve kot 1%!) Meritev z Lecherjevim vodom lah-
BEACON - 99
ko dopolnijo bolj komplicirani merilniki, kot so digitalni frekvencmeter ali spektralni analizator, toda ta dva merilnika ne moreta v nobenem sluaju popolnoma nadomestiti Lecherjevega voda. Digitalni frekvencmeter je v prisotnosti ve signalov z razlinimi frekvencami neuporaben. Spektralni analizator pa ima razen eljenega odziva e kopico neeljenih produktov meanja, e posebno v mikrovalovnem podroju na frekvencah nad 2GHz. eprav imam tudi sam doma mikrovalovni digitalni frekvencmeter in spektralni analizator, je konna kontrola z Lecherjevim vodom nenadomestljiva. Za konec pa e to: "profesionalci", ki se vedno bahajo s tem, koliko desettiso dolarjev ali mark stane njihova merilna oprema iz tovarn z visokoleteimi imeni, s tem ponavadi samo dokazujejo svoje tehnino neznanje. Sam se e vekrat dobil v popravilo ali uglaevanje mikrovalovne amaterske transverterje, ki se jih na superprofesionalni opremi nikakor ni dalo umeriti ali popraviti, pri meni doma pa je vse uganke razreil zanikrni dobri stari Lecherjev vod!
Podrobneje ingormacije o posameznih lankih oziroma napravah opisanih v tej publikaciji, lahko dobite pri posameznih avtorjih: S53MV - Matja Vidmar Sergeja Maere 21, 5000 NOVA GORICA Email: s53mv@uni-mb.si S53WW - Robert Vilhar E-mail: robert.vilhar@iskratr.si S57UUD - Darko Volk HAM: S57UUD@S50BOX.SVN.EU Email: darko.volk@siol.net Tel.: +386 67 632-765 S51JN - Alojz Poberaj Vodopiveva 11, 6000 KOPER S57UUU - Marko ebokli s57uuu@lea.hamradio.si S52ZB - elko Boi Rozmanova 24a, 6250 ILIRSKA BISTRICA s52zb@s55tcp.ampr.org S53KS - Primo Lemut primoz.lemut@ultra.si RTV KLUB MURSKA SOBOTA P.P. 70, 9000 MURSKA SOBOTA, www.s53m.com S51ZO - Joe Herman, e-mail: jozefa.herman@guest.arnes.si S55HH - Jani Kova, e-mail: s55hh.jani@siol.net
Posamezne komponete, tiskana vezja, ohija, kite... za mikrovalovne naprave od S53MV, je mono kupiti pri: *** Parts and PCBs for Articles by S53MV are available from: Branko Zemljak - S57C Phone GSM: +386 (0)41 717 714 Phone Home: +386 (0)61 751 131 E-mail: s57c@hamradio.si
233
BEACON - 99
IARU REGION 1 VHF AND MICROWAVE BEACON LIST ISSUE 1E/1998 May 16 1998
This list of VHF/UHF Beacons is compiled for IARU Region 1 by G3UUT of the RSGB VHF Committee. Many thanks to the VHF/UHF/ Microwave managers of radio societies across Region 1, beacon keepers, beacon coordinators and VHF/UHF DXers too numerous to mention. The main region 2&3 6m beacons are included in the list in italics for completeness. Thanks to GJ4ICD, G3USF and the UK Six Metre Group for these.
Key to Status Column No Information QRT ? QRT 1/99 QRT Q3/98 QRT 99 Plan 3/99 On Air. The reliability of this information can be judged by the source and date in the last update column. QRT. Return date to air unknown QRT. Expected back on air January 1999 QRT. Expected back on air Quarter 3 1998 QRT. Expected back on air 1999 Planned. Expected start March 1999 LOC MASL 457 ANTENNA (Ref Dip) Turnstile 3 el Yagi 5/8 Vertical 4 x Horz dipole Dipole Double Bay 6 el Yagi 5/8 Vert Vertical dipole 5/8 G/Plane 2x Dipole 5/8 Vertical Ground Plane Dipole Turnstile 5/8 Vert Ground Plane Turnstile Halo Horizontal Dipole Ground Plane Vertical Ground Plane 4 x Turnstile Ringo Omni Hor. dipole 2 x 5/8 G Planes 1/4 Wave Vert Vertical Dipole 4el Yagi Dipole Ground Plane Dipole Ground Plane 3 el Yagi Ground Plane X Dipole 5 el Yagi Vee 4 el Yagi Turnstile 5 el Yagi 4 el Yagi Ground Plane Dipole Colinear Turnstile 5/8 Vertical X Dipoles 1/4 Vertical HEADING Omni 90 Omni Omni Omni 0/180 0 Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni 0/180 Omni Omni Omni Omni 35 90/270 Omni Omni Omni 45/315 22 90/270 Omni Omni 330 Omni 0 Omni 210 Omni 135 180 Omni 0/180 Omni ERP W 20 40 3 22 1 80 5 5 30 10 10/1 5 8 15 50 50 5 20 1.5 20 5 3 5 7 40 15 15 10 10 30 20 35 40 15 2 25 30 20 15 15 10 40 30 15 100 20 8 12 12 20 50 3 20 100 6 INFO G4IHO QRT Sunday 05/98 I0JX STATUS LAST UPDATE 02/98 G3UUT
(Indented 50 MHz beacons are in regions 2 or 3) FREQ CALL NEAREST TOWN 50.000 50.001 50.001 50.003 50.004 50.004 50.005 50.008 50.008 50.008 50.0095 50.010 50.010 50.011 50.013 50.014 50.0155 50.017 50.018 50.019 50.021 50.0225 50.0225 50.023 50.023 50.0235 50.025 50.025 50.025 50.027 50.037 50.037 50.038 50.039 50.040 50.040 50.041 50.042 50.042 50.043 50.044 50.044 50.045 50.046 50.047 50.047 50.047 50.048 50.050 50.050 50.051 50.052 50.053 50.053 50.0535 50.054 50.0555 50.057 50.057 50.058 GB3BUX VE1SMU BV2FG 7Q7SIX I0JX PJ2SIX 4N0SIX VE8SIX HI0VHF XE2HWB/B PY2SFY/B SV9SIX JA2IGY OK0EK CU3URA S55ZRS LU9EHF JA6YBR V51VHF CX1CCC OZ7IGY FR5SIX XE1KK/B LX0SIX SR5SIX ZP5AA 9H1SIX OH1SIX YV4AB JA7ZMA ES0SIX JR6YAG FP5XAB VO1ZA SV1SIX ZL3SIX VE6EMU GB3MCB YB0ZZ YO2S VE6ARC ZS6TWB/B OX3VHF VK8RAS TR0A 4N1SIX JW7SIX VE8BY GB3NHQ ZS6DN/B LA7SIX Z21SIX PI7SIX VK3SIX KL7SIX OZ6VHF V44K VK7RAE VK8VF VK4RGG Buxton, Derbys Halifax NS Taihoku Malawi Rome Willemstad Belgrade Inuvik NWT
IO93BF FN84 PL05 KH74 JN61HV FK52 KN04FU CP38 FK58 La Paz Baja DL44 GG77GA Iraklio KM25NH Mie PM84JK Kromeriz JN89OF Terceira HM68 Mt. Kum JN76MC Lincoln City FF95 Miyazaki PM51 Namibia JG87 Montevideo GF15 Tollose JO55VO Reunion Is LG78 EK09 Bourscheid JN39AV Wesola KO02OF Asuncion GG14 Attard, Malta JM75FV Ikaalinen KP11QU Valensia FK50 QM07 Muhu Island KO18PO Okinawa PL36 St Pierre Miquelon Is GN16 St Johns GN37 Athens KM17UX Christchurch RE66 Camrose DO33 St Austell IO70OJ Jakarta OI33 Timisoara KN05PS DO05 Haenertsburg KG46XA Julianhaab GP60XR PG66 JJ40 Belgrade KN04OO Svalbard JQ78TF Iqaluit NT FP53 Potters Bar IO91VQ Pretoria KG44DE JP99LO Zimbabwe KH52NK Utrecht JO22NC Hamilton QF12 Alaska BP51 Oestervraa JO57EI St Kitts/Nevis FK87 Lonah QE38 Darwin PH57 Nerang QG62
300 1219
OK2PWM S57C
Plan Q2/98
03/98 OK1HH 10/96 S51KQ
92 2500 500 130 75 157 2 x Tical 30 130 320
OZ7IS F5QT LX1JX SP5TAT 9H1ES ES0CB FP5EK
QRT Q1/98
02/98 OZ2TG 01/98 F6HTJ 07/92 LX1JX 02/95 SP6LB 11/96 OH6DD 02/95 SM5JXA 01/98 F6HTJ 08/97 G3UUT
G3YJX YO2IS OX3JUL LA0BY G3UUT ZS6DN LA5TFA PA3FYM Op Sep 21-Dec21 98 OZ1IPU QRT ? QRT ? 05/98 VK3SIX
02/98 G3UUT 05/96 OH6DD 03.98 ZS6BML 02/98 OZ2TG 12/96 LA9AHA 02/98 G3UUT 05/98 LA5TFA 07/94 ZS6AQS 03/98 PA3FYM 05/98 VK3OT 02/98 OZ2TG
15
35 50 40
234

