"Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo"

(Poljudna mladinska literatura 19. stoletja v slovenini)

In the 19th century compulsory education took care also of Slovene literacy of uneducated strata. Since literacy had started among the youth, we should not be surprised by a great amount of popular and educational literature intended for "the youth and common people". In this popular literature, during the whole of the 19th century, only aesthetic side was put under question. Only later its functionreligious, national, economic and educational was devalued by liberalism and Marxism. The main types are Christoph Schmid style (girlseducational, womansaints, foundlings and family) stories, stories la Robinson Crusoe, Far West, robbers, pirates and science fiction stories, besides prevailing fairly-tales and humorous and popular books. There is not much original among those works, but a young reader did not find fault in that.

Literarni programi 19. stoletja, kakor so e razlini, se strinjajo v tem, da je preprostemu narodu treba svoje literature. Elitni koncepti (Devov, opov, Stritarjev itd.) so to vpraanje v glavnem obli in tako priznali aksiomatinost zahteve po njej. Ko so se borili proti nasprotnemu projektu, so se borili le proti njegovi izkljuni veljavnosti, od katere so se kot manjina utili ogroene. Od nekdaj sporen je bil samo poloaj manjinske izobraenske literature. O njem najlepe priajo Vrazovo pa Stritarjevo in Levstikovo obupovanje in tarnanje: "[P]ustimo vso 'visoko literaturo', ter piimo za prosto ljudstvo" (Josip Stritar: Literarni pogovori, Zvon 1877, str. 142). Iz poloaja, v katerem je bilo potrebno braniti svojo eksistenco, so se porodile tudi obasne izjave proti poljudni literaturi. Do njih v ugodnejih razmerah prav gotovo ne bi prilo. Nartov ljudske literature je bilo ve. Zadostuje omeniti samo Levstikovega estetskega, ubievega praktinega, mohorjanskega kot sintezo obeh z dodatkom verske vzgoje in Podgornikovega, ki pod geslom "vsakomur svoje" tolerira tako izobraensko kot ljudsko pisanje. V programih porabljene energije se da opraviiti s preprostim dejstvom: Z obveznim olanjem je nepismenost prebivalstva vztrajno padala. 18. stoletje presenea s tevilko 3 % pismenih; leto 1830 jih ima e 40 %, 1880 60 %, 1900 85 %. Do srede 19. stoletja je bila torej pismenost in s tem knjige stvar izobraene elite, po tem asu se pojavi mnoica potencialnih bralcev, veinoma srednje- in nijeslojskega porekla, ki ji je potrebno v roke potisniti knjigo. Kakno knjigo tudi o tem si je bila producirajoa elita na jasnem. Na novo opismenjenega preprostega bralca je bilo treba vzgojiti. V knjigo mu je bilo treba vtihotapiti navodilo, kako se mu je najustrezneje obnaati. Navodilo je bilo trojno. Verski pouk naj bi zmehal njegovo upornost v potrpeljivost in prepuanje odloitve gospodi, tako pripravljenemu naj gospodarski pouk pokae pot k akumulaciji kapitala, nacionalni pouk pa naj uzavesti pripadnost premoenja narodnemu telesu. V ozadju tega strogega rauna je seveda poivala e romantina teorija o nepokvarjenem preprostem ljudstvu, ki je vitalni stren naroda in zato potreben tako pozorne skrbi. Po Schendovi1 trditvi preprosti bralec od knjige zahteva najprej praktino informacijo. Tej zahtevi je kompleksni poduk, vedno ekspliciran e v podnaslovu poljudnih izdaj, verjetno v polni meri ustregel. Prav gotovo pa je bilo zanj vedno bolj pomembno tudi, v kakni obliki se mu je pouk nudil. Sasoma se je namre navadil na sladki strup fabulativnosti, tj. literarnosti (fiktivnosti), ki ga je drugi del podnaslovne sintagme "prostonarodnih" knjig imenoval zabava. Razloiti je treba samo 1

e prvo besedo lankovega naslova. Dananje statistike bralstva kaejo, da je starost med tirinajstim in devetnajstim letom najhvaleneji konzument literature. Za 19. stoletje povrhu velja, da je bila mladina najbolj pismeni del prebivalstva, saj se je opismenjevanje zaelo prav pri njej. Zato ne zauduje, e je bil velik del sredi prejnjega stoletja izdane pripovedne proze namenjen izrecno tudi mlademu bralcu. Skladno s pomembnostjo izdajanja poljudnih knjig, kakor bomo imenovali publikacije s podnaslovi kot na primer "premilej slovenskej mladini, kakor tudi za odraene v poduenje in kratek as" (Bog nikomur dolen ne ostane, 1853), je tudi vrednotenje te literarne produkcije. Nespornost so ji podeljevale manipulativne tendence: verska, nacionalna in gospodarska vzgoja; na njeno funkcionalnost kritika torej ni imela pripomb. Le pri strojih opazovalcih je lahko doivela blagohoten opomin na jezik in stil, kar pa zaradi izobrazbene inferiornosti sprejemnika tako ali tako ni bil velik greh. Recenzentska nelagodnost, izvirajoa iz blokade zaradi posveene funkcionalnosti ljudske literature, se je ele proti koncu stoletja lahko sprostila v odkriteje razvrednotenje tega podroja (Albin Prepeluh, Nai zapiski 1905, 115; Anton Debeljak, LZ 1912, 1913). Do tedaj je bilo dopueno kritizirati le posamezno delo posameznega avtorja in posamezne pomanjkljivosti v tem delu. Po prelomu stoletja pa se je zael postavljati pod vpraaj celotni koncept poljudne literature. Kritiko je spodbudil vedno moneji in pogumneji liberalizem, pa tudi zalonitvo poljudne literature se je e razraslo v tako moan organizem, da je brez kode za zdrav narodni razvoj preneslo dvome na svoj raun. Njegove poglavitne naloge opismenjevanje, vzgoja bralskih navad, osnovni moralno- idejni in praktini pouk so bile e opravljene, nastopila je prilonost za konfrontacijo z drznejimi koncepti. Obremenjenim z oitki, ki jih je kritika do danes na raun poljudne literature, v glavnem na raun njenega monopolnega zalonika Mohorjeve drube, izrekla, se nam zdi upravieno celotno podroje poljudne literature (in znotraj te mladinske literature) uvrstiti pod firmo trivialne literature. Trivialni patent jima je podelilo razvrednotenje najprej njune estetske, v 20. stoletju pa e njune funkcionalne plati s strani liberalistine in marksistine ideologije; torej nestrinjanje tako z nainom kot tudi vsebino sporoila literature. Pa vendar ji olajano pritisnemo ig trivialnosti ele potem, ko nas dvoma odvee izjava elitne kritike, da "samo slaba literatura docela ustreza pojmu mladinska literatura" (Aleksander Zorn, NR 1982, 391). Za Reallexikon nemke literarne zgodovine (1981, geslo Trivialliteratur) je trivialna literatura literatura z doloeno psihosocialno uporabno vrednostjo. Take njene vrednosti za bralca poljudni mladinski knjievnosti nikakor ne moremo odrkati. S tem mislim, da je njena uvrstitev v trivialno poglavje v zadostni meri pojasnjena. Skoraj v celoti lahko poljudno mladinsko literarno fikcijo imenujemo kritofmidovska povest; po avtorju Christophu Schmidu (17681854), ki je anr populariziral v katoliki Evropi in pri nas. Njegovo zbrano delo je do druge svetovne vojne doivelo skoraj trideset izdaj. Pri nas so njegovi zbrani spisi izli dvakrat, posamezne priljubljene povesti pa e vekrat.2 Na poseben anrski predalek je kritofmidovsko povest obsodila velika mera pridinosti, ki prekriva podstat drugih anrov, ji daje znailni ton in prepreuje, da bi jo obravnavali na razlinih mestih pod naslovi drugih anrov: misijonske, muenike, zgodovinske, pustolovske povesti itd. 2

