MARKO ELSNER GROELJ:

Taja Kramberger: Z roba klifa (2011)

Radio Slovenija, program ARS, Lirini
utrinek-S knjinega trga,
12. marec 2012
(Disapeared from this URL after 2014:
http://www.rtvslo.si/ars/content.php?id=41366 )

Popolnoma se istovetim s poezijo Taje Kramberger v zbirki Z

roba klifa. To je angairana poezija, prizadeta pripoved, ki brizga
iz lovekovega temelja, iz njegove etine dre, se jezno iskri v
pesniinem pogledu na dogajanje v lovekem svetu, z malo
dobrega in prevladujoim zlom v svetu.
Zlo boli bolj kot vse drugo, zlo izpostavi vso bedo lovetva.
Principi so enaki: v majhnem okolju ali v velikih razsenostih t.i.
globalizacije. Tu vodi korporativni kapitalizem s pomojo oblasti
in nasilja, vojske, na lokalni ravni pa vsakovrstne povzpetnike
in brezdune klike, ki jih v ciklu imenuje Omertanske. Vendar bi
se motili, e bi mislili, da je Omertanija omejena zgolj na neke
nedololjive specifike vseh mogoih in nemogoih pogoltneev,
Taja Kramberger je oznaila tudi literarne poloaje in njihovo
mreenje pajkovih nog. Zdi se, da je naa deela prepredena z
vplivi in medsebojnimi povezavami.

Tisto, kar utemeljuje zlo, je lovekova nievost, njegovo

izsiljevanje, popolna brezbrinost in obutljivost za drugega,
cinizem. Obutljivosti, so-uti seveda ni, nikoli je ni bilo. Takna
loveka rasa so multikulti zmazki, ki si v imenu napredka z
vsemi mogoimi in nemogoimi pretvezami, prevarami,
intrigami prizadevajo za dosego svojih ciljev.

Naslovi njenih pesmi (npr. Zloin, Vai manevri, Moje besede so

protest, Izjava univerzalne umorjenke ali Seznam uspehov
svetovnih razsenosti) govorijo o zatiranju vsega skupno
lovekega, pesniko argumentirajo stanje stvari, bolezenske
simptome sveta. Njena poezija je pogumna, neposredno odprta
v detektiranju in razkrivanju slabega. V takni obliki oz. vsebini
je ni mogoe najti v slovenski poeziji v tem ostaja osamljena.

Da ne bo pomote, govorim o poeziji, ki je uporna in osebna,

hkrati pa je tudi univerzalna. Avtorica natanno ve, da osebno
je politino, in to zapie v pesmi Zadnja diploma: navodilo za
uporabo barab. Vendar je tudi res, da poezije ni mogoe pritrditi
na oglasno desko, ni je mogoe izkriati z oblastnikih odrov. Tu
je preseek. eprav angairana, se pesnica Taja Kramberger e
vedno giblje v prostorih poezije, v njenem nepopustljivem,
sredinem diapazonu. Njen namen je iriti horizont ne samo
obutljivosti, ampak tudi vednosti, zavesti, v neposredni
sooenosti z brezobzirnostjo sveta. Ko se pri branju njene
poezije nenadoma spremeni percepcija in dojemljivost, se
pokaejo razsenosti, ki so v stvarnem svetu zamazane, prikrite.
2

Zato se na otoku, svetilniku pesmi, ki ima enak naslov kot

pesnika zbirka Z roba klifa, zasveti tisto najbolj pristno in
pesniko upravieno, ki simbolizira in hkrati konkretizira dan, ki
bo priel, z njim pa Pravica do ivljenja in miru. V pesmi
zapie: Biti prisoten pri rojevanju / lui in sveta / prav pri
viru / pravzaprav: / biti eden od njenih virov, / je izkunja, ki /
odpihne vse druge.
Pesniki zbirki Z roba klifa bi naredili nepotrebno kodo, e bi jo
brali kot pamflet nestrinjanja in nasprotovanja. Dale od tega.
Ne poznam poezije pri nas, ki bi bila tako neposredno vpeta v
jasne determinante dogajanja in njegovih akterjev, ki jih sama
pesnica povzdigne na raven upesnjevanja univerzalne loveke
bede, izmalienosti in dvolinosti. In kljub temu zdrsljivemu
robu se ves as zadruje znotraj poetinega sveta, ki lahko
pove marsikaj bolje in natanneje kot kakrna koli
drubenopolitina obsodba takih razmer.
Priujoa pesnika zbirka Taje Kramberger z vso ostrino odpira
vpraanje ne samo odgovornosti poezije, ki ima svoje jedro v
pesmi Z roba klifa, ampak postavlja tudi vpraanje o
odgovornosti posameznika, celotne drube in institucij sistema,
z eno besedo, postavlja vpraanje etosa. Zdi se, da ta ponovno
odkrivajoi etos vznika prav v tisti sredinici, ki jo predstavlja
novi rod, mlada generacija ljudi.

Lirini utrinek / S knjinega trga

Taja Kramberger:

Araneoloka dilema
Ni res,
da je treba imeti hrbet krit,
da javno izree nasprotovanje kakni stvari.
To je,
dragi moji Omertanci in Omertanke,
zadeva dostojnosti in elementarnega
dravljanskega poguma.
e bi si
ga vzel vsakdo od nas,
bi bilo zahrbtno pajkovsko mreo,
z dananjim evfemizmom
elitno drubeno omreje,
kjer v vsakem vozlu svilenih poti
na plen prei kak plenilski pipalkar,
mogoe sklatiti z
dvema preprostima
zamahoma metle.
Marko Elsner Groelj (12.03.2012)