(Indented 50 MHz beacons are in regions 2 or 3) FREQ CALL NEAREST TOWN 50.058 50.059 50.059 50.060 50.060 50.060 50.060 50.061 50.061 50.061 50.062 50.062 50.062 50.062 50.064 50.064 50.065 50.065 50.065 50.065 50.065 50.065 50.0655 50.066 50.066 50.066 50.067 50.067 50.072 50.073 50.073 50.073 50.073 50.075 50.075 50.075 50.075 50.076 50.077 50.077 50.077 50.0775 50.078 50.078 50.079 50.079 50.080 50.082 50.083 50.086 50.087 50.0873 50.0875 50.089 50.095 50.162 50.275 50.283 50.306 50.315 50.480 50.485 50.490 50.499 50.521 51.029 52.345 52.420 52.510 70.000 70.010 70.020 70.025 70.030 70.114 70.130 VE3UBL Brougham PY2AA Sao Paulo JH0ZPI KA5FYI W5VAS K4TQR/B GB3RMK Inverness KH6HME/B KE7NS/B WB0RMO GB3NGI Ballymena W7HAH K8UK/b KA0NNO AA5ZD GB3LER Lerwick AB5L W0IJR KG9AE KH6HI/b W3VD W0MTK GB3IOJ St Helier W5OZI VK6RPH WA1OJB W3HH KQ4E KW2T WB4WTC/B WR7V/B ES6SIX Voeru NN7K YO3KWJ W6SKC/7 VR2SIX NL7XM/2 KL7GLK/3 VE3DRL N0LL WB2CUS VK4BRG OD5SIX Lebanon KE4SIX JX7DFA Jan Mayen Island TI2NA ZS1SIX CO2FRC LZ1SIX VP2MO PB0ALN YU1SIX VE9MS/B VE2TWO Radisson PY5XX IS0SIX Sardinia GB3IFX Darlington VK3RMV VK6RBU FX4SIX Neuville JH8ZND/B JH9YHP JG1ZGW Tokyo 5B4CY Zyghi, Cyprus SZ2DF ZL2MHB Hastings VK4ABP Longreach VK2RSY Dural ZL2MHF Mt Climie GB3BUX Buxton, Derbys GB3REB Camberley GB3ANG Dundee GB3MCB St Austell G Personal Beacons 5B4CY Zyghi, Cyprus EI4RF Dublin LOC FN03 GG66 PM96 EM10 EM40 EM63 IO77UO BK29 DN31 EN10 IO65PA DN28 EN82 EM24 EM12 IP90JD EM13 DM79 EM69 BL01 FM19 DM59 IN89WE DM90 OF88 FN54 EN90 EM86 FN13 FM06 CN87 KO37MT DM09 KN34BJ DM41 OL72 FN20 FM18 EM09 EL98 QG48 KM74WK EM83 IQ50 EJ79 JF96 EL83 KN12 FK86 JO22 KN03KN FN65 FO13 GG54 JM49NG IO94FM QF02 OF76 JN06CQ QN02 PM86 PM95 KM64PR KM25 RF80 QG26 QF56 RE78 IO93BF IO91OH IO86MN IO70OJ KM64PR IO63WD MASL ANTENNA (Ref Dip) Turnstile Ground Plane Squalo Dipole Dipole Dipole Squalo Squalo Dipole Halo Halo 104 Dipole Dipole 2 x Ring Halo AR6 Turnstile Squalo 4 V Dipoles Vertical Dipole U Dipole J Pole Loop 1 Squalo 2 Loops Halo Ground Plane Ringo Ranger Ground Plane Halo Ground Plane 2 x Halo Loop Turnstile 1/4 Vertical Ringo Ranger 5 el yagi Dipole Halo Dipole 6 el Yagi Dipole 2 H/Loops Dipole Dipole Dipole 2 x 6 el Yagi Colinear 3 el Yagi Turnstile Ground Plane X Dipole Dipole Ground Plane 4 x 16 el 1/2 Vertical 1/4 Vertical Turnstile Dipole 2 x Turnstile 2 el Yagi 3 el Yagi 2 el Yagi 4 el Yagi 2 x 5 el Yagi HEADING ERP W 10 5 10 0/180 140/320 Omni Omni Omni 0/180 Omni Omni Omni Omni 50 3 10 20 2 50 10 25 2 8 30 0.2 20 10 15 7 2 10 20 10 30 10 0.5 10 10 1 1 10 5 7 1 4 21 1 5 7 5 40 20 10 2 10 15 40 15 50 1 400 12 100/10 25 10 2/10 10 20 1000 1/10 4 25 4 20 28 100 40 GM3WOJ GI6ATZ Plan Q2/98 INFO STATUS
BEACON - 99
LAST UPDATE
270 240
02/98 G3UUT 02/98 G3UUT
GM4IPK
QRT 98
02/98 G3UUT
115
GJ4ICD
02/98 G3UUT
Hani 85
Omni Omni Omni
ES5MC Y03JW
02/95 SM5JXA 05/98 YO3JW
Omni Omni 160
OD5SB LA7DFA
01/96 OD5SB 05/96 PA3BFM
11/93 SM7AED IS0AGY G4IFX F5GTW 5B4BBC 01/96 IS0AGY 02/98 G3UUT 01/98 F6HTJ 07/92 5B4JE
70 153 30
180 Omni 260/80 Omni Omni 30/330 Omni Omni Omni Omni 330 160 45
30s at hour
456 117 370 320 30 120
G4IHO GM4ZUK G3YJX 5B4BBC EI9GK
QRT
02/98 G3UUT 02/98 G3UUT 02/98 G3UUT 02/98 G3UUT 07/92 5B4JE 08/95 G3NKS
315 15 45/135 seq 25
235
BEACON - 99
FREQ CALL NEAREST TOWN LOC MASL ANTENNA (Ref Dip) HEADING ERP W INFO