Preglednosti na ljubo vendar lahko imenujemo tri njene poglavitne tipe, enskosvetniko in deklikovzgojno povest, najdensko povest in druinsko povest. enskosvetnika povest je komplementarna nekdanjemu vitekemu romanu. Tam je lo za preizkunjo mokega, tu gre za preizkus enske zvestobe: vitez gre na vojno, njegova ena je medtem izpostavljena brezvestnemu oskrbniku; ker se mu ne vda, jo mou obtoi preutva in jo da ubiti; vendar se krvniki usmilijo njenega ivljenja; po letih samotarjenja v puavi jo mo najde in jo odpelje nazaj na grad; zapeljivec je seveda kaznovan. Po tej formuli so napisane Genovefa, ena najpopularnejih slovenskih knjig, Zveliana Hildegarda, dvakrat po nedolnem v smrt obsojena cesarica (6 natisov), Ita, togenburka grofinja, in Hirlanda, bretanjska vojvodinja ali zmaga kreposti in nedolnosti (6 natisov). Genovefa je do druge vojne doivela preko 20 natisov v raznih zalobah, prvi leta 1800. Snov je iz registra ljudskih knjig, zapisana prvi v Franciji v 17. stoletju (1643), podobno kot tudi snov o Grizeldi (1436), ki je pri nas doivela tri natise. Zgodbe so si tako podobne v stilu, da so jih dolgo pripisovali samemu Kritofu midu, eprav je pravi avtor Ite in Hirlande Weitzenegger. V deklikovzgojni povesti je nedolna junakinja preganjana zaradi podtaknjene kraje, pa tudi tu se stvar na koncu sreno razplete. Iz te serije je bila midova Das Blumenkrbchen estkrat natisnjena kar pod tremi razlinimi naslovi: Nedolnost preganjana in poveliana, Vezilo ali preganjana nedolnost in Bog uje nad pravinimi, Rosa von Tannenburg pa sedemkrat pod naslovi Roza Jelodvorska, Cvetina Borograjska in Ljubezen premore vse. Od domaih bi sem sodil drugi del Ciglerjeve Kortonice, koroke deklice (1866, 3 natisi). Navodilo obnaanja, ki ga ta literatura daje dekletu in enski, je jasno: odrei se, da bi pridobila, ali: za vsako sreo je treba nekaj rtvovati. V ozadju informacije je preprianje, da je svet dokonno urejen in v ravnoteju. S svetovno tehtnico ravna bog. Da bi se ravnoteje ohranilo, vsakemu zlemu dejanju sledi dobro dejanje, za vsako spremembo na pozitivni plati sveta (poroko, obogatitev, snidenje) se je treba odkupiti s trpljenjem, ki pripada negativnemu polu. Informacija se nudi v izredno privlani obliki. Identifikacijski objekt je v preobleki Pepelke, nabite s simbolnimi in mitinimi motivi, pa tudi prostor je napolnjen s podzavestno simboliko (jame, gozdovi, vodnjak, jee).3 Pri najdenski povesti je razumeti ne samo zgodbe o najdenkih, ampak tudi o izgubljenih sinovih, puavnikih, rejencih, pastorkih itd., ki so osamljeni na svetu in se z muko prebijejo navzgor. Izgubljen, ki ga stari najdejo, ugrabljen ali pobegne nazaj k starem, zapuen otrok (stari so mu umrli, najde nove stare, stari so bili ujeti, svoje stare rei ali stari so ga zapustili), jih spet najde, se z njihovo in bojo pomojo ter z lastno pridnostjo in potenostjo povzpne v drubi. Take so midove povesti Gottfried, der junge Einsiedler (1829), ki je bila v slovenino prevedena pod tremi naslovi Martin. Mladi puavnik. Zala perpoved za otroke (posl. Felicijan Globonik, 1829, 1836, 1846), Mladi samotar (posl. Adolf Mayr, 1881, 1894) in Bogomir, mladi puavnik. Pripovest za otroko mladost in njene prijatle (posl. J. Parapat ali J. Bilc, 1866). Podobne pripovedi drugih avtorjev so e Troje ljubeznivih otrok: Pavle Hrastovski

(1838, 1880, 1912), Nauka polne pripovesti za slovensko mladost v prevodu Joefa Zabukovka (1841, 1846, 1854), izdana tudi pod naslovom Peter in Pavel ali Bog ubozih najbolji oe (1852), Bog nikomur dolen ne ostane (1853, 1866) ter Engelmana Gospodove pota so udne (1862). MD je tej bogati zbirki dodala e Slomkov prevod W. Baubergerja Blagomir puavnik (1853) in Ottmarja Lautenschlgerja povest Boidar (Johann der Findling) (1853), bolj znano pod kasnejim naslovom Najdenek ali pravini se tudi ivine usmili (1860, 1881, 1897, 1905). V marsiem te povesti spominjajo na svetnike ivljenjepise. Prave izvirne pripovedi te vrste nimamo. Pogojno bi lahko sem teli Antona Umka Okikega "domao povest" Osreena pravinost (SV 6, 1862) in Ciglerjevo Deteljico ali ivljenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov (SV 7, 1863, 1894, 1901, 1911). Pogojno zato, ker glavna oseba prve ni ravno nebogljeni najdenec, eprav je njegov vzpon podoben, druga pa je nekakna druinska povest, ki sodi sem le, e opazujemo usode posameznih bratov isto loeno. Zanimive so te povesti zato, ker utrjujejo pot potopisni (pustolovski) povesti. Same se k nji e ne morejo pritevati, ker je pustolovina samo ena izmed tem: tudi njen znaaj je drugaen, usmerjena je k doloenemu cilju (vzponu glavne osebe), je pasivnega znaaja in obdana z debelo plastjo verskega pouka. Za ilustracijo naj bo anonimna (mogoe je njen avtor J. Mencinger) "domaa povest" Potena Bohineka v Benetkah (Slovenska koleda za 1858, Cvetice za mlade in odraene ljudi, 1858). Vranov Janez in Cvetnarjev Joek morata s trebuhom za kruhom iz Bohinja v Trst. Janezov brat Tone se je namre poroil z Jokovo sestro Reziko. Torej tudi za Joka doma ni bilo ve prostora in je zato odel z Janezom. V Trstu pri sorodniku jima ne gre dobro, ker ju mui njegova italijanska ena. Po smrti sorodnika z dobrim kapitanom odpotujeta v Benetke. Na morju je obvezen vihar. V Benetkah istita evlje in zaneta poasi trgovati z okrasnimi trakovi fabrikanta, ki sta ga reila tatov in ki jima je zato hvaleen. Gospa t. Albanova, stalna stranka bohinjskih istilcev, preizkua Joka s 'pozabljeno' monjico denarja. Joek pa je poten (izkunje, kako je treba ravnati z izgubljenimi predmeti, ima e od doma tam je najdeni noiek nesel duhovniku) in gospe vrne monjo ter si tako pridobi njeno zaupanje. Ko jo Francozi neko kot eno zarotnika peljejo vklenjeno v jeo, mu skrivoma pusti denarnico z vanimi dokumenti. ez leta sta oba z Janezom e premona, najeto imata trgovino. Joek se spet srea z gospo t. Albanovo. V asu Napoleonovega povratka z Elbe je varuh njene herke in se potem z varovanko poroi. Za doto dobi tovarno. Poroi se tudi Janez, s tovarnarjevo herko, za doto pa dobi trgovino. V Benetke povabita Reziko in njenega moa Franceta. Vsako leto gredo kot turisti na Bled. Tam imajo eno sobo, pomalano z gradom in jezerom, s Triglavom v veernem soncu in Savico v mavrici ... "Nikoli pa nista Boga pozabila, ki jima je vse to dal, (Boga), ki svojih zvestih otrok nikdar ne pozabi." Povest ima vlogo recepta, je navodilo za obnaanje, ki pripelje do materialnega blagostanja, je zbirka pravil kapitalistine ekonomije. Pridobivanje ne sme temeljiti na sluaju ali celo kraji, ampak na pridnosti, pameti, odrekanju (varevanju kot nainu akumulacije kapitala) in potenju 4

(zaupanju). Formula za vzpon je enaka kot pri prejnjem tipu kritofmidovske povesti. Ugoditev trenutni elji (prisvojiti si izgubljeni predmet) ni napana samo zato, ker spominja na naglavni greh krajo, ampak simbolizira tudi nevarnost socialnega prevrata, vzpostavitev odnosov, ki ne temeljijo na kapitalistinih pridobitnikih pravilih in nedotakljivosti privatne lastnine. Neskonno ponavljanje sheme z najdenimi in spet vrnjenimi predmeti kot sredstvi socialnega dviga vzbuja iluzijo, da je socialni dvig isto realna monost. Izbira najdenca, samorastnika, za glavno osebo povzpetnikih zgodb, dovolj redke prikazni v resninem ivljenju, pa razkriva resnico o socialnem vzponu, o njegovi brezupni redkosti in izjemnosti. Zgodbe o najdencih so preprostemu bralcu zbujevalke lanih upov, potrpeljivosti; pa tudi tolaba: nekaterim je pa le uspelo. Druinska kritofmidovska povest ponav1ja shemo po svetu raztepene druine, ki se na koncu sreno zdrui (midov Evstahij, 1832, 1878, 41894, Anibas-Malavaiev Oe na, 1850, 31909, anonimna zgodovinska povest Divji Hunci pred mestom Meziborom, 1853; verjetno tudi Ciglerjeva Srea v nesrei, 1836, itd.). Robinzonada je drugi veji tip mladinske knjievnasti. Defojeva alegorija meanske moralne moi in preivetvene sposobnosti The Life and Surprising Adventures of Robinson Crusoe of York, Mariner (1719) je spodbudila vrsto posnetkov (samo v nemini jih je bilo do 1760 kar petdeset), med katerimi je najznameniteji Joachima Heinricha Campeja Robinson der Jngere (1779) s 115. (!) naklado leta 1980. V 19. stoletju je bila robinzonada e mladinsko berilo in kot tako je izel Cafov prevad Campeja (Robinzon mlaji, 1849, 1851) preko eine. Naslednjo predelavo Robinzona si je za Mohorjevo drubo leta 1876 (41921) naprtil Janez Parapat: Robinzon stari, njegove vonje in udezne dogodbe. Verjetno bi se robinzonadam dal prikljuiti tudi e omenjeni midov Martin. Mladi puavnik.4 Kakor je opaziti, je natevanje mladinske literature v slovenini v glavnem natevanje prevedenih del. Omejevanje na izvirno slovensko produkcijo bi bilo pod naslovom mladinske literature nesmiselno. e po imenu in definiciji je to pisanje, ki mu znaaj doloa sprejemnik, njegova psihina in socialna nedoraslost. Zahtevati od njegove literature, da je v prvi vrsti estetska, od njega pa, da jo gleda kot rezultat avtorjevega oblikovalnega genija, ki je narodov genij, je nesmiselno. Mladega bralca je v prvi vrsti zanimala snov, informacija, ki mu jo je snov dajala, avtorjevo ime pa prav malo. Njegove bralske navade so se oblikovale mimo vpraanja o izvirnosti- prevedenosti, zato vsa mladinska literatura v slovenini zaslui enako pozornost. Robinzon je izrazit primer, kako je s priredbami iz berila za odrasle nastajala mladinska knjievnost. Podobno usodo so doivljali tudi drugi anri, zlasti zgodneji. Slovenci pravega vitekega romana nimamo, prav tako ne grozljivega romana 18. stoletja. Kakor je evropski grozljivi anr nastal iz pravljice, tako se je v slovenski literaturi skupaj z elementi vitekega romana nazaj v pravljico povrnil. Posebno popularne so bile Mususove pravljice o Repotevu, duhu v Krkonokih gorah (1868 itd., tudi dramatizacija), pa Bojtek, v drevo vpreeni vitez (5 natisov) in Aleovevi Vrtomirov prstan (7 natisov) ter Jama nad Dobruo ali dobri in hudobni grajak.

Ko smo leta 1850 v Malavaievi priredbi dobili evropsko ljudsko knjigo o Tilu Eulenspieglu (Nemki Pavliha v slovenski obleki, e vsaj sedemkrat ponatisnjena; njegova nemka verzija je iz 1515) in 1856. o Mnchhausnu (Lanjivi Kljukec, kako se mu je na morju, na suhim in v vojski godilo, tudi sedem ponatisov), ni bilo e nikjer reeno, da sta to knjiici, namenjeni mladini. Ob prelomu stoletja pa sta skupaj s predelavo ljudske snovi o Lisiki zvitorepki (1904) nedvomno e last izkljuno mladega bralca. Podobno se je zgodilo z znamenito knjigo 19. stoletja Uncle Tom's Cabin or Life Among the Lowly (1852) Harriet Beecher-Stowe, ki je leta 1853 izla kar v dveh naslovih (Stric Toma ali ivljenje zamorcov v Ameriki, prev. J. Boi, in Stric Tomova koa ali ivljenje zamorcov v robnih deravah severne Amerike, posl. F. Malavai, 21888). Pri nas je odprla prostor ameriki tematiki in tako postala predhodnik pri ljubljanskih knjigarnarjih Giontiniju in Turku izdajanih indijanaric in divjezahodnih zgodb,5 ki so jih slovenski najstniki e takrat z veseljem poirali. Skoraj ves anr pripada danes mladinski literaturi, e najizraziteje reprezentativni Karl May, ki je bil sprva nevpraljivo avtor za odrasle bralce. Sejemska kolportaa omenjenih zalonikov sicer ni nosila v podnaslovu oznake, da gre za mladinsko berilo, vendar je po prievanju pisateljev, ki so bili tedaj otroci, to dejansko bila, z njo pa tudi roparska in piratska povest.6 Od literature 20. stoletja kae tenjo k prestopanju v mladinsko zvrst zlasti znanstvena fantastika, spodbujena z usodo Julesa Verna in Jonathana Swifta. Prvega smo v prevodu dobili e leta 1878: Popotovanje okoli sveta v 80 dneh, drugega leta 1884: Potovanje v Liliput. Juriev Jurij Kozjak (1866), Fingarjev roman Pod svobodnim soncem (1912) pa Juriev Sosedov sin (1869), primerki zgodovinske in vake povesti, so postali mladinska literatura v tej meri, kolikor jih je oloobveznemu bralcu predpisal uni program.