STATUS LAST UPDATE
Region 1 2m beacons moved to these new frequencies on 1st July 1997 following a decision of the IARU Region 1 Conference in Tel Aviv, Sept 1996. 144.400 144.402 144.403 144.404 144.405 144.407 144.409 144.410 144.411 144.412 144.413 144.414 144.415 144.416 144.417 144.418 144.419 144.420 144.421 144.422 144.423 144.424 144.425 144.426 144.427 144.427 144.428 144.429 144.430 144.431 144.432 144.433 144.434 144.435 144.435 144.436 144.436 144.437 144.438 144.438 144.439 144.440 144.441 144.442 144.443 144.444 144.444 144.445 144.446 144.447 144.448 144.449 144.450 144.450 144.451 144.452 144.453 144.454 144.455 144.456 144.457 144.458 144.458 144.459 144.460 144.460 144.461 144.462 144.463 144.464 144.465 144.466 144.467 144.467 144.467 144.468 144.468 144.469 144.469 144.470 144.470 Transatlantic beacon EA8VHF Canary Is IL28GC EI2WRB Portlaw IO62IG EA1VHF Curtis IN53UG F5XAR Lorient IN87KW GB3? Planned UK Transatlantic Beacon F5XSF Lannion IN88GS DB0SI Schwerin DOK V 14 JO53QP I1G La Spezia JN44VC SK4MPI Borlaenge JP70NJ 3A2B Monaco JN33RR DB0JW Wurselen DOK G 05 JO30DU I1M Bordighera IM JN33UT PI7CIS Delft JO22DC OH9VHF Pirttikoski KP36OI ON4VHF Louvain La Neuve JO20FP I2M Cremona JN55AD DB0RTL DOK P 60 JN48OM OZ7IGY Tollose JO55VO DB0TAU DOK F 11 JO40HG PI7FHY Heerenveen JO33WW IN3A Trento JN56NB F5XAM Blaringhem JO10EQ EA6VHF San Jose, Ibiza JM08PV OK0EJ Frydek-Mistek JN99FN PI7PRO Nieuwegein JO22NA DB0JT Oberndorf DOK C 16 JN67JT IV3A Cormons Go JN65RW GB3VHF Wrotham, Kent JO01DH 9A0BVH JN85JO 9H1A Malta JM75FV TF? DB0LBV DOK S 30 JO61EH HB9H Locarno JN46KE SK2VHG Svappavara KP07MV I3A JN55 PI7NYV Holterberg JO32EH LA1VHF Oslo JO49GT 3A2B Monaco JN33RR OK0EO Olomouc JN89QQ SK3VHF Oestersund JP73HF DL0UH Melsungen DOK Z 25 JO41RD LA4VHF Bergen JP20LG I4A Bologna JN54 OH2VHF Nummi KP10VJ DB0KI Bayreuth DOK Z42 JO50WC I5A Lucca JN53GW GB3LER Lerwick IP90JD OK0EB Ceske Budejovice JN78DU SK1VHF Klintehamn JO97CJ HB9HB Biel JN37OE I0A P.Mirteto Rl. JN62IG DL0UB Trebbin JO62KK F5XAV Remoulins JN23GX LA7VHF Tromso JP99LO OK0EC As JO60CF GB3ANG Dundee IO86MN IS0A Olbia SS JN40QW OH5ADB Hamina KP30NN DB0GD Rhoen DOK Z 62 JO50AL SK2VHF Vindeln JP94TF F1XAT Brive JN05VE I0G Foligno PG JN63IB LA5VHF Bodo JP77KI HG1BVA Szentgotthord JN86CW TF? SK7VHF Falsterbo JO65KJ I6A JN72 LA2VHF Melhus JP53EG I7A Bari JN81EC DF0ANN DOK B 25 JN59PL OZ4UHF Osterlars Bornholm Is JO75KC HB9RR Zurich JN47FI I8A Reggio C. JM78WD OK0ED Frydek-Mistek JN99DQ F1XAW Beaune JN26IX LA6VHF Kirkenes KP59AL GB3MCB St Austell IO70OJ IT9A Alcamo TP JM67LX OH2VAN Vantaa KP20 OK0EZ Pardubice JO70VB 248 100 165 145 90 745 520 50 238 300 40 310 180 46 480 96 326 52 225 99 150 1323 20 785 130 268 489 160 232 380 80 1882 50 602 325 385 30 76 1025 1000 108 1084 55 1300 300 120 30 778 370 350 65 930 300 600 1200 260 370 25 710 685 630 130 871 1778 290 561 70 320 825 250 5 el Yagi 5 el Yagi 9 ele Yagi 9 el Yagi Big wheel 4 el Yagi 4 x 6 el Yagi Yagi 7 el Yagi Big wheel Omni 10 dBd gain Clover leaf Big wheel Big wheel Big wheel 4 x 4 el Yagi Halo Ground plane Big wheel 4 el Yagi Halo 4 x Dipole 2 x Turnstile 2 x 3 el Yagi V Dipole Turnstile 2 x Dipole 16 el Yagi Halo Turnstile Ring dipole Horizontal Yagi V Dipole 2 x 8 el Yagi 9 el yagi Dipole Big wheel 2 x 6 el Yagi 3 x Dipole 2 x Cloverleaf 3 el Yagi 2 * Big Wheel 4 * dipole Halo 10 el Yagi 3 el Yagi 4 el Yagi Turnstile Dipole Dipole 2 x 10 el Yagi Big wheel 6dB 4 x dipole 2 x 6 el Quad Hybrid Quad 2 x Cloverleaf 10 el Yagi Big wheel V Dipole Big wheel SqLo 2 x Dipole Big wheel 14 el Yagi 3 el Yagi 2 x Big wheel 2 x Dipole Omni 95 45 290 90 Omni 135 45/315 90 22 Omni Omni 200 Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni 270 Omni 0 Omni 315 Omni Omni Omni 180 Omni Omni Omni 180 Omni 0 0 Omni Omni 45/135 Omni Omni 345 Omni Omni Omni 190 90 160 Omni 135/315 0/180 0/225 Omni Omni 15/180 80 Omni 15 Omni Omni Omni Omni Omni Omni 210 45 Omni Omni Omni 10 200 100 400 50 10 4 1500 50 50 20 50 200 15 10 15 25 15 10 0.1 14 20 0.3 10 30 5/25 40 1 1.5 0.4 800 1 12 0.05 500 1 380 EI6GY EA1DKV F6ETI F6DBI DL1SUZ IK1LBW SM4HFI 3A2LF DL9KAS IK1PCB PA0CIS OH6DD ON7PC IK2AWT DL8SDL OZ7IS DL3DC IN3IYD F6BPB EA6FB OK2UWF DJ8QP IV3HWT G8JNZ 9H1BT DL1LWM SK2CP PA3FJY LA4PE OK2VLX SM3PXO DJ3KO LA6LU 02/98 EA3CUU 09/97 E17GL 02/98 EA3CUU Trans Atl. 03/98 F6ETI 02/98 G3UUT 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 01/98 I5WBE 02/98 report QRT ? 04/93 3A2LF 08/97 DJ3TF 01/98 I5WBE 05/97 PE1KHP 03/97 OH6DD QRT 3/98 01/98 ON7PC 01/98 I5WBE 08/97 DJ3TF 02/98 OZ2TG 08/97 DJ3TF 05/97 PE1KHP 01/98 I5WBE 08/97 F6HJT 02/98 EA3CUU 03/97 OK1HH 05/97 PE1KHP 08/97 DJ3TF QRT 7/98 01/98 I5WBE 02/98 G3UUT QRT ? 03/95 9A2MP QRT ? 05/97 9H1PA Plan ? 03/98 TF3AOT 08/97 DJ3TF 06/97 HB9PQX 06/96 SM5JXA Plan 1/99 01/98 I5WBE 05/97 PE1KHP QRT 99 01/98 LA0BY Planned 03/98 3A2LF Plan 10/97 08/97 OK1HH MS beacon 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 12/96 LA9AHA Plan 1/99 01/98 I5WBE 03/97 OH6DD 08/97 DJ3TF QRT 7/98 01/98 I5WBE QRT 98 02/98 G3UUT OK1APG 08/96 OK1HH 06/96 SM5JXA 06/97 HB9PQX 01/98 I5WBE 08/97 DJ3TF 01/98 F6HTJ QRT 7/98 01/98 LA0BY 08/96 OK1HH QRT 98 02/98 G3UUT 01/98 I5WBE 03/97 OH6DD 08/97 DJ3TF 06/96 SM5JXA QRT Q1/98 01/98 F6HTJ 03/97 I5WBE 12/96 LA9AHA 09/96 HA5EA Plan ? 03/98 TF3AOT 02/98 report Plan 1/99 01/98 I5WBE 12/96 LA9AHA 01/98 I5WBE 08/97 DJ3TF 02/98 OZ2TG 06/97 HB9PQX 01/98 I5WBE 03/97 OK1HH 01/98 F6HTJ 12/96 LA9AHA 02/98 G3UUT 01/98 I5WBE Planned 03/97 OH6DD Plan 4/98 03/98 OK1HH
150 2.5 DC9NL 6 IW5ADB 500/500 GM4IPK 0.07/0.007 20 120 HB9AMH 10 IW0BCF 10 DL7ACG 5 F5IHN 500 LA0BY 0.7 OK1VOW 20 GM4ZUK 1 IW0UGR 0.1 1 DG6ZX 100 25 F6IAL 10 IW0QIT 100 LA1UG 40 HA1YA 10 500 8 0.3 10 8 0.1 20 250 40 10 2/0.5 LA1K I7FNW DL8ZX OZ1HTB I8GMP OK2UWF F1RXC LA4OO G3YJX IT9QPF OK1DXF
236