ilihov mladinski roman Beli dvor

Ko je leta 1938 izel skoraj 400 strani ali 133.000 besed obseni ilihov mladinski roman Beli dvor, je kritik obudujoe zapisal, da je to "prvo veliko mladinsko delo" pri nas. Imel je prav, vsaj kar se veliko dolino obetajoega podnaslova roman tie. Pod mladinsko pripoved, tudi e je bila nadpovpreno dolga, so slovenski avtorji praviloma skromno dodali podnaslov mladinska povest ali povest za mladino; mladinski roman ali celo bolj predrzno roman so si upali zapisati le redki in e ti ele v zadnjem asu, ki je izrazu roman odvzel znaaj neesa izjemnega in ga napravil za standardno obliko proznega pisanja. Izrecni mladinski romanopisci 6

so tako le Smiljan Rozman z Druino (1964, 1987), Ingoli z Mladostjo na stopnicah (1962) in Gimnazijko (1967), Branko men je zapisal izraz roman pod naslov knjige Med v laseh (1974 in 1985), Karel Grabeljek pod Uiteljico (1980) in Mate Dolenc pod Golo morje (1988); od vsega natetega je bil spodobno dolg samo Rozmanov roman. Dandanes podnaslavljati besedila z roman ni ve dejanje kakega izjemnega poguma; izraz je izgubil povezavo s spotljivo dolino in kae le e na avtorjevo samozavestno ambicioznost in na preprianje, da je naredil nekaj boljega. Vrstna oznaka roman je postala tako vsakdanja, da jo stavijo tudi pod naslove povesti za otroke. Prebiramo torej lahko otroki roman ali roman za otroke (prim. Mimi Malenkove Luka na daljnem severu, 1975). ilihova ponosna oznaka "mladinski roman" je e iz asa, ko izraz roman sploh ni bil tako samoumeven. Do leta 1938 si je namre na podroju dalje kmeke pripovedne proze (in tega je bilo tedaj ve kot 200 besedil) usodilo napisati roman samo est avtorjev nadpovpreno dolgih povesti, med njimi France Bevk, Janko Ka in Miko Kranjec, eprav so bila tudi druga besedila tedaj e zavidljivo dolga. Popularna Jalnova Cvetkova Cilka, dolga 70.000 besed, kar je precej nad zloglasno angleko zahtevo, po kateri se roman zane nad 50.000 besedami, je bila celo srameljivo podnaslovljena z vrstno oznako "zgodba". Precej manj zadrani so bili s tem svetovljanskim izrazom na podroju zgodovinske pripovedne proze; do druge svetovne vojne je tu nastalo e prek 30 romanov. Ni isto brez pomena dodati, da so bile tudi doline besedil v okviru zgodovinske tematike veje kot pri konkurennih anrih in so torej jasneje klicale po stremljivem podnaslovu. 1938 je bilo eno literarno bogatih let. Berila Slovenci leta 1938 pogreali niso, ne odrasli in ne mladina, eprav je bilo obdobje najveje medvojne leposlovne produktivnosti e nekaj let mimo. Vladimirju Bartolu je izel kasneje slavljeni in prevajani roman Alamut (ez 400 strani ali 170.000 besed), Miko Kranjec se je izkazal s Kapitanovimi, Janez Jalen s Cvetkovo Cilko, Anton Slodnjak je posekal vse dolinske rekorde z biografijo o Preernu z naslovom Neiztrohnjeno srce (238.700 besed) in postavil v senco Kidrievo monografijo o Preernu, ki je izla istega leta. Z veseljem antikvarja in za ilustracijo literarne letine 1938 potegnimo iz pozabe e spomine politinega kaznjenca v Rusiji Albina Breznika z obetavnim naslovom V plamenih rdeega pekla izli so pri Mohorjevi drubi , "povest iz portnega ivljenja", natanneje povest o jadralnih pilotih Poletje ole in ljubezni Ivana ampe iz revije Mentor, znanstvenofantastino povest Izum Viktorja Hassla in Metoda Jenka v Slovenskih veernicah, obseno "ljudsko povest" Dragarjevina Franca Kolenca in Mo grunta, "povest kmeke ene", Mimice Koni, pozneje poroene Malenek (povest je bila objavljena v asopisu Kmeka ena). olsko berilo je postal Bevkov Kaplan Martin edermac. Med pravimi mladinskimi deli pa so leta 1938 Belemu dvoru konkurirali Winklerjeva mladinska povest Hribev Gregec, Franceta Novaka Deki, "roman iz dijakega internata", in mohorjanka Ivana Zorca Iz niin in teav, "povest ubonega slovenskega dijaka". Prevedena mladinska literatura se je obogatila s tremi romani iz ivalskega ivljenja: "volji roman" Sivko in Rolf Gozdovnik Ernesta Setona Thompsona (prvega je prevedel Vladimir Levstik) ter Bambek Feliksa Saltena. V mariborski Cirilovi knjinici so druga za drugo prihajale med bralce Reimmichlove povesti (pravo ime pisatelja je bilo Sebastian Rieger) z vabljivimi naslovi Ciganka, Grofov jager in Oetov greh, vendar gre tu bolj za ljudsko knjigo kot za mladinsko povest. In ker bomo govorili ob Belem dvoru tudi o vzgoji leta 1938 je v Gorici pod psevdonimom Jerko Jermol izel Bevkov bonton Lepo vedenje. V bliino vzgojnih publikacij konno postavimo tudi alarmantno naslovljeno knjigo 7

Janeza Kalana Reimo slovenino! s podnaslovom "Ne spakujte se!" se je poloaj slovenine v zadnjih estdesetih letih kaj spremenil, je kaj manj ogroena kot v ilihovih asih? Beli dvor nikakor ni bilo le eno izmed mnogih besedil za mladino, ampak je bilo izjemno tako po svoji dolini kot po ambicijah. Domaemu avtorju opaznega mesta leta 1938 ni bilo ve lahko dosei, je pa res, da je korpus mladinske proze naraal poveini zaradi tevilnih prevodov in priredb. V dolini so se vadili avtorji sicer e ves as (npr. Ivo Trot, Dobrota in hvalenost, 1902, 245 str.), vendar so obseg ve sto strani dosegle le serije kratkih zgodb (Schmidove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi, Soavejeve Podune povesti, 1851) in prevodi ter priredbe (Campejev Robinzon mlaji, 1849, Josef Spillmann, Zadnji dnevi Jeruzalema prek 700 strani e leta 1906). Streho so dolgim mladinskim besedilom pred drugo vojno ponujali asopis Na rod, goriki zalonik Andrej Gabrek, seveda Mohorjeva druba in "Jan Legova mladinska knjinica", po vojni pa zlasti knjina zbirka Sinji galeb pri Mladinski knjigi in ob njej e Preernova druba ter zaloba Borec. Od domaih mladinskih pisateljev so bili obseni Igo Tratnik (Mladost, 1967), Janez vajncer (Junak na Kolcih, 1973, 1981) in Janez Gradinik (Moj prijatelj Dane, 1983), vendar so vsi vsaj dve desetletji mlaji od iliha. Stareji je bil seveda Fingar, vendar ta romana Pod svobodnim soncem, ki bi nam tule lahko zasenil iliha, ni napisal za mladino in zato primerjava med besediloma ne bi bila potena. Prej kot z dolinami so se mladinske povesti zapisovale v bralski spomin z velikimi, za t. i. odraslo literaturo nedosegljivimi nakladami in tevilnimi ponatisi. Nikar si ne delajmo iluzij, da so bili ponatiskovani klasiki. Ti pa ele kasneje v obveznemu olskemu branju namenjenih zbirkah, sicer pa ponatisov ni narekoval strogi estetski in kulturnozgodovinski ut, temve hvaleni bralski odziv. Zato so vedno znova izhajale kritofmidovske povesti, Levstikov Martin Krpan, ki seveda ni bil napisan z mislijo na mladino, pa do vpisa med obvezno olsko berilo isto ni. Kolikna je bila naklada Belega dvora, mi ni znano. Da knjiga ni obleala v knjigarni, je gotovo, sicer danes ne bi bila tako redka, da jo je le teko dobiti. Ponatis Belega dvora zato nikakor ni samo pietetno dejanje do domaega avtorja ali dejanje oivljene regionalne zavesti, ampak prav gotovo tudi dejanje iz misli na bralske potrebe dananje mladine. ilihovo mesto v mladinski pripovedni prozi bo mogoe natanno doloiti ele, ko bo napisan zgodovinski pregled mladinske povesti in romana, tak bibliografsko izrpen in podprt s podatki o dolini ter nakladah. Kar lahko tule storim, je le seznam mladinskih pripovednikov z opaznim opusom. Pred ilihom so bili to najprej prevedeni in prirejeni tujci: Christoph Schmid, Joseph Spillmann (mladinski zgodovinski roman), Franz Hoffmann, S. Scoville (pustolovski roman), James Fenimore Cooper (indijanska povest) in Franz Frisch. Domaini so bili pred ilihom Josip Stritar, Vladimir Levstik, France Bevk, Venceslav Winkler, po njem pa Ivan Ribi, Tone Selikar, Karel Grabeljek, Anton Ingoli, Smiljan Rozman, Mimi Malenek in e vrsta drugih. Gustav ilih (rojen 31. julija 1893 v Velenju in umrl 24. novembra 1961 v Mariboru) je bil pisatelj bolj mimogrede. Veino svojih ivljenjskih energij je sprostil kot pedagog. Bil je sin velenjskega grajskega oskrbnika; do tirinajstega leta se je olal v domaem kraju in proti volji starev nadaljeval na ljubljanskem uiteljiu. Po maturi je malo pred prvo svetovno vojno 8