FREQ 144.471 144.472 144.472 144.473 144.474 144.475 144.475 144.475 144.476 144.477 144.478 144.478 144.478 144.479 144.479 144.479 144.482 144.486 144.490 144.922 432.128 432.800 432.800 432.810 432.820 432.830 432.830 432.835 432.840 432.840 432.845 432.845 432.847 432.850 432.850 432.852 432.855 432.855 432.860 432.863 432.870 432.873 432.875 432.875 432.875 432.880 432.885 432.886 432.888 432.890 432.890 432.895 432.895 432.900 432.900 432.905 432.905 432.908 432.910 432.918 432.918 432.920 432.920 432.925 432.925 432.925 432.930 432.930 432.930 432.934 432.940 432.940 432.945 432.945 432.947 432.950 432.950 432.950 432.955 432.965 432.965 432.966 432.970 CALL OZ? IT9G TF? SK2VHH OK0EL DL0SG LY2WN YU1VHF F5XAL DB0ABG LA3VHF OM0MVA S55ZRS F6KJD SR5VHF IT9S GB3NGI DL0PR DB0FAI ZS6TLB S55ZNG DB0GD OE3XMB DB0OB LA8UHF FX1UHF LA7UHF ES0UHF DB0KI OH6UHF DB0LBV LA9UHF 9A0BUH DL0UB I5B OH2UHF LA5UHF SK3UHF LA1UHF F5XAG EI2WRB PI7HVN DB0FAI OH7UHF SK2UHF LA3UHF OY6UHF FX4UHB OM0MUA GB3SUT LA4UHF OZ4UHF PI7YSS DB0YI ZS6UHF PI7QHN SK4UHF EA8UHF GB3MLY EA6UHF FX3UHB DB0UBI SK7UHF DB0JG I1M SK6UHF HG7BUA OK0EA OZ7IGY GB3BSL DL0UH SK7MHH DB0OS OH9UHF HG6BUA DB0IH S55ZRS SK1UHF OZ1UHF DF0ANN GB3LER OK0EO GB3MCB NEAREST TOWN LOC MASL ANTENNA (Ref Dip) HEADING ERP W INFO STATUS Planned Plan 1/99 Plan ? QRV summer
BEACON - 99
LAST UPDATE 02/97 OZ2TG 01/98 I5WBE 03/98 TF3AOT 06/96 SM5JXA 03/97 OK1HH 08/97 DJ3TF 01/98 LY2IC 03/98 YT1MM 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 01/98 LA8AK 02/98 OM5CM 02/98 S57C 01/98 F6HTJ 02/95 SP6LB 01/98 I5WBE 02/98 G3UUT 01/98 LA0BY 08/97 DJ3TF 02/98 ZS6BML 10/96 S51KQ 08/97 DJ3TF 02/98 OE1MCU 08/97 DJ3TF 12/96 LA9AHA 01/98 F6HTJ 12/96 LA9AHA 02/95 SM5JXA 08/97 DJ3TF 11/96 OH6DD 08/97 DJ3TF 12/96 LA9AHA 03/95 9A2MP 08/97 DJ3TF 01/98 I5WBE 11/96 OH6DD 12/96 LA9AHA 06/96 SM5JXA 12/96 LA9AHA 01/98 F6HTJ 07/96 G8GXP 02/98 PE1KHP 08/97 DJ3TF 11/96 OH6DD 06/96 SM5JXA 12/96 LA9AHA 102/98 OM5CM 01/98 F6HTJ 02/98 OM5CM 02/98 G3UUT 12/96 LA9AHA 02/98 OZ2TG 01/97 PE1KHP 08/97 DJ3TF 03/98 ZS6BML 02/98 PE1KHP 06/96 SM5JXA 02/95 F6HTJ 02/98 G3UUT 02/95 F6HTJ 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 04/96 IK1PCB 06/96 SM5JXA 09/96 HA5EA 08/97 OK1HH 02/98 OZ2TG 02/98 G3UUT 08/97 DJ3TF 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 11/96 OH6DD 09/96 HA5EA 08/97 DJ3TF 10/96 S51KQ 04/98 SM6FHZ 02/98 OZ2TG 08/97 DJ3TF 02/98 G3UUT 08/97 OK1HH 02/98 G3UUT
Mondello PA Lycksele Benecko DOK U 14 Jonava Pozarevac Pic Neulos DOK U 01 Mandal Bratislava Kum Bourg/Bresse Wesola Zafferana CT Ballymena Garding DOK Z 69 Langerringn DOK T01 Peitersburg Trstej Rhoen Muckenkogel DOK U 17 Tonsberg Preaux Bergen Hiiumaa Island Bayreuth Uusikaarlepyy DOK S 30 Geilo
JM68QE
50 300 900 1024 200 1100 522 30 440 1219 250 130 800 528 75 590 643 930 1154 825 30 166 30 105 925 55 234 1000 489 120 300 76 1110 200 522 550 248 50 610 215 445 12 300 144 440 270 75 115 45 480 20 270 600 285 125 350 45 175 690 1355 93 252 385 45 730 307 1050 630 1219 55 150 630 104 602 320 Horizontal Dipole 4 x 4 el Yagi 2 x Dipole 2 x QQ Big wheel Big Wheel 16 el Yagi Dipole Dipole Big wheel Turnstile 2 x Big wheel 2 x 4 el Yagi 4 x 6 el Yagi 16 el Yagi 2 x 5 el Yagis Hor.Loop Dipole Schlitz 8 el Yagi 4 x HB9CV 4 el Yagi Horizontal Dipole 3 x Big wheel Schlitz 2 x 13 el Yagi V dipole Malteser 2 x 10 el Yagi 2 x dipole 10 el Yagi 4 x Double quad Mini wheel 2 x 10 el 5 el Yagi Horizontal 6 dBd 2 x 20 el coll 15 el Yagi 7 dB Group Big wheel Dipole 2 x 8 el Yagi 10 el Yagi Clover leaf Big wheel Big wheel 13 el Yagi 3 dB Gain Horizontal 6 el Yagi Big wheel 8el Coll Big wheel Clover Leaf Clover Leaf Slot 2 x 15 el Yagi Omni 4 x 3 el Yagi V-Dipole Horizontal 2 el Yagi 9 dBd gain Big wheel Slot Dipole 2 x Big wheel Big wheel Big wheel 12 el Yagi Ring Dipole 4 el Yagi 22 Omni Omni 135/337 Omni Omni 180 Omni Omni Omni Omni Omni 45/135 0/180 305 215 Omni 0/180 Omni 180 Omni 0 Omni Omni Omni Omni 33 Omni Omni 0/260 90/270 15 Omni Omni 22 95 Omni Omni 225 0/225 180 135 Omni Omni 0/135 200 Omni Omni Omni 215 Omni Omni Omni 150 Omni Omni 45 Omni Omni Omni Omni 180/270 Omni 90 Omni 0/Omni 270 200 Omni Omni Omni Omni Omni 165 Omni 45
IT9BLB 15000 Scientific 0.004 OK1AIY 5 DJ4YJ 15 LY2WN 10 YU1AU 0.5/10 F6HTJ 4 DJ3TF 100 LA8AK 1 1 S57C 50 F6GGX 0.75 SP5TAT 3 IW9AFI 120/120 GI6ATZ 200 DL8LD 1000 DL5MCG 10 0.1 S50M 1 DG6ZX 2 OE3FFC 1 DC9RK 50 LA6LCA 10 F6HZA 200 LA6LU 50 ES0NW 10 DC9NL 7 OH6UH 2 DL1LWM 250 LA3SP 1 10 DL7ACG 2 I5WBE 50 100 LA1UG 10 SM3AFT 10 LA4PE 40 F5HPQ 250 EI9GO 0.5 PE1HUE 10 DL5MCG 15/1.5/.15 300 SK2AT 29 LA8AK 50OY Dipole 50 F5EAN 1 10 50 LA7GN 30 OZ1HTB 4 PA0JAZ 3 DL4AS 10 2 PA0QHN 50 SM4RWI 10 40 G3PYB 10 15 F5MZN 12 DD8QA 15 SM6DHW 1 DL3QP 10 2 3 30 250 1 300/30 0.3 70 2 1 1 20 10 1 675 0.05 12 SM6ESG HG5ED OK1AIY OZ7IS GW8AWM DJ3KO DG6YW OH6DD HG5ED DC8DV S50M SM1IUX OZ9NT DL8ZX GM4IPK OK2VLX G3YJX
JP94 JO70SQ JN69KA KO25GC KN04OO JN12LL JN59WI JO38RA JN88NE JN76MC JN26QE KO02OF JM77NO IO65VB JO44JH JN58IC KG46RC JN65UU JO50AL JN77TX JN69EQ JO59DD JN18KF JP20LG KO18CW JO50WC KP13GM JO61EH JP40CM JN85JO DOK Z 20 JO62KK Vinci FI JN53KN Nummi KP10VJ Bodo JP66WX Nordingra JP92FW Oslo JO59IX Lourdes IN93WC Portlaw IO62IJ Heerenveen JO22WW DOK T 01 JN58IC Kuopio KP32TW Vindeln JP94WG Mandal JO38RA Faroe Is IP62OA St Savin JN06KN Bratislava JN88NE Sutton Coldfield IO92CO Haugesund JO29PJ Bornholm Island JO75KC Zutphen JO32CD Hildesheim Z 35 JO42XC Pietersburg KG46RC Zandvoort JO22KH Garphyttan JO79LK Canary Is IL28GC Emley Moor IO93EO JM08PV Locronan IN78VC DOK N 59 JO42GE Taberg JO77BQ Bocholt DOK N17 JO31GT JN33UT Varberg JO67EH JN97KR Trutnov JO70UP Tollose JO55VO Bristol IO81QJ Melsungen DOK Z25 JO41RD Faerjestaden JO86GP Erndtebruck DOK N32 JO40CW Pirttikoski KP36OI KN07AU Oberthal DOK Q 18 JN39ML Kum JN76MC Klintehamn JO97CJ Frederikshavn JO57FJ Altdorf JN59PL Lerwick IP90JD Olomouc JN89QQ St Austell IO70OJ
QRT ?
Planned QRT ? QRT 03/98
QRT 12/96 QRT 12/96
Omni
QRT Q3/98 QRT Q3/98
*432.934
QRT 98
237
BEACON - 99
FREQ 432.970 432.975 432.975 432.975 432.978 432.980 432.980 432.982 432.982 432.984 432.990 432.990 432.995 1296.063 1296.380 1296.739 1296.800 1296.800 1296.800 1296.800 1296.805 1296.810 1296.810 1296.812 1296.815 1296.818 1296.820 1296.820 1296.825 1296.825 1296.825 1296.830 1296.835 1296.840 1296.840 1296.845 1296.845 1296.847 1296.850 1296.850 1296.860 1296.860 1296.862 1296.865 1296.865 1296.865 1296.870 1296.875 1296.875 1296.875 1296.880 1296.880 1296.883 1296.885 1296.886 1296.888 1296.890 1296.897 1296.900 1296.900 1296.900 1296.902 1296.905 1296.907 1296.910 1296.910 1296.915 1296.920 1296.920 1296.920 1296.925 1296.925 1296.930 1296.930 1296.930 1296.935 1296.935 1296.940 1296.945 1296.945 1296.945 1296.948 1296.950 CALL OK0EB DB0JW DL0SG HG1BUA F5XAS GB3ANG S55ZCE OZ2ALS SR5UHF HB9F DB0VC ON4UHF DL0IGI S55ZNG S55ZRS FX6UHY DB0GD DB0JS OE3XMB SK6UHI DB0GP DB0OB GB3NWK FX6UHX DB0VI PI7DIJ DB0OT LA8UHG DB0ABG DB0HF OE1XTB GB3MHL SK0UHG DB0KI OH6SHF DB0LBV SR3SHF FX1UHY DL0UB GB3FRS GB3MCB LA1UHG FX9UHZ DB0JK HB9WW SK7MHG DB0IBB DB0FAI FX3UHX GB3USK LA3UHG ON4SHF DB0INN OE3XEA FX4UHY OM0MSA GB3DUN HG6BUB DB0AN GB3IOW OK0EA LX0SHF OH4SHF F5XAJ DB0UX GB3CLE DB0UBI DB0VC PI7QHN SK7UHG DB0KME SK6UHG GB3MLE OK0EL OZ7IGY DB0YI OH5SHF DL0UH DB0OS HB9F OH9SHF FX4UHX DB0HG NEAREST TOWN LOC MASL 1084 238 1024 370 1100 370 574 28 130 3573 300 180 1618 643 1219 144 930 700 1154 230 780 825 180 1278 400 15 80 364 522 65 170 80 60 925 55 234 160 120 120 300 30 114 260 1145 200 200 610 121 235 5 130 504 725 140 440 263 1050 100 250 1355 420 200 1100 275 540 95 300 20 350 800 35 600 1035 95 480 145 385 730 1015 236 88 300 ANTENNA (Ref Dip) Mini Wheel 2 x 11 el Yagi 4 x 11 Yagi Hybrid Quad 3 el 9 el Yagi Ground plane (V) 4 x dipole Turnstile Corner reflector 4 x DQ Clover leaf 2 x DQ V-J Slot Turnstile Big wheel Dipol 4 x Slot HEADING Omni 45 Omni 90 0/45 170 Omni Omni Omni 0 Omni Omni 315 Omni Omni Omni Omni Omni ERP W INFO