dobil uiteljsko mesto v Preboldu. Vojno je tako kot njegov junak preivel na fronti, bil tam teko ranjen in se po ozdravitvi pridruil Maistrovim borcem za severno mejo. Po vojni je uiteljeval na razlinih olah v Mariboru in Celju, vmes tudiral v Zagrebu, na Dunaju in v enevi ter leta 1928 diplomiral iz pedagogike, psihologije in nemine in postal profesor. etrt stoletja je nato predaval pedagogiko na mariborskem uiteljiu. Leta 1928 se je tudi poroil. S svojo uenko na trgovski akademiji in herko premonega mariborskega trgovca. Seveda je s snubitvijo poakal do trenutka, ko je imela bodoa ena maturo e za sabo! V zakonu so se jima rodili trije otroci in e je verjeti njihovim spominom, jim je bil ilih naravnost vzoren oe, ki je vzgajal z besedo in ne z roko: izvrsten pripovedovalec pravljic in druabnik na tevilnih druinskih sprehodih. Tudi drugi vojni se ilih ni mogel izogniti. Bil je mobiliziran in zajet od Nemcev, potem pa si je, ker se ni mogel preseliti v Ljubljano, v strahu pred maevanjem lokalne oblasti (poznali so namre njegovo nacionalno zavednost, ki jo je jasno izrazil tudi v Belem dvoru) nael slubo v graki knjigarni; domov k druini v Maribor se je vozil vsak konec tedna. Ker ni bil lan stranke, se je po vojni kot ravnatelj mariborskega uitelja upokojil, vendar je bil poklicno aktiven e naprej: ustanovil je in do smrti vodil Vzgojno posvetovalnico. To, da se velik del Belega dvora dogaja na bojiih v prvi svetovni vojni, ni torej nobena sluajnost in scena reevanja vojnega tovaria nobena za lase privleena romantina izposojenost, ampak je oboje zasidrano v ilihovih lastnih doivetjih krutega asa. Na Soki fronti je oddelek pod njegovim vodstvom reil iz italijanskega obroa kasnejega nemkega feldmarala Erwina Rommla in bil zato odlikovan. Znanstvo z Rommlom mu je prilo prav v stiskah druge svetovne vojne. Ko je bil ilih v vojnem ujetnitvu, je njegova nosea ena prosila Rommla, naj pomaga bivemu reitelju. ilihova druina menda e danes hrani Rommlov odgovor iz Afrike, v katerem je slavni vojskovodja druini obljubil pomo. iliha popisujejo sodobniki kot umirjenega, ustaljenega in izjemno delavnega loveka: na dan je redno napisal po pet strani strokovnega besedila. Po znaaju je bil blag, svaril je pred vsakrnimi skrajnostmi, do sebe pa je bil strog, dosleden in pri delu skrajno natanen. Rokopisi, ki jih je oddajal, so bili brez napak, njegovi tudijski zapiski lepopisni in vzorno urejeni. Poklicu je dajal prednost pred zabavo: e v stara leta, ko bi se vendar lahko zanesel na pridobljeno rutino, se je na predavanja vestno pripravljal (tudi na raun vesele drube), predavati je zael tiho in se sasoma razvnel v goreega pripovedovalca; bil je baje pravi pedagoki tribun. Vendar kljub natetemu ni bil nobena akademska, od vsakdanjega ivljenja odtrgana puoba: strano rad je hodil po krajih svojega otrotva in se z domaini v nareju menil o vsem mogoem, znal je ljudem prisluhniti in v kojlivih primerih se je mimo vse pedagoke znanosti skliceval na zdravo pamet in na starevski ut. Podobe popolneev nam danes niso najbolj simpatine; izdajmo torej drobno ilihovo slabost, neimrnost v mladih letih. Priznal si jo je skozi avtobiografsko zamiljenega junaka Lovreka v Belem dvoru, zunaj literature pa jo je najbolj oitno pokazal s spremembo rojstnega imena iz nevenega mu Avgusta v Gustava. Gustav ilih je med literarnimi zgodovinarji manj znan, kot je znan med pedagogi. Tudi njegova strokovna bibliografija je precej obseneja od 9

literarne. Kot literat je zael pod psevdonimom Graan objavljati v reviji Domai prijatelj, ki ji je urednikovala Zofka Kvedrova, in se v vzgojnem listu Domae ognjie poskual celo v poeziji. Od daljega je zmogel le dve deli: "dolinsko bajko" Neko je bilo jezero (1921) in Beli dvor; v rokopisu je ostala nedokonana povest o ivljenju velenjskih rudarjev Grbavi plemi. Proznega je objavil mimo obeh knjinih del zelo malo: odlomek iz Belega dvora v reviji Razori in dve kratki besedili: Vodnjak v Domaem prijatelju 1913 in "filmsko dogodivino" Ljubezen nesrenega tolovaja v Mariborskem klopotcu leta 1927. V Mariborskem gledaliu so mu leta 1932 igrali dramo iz vojnega asa Kaverna. Kot pedagog je bil avtor knjig Une oblike v olskem delu (1939), Metodika slovenskega jezikovnega pouka (1951), Vzgojna sredstva nae druine (1955), Vzgoja naih otrok (ta je leta 1955 pri Preernovi drubi izla v nakladi 80.000 izvodov!), Una naela nae ole (1961). Po smrti je leta 1961 izlo njegovo temeljno delo Ort splone didaktike. Bil je avtor, soavtor, prevajalec ali urednik kakih 60 daljih in 300 krajih besedil s podroja pedagogike; najve tega je napisal in objavil po drugi svetovni vojni: Didaktika (1966), Pedagogika, Na otrok ni ve otrok: prispevek za razumevanje in vzgojo predpubertetnikov in predpubertetnic od 1114 let (1957), Uenci, aktivni soudeleenci pri lastnem oblikovanju, Psiholoko opazovanje otroka itd. Urejal je Roditeljski list in Pedagoki zbornik. ilih je tudi naelno premiljal o problematiki mladinske knjievnosti (Nova obzorja 1959, 250266; ponatis lanka z mojo spremno besedo v reviji Otrok in knjiga 18 (1983), 2332). Mladinsko knjievnost je definiral kot zvrst literature, ki slui vzgoji. Estetskost je sicer njena nujna lastnost, vendar je poudarek na psiholoki ustreznosti in pedagokosti, to je zmonosti, da pomaga pri razvoju mlade osebnosti. Glede na psiholoko ustreznost je natel pet tipov pisanja: cicibansko (od drugega do etrtega leta), pravljino (od etrtega do sedmega leta), robinzonsko (od sedmega do dvanajstega leta), baladno-dramsko (od dvanajstega do petnajstega leta) in lirsko-romansko (od petnajstega do dvajsetega leta). Posebej pozorno je razmiljal o predzadnji fazi mladinske literature, ki je mlademu bralcu nekaken nadomestek za ivljenje, ki ga e ne more in ne sme iveti. Kvaliteta ji je zagotovljena, e je realistina, napeta, vedra in optimistina, konstruktivna, informativna, "idejna v smislu zahtev socialistine morale" (lanek je bil napisan leta 1959!), zajetna, ilustrirana in celo rahlo erotina. Dobro mladinsko literaturo je, tako kot ocenjevalci njegovega romana Beli dvor pred dvajsetimi leti, enail z ljudsko knjigo (danes bi rekli poljudno knjigo), ki jo radi prebirajo tudi stareji bralci; enotnost obeh zvrsti ilustrira s klasinimi "odraslimi" deli domae in svetovne knjievnosti, ki so postala priljubljeno mladinsko berilo. Indijanaric, detektivk in kriminalk ter stripov ilih ni maral, priporoal pa je zgodovinski in znanstvenofantastini roman ter spodbujal mladega bralca, naj napetost najde v vsakdanjem ivljenju. Za razliko od prve povesti Neko je bilo jezero, o kateri se je skromno pisalo in brez vejega vzhienja, se je ob izidu romana Beli dvor zapisalo dovolj kritik, vsaj osem jih nateva bibliografija. Veinoma so izle v liberalskem tisku in so bile pohvalne. Je e tako na Slovenskem, da pohvalna kritika, e je objavljena na liberalski strani, zahteva nergaki kontra na klerikalni in narobe, kakor nam alostno pria zgodovina kritikih spopadov na slovenski literarni sceni v preteklosti. V ilihovem primeru formula zauda ni delovala 10