STATUS LAST UPDATE 08/97 OK1HH 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 09/96 HA5EA 01/98 F6HTJ 02/98 G3UUT 10/96 S51KQ 02/98 OZ2TG 02/95 SP6LB 08/94 HB9DX 08/97 DJ3TF 03/97 ON7PC 08/97 DJ3TF 10/96 S51KQ 10/96 S51KQ 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 OE1MCU 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 02/98 PE1KHP 08/97 DJ3TF 12/96 LA9AHA 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 OE1MCU 02/98 G4FSG 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 11/96 OH6DD 08/97 DJ3TF 07/96 SP3JBI 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 02/98 G4FSG 12/96 LA9AHA 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 12/93 HB9PQX 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 01/98 F6HTJ 02/98 G4FSG 12/96 LA9AHA 03/97 ON7PC 08/97 DJ3TF 02/98 OE1MCU 01/98 F6HTJ 02/98 OM5CM 02/98 G4FSG 09/96 HA5EA 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 08/97 OK1HH 07/92 LX1JX 11/96 OH6DD 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 08/97 DJ3TF 02/98 PE1KHP 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 06/96 SM5JXA 02/98 G4FSG 08/97 OK1HH 02/98 OZ2TG 08/97 DJ3TF 11/96 OH6DD 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/94 HB9DX 11/96 OH6DD 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF
Ceske Budejovice JN78DU Aachen DOK G 05 JO30DU DOK U 14 JN69KA Szombathely JN87GG Fontfrede JN12JK Dundee IO86MN Sv. Jungert JN76OH Sonderborg JO44WX Wesola KO02OF Interlaken JN36XN DOK Z 10 JO54IF Brussels JO20ET Mt Predigstuhl DOK Z 57 JN67KQ Trstelj JN65UU Kum JN76MC Strasbourg JN38UO DOK Z 62 JO50AL DOK T 09 JN59GB Muckenkogel JN77TX Hallandsaas JO66LJ DOK P 17 JN48WQ DOK U 17 JN69EQ Orpington JO01BI Petit Ballon JN37NX Saarbrucken DOK Z19 JN39MF Dokkum JO33AI Lathen DOK I 26 JO32QR Oslo JO59JW DOK U 01 JN59WI Wandsbek DOK E 27 JO53BO Vienna JN88EE Martlesham JO02PB Vaellingby JO89WI Bayreuth DOK Z 42 JO50WC Uusikaarlepyy KP13GM DOK S 30 JO61EH Kalisz JO91CQ Faviers JN18IR Berlin DOK Z 20 JO62KK Farnborough IO91PH St Austell IO70OJ Tonsburg JO59DD Istres JN23MM Koln DOK Z 12 JO30LX Neuchatel JN37LA Veberod JO65SO DOK N 49 JO32VG DOK T 01 JN58IC Landerneau IN78UK Bristol IO81QJ Fleckkeroy JO38XB Ath JO10UN DOK C 15 JN68GI Kaiserkogel JN78SB Loudun JN06BX Bratislava JN88NE Dunstable, Beds IO91RV KN07AU St Mauritz JO31SX Newport, IOW IO90IO Trutnov JO70UP Walferdange JN39BP Haukivuori KP31OX Pic Neulos JN12LL Karlsruhe DOK A 35 JN48FX Clee Hill, Salop IO82RL DOK N 59 JO42G Lutjenberg DOK Z 10 JO54IF Zandvoort JO22FH Taberg JO77BQ DOK C 35 JN67HT Hoenoe JO57TQ Emley Moor IO93EO Vrchlabi JO70SQ Tollose JO55VO Hucksheim DOK Z 35 JO42XC Kuusankoski KP30HV Melsungen DOK Z 25 JO41RD Hitchembach DOK N32 JO40CW Bern JN46SW Pirttikoski KP36OI St Aignan IN94UW DOK F11 JO40HG
0.03/0.16 OK1APG 50 DL9KAS 5 DJ4YJ 20 HA1YA 50 F6HTJ 100 GM4ZUK 0.07 S51KQ 40 OZ9DT 0.25 SP5TAT 15 HB9MHS 10 DL8LAO 0.5 ON4LC 50 DJ1EI 0.1 S50M 1 S57C 4 F6BUF 1 DG6ZX 0.5 DL2QQ 0.1 OE3FFC Big wheel Omni 50 SM6IKY 4 x Yagi Box Omni 50 DC1S0 Slot Omni 1 DC9RK 15/15 Slot Yagi 293 50 G8BJG 4 el Yagi 135 1 F1AHO 13 el Yagi 1 DK1ME 5.5 dB Gain Omni 4 PA3DIJ Big wheel Omni 1 DL1BFZ 14 el Yagi 160 10 LA4PE Slot Omni 0.5 DJ3TF Big wheel Omni 0.3 DK2NH 4 x dipole Omni 10 OE1MOS 4 x 16 Slot wg 90/270 700 G4DDK Horizontal Omni 10 Slot Omni 80 DC9NL Dipole Omni 8 4 x Slot Omni 2 DL1LWM SP3JBI Alford Slot Omni 10 F6ACA 4 x Box Omni 10 DL7ACG Disc Omni 3 G8ATK 15/15 45 50 G3YJX 13 dB Horn 180 60 LA6LCA Slotted WG Omni 158 F1AAM 4 x 8 el Yagi Omni 40 DK2KA 15 el loop 125 30 HB9HLM Omni 50 4 x Slot Omni 170 DB7QW Omni 10 DL5MCG Quad 90 1 F6CGJ Slotted waveguide 90 250 GW8AWM 2 x 15 el Yagi 180 10 LA8AK Slotted 90 10 ON5PX Schlitz Omni 1 DL3MBG 1 OE3EFS Alford Slot Omni 25 F1AFJ Dipole Omni 1 Alford slot Omni 2 G3ZFP 2 HG5ED Big wheel Omni 1 DF1QE Alford Slot Omni 100 G3WXC 4 x 15 el Yagi S/SW/W/NW 1.6 OK1AIY 2 x Big wheel Omni 3 LX1JX Alford Slot Omni 15 Slotted WG Omni 100 F6HTJ Big wheel Omni 1 DK2DB 2 x 15/15 Yagi 0/135 20 G3UQH 2 x Big wheel 6 dB Gain Big wheel Vertical 4 x Big wheel Corner Reflector 5 dB Horn Big wheel Big wheel Alford Slot V-Dipole 6 el array Corner reflector 10 dBd 2 x Big wheel Big wheel Omni Omni Omni Omni Omni 160 135/270 Omni Omni Omni Omni 270 0 200 Omni Omni 12 4 3 1 10 50 0.8 15 3 25 1 1 15 30 50 3 DL8LAO PA0QHN SM6DHW DL8MCG SM6EAN G8AGN OK1AIY OZ7IS DL4AS DJ3KO DG6YW HB9MHS OH6DD F6CIS DL3DC
QRT ?
QRT Q498
Uncertain QRT ?
238

FREQ 1296.950 1296.955 1296.960 1296.960 1296.965 1296.965 1296.975 1296.975 1296.975 1296.975 1296.980 1296.980 1296.984 1296.985 1296.990 1296.990 1296.995 1297.010 2304.040 2304.160 2320.800 2320.805 2320.810 2320.820 2320.825 2320.825 2320.830 2320.838 2320.840 2320.845 2320.845 2320.850 2320.850 2320.850 2320.855 2320.857 2320.860 2320.862 2320.865 2320.870 2320.880 2320.880 2320.880 2320.880 2320.883 2320.900 2320.902 2320.912 2320.915 2320.920 2320.920 2320.925 2320.930 2320.930 2320.937 2320.935 2320.945 2320.950 2320.950 2320.955 2320.955 2320.963 2320.965 2320.967 2320.975 2320.980 3400.009 3400.018 3400.020 3400.040 3400.050 3400.170 3400.850 3400.955 3456.005 3456.800 3456.830 3456.855 3456.883 3456.900 5760.030 5760.040 CALL OZ5UHF OZ1UHF HG7BUB SK4UHG DF0ANN GB3ANG DL0SG HG1BSA OH3RNE ON4AZA DB0JU SK2UHG OZ2ALS DB0AS DB0FB GB3EDN DB0WOS DB0JW S55ZNG I3D SK6MHI SK0UHH DB0OB DB0OT DB0HF OE1XTB DB0JX F5XAC DB0KI DB0LBV SR3SHF DB0GW DL0UB GB3NWK DB0SHF PI7GHG LA1UHH F1XAH SK7MHG DB0IBB DB0GO DB0YI LA3UHH PI7TGA DB0INN DB0JW LX0THF DL0UH DB0UBI DB0VC PI7QHN GB3PYS OK0EL OZ7IGY DB0JO PI7PLA DB0OS DB0KP OZ9UHF GB3LES OZ1UHF HG6BUC DF0ANN DB0AS DB0JL DB0JU DL0UB PI7SHF DB0AS DB0KI DB0JL PI7CKK DB0GW GB3LEF DB0EZ DB0KHT DB0JX DB0SHF DB0INN GB3OHM OK0EL PI7EHG NEAREST TOWN Kobenhavn LOC MASL 35 150 690 440 630 319 1024 370 247 60 150 500 28 1565 1495 117 850 238 643 135 90 825 80 65 170 115 1100 925 234 80 120 180 800 49 30 114 200 200 738 480 5 75 504 275 238 420 385 165 300 45 436 1035 91 312 50 730 435 30 220 150 1050 630 1560 195 150 120 80 1565 925 195 50 80 222 110 247 115 800 504 171 1035 80 ANTENNA (Ref Dip) Collinear Big wheel Slot 2 x Helix 4 x DQ Slot Yagi 4 x DQ 2 x Hybrid Quad Alford slot Clover leaf Helical Horizontal 2 x slot Dipolfeld 8el Group 2 x Corner Refl 4 x DQ 4 x 12 el Yagi V-J Slot Slot Slotted WG Horizontal 6 x Slot Big wheel Big wheel 4 x dipole Double helical Slotted WG Slot DQ 2 x Helix 5 x Dipole Alford Slot 6 x Dipole 20dB Gain 13 dB Horn Slotted WG HEADING Omni Omni Omni Omni Omni 170 Omni 90 Omni Omni Omni 180/Omni Omni 10 45 45/315 Omni 45 Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni 135/225 ERP W 1 10 2 50 0.5 40 5 15 35 1 2.4 500/80 8 0.5 5 25 5 70 0.1 32 10 25 1 1 0.3 1 20 40 1.5 8 10 5 0.2 400 50 15 50 4 50 3 1 10/10 1 1 50 0.5 2 0.5 3 4 10 0.8 20 0.2 1 2 0.1 5 30 8 2 5 0.5 2 1 10 2 0.5 50 1 5 8 8 0.l 10 0.1 0.5 1 8 0.08 6 INFO OZ3TZ OZ9NT HG5ED SM4DHN DL8ZX GM4ZUK DJ4YJ HA1YA ON1BPS DF5EO OZ9DT DL2AS DJ3EN GM8BJF DF8RU DL9KAS S50M IW3FZQ SM6EAN DC9RK DL1BFZ DK2NH OE1MOS DK4TJ F6HTJ DC9NL DL1LWM SP3JBI DL4JK DL7ACG G8BJG DL1SBE PE1GHG LA6LCA F1AAM DB7QW DB1DI DL4AS LA8AK PA0TGA DL3MBG DK2DB DL9KAS LX1JX DJ3K0 DD8QA DL8LAO PA0QHN GW4NQJ OK1AIY OZ7IS DG8DCI PA0PLA DG6YW DL1GBQ OZ2TG G3TQF OZ9NT HG5ED DL8ZX DL2AS DF1EQ DF5EO DL7ACG PA0EZ DL2AS DC9NL DF1EQ PE1CKK DL4JK G3TQF DB9JC DJ1RV DK4TJ DL1SBE DL3MBG G6KOA OK1AIY PA0EHG On test STATUS
BEACON - 99
LAST UPDATE 02/98 OZ2TG 02/98 OZ2TG 09/96 HA5EA 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 08/97 DJ3TF 09/96 HA5EA 11/96 OH6DD 03/97 ON7PC 08/97 DJ3TF 06/96 SM5JXA 02/98 OZ2TG 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 10/96 S51KQ 01/98 I5WBE 03/98 SM6EAN 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 OE1MCU 08/97 DJ3TF 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 07/96 SP3JBI 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 08/97 DJ3TF 02/98 PE1KHP 12/96 LA9AHA 01/98 F6HTJ 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 12/96 LA9AHA 02/98 PE1KHP 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 11/93 LX1KQ 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 PE1KHP 02/98 G4FSG 08/97 OK1HH 02/98 OZ2TG 08/97 DJ3TF 02/98 PE1KHP 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 OZ2TG 02/98 G4FSG 02/98 OZ2TG 09/96 HA5EA 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 PE1KHP 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 PE1KHP 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 08/97 OK1HH 02/98 PE1KHP
JO65GQ JO57FJ JN97KR Hagfors JP60VA Lauf DOK B 25 JN59PL Dundee IO86MN DOK U 14 JN69KA Szombathely JN87GG Tampere KP11UM Antwerp JO21FF DOK L 04 JO31CV Kristineberg JP95HB Als JO44WX DOK C 29 JN67CR DOK Z 06 JN47AU Edinburgh IO85HW DOK U 16 JN68ST DOK G 05 JO30DU Trstelj JN65UU JN55 Goeteborg JO57XQ Taeby JO99BM DOK U 17 JN69EQ Esterwegen DOK I 26 JO32QR Harksheide DOK E27 JO53BO Vienna JN88EE Willich DOK R21 JO31FF Pic Neulos JN12LL Bayreuth DOK Z42 JO50WC DOK S 30 JO61EH Kalisz JO91CQ DOK L 01 JO31JK DOK Z 20 JO62KK Orpington JO01BI DOK Z 46 JN48XS Capelle JO21CV Tonsberg JO59DD Istres JN23MM Veberd JO65SO DOK N 49 JO32VG DOK N 32 JO41ED Hildesheim DOK Z 35 JO42XC Flekkeroy JO38XB Nijmegen JO21WU DOK C 15 JN68GI 2 35 JN48FX DOK G05 JO30DU Walferdange JN39BP DOK Z 25 JO41RD DOK N 59 JO42GE Albersdorf DOK Z 10 JO54IF Zandvoort JO22KH Newtown IO82HL Vrchlabi JO70SQ Tollose JO55VO Kamp-Lintfort DOK Z03 JO31SL Zuidlaren JO33IC Hitchinbach DOK N 32 JO40CW DOK P 09 JN47TS JO65HP Leicester IO92IQ JO57FJ KN07AU Lauf DOK B 25 JN59PL Rosenheim DOK C 14 JN67CR DOK R 25 JO31MC Doesburg DOK L 04 JO31CV DOK Z 20 JO62KK Schipol Airport JO22JH DOKC 29 JN67CR Bayreuth DOK Z 42 JO50WC DOK R 25 JO31MC Groningen JO33GE Duisburg DOK L 01 JO31JK Leicester IO92IQ Kleve DOK L-IG JO31BS DOK F 16 JO40FE DOK R 21 JO31FF DOK Z 46 JN48XS DOK C 15 JN68GI S Birmingham IO92AJ Vrchlabi JO70SQ Schipol Airport JO22JH
Omni Omni Omni 260 135 180 Omni Omni 10 x Slot Omni 10 x Slot Omni Big Wheel Omni 2 x 6 dB Horn 90/180 10dB Gain 270/315 Slot Omni Big wheel Omni 6 el Array 45 Double quad Omni 6 x Dipole 0 Collinear 45 Big wheel Omni 6dB Gain Omni Alford Slot Omni 5dB Horn 135/270 Alford slot Omni Horn 270 6dB Gain Omni 8 el array 270 Slot Omni Slot Omni Slot 160 Slot Omni Omni 4xDQ Omni 28 el Yagi 337 Slot Omni Helical Omni 12 x Slot Omni 10 dB Slot Omni Double 8 10 Slot Omni Helical Omni 10 dB Slot Omni Double Helical Omni Alford slot 135 Slot 115 Horn Omni Helical Omni Horn 260 Slot Omni 16 Slot waveguide Omni 5dB Horn 135/270 Horizontal Omni
QRT ?
Uncertain
239
BEACON - 99
FREQ 5760.040 5760.050 5760.060 5760.070 5760.100 5760.800 5760.800 5760.830 5760.840 5760.850 5760.850 5760.855 5760.860 5760.860 5760.865 5760.883 5760.900 5760.900 5760.930 5760.950 5760.955 10100.000 10120.000 10368.015 10368.040 10368.050 10368.050 10368.050 10368.060 10368.075 10368.090 10368.120 10368.142 10368.150 10368.150 10368.175 10368.180 10368.205 10368.240 10368.270 10368.270 10368.800 10368.805 10368.820 10368.821 10368.825 10368.830 10368.830 10368.835 10368.840 10368.840 10368.850 10368.850 10368.850 10368.855 10368.860 10368.860 10368.860 10368.862 10368.864 10368.865 10368.870 10368.875 10368.875 10368.880 10368.880 10368.880 10368.883 10368.884 10368.885 10368.890 10368.890 10368.895 10368.900 10368.900 10368.900 10368.895 10368.910 10368.915 10368.920 10368.920 10368.930 10368.940 CALL OK0EA DB0EZ F1XAO DB0JL DB0AS DB0KHT SK6MHI DB0JX DB0KI DL0UB I3E DB0SHF DB0ARB LA1SHF OE1XVB DB0INN DB0CU HG6BSA OZ7IGY OZ9UHF OZ8SHF GB3IOW GB3ALD DB0EZ PI7SHY LX0DU OK0EL OZ9UHF F1XAI OK0EA PA0TGA/A DB0JL ON4TNR I3F OE8XXQ DB0AS F1XAP PI7EHG GB3SWH DL0WY PI7GHG SM6MHI DB0XL DB0KHT F1XAU DB0HRO DB0JX GB3MHX SK0SHG DB0JO DB0KI DB0GG DL0UB GB3SEE DB0SHF DB0ARB F5XAD LA1SHG F1XAE LA1UHG DB0JK GB3KBQ OE5XBM ON4AZB DB0IS GB3CEM OE1XVB DB0INN HB9G DB0TUD DB0KLX ON4RUG DB0 DB0UX DB0CU GB3SCX GB3RPE OZ4SHF DB0VC OE2XBO GB3MLE F1XAN NEAREST TOWN Trutnov Kleve DOK L-IG Plougonver DOK R 25 DOK C 29 DOK F 16 LOC MASL 1355 110 326 195 1565 247 135 115 925 120 1400 800 1456 30 191 504 970 1050 91 30 150 250 90 110 80 280 1035 30 160 1355 75 195 250 1400 2166 1565 326 90 187 1838 50 135 45 247 516 185 115 80 60 312 925 400 120 250 800 1456 1100 30 114 260 167 855 60 1020 165 185 504 1600 285 350 95 705 275 970 200 60 22 291 740 600 300 ANTENNA (Ref Dip) 12 el Slot Slot Slotted WG Slot Double 8 Horn Sectoral Horn Slot Slot 12 x Slot Slot 10 dB Array Slot 13 dB Horn Horn Slot Slot Slotted Waveguide Slotted Waveguide Slotted Waveguide Slotted waveguide Sectoral horn Slot 21 dBi 1.3m Dish Waveguide Slotted WG Slotted WG 12 el Slot Slot 17 dB Horn Slot 10 dB Horn Horn Slotted WG 13 dBi Slot Slotted waveguide 10 dB Slot horn HEADING 180/270 Omni Omni Omni 10 Omni 270 Omni Omni Omni 170 260 Omni 180 Omni Omni 90/270 Omni Omni Omni 30 115 315 63 135/270 Omni Omni 180/270 Omni Omni 292 170 ERP W 0.5 1 10 0.8 0.5 0.5 5 0.08 20 0.2 1 0.4 3 25 0.4 1 5 2 15 2 8 1 1 1 1 20 kW 0.05 3 10 0.5 0.15 7 1.5 0.1 0.5 5 30 1 0.1 10 5 1 3 1.5 0.2 0.09 1 0.5 1 13 0.05 0.1 3 0.1 3 3 10 200 1 1.2 2 30 0.15 1 2 5 1 7 10 1 5 1 4 10 1 0.15 1 1.5 INFO OK1AIY DB9JC F1LHC DF1EQ DL2AS DJ1RV SM6EAN DK4TJ DC9NL DL7ACG I3EME DL1SBE DJ4YJ LA6LCA DL3MBG DJ7FJ HG5ED OZ7IS OZ2TG OZ9NT G8MBU DB9JC PA0SHY OK1AIY OZ2TG F1JGP OK1AIY PA0TGA DF1EQ ON5VK I3EME OE8MI DL2AS F1LHC PA0EHG G4KUJ DJ8VY PE1GHG SM6EAN DK1KR DJ1RV F1MPE DL5CC DK4TJ G4DDK SM0KAK DG8DC DC9NL DL5AAP DL7ACG G0OLX DL1SBE DJ4YJ F6HTJ LA6LCA F1AAM DK2KA G4UVZ OE5VRL ON1BPS DK6AB G4PBP OE1WRS DL3MBG HB9PBD DL4DTU DC2UG ON6UG DC8EC DK2DB DJ7FJ G4JNT GW4ADL OZ1UM DL8LAO OE2HFO G8AGN F1PBZ