in v nae najveje preseneenje je bila pozitivna tudi katolika kritika. Vsi po vrsti so se navduevali nad ilihovimi psiholokimi sposobnostmi, nad njegovim obvladovanjem realistine pripovedne tehnike (kritiki temu reejo v argonu "spretno pero") in nad vsebino ter znaajem njegove vzgojnosti. Leta 1938, to je v priakovanju velikih zgodovinskih dogodkov, in povrhu na nacionalno ogroenem tajerskem je bilo ilihovo jugoslovanstvo in protinemtvo nekaj samoumevnega in potrebnega. Je kdo kdaj govoril o tem, da bi morala biti lepa knjievnost prosta vsakrne aktualnosti? V Jutru se je oglasil Boidar Borko (t. 225, str. 7). Delo je obravnaval kot ljudski roman, to je kot knjigo, ki se bere z uitkom ne glede na bralevo starost. Kakor da izraz mladinski roman ni upravien, ker se delo v niemer ne razlikuje od sicernjega romana, razen po poudarjeni vzgojnosti, ki pa je po njegovem mnenju nevsiljiva in po svoji vsebini isto sprejemljiva. Primerjavo s Karlom Mayem je seveda vzeti kot kompliment. Franc Jesenovec (Slovenec, t. 158, 5) je navezal iliha na Sienkiewiczevo pripovedno izroilo napetega pustolovskega romana, na Jurievo in Tavarjevo povestno tradicijo in na Kersnikovo jarogosposko tematiko no, da je sluajno ne bi spregledali, je z izrecnim namigom poskrbel sam ilih. Sporoilo romana in njegovo bistvo je za kritika (na tem mestu se mu je celo zdelo potrebno uporabiti mastni tisk) moralno: plemenitost in srna kultura preprostega ljudstva in nijega izobraenstva proti zlagani kulturi akademsko izobraenih; mladina naj ob svetlih zgledih zraste v plemenite in znaajne Slovence. Edina negativna pripomba je, pravzaprav bolj vljudno vpraanje, zakaj ilih med plemenitimi uitelji naroda nima nobenega duhovnika; in e nekaj da je morda malo preoster z negativnimi osebami in premalo kransko odpuajo. Lino Legia je v Obzorjih (str. 41416) po literarnozgodovinski navadi kazal na ilihove literarne uitelje. Povest Neko je bilo jezero se je zgledovala pri Fingarjevem Pod svobodnim soncem, negativni osebi iz Belega dvora, sinu trgovca Miklausina, pa je nael predhodnika v Preernovem rtomiru; nekam na silo, seveda, eprav je res, da sta la tako rtomir kot Miklausinov sin na koncu skesana v duhovski stan odkupovat se za stare grehe svojega rodu. Delo se je zdelo vredno kritikove pozornosti zlasti zaradi politine aktualnosti. Drubena plat romana je rasla namre iz nasprotstva med slovenstvom in nemtvom pred prvo svetovno vojno, nasprotstva, ki na tajerskem do leta 1938 ni ni pojenjalo. e je kritik Maks Kovai (Mariborski veernik Jutra, t. 184, 4) hvalil pri ilihu vse po vrsti, pa je bil Legia z avtorjem stroji. V slabo je tel ilihu jezik, preveliko idealiziranje junaka ter neverjetnost. Strinjal pa se je z drugimi, da je Beli dvor dobro ljudsko delo in da ga ne bo brala le mladina. Pedagoko glasilo Popotnik (str. 12526) je razmiljalo o tem, ali je bolji ilih pedagog ali je bolji ilih literat. Ker se ni hotelo zameriti ne eni ne drugi avtorjevi polovici, je razglasilo roman za "sintezo znanstvene misli in leposlovne oblike" z "zdravim vzgojeslovnim poudarkom, ki pa nikakor ne sili v ospredje". e je verjeti piscu A. erjavu, je roman deloma avtobiografski in je bil napisan e pred leti. Medtem ko je Legia razpredal o romantinih razsenostih romana (romantiko je zagledal v motivih gradu, gora, votlin), je erjav prisegal na njegov realizem ter se pri tem skliceval na odlomke, kjer ilih kritizira trko rodoljubarstvo, podeelsko inteligenco in gruntarski napuh ter razpravlja o modernizaciji kmekega gospodarstva. 11