STATUS LAST UPDATE 08/97 OK1HH 08/97 DJ3TF 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 03/98 SM6EAN 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 01/98 I5WBE 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 12/96 LA9AHA 02/98 OE1MCU 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 09/96 HA5EA 02/98 OZ2TG 02/98 OZ2TG 02/98 OZ2TG 02/98 G4FSG 02/98 G4FSG 08/97 DJ3TF 02/98 PE1KHP 02/98 LX1SC 08/97 OK1HH 02/98 OZ2TG 01/98 F6HTJ 08/97 OK1HH 02/98 PE1KHP 08/97 DJ3TF 03/97 ON7PC 01/98 I5WBE 02/98 OE1MCU 08/97 DJ3TF 01/98 F6HTJ 02/98 PE1KHP 02/98 G4FSG 08/97 DJ3TF 02/98 PE1KHP 03/98 SM6EAN 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 01/98 F6HTJ 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 06/96 SM5JXA 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 01/98 F6HTJ 12/96 LA9AHA 01/98 F6HTJ 07/96 SM6FHZ 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 02/98 OE1MCU 03/97 ON7PC 08/97 DJ3TF 02/98 G4FSG 02/98 OE1MCU 08/97 DJ3TF 12/95 HB9PBD 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 03/97 ON7PC 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 08/97 DJ3TF 02/98 OZ2OE* 02/98 OZ2TG 02/98 G4FSG 02/98 OZ2TG 08/97 DJ3TF 02/98 OE1MCU 02/98 G4FSG 01/98 F6HTJ
JO70UP JO31BS IN88HL JO31MC JN67CR JO40FE JO57XQ DOK R 21 JO31FF Bayreuth DOK Z 42 JO50WC DOK Z 20 JO62KK M.te PIZ (BL) JN55WV DOK Z 46 JN48XS DOK U 02 JN69NC Tonsberg JO59DD Vienna JN88EF DOK C 15 JN68GI DOK A 28 JN48BI KN07AU Tollose JO55VO JO65HP JO57FJ Newport, IOW IO90IO Alderney IN89VR Kleve DOK L-IG JO31BS Eindhoven JO21RK Soleuvre JN29XM Benecko JO70SQ JO65HP Orleans JN07WT Trutnov JO70UP Nijmegen JO21WU DOK R 25 JO31MC Wepion JO20KJ M.te PIZ (BL) JN55WV Dobratsch JN76UO DOK C 29 JN67CR Plougonver IN88HL Schipol Airport JO22JH Watford IO91TP Rosenheim DOK C29 JN67AQ Capelle Ijssel JO21GW JO57XQ DOK E-IG JO53HU DOK F 16 JO40FE Sombernon JN27IH DOK V 09 JO64AD Wickrath DOK R 21 JO31FF Martlesham JO02PB Kista JO89XJ Kamp-Lintfort DOK Z03 JO31SL Bayreuth DOK Z 42 JO50WC DOK P 24 JN48NS DOK Z 20 JO62KK Reigate IO91VG DOK Z 46 JN48XS DOK U 02 JN69NC Pic Neulos JN12LL Tonsberg JO59DD Istres JN23MM Koln DOK Z 12 Taunton Hellmonsoedt Antwerp Bodenwerder Wolverhampton Vienna DOK C 15 Geneva DOK S 07 DOK K 16 Ghent DOK C 08 DOK A 35 DOK A 28 Swanage Swansea DOK Z 10 Haunsberg Emley Moor Bus St Remy JO30LX IO80LW JN78DK JO21FF JO51GR IO82WO JN88EF JN68GI JN36BK JO61UA JN39VK JO11UB JN57UV JN48FX JN48BI IO90AP IO81AO JO65BV JO54IF JN67MW IO93EO JN09TD
QRT 8/98
10 Omni Omni 45/225 45/270 Omni Slotted WG Omni Slot Omni Horn Omni Slot WG Omni Slot Omni 10 dB Slot Omni 12 Slot waveguide Omni Horizontal Omni 6 x Slot Omni Slot Omni Slot Omni 12 x Slot Omni Slotted waveguide Omni Horn 260 Slot Omni Slotted WG 0 13 dB Horn 180 Slotted WG Omni Slot Slotted waveguide Slotted WG Slotted Slot Slotted waveguide Slotted WG Slot Slotted waveguide Slot Slot Slotted Slot Slot Slot Slotted waveguide Slotted Waveguide Slotted WG Slot Slotted WG Sectoral horns Slotted WG Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni Omni 0 Omni Omni Omni Omni Omni Omni 0/180 Omni
On test
On test
*10368.907
240

Beacon

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Beacon

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

BEACON 99

(C) S59DBC - S53M 1999, 2000, 2001 http://www.s53m.com

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

Svetilniki za 1.3GHz, 2.3GHz, 3.4GHz in 10GHz

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

Sl. 1: oscilator za 648 MHz (1296)

Sl. 2: svetilnik za 1296 MHz

Tiskano vezje oscilatorja za 648 MHz

Tiskano vezje svtilnika za 1296 MHz

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

Sl. 3: oscilator za 576 MHz (2304 MHz)

Sl. 4: svetilnik za 2304 MHz

Tiskano vezje oscilatorja za 576 MHz (2304 MHz)

Tiskano vezje svetilnika za 2304 MHz 11

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

Sl. 5: oscilator za 425 MHz (3400 MHz)

Sl. 6. svetilnik za 3400 MHz

Tiskano vezje oscilatorja za 425 MHz (3400 MHz)

Tiskano vezje svetilnika za 3400 MHz 12

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

Sl. 7: oscilator za 648 MHz (10368 MHz)

Sl. 8: mnoilnik svetilnika za 10 GHz

Tiskano vezje oscilatorja za 648 MHz

Tiskano vezje mnoilnika za 10 GHz 13

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

Sl. 9: monostni ojaevalnik 4...14 GHz/+20dBm

Tiskano vezje monostnega ojaevalnika

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

SSB/CW RTX za 1296 MHz z nielno medfrekvenco

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

SSB/CW RTX za 2304 MHz z nielno medfrekvenco

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA

RTV KLUB MURSKA SOBOTA