Tudi on nagovarja, naj knjigo ne preberejo samo mladi, ampak tudi stari in uitelji. Tako kot je kritik v Slovencu pogreal duhovnika med junakovimi prijatelji, se zdi pedagokemu ocenjevalcu udno, da so pozitivne osebe zgolj individualisti in da niso prav ni "zadruno" (beri: drubeno) aktivni. isto sprejemljivo oznako sta oblikovala Anica ernejeva (enski svet, str. 25253) in neznani avtor kritike v Uiteljskem tovariu (t. 6, 4): Beli dvor je roman o mladostnem zorenju; danes bi rekli, da je vzgojni roman ali roman o razvoju osebnosti. Naj povzamem: kritika je hvalila roman zaradi njegove neprisiljene vzgojnosti in mu podarjala sploneji status dobre ljudske knjige. Ambiciozni podnaslov roman seveda ni ostal neopaen. Sprejeli so ga s pohvalo in v njegovo primernost je med vrsticami podvomila le Anica ernej: otroku da je roman slutnja neesa onstran otrotva, torej nekaken simbol za vse odraslo. O mladinski literaturi nasploh na tem mestu akademsko disputirali in se prepirali ne bomo. Nai teoretini lenobi isto ustreza preprosti del definicije tega pojava, ki pravi, da je to literatura za otroke in mladino od estih do estnajstih let in da je prej razvojnopsiholoki kot literarni pojav. Literarni leksikoni govore o predpubertetni, adolescentni in mladostniki varianti mladinske literature. Otroka literatura je v glavnem narejena enako kot vsa druga umetnostna besedila, ima pa nekatere posebnosti: igrivost, fantastinost in humornost so bolj poudarjene, zlasti za obdobje do dvanajstega leta starosti, in temelji na naivnosti otroke psihe. Za mladinski roman so znailni pustolovska vsebina, zanimiva in domiljijska zgradba, preprosta pripoved in deki ter deklice kot glavne osebe. Po vsebini so robinzonade, romani o odraanju, romani o ivalih (zlasti psih), znanstvena fantastika, indijanarice ipd. Da se jih deliti tudi po spolu bralcev na deklike in deke. Beli dvor je roman o odraanju deka v moa in upoveduje tako ve razvojnih faz mladega loveka. V prvem delu je daljni dedi tradicije dekovzgojne oziroma najdenske povesti na Slovenskem, ki se je zaela s kritofmidovskim Martinom mladim puavnikom (1829) se vzdrevala v glavnem s prevedenimi in prirejenimi besedili; od izvirnih domaih lahko pokaemo le na anonimna Potena Bohinjeka v Benetkah iz daljnega leta 1858. ilih tega besedila ni poznal, zato pa je lahko izrecno pokazal na svoje poznavanje nekaj bolj popularne in deki povesti paralelne deklikovzgojne povesti. V Belem dvoru je omenil enega najbolj razirjenih primerkov tega anra, Schmidovo deklikovzgojno povest Roza Jelodvorska; ki je bila natisnjena na Slovenskem kar sedemkrat in to e pod dvema drugima naslovoma: Cvetina Borograjska in Ljubezen premore vse. Nekako bi se dalo Belemu dvoru rei tudi mladinska kmeka povest. Glavno prizadevanje junaka je namenjeno ponovni pridobitvi izgubljenega doma, kar je obiajno jedro kmeke povesti. anrske zahteve kmeke povesti presega vrsta motivov: akademsko izobraevanje junaka v Franciji, poglavja iz vojnega ivljenja, presega jih konno tudi anru premona volja glavne osebe, njegova "zakletev", "trdna volja in neupogljiv sklep", ki netipino za kmeko povest privlaijo bralevo pozornost in identifikacijo bolj, kot jo privlai osrednja kategorija kmeke povesti, to je domaija. Korekturo anrskih zakonitosti pomeni tudi vseskozi idealni uitelj Urbani, ki polemizira s tistimi znaajskimi lastnostmi glavnih oseb, ki so za anr kmeke povesti neobhodno potrebne: moti ga gradnikovska obsedenost s posestjo, ki v skladu s kmekim anrom motivira dejanja; po njegovem (in v 12

skladu z anrom vzgojne povesti) bi Gradnike moral voditi moralni imperativ, ut za pravinost in podobne vrline ne glede na materialno zadoenje. V Atlasu Slovenije bomo dandananji aleko dolino, ki je dogajalie romana, iskali zaman. alek je bil svojas del Velenja in ko je z urbanizacijo ime zalo v pozabo, je prilo iz rabe tudi ime aleka dolina. Odkrili pa bomo na zemljevidu iz romana znana imena Razbor, Gradie, reko Lonico itd., vendar z druganimi koordinatami kot v romanu. Ker gre za roman, to je fikcijo, bi bilo neprimerno avtorju oitati, da je vse te lokacije malo pomeal med seboj. To ni bila njegova pozabljivost (kako tudi, ko pa je sicer v Mariboru stanujoa druina poitnice redno preivljala v Velenju), ampak njegova umetnika pravica. Kako svobodneje se da premikati figure po svetu, ki ga avtor sam ustvari, in kako lepi je ta svet od realnega! as dogajanja je ilih jasno zamejil z letnicami in zato lahko zapiemo, da roman pokriva dobri dve desetletji, od 1902 do 1924, oziroma od Lovrekovega desetega leta do njegovih zrelih let. Z drugimi besedami: Beli dvor se zaenja s tako imenovanimi robinzonskimi ali pustolovskimi leti, ki so nadomestila prejnjo fazo v otrokem ivljenju, to je leta pravljic, in se kona s svetom odraslih. V zadnjem koncu, ko je Lovrek vojak, enin in gospodar, o mladinskem romanu najbr ne moremo ve govoriti, velja pa ta oznaka za njegovo celoto. Kaj je v romanu tako strano privlanega, da se ga da e danes prebrati na duek? Naj premislim svoje lastno bralsko doivetje: lokacija dogajanja, zlasti podzemska jama, slap, skrivna pilja, starodavna kapelica, rodovitni in urejeni vrtovi, grajske razvaline in razgled z gradu, planinski paniki, podeelski dvorec. Scene loitve in snidenja. Skrivnostna preteklost in njeno odkrivanje. Drubeno ugledni prijatelji in zavezniki. Pot v tujino. ustva ljubezni, zavrnjenosti, osamljenosti, krivice in maevanja ... Lino Legia je prav zapisal, da je treba zgodbo brati simbolino. e bi jo brali pod vplivom realistine poetike, bi jo nali pretirano in neverjetno. Za zgled naj bodo naslednji citati: Letos se nam menda obeta pozna zima. Prinite z rigolanjem in prekopavanjem. Med grude nasujte ivega apna, pozneje gnoja! Najprej osnai vrt nemarnega plevela in ga pogi. Uredi kompost iz gnilega sadja, listja in draja, ki ga vidi okrog potresenega! In sadovnjak ... Ali ne vidi mahu, ki dui pridno drevje? Ostrgaj ga, zavaruj jablane in hruke pred zajedalci, obrei jim nepotrebne veje, pa bo videl, kako se pomladijo. Kar je posuenega in gnilega, pro z njim, da e zdravega ne okui! Tudi sam ni dral rok kriem. Kor veverica hitro se je zviral po drevju, kjer je tono po dobljenih navodilih z ino krtao snail lubje, strgal mah in gobe, obrezaval veje in agal suhljad. Tudi je okopaval zemljo okrog debel, raznim kodljivcem nastavljal pasti v obliki lepenkastih obroev, mlaja drevesa zaitil pred zajci s posebno zmesjo apna in kravjeka ter pospravljal in seigal nesnago, ki se je bila med snaenjem nabrala po tleh. Zajetno zidana ograja, izvirajoa e iz davnih grajskih dni, ob kateri se je e nedavno v bohotnem obilju razraal plevel v drubi z zanikrnim grmievjem, je bila zdaj oedena, nepotrebnei in kodljivci, zlasti prebujno vinije in 13

presennata bezgovina pa izpuljeni in posekani. Mesto njih sta bila uitelj in Lovrek koj prvo pomlad nasadila mnogo rdeega holandskega ribeza, sladke rumene kosmulje in drugega lahtnega sadja. Potrebne sadike jima je bil oskrbel domai upnik, vnet vrtnar in navduen prijatelj prirode. tako je bilo v hii in okrog nje vse edno, pometeno, pobrisano in odrgnjeno. Smeti in pajevin nisi opazil, perilo je bilo vedno oprano, zlikano in zakrpano. Kuhinja je blestela od snage, in jedi, ki so prihajale iz nje, so bile okusne in tene. Okrog hie in na vrtu so morali vse osnaiti, pospraviti in pomesti, da se je smejalo od reda in snage. Potem je skoil na noge in se jel z zanimanjem razgledovati po svee prepleskani hii, na kateri so se zelene, na pol v gosti brajdi skrite oknice prijetno odraale od blestee beline sten. Vsepovsod sta se oitovala strog red in vzorna snaga. Poti so bile pograbljene in oplete, dvorie pometeno. Vkljub svoji mladosti je bil /uitelj Urbani/ zelo tenkouten vzgojitelj. Kakor je na vrtu in sadovnjaku takoj presodil, ali je zemlja za to ali ono rastlino primerna ali ji esa primanjkuje ali pa jo duee preobilje ene v prebohotno rast, tako je hitro spoznal domae okolje poverjene mu mladei. Za Lovreka in Polonico bi si ne mogel misliti bolje sredine: iz te zemlje bosta ob primerni pomoi vzrastli zdravi in krepki osebnosti. Vsekakor, Lovrekovo rast je bilo treba pravilno usmerjati: deek brez odlone moke roke podivja ali pa se pomehkui. Prepreiti prvo in drugo je smatral uitelj za svojo poglavitno nalogo. Ko poveemo med seboj odstavke, citirane z razlinih mest v romanu, se nam zane dozdevati, da ne morejo imeti zgolj funkcije recepta, koristnega napotka za umno gospodarjenje, ampak da za njimi tii nekaj ve. Svet, ki nas z njim na zaetku seznanja ilih, je iz reda in naloga junaka je, da ga spet spravi v red. Scene ienja, trebljenja, obrezovanja, strganja, zaiganja in kompostiranja plevela, mahu, kodljivcev in druge nesnage mi je desetletje potem, ko sem prvi prebral roman, ostalo ivo v spominu prav zato, ker ni lo za golo poroilo o vsekakor koristnih in nujnih gospodarskih dejavnostih, ne, v spomin so se lahko zasidrale le zaradi dodane presene vrednosti, zaradi simbolnega pomena, ki sem ga razbiral iz teh dejanj. Saj ni lo za vrtne in poljske kodljivce same: bili so podoba nereda in nemorale in zla na zasebnem in drubenem podroju. Bili so podoba znaajskih napak, ki so pripeljale druino Gradnikov v gospodarski propad, to je ponosa, trme in pretirane obutljivosti, bili so podoba tujcev, ki so se zajedali v slovensko narodno telo. ilih je imel pred seboj dve moni obliki sveta: svet kot zapuen in zaraen vrt in svet kot negovan in obdelan vrt. Negovati, kultivirati, vzgajati slovenstvo, to je ilihov nart; "izrezati odpadnitvo prav pri koreninah z neusmiljeno doslednostjo". Literatura mu je pomenila sredstvo in prilonost za simbolno popravljanje sveta. Nobenega dvoma ni, da vrt in domaija simbolizirata Slovenijo in uspeno gospodarstvo na domaiji pomeni pravzaprav nacionalno ekonomijo, ki je nujni pogoj nacionalnemu obstoju. 14

V tem prizadevanju neverjetno spominja na slovenske veernice in njihovo obsedenost v popisovanju reda in istoe na kmetijah, ki simbolizira urejene gospodarske razmere. Red je drugo ime za organizacijo dela, snanost, ki je pogoj zdravju, pa je drug izraz za kar najvejo delovno sposobnost: Snanost in red je visoko cenila, in upanova hia je bila vsem v zgled. Tla so bila vedno isto pometena, strop in hrastove stene so se rumenile kakor z voskom prevleene; javorjeva miza je bila bela, kakor da je iz marmorja izsekana; okna, skrinje in druga kuhinjska posoda obrisana in v lepem redu; visoke, rahle postelji, z belimi prti pokrite, so loveku silile v oi. Vekrat je mati rekla svoji herki: "Snanost in red mi toliko veljata kolikor ena dekla: snanost stori, da se posoda ne pohabi in se lovek ne otruje; red pa, da br najde vsako stvar." (Jernej Dolan, Mati boja dobrega sveta ali bratovska ljubezen, Slovenske veernice 17, 1868, 4.) A naa Malka ni samo skrbno gojila istosti srca, temve je pazila tudi na zunanjo istost in snago. Omenili smo e, kako vse lepo snano in isto je v koi strica Matije; to je Malkino delo. Pa tudi na svoji obleki in na svojem ivotu je rez vse islala in ljubila istost in snago. (Fran Zbanik, Na krivih potih, Slovenske veernice 47, 1893, 1316.) Gospodarska vzgojnost, tako znailna za veernike kmeke povesti, da sem in tja nadomeajo poglavja ubenikov za umno vrtnarjenje, seveda ni sama sebi namen. Uspeno gospodarstvo je podlaga nacionalni samozavesti in trdnosti. Beli dvor je nacionalno jasno in mestoma za dananje mere celo pretirano nacionalno opredeljen. Nacionalno identiteto rpa iz zlobnosti nacionalnih nasprotnikov Nemcev in nemurjev, iz prijateljstva z brati Srbi in iz plemenitih slovenskih lastnosti, kakor je npr. znana slovenska odlika, namre jezikovna nadarjenost, ki je Slovencem tako v korist kot vekrat tudi v pogubo. alostna nacionalna razvada, ki jo roman pomaga izkoreniniti, je zavist. Nacionalnemu sovraniku je ilih izrekel priznanje samo enkrat in s tem izpolnil zahtevo, da literatura ne bodi rno-bela, to je takrat, ko je branil nemkega uitelja pesnika pred domao in potujeno jaro gospodo: "En sam dober uitelj a izkunja veli, da je mnogo ve dobrih nego slabih en samo dober uitelj stori za svoj narod v enem tednu ve, nego mariskateri prvak v vsem svojem rodoljubnem ivljenju." Pozitivni uiteljski lik je stalnica veernike povesti, le da tam nastopa skupaj z duhovnikom. Na nasprotni strani so ljudje, pretirano ponosni na svojo formalno akademsko izobrazbo in v navezi z brezobzirnim kapitalom. ilih je tej socialni plasti namenil tako oster ukor, da se je kritik v Uiteljskem tovariu zaudil njegovemu pogumu in se zbal posledic. Tako kot se je Tavar zavzemal za plemenitost srca proti plemenitosti rodovnika, tako se je tudi ilih zavzemal za "izobrazbo srca", za neformalno izobrazbo proti zgolj formalni, papirnati: "Kolikor povpreneji so, toliko kreviteje se sklicujejo na svoje ole, izprievalo in pridobljene pravice." Niti plemstvo niti naslovi niti bogastvo ni vredno poenega groa, ako ni zvezano s pravim lovekom. Vidi, jaz kot plemi ne terjam nikakih posebnih pravic, a tudi enakosti v obiajnem pomenu besede ne priznavam. Z vsem srcem priznavam samo eno: enakost vrlih ljudi, tistih, ki jih druijo nenapisani zakoni 15

v veliko rodbino, segajoo preko dravnih, narodnih in stanovskih meja, preko vseh predosdkov. e pride as, ko bodo ceno vsakega poedinca doloala dejanja in ne krpe papirja. Uitelji nimajo diplom, vendar so pomembni. Beli dvor predstavlja v zaetku svet z napako in porabi potem 400 strani za to, da napako odpravi in ponovno vzpostavi normalno stanje. Napako sta zakrivili dve stvari: lahkomiselnost, nadutost in vroekrvnost gospodarja Simona Gradnika in maevalna in prevarantska narava njegovega nasprotnika trgovca Antona Miklausina. Gradnikov sin Lovrek je v mladenikih letih postavljen v podobno kritino situacijo kot njegov oe, vendar se kljub enaki vroekrvni naturi obvlada (resda mu pri tem pomaga ljubljeno dekle z milo pronjo, naj vendar ne napravi nepopravljivega zloinskega dejanja) ter tako dokae, da lovek ni suenj svojih genov, ampak da zmore modro, racionalno obvladovati svet, e to le hoe. Paralelizem dveh generacij dopolnjuje e zgodba iz preteklosti, to je nesrena ljubezenska zveza med teto Ano in strastnim ter maevalnim tujim logarjem Antonom Muskado. Lovrek odkrije njuni trupli v podzemeljski jami, da ju konno lahko pokoplje sin ljubimca, ki mu je Muskada ugrabil nevesto: tako bo pokopano tudi nasprotstvo med rivalskimi si Gradniki in Miklausini. Roman stoji trdno v tistem razumevanju sveta, ki ga povzema slovenski pregovor Kakor na kup, tako s kupa (ilih ga je postavil v sporoilni vrh besedila!), in poskrbi za to, da se e enkrat potrdi resninost tega pregovora. Ravnoteje je spet vzpostavljeno, pravila pridobitne morale potrjena, krivice so poravnane, svet je ponovno vtirjen.